VSL sklep I Cp 3167/2006

Jedro

V trenutku, ko neposredni posestnik (najemnik stanovanja) izgubi naslov za neposredno posest (najemna pogodba preneha veljati), ima posredni posestnik (lastnik stanovanja) pravico do samopomoči, če so izpolnjeni pogoji za njeno uporabo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta toženi stranki motili tožeči stranki v posesti stanovanja številka 23 v četrtem nadstropju na G 7 v K s tem, da je prvi toženec dne 12. 8. 2005 odklopil elektriko z odjemnega mesta tega stanovanja, druga toženka pa je za to vedela; na vzpostavitev prejšnjega stanja s tem, da nemudoma, najkasneje pa v 24 urah, ponovno priklopita elektriko na odjemno mesto navedenega stanovanja in na bodočo prepoved vsakih takih ali podobnih motilnih dejanj. Hkrati je sodišče zavrnilo podrejen tožbeni zahtevek, da je dolžna druga toženka nemudoma, najkasneje pa v 24 urah, dati prvemu tožencu nalog za ponoven priklop elektrike na odjemno mesto navedenega stanovanja, ki ga je prvi toženec dolžan nemudoma izvesti in sta se obe toženi stranki v bodoče dolžni vzdržati vsakega takega ali podobnega motenja. Tožečima strankama je še naložilo, da povrneta drugi toženki stroške postopka v znesku 116.090,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 4. 2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožujeta tožnika. V pritožbi navajata, da se ne strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za neupravičen poseg v njuno posest, ker je bil ta utemeljen na zakonu in zato ni bilo protipravnosti. Sodišče je tudi napačno sprejelo ugovor tožene stranke, da je v zadevi Okrajnega sodišča v K, opr. št. xy pridobila pravico do posesti. Res je, da je bilo v navedeni zadevi ugodeno zahtevku druge toženke na izpraznitev in izročitev spornega stanovanja, vendar je sodba še nepravnomočna, ker sta tožnika zoper njo vložila pritožbo. Pravne posledice zavezujoče za stranke ustvari šele pravnomočna sodna odločba, zato citirana sodba ne more biti argument za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem postopku. Neutemeljeno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na tretji odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ko navaja, da je do odklopa elektrike prišlo na podlagi zakona oziroma Uredbe, izdane na podlagi Energetskega zakona. Odklop elektrike zaradi tega, ker tožnika nista poravnala vseh zapadlih obveznosti za dobavljeno električno energijo, ne predstavlja na zakonu temelječega razloga za odklop temveč motilno ravnanje, zaradi katerega ima posestnik pravico do sodnega varstva. Tožena stranka bi bila prvenstveno upravičena od tožečih strank zahtevati plačilo elektrike oziroma bi jo lahko plačala sama in potem terjala povračilo, ne more pa zaradi tega zahtevati odklopa električne energije. Takšen ukrep ima občutne škodljive posledice za tožečo stranko in je v nesorazmerju z višino terjatve iz naslova neplačane električne energije. 32. člen Uredbe o urejanju naročniških razmerij določa le, da je dobavitelj električne energije dolžan ravnati po navodilih naročnika kot pogodbene stranke in da ima naročnik pravico zahtevati od upravljalca omrežja odklop njegovega priključka od omrežja, ne pomeni pa samo po sebi, da v konkretnem primeru ukrep temelji na zakonu in da posestnik ni upravičen do posestnega varstva. Tožena stranka se je namreč zavedala, da je stanovanje v posesti tožeče stranke in ji je z odklopom elektrike hotela posest in uporabo stanovanja onemogočiti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da se tožena stranka v posestnem sporu lahko sklicuje na svojo pravico do posesti le, če je ta ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, kakor tudi z naziranjem, da ravnanja druge toženke ni mogoče razumeti kot ravnanja, ki temelji na zakonu v smislu 3. odst. 33. člena SPZ. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, saj je njegov zaključek, da v ravnanju druge toženke ni protipravnosti, pravilen iz v nadaljevanju navedenega razloga.

Pravno odločilna dejstva v obravnavanem sporu so naslednja in med strankama niso sporna ter tudi v pritožbi niso prerekana. Tožnika sta v stanovanju v lasti druge toženke bivala na podlagi najemne pogodbe z dne 31. 1. 2005 in aneksa k tej pogodbi z dne 3. 5. 2005. Najemno razmerje je bilo sklenjeno za določen čas skupno od 1. 2. 2005 do 1. 8. 2005. Po preteku najemne pogodbe se tožnika iz stanovanja druge toženke nista izselila, zaradi česar je ta dne 23. 8. 2005 vložila tožbo na izpraznitev in izročitev stanovanja, vendar odločitev v tej zadevi še ni pravnomočna. Ker tožnika že pred prenehanjem najemne pogodbe in tudi po njem nista plačevala stroškov elektrike, je druga toženka dne 11. 8. 2005 dala prvemu tožencu nalog za odklop elektrike, kar je ta naslednjega dne tudi storil.

V skladu z 2. odst. 33. člena SPZ ima tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. Tožnika sta od 1. 2. 2005 do 1. 8. 2005 posest na stanovanju druge toženke izvrševala na podlagi najemne pogodbe z dovoljenjem lastnice stanovanja. S tem, ko se po preteku najemne pogodbe iz stanovanja nista izselila in sta z izvrševanjem posesti nadaljevala proti volji lastnice, pa se je kvaliteta njune posesti spremenila in v razmerju do druge toženke dobila naravo viciozne posesti, s čimer je ta dobila možnost poslužiti se dovoljene samopomoči. Za dopustnost samopomoči morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: nevarnost mora biti neposredna, samopomoč takojšnja in nujna, način samopomoči pa mora ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost (31. člen SPZ). V skladu s pogodbo št. o dobavi električne energije, sklenjeno med toženima strankama (priloga B8), je lastnica stanovanja (druga toženka) v vseh pogledih odgovorna za izpolnjevanje obveznosti po tej pogodbi. Kljub temu, da je bila po najemni pogodbi elektriko dolžna plačevati prva tožnica in je bil s tem seznanjen tudi prvi toženec, je bila za stroške električne energije, nastale v zvezi z uporabo predmetnega stanovanja, dobavitelju odgovorna tudi druga toženka. Glede na to, da tožnika stroškov elektrike nista plačevala, dobavitelj pa ni izkoristil možnosti po 50. členu Uredbe o splošnih pogojih za dobavo in odjem električne energije (v nadaljevanju Uredba) in samoiniciativno izklopil elektrike, je bila torej druga toženka dolžna za tožnika založiti zapadle, a ne plačane obroke, saj bi sicer dobavitelj te zneske od nje prisilno izterjal (dopis pod prilogo B4), hkrati pa je bila dolžna plačati tudi nadaljnje račune za električno energijo, v primeru, da jih tožnika ne bi plačala prostovoljno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nesprejemljivo, da bi bil lastnik stanovanja, ki ga proti njegovi volji in brez pravne podlage zasedajo drugi, dolžan sam nositi breme njihovega samovoljnega obnašanja in za njih zalagati stroške v zvezi z uporabo tega stanovanja ne da bi imel učinkovito in hitro možnost izogniti se vsaj nadaljnjemu plačilu. Držijo sicer pritožbene navedbe, da ima druga toženka na voljo zahtevek za izpraznitev in izročitev stanovanja, kakor tudi drži, da lahko od tožnikov terja povračilo založenih zneskov, vendar je to ne razbremeni dolžnosti plačila do pravnomočnosti petitorne pravde, prav tako pa v celoti nosi breme morebitne kasnejše neizterljivosti terjatve, kar zanjo vsekakor ustvarja določeno (finančno) nevarnost. Po prepričanju pritožbenega sodišča je zato drugi toženki potrebno dati možnost, da nemudoma zavaruje svoje interese tudi s tem, da doseže izklop elektrike, saj drugega učinkovitega sredstva za preprečitev nevarnosti glede na samovoljno obnašanje tožnikov nima. Ker je druga toženka nalog za izklop elektrike podala dne 11. 8. 2005 torej takoj, ko je postalo jasno, da se tožnika ne bosta prostovoljno izselila iz stanovanja, hkrati pa je njeno dejanje bilo usmerjeno v preprečitev nadaljnjega naraščanja dolga, je bil njen poseg v posest tožnikov upravičen. Po mnenju pritožbenega sodišča sam poseg tudi ni prekoračil dovoljene mere in prešel v protipravnost, saj je druga toženka s tem dejanjem izkoristila možnost, ki ji jo daje pravni red v 32. členu Uredbe. Ker je torej druga toženka s tem, da je dala prvemu tožencu nalog za odklop elektrike, izvrševala dovoljeno samopomoč, njen poseg v posest tožnikov nima elementa protipravnosti, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tako proti drugi toženki, kakor tudi proti prvemu tožencu, ki je izvršil nalog za odklop (32. člen Uredbe). Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Po 1. odst. 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato morata v skladu s 1. odst. 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003