<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 310/2006

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2006:PRP.310.2006
Evidenčna številka:VSL60015
Datum odločbe:09.03.2006
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:odgovornost za prekršek

Jedro

Po določbi 8. člena ZP-1 se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika med drugim glede neprištevnosti, naklepa in malomarnosti.

Z izvedenim dokaznim postopkom pa mu je bilo dokazano, da je ravnal na način, kot se mu očita v izpodbijani sodbi kot tudi, da je to storil z obliko krivde, kot jo navaja izpodbijana sodba. Na način, kot je opisan v izreku se je namreč obdolženec vedel že izven sodišča pri čemer je celo L. Č. najprej zmerjal, šele naknadno pa ga je tudi s pestjo udaril tako, da se je obdolženec nedvomno zavedal prepovedanosti svojega ravnanja (zato tudi ni reagiral že na samem sodišču), temveč je počakal, da so prišli iz stavbe sodišča ter je dejanje hotel storiti, saj je že iz njegovih besed razvidno, da je hotel najprej na milejši način nato pa na vedno bolj grob način od L. Č. izsiliti, da odstopi od pregona oziroma ne nastopi kot priča proti njegovemu sinu. Tudi pritožbeno sodišče glede na izpoved v postopku zaslišanih prič ugotavlja, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom. Obdolženčeva pritožbena trditev glede izzvanosti in čustvene prizadetosti, ki ni dokazana (in obdolženec dokaza tudi ne ponudi), pa tudi ne more takih ugotovitev spremeniti.

 

Izrek

Pritožba obdolženega J.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 25.000 (petindvajset tisoč) tolarjev povprečnine.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 1. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, za kar mu je bila izrečena globa v višini 30.000 tolarjev in naloženo plačilo stroškov postopka na prvi stopnji.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil obdolženec, ki meni, da ne more biti odgovoren za prekršek, ker je bil izzvan, da je prišlo do prepira. Pri navedbi, da je prekršek storil z direktnim naklepom meni, da gre za subjektivno oceno sodnice, medtem ko je bil v resnici izzvan in ga je grožnja proti njegovemu sinu globoko čustveno prizadela. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi ter se v novem postopku ugotovi dejansko odgovornost za prekršek.

Po pregledu zadeve v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje z izvedenim dokaznim postopkom pravilno in popolno ugotovljeno tako v objektivnem delu kot tudi v subjektivnem delu. Pritožnik niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je L. Č. zmerjal in mu grozil z izrazi "šta ti je, odustaj, šta guraš mog sina u to, pička ti materina, ne znaš šta ču ti napravit" ter ga je s pestjo udaril v predel obraza in torej ne izpodbija znakov prekrška nedostojnega vedenja na javnem kraju. Kljub pritožbeni navedbi, da je bil izzvan in čustveno prizadet, po pregledu spisovnega gradiva višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje tudi glede subjektivnega dela pravilno ugotovljeno in napravljen pravilni pravni zaključek, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom. Ne gre za subjektivno oceno sodnice, kot zmotno navaja pritožnik, temveč gre za pravni zaključek, ki ga sodišče mora napraviti po tem, ko ugotovi, da so podani znaki prekrška, ker je po določbi 9. člena Zakona o prekrških (ZP-1) za prekršek odgovoren storilec, ki mu je mogoče očitati eno od oblik krivde to je malomarnost ali naklep. Pritožnik sicer predlaga razveljavitev sodbe, vendar ne pove, v čem naj se še dopolni dokazni postopek glede ugotovitve odgovornosti; medtem ko višje sodišče ugotavlja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja taka oblika krivde, kot jo navaja izpodbijana sodba. Po določbi 8. člena ZP-1 se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika med drugim glede neprištevnosti, naklepa in malomarnosti. Pritožnik zatrjuje, da je bil izzvan in ga je grožnja proti sinu globoko čustveno prizadela, vendar za svojo trditev ne navede nobenih dokazov; medtem ko v postopku pri okrajnem sodišču ni uveljavljal izzvanosti, temveč je trdil, da L. Č. ni psoval niti preklinjal ali mu grozil niti ga ni s pestjo udaril v predel obraza ter je torej zanikal prekršek. Z izvedenim dokaznim postopkom pa mu je bilo dokazano, da je ravnal na način, kot se mu očita v izpodbijani sodbi kot tudi, da je to storil z obliko krivde, kot jo navaja izpodbijana sodba. Na način, kot je opisan v izreku se je namreč obdolženec vedel že izven sodišča pri čemer je celo L. Č. najprej zmerjal, šele naknadno pa ga je tudi s pestjo udaril tako, da se je obdolženec nedvomno zavedal prepovedanosti svojega ravnanja (zato tudi ni reagiral že na samem sodišču), temveč je počakal, da so prišli iz stavbe sodišča ter je dejanje hotel storiti, saj je že iz njegovih besed razvidno, da je hotel najprej na milejši način nato pa na vedno bolj grob način od L. Č. izsiliti, da odstopi od pregona oziroma ne nastopi kot priča proti njegovemu sinu. Tudi pritožbeno sodišče glede na izpoved v postopku zaslišanih prič ugotavlja, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom. Obdolženčeva pritožbena trditev glede izzvanosti in čustvene prizadetosti, ki ni dokazana (in obdolženec dokaza tudi ne ponudi), pa tudi ne more takih ugotovitev spremeniti, zato je pritožbeno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje tudi glede oblike krivde, ki se obdolžencu očita.

Ob preizkusu primernosti obdolžencu izrečene sankcije na podlagi določbe 165. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu izrečena globa v primernem znesku glede na to, da jo je mogoče izreči v višini vse do 120.000 tolarjev in glede na splošna pravila za odmero sankcije iz 26. člena ZP-1, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri globe obdolžencu, kar izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče po določbi 3. odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija niti ne bistvene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan glede na določbo 147. člena ZP-1 plačati še stroške, ki so nastali pri višjem sodišču, o čemer je le-to odločalo v skladu z določbami od 143. do 146. člena tega zakona. Pri določitvi povprečnine obdolžencu je višje sodišče upoštevalo kriterije iz 2. odstavka 143. člena ZP-1 to je predpisani znesek,

trajanje in zamotanost postopka ter gmotne razmere obdolženca.

 


Zveza:

KZ člen 17, 17, 17. ZP-1 člen 8, 9.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy0zNjY5Nw==