VSL odločba PRpv 179/2006

Jedro

V obrazložitvi so citirani vsi trije objavljeni oglasi in prav v nobenem od njih ni navedbe, da bi pravna oseba K. d.o.o. nudila gotovinska posojila, kar bi lahko potrošnik razumel kot, da pravna oseba sama kreditira občane. Sodišče tako v izreku navede nekaj, za kar ni opore niti v spisovnem gradivu niti v obrazložitvi odločbe o prekršku, temveč gre za sklepanje, h kateremu pa je bilo sodišče zavedeno s strani predlagatelja z neustrezno navedbo v predlogu za uvedbo postopka o prekršku. Tudi sama obrazložitev izpodbijane odločbe pa je nejasna, ker se poslužuje besedice oziroma tako, da bralcu odločbe o prekršku ni jasno, ali je po mnenju sodišča pravna oseba K. d.o.o. nastopala kot ponudnik in s tem kot dajalec kredita ali pa je nastopala kot kreditni posrednik, torej kot posrednik pri posredovanju kredita (za kar pa je omenjena pravna oseba celo registrirana).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje prebere vsebino oglasov in samo presodi ter se v odločbi opredeli, ali gre za nudenje kreditov ali pa le za urejanje kreditiranja in v posledici tega, ali je pravna oseba oglaševala nekaj, kar je predmet njenega poslovanja, ali pa je oglaševanje zavajajoče.

 

Izrek

Pritožbi obdolžene pravne osebe K. d.o.o. in obdolžene odgovorne osebe A.S. se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

V Republiki Sloveniji so na podlagi 1. odstavka 208. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 7/03 in 86/04, uporablja pa se od 1. 1. 2005, za odločanje o pritožbah zoper odločbe o prekrških pristojna višja sodišča kot sodišča za prekrške druge stopnje. V skladu z določbo 222. člena ZP-1 se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1 še niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih.

Z izpodbijano odločbo o prekršku sta bili obdolžena pravna in obdolžena odgovorna oseba spoznani za odgovorni uvodoma navedenega prekrška. Pravni osebi je bila izrečena denarna kazen v višini 500.000 tolarjev, odgovorni osebi pa v višini 50.000 tolarjev in obema je bilo naloženo plačilo stroškov postopka (pravni osebi v višini 30.000 tolarjev in odgovorni osebi v višini 15.000 tolarjev).

Proti odločbi sta se s skupno pritožbo pritožili pravna in odgovorna oseba. Pritožnika izrecno uveljavljata, da ju je sodišče kaznovalo, ker naj bi strankam nudili oziroma posojali lastni denar, čeprav sama obrazložitev pa tudi zapisnik z dne 14. 5. 2004 (ki naj bi bil osnova za predlog) takih oglasov ne navajajo. Meni, da objavljeni oglasi povprečnega potrošnika niso mogli zavajati, saj iz njih ne izhaja, da bi podjetje posojalo lastna sredstva - denar. Pravna in odgovorna oseba zato menita, da sta po krivem obsojeni, kazen pa je tudi zelo visoka.

Po pregledu zadeve v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti na podlagi določil 1. odstavka 190. člena Zakona o prekrških pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba obdolžene pravne in obdolžene odgovorne osebe utemeljena, saj navedbe v izreku nasprotujejo razlogom odločbe, pa tudi razlogi so povsem nejasni. V izreku se obdolženi pravni osebi očita, da je v časopisu z dne objavila oglasno sporočilo, da K. d.o.o "nudi ugodna in seveda hitra gotovinska posojila" medtem ko se A. S. očita, da je dopustil objavo zavajajočega oglasa. Iz takega izreka izhaja, kot da je bil v časopisu z dne objavljen oglas prav s takšno vsebino, da K. d.o.o. nudi gotovinska posojila, spisovno gradivo pa takih trditev ne podpira, pa tudi sama obrazložitev izpodbijane odločbe ne. V obrazložitvi so namreč citirani vsi trije objavljeni oglasi in prav v nobenem od njih ni navedbe, da bi pravna oseba K. d.o.o. nudila gotovinska posojila, kar bi lahko potrošnik razumel kot, da pravna oseba sama kreditira občane. Sodišče tako v izreku navede nekaj, za kar ni opore niti v spisovnem gradivu niti v obrazložitvi odločbe o prekršku, temveč gre za sklepanje, h kateremu pa je bilo sodišče zavedeno s strani predlagatelja z neustrezno navedbo v predlogu za uvedbo postopka o prekršku. Tudi sama obrazložitev izpodbijane odločbe pa je nejasna, ker se poslužuje besedice oziroma tako, da bralcu odločbe o prekršku ni jasno, ali je po mnenju sodišča pravna oseba K. d.o.o. nastopala kot ponudnik in s tem kot dajalec kredita ali pa je nastopala kot kreditni posrednik, torej kot posrednik pri posredovanju kredita (za kar pa je omenjena pravna oseba celo registrirana). Ker je zaradi izreka, ki je v nasprotju z obrazložitvijo in nejasnosti v obrazložitvi podana bistvena kršitev iz 11. točke 1. odstavka 186. člena Zakona o prekrških, je višje sodišče ugodilo pritožbi pritožnikov in je izpodbijano odločbo o prekršku razveljavilo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje prebere vsebino oglasov in samo presodi ter se v odločbi opredeli, ali gre za nudenje kreditov ali pa le za urejanje kreditiranja in v posledici tega, ali je pravna oseba oglaševala nekaj, kar je predmet njenega poslovanja, ali pa je oglaševanje zavajajoče. V primeru ugotovitve, da je šlo za zavajajoče oglaševanje in s tem za kršitev b. točke 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pa je potrebno sodišče prve stopnje opozoriti, da gre za prekršek iz 3. točke 1. odstavka 77. člena in ne 78. člena Zakona o varstvu potrošnikov, kot to že v izreku in nato v obrazložitvi zmotno navaja sodišče prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 1663/2006
• Sodba X Ips 380/2004
• Sodba II Ips 158/2008