VSL sodba PRp 425/2006

Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZVCP-1 policisti pri opravljanju nalog iz 10. člena istega zakona med drugim neposredno nadzirajo tudi promet na javnih cestah in voznike, namen te določbe pa je zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu. Eden od elementov prometne varnosti je ustrezno psihofizično stanje voznika, ki se ugotavlja tudi s preizkusom alkoholiziranosti v sladu z določbami 130. člena istega zakona. Izvajanje nadzora v skladu z navedenimi določbami zakona omogoča policistu ustavitev voznika tudi brez kakršnegakoli zunanjega, vnaprej vidnega znaka ali na primer razloga za sum.

 

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega K. L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba o prekršku sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 40.000,00 (štirideset tisoč) tolarjev povprečnine.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve zgoraj navedenega prekrška. Izrečeni so mu bili globa v znesku 120.000,00 tolarjev in stranski sankciji 10 kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega meseca. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka na prvi stopnji.

Proti takšni sodbi se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška v postopku na prvi stopnji ugotovljeno pravilno in popolno, na podlagi ocene izvedenih dokazov. Zato ni mogoče upoštevati navedb pritožnika, da ugotovljeni rezultat preizkusa alkoholiziranosti, ni rezultat količine zaužitega alkohola, temveč je rezultat zunanjih vplivov, to je bodisi delovanja mobilnega telefona, ali pa okvare alkotesta, saj obdolžencu ni bil predočen certifikat o brezhibnem delovanju naprave. Višje sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki se je vodil v obravnavanem primeru razvidno, da je elektronski alkotest po opravljenem preizkusu alkoholiziranosti pokazal 1,46 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu preizkušanca (ob upoštevanju tolerance proizvajalca alkotesta v korist obdolženega), da se je ta z rezultatom preizkusa strinjal in ga z opombo "oseba pove, da je bil včeraj zvečer vinjen", podpisal. S svojim podpisom na zapisniku pa je obdolženi potrdil svoje strinjanje z njegovo vsebino, torej tako s samim postopkom preizkusa kot tudi z dobljenim rezultatom preizkusa. Tudi z navedbami v zagovoru je obdolženi potrdil, da se je v času postopka preizkusa z ugotovljenim rezultatom preizkusa strinjal in zapisnik podpisal zgolj z navedeno opombo in da je šele kasneje v razgovoru z drugimi ugotovil, da je možno, da je ugotovljeni rezultat preizkusa posledica zunanjih vplivov. Višje sodišče ugotavlja, da je obdolženi voznik z opravljenim vozniškim izpitom, zato se od njega pričakuje, da pozna obveznosti in pravice voznika tudi v zvezi z ugotavljanjem alkoholiziranosti. Zakon o varnosti cestnega prometa daje preizkušancu možnost, da oporeka rezultatu preizkusa (četrti odstavek 120. člena) ali, da odkloni podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti (drugi odstavek 120. člena), v teh primerih, mu je policist dolžan odrediti strokovni pregled. V obravnavanem primeru pa obdolženi te pravice ni izkoristil, saj v postopku s policisti ni uveljavil nobenih pripomb v zvezi z ugotovljenim rezultatom preizkusa oziroma postopkom preizkusa, kot je to razvidno iz navedenega zapisnika, zato je neprepričljiv. Tudi dvom o tem, ali je bil alkotest, s katerim je bil preizkušen kalibriran oziroma tehnično brezhiben, bi moral obdolženi uveljaviti že v postopku preizkusa in od policista zahtevati, da mu pokaže nalepko na aparatu, s katero se dokazuje, da je aparat kalibriran.

Neutemeljena pa je po mnenju višjega sodišča tudi navedba pritožnika, da je ugotovljeni rezultat alkoholiziranosti pri obdolžencu posledica delovanja mobilnega telefona in da ni res, da bi ga policist opozoril, da mora telefon odstraniti. Strokovnjaki Inštituta za sodno medicino in Slovenskega inštituta za kakovost so opravili že več preizkusov o tem, ali in kako vpliva mobilni telefon na rezultat alkotesta, in ugotovili, da ni zaznati pomembnejšega vpliva na rezultat alkotesta, oziroma, da je neznaten vpliv zaznan le na izredno kratki oddaljenosti antene GSM terminalske naprave od senzorja elektronskega alkotesta (na razdalji 6 cm), kar pa pritožnik ne uveljavlja. Obdolženi je namreč v zagovoru povedal, da je imel mobilni telefon v žepu v prsni višini, kar pa je nedvomno večja razdalja od 6 cm. Poleg tega pa tudi višje sodišče ne dvomi v izpovedbo prič policistov, ki sta oba izpovedala, da je bil obdolženi opozorjen, da mora odstraniti mobitel, vendar je rekel, da ga nima pri sebi, kot je izpovedal kot priča zaslišani policist. Glede na navedeno pa so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe zagovornika obdolženega in sicer, da ni pravilen zaključek sodišča, ki je štelo za dokazano, da obdolženec v času preizkusa alkoholiziranosti ni prejel klice na njegov mobilni telefon.

V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega, da obdolženemu ni znano, zakaj mu je bil preizkus alkoholiziranosti z alkotestom odrejen, je pritožniku pojasniti, da v skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZVCP-1 policisti pri opravljanju nalog iz 10. člena istega zakona med drugim neposredno nadzirajo tudi promet na javnih cestah in voznike, namen te določbe pa je zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu. Eden od elementov prometne varnosti je ustrezno psihofizično stanje voznika, ki se ugotavlja tudi s preizkusom alkoholiziranosti v sladu z določbami 130. člena istega zakona. Izvajanje nadzora v skladu z navedenimi določbami zakona (do tega vprašanja se je opredelilo tudi Ustavno sodišče v odločbi štev. U-I-370/98-13, izdani 18. 12. 2002 in objavljeni v Uradnem listu RS štev. 7/03) omogoča policistu ustavitev voznika tudi brez kakršnegakoli zunanjega, vnaprej vidnega znaka ali na primer razloga za sum. Zato okoliščina ali je policist pri obdolženemu ugotovil motnjo ravnotežja, kot je izpovedal policist in mu je zaradi nje odredil preizkus alkoholiziranosti, ali te motnje policist sploh ni mogel ugotoviti, ker obdolženi naj ne bi izstopil iz svojega vozila, kot trdi zagovornik obdolženega v pritožbi, ne vpliva na pravilnost in zakonitost odreditve preizkusa alkoholiziranosti.

Neupoštevne pa so po mnenju višjega sodišča tudi pritožbene navedbe v zvezi z neprepričljivima oziroma neverodostojnima izpovedbama prič policistov, češ da sta do potankosti enako opisala postopek, ki ga je eden izmed njiju vodil z obdolženim, kar kaže na to, da gre za dogovor obeh policistov. Tudi višje sodišče ne dvomi v njuno verodostojnost, saj okoliščina, da sta njuni izpovedbi skladni potrjuje ravno njuno verodostojnost in prepričljivost.

Ker je bilo dejansko stanje prekrška ugotovljeno pravilno in popolno, je dopolnjevanje dokaznega postopka s soočenjem obdolženega in policista, ki je vodil z njim postopek, kot to predlaga pritožnik, po mnenju višjega sodišča, zaradi jasnosti zadeve, odveč. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče obdolženega utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve očitanega prekrška.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe v odločitvi o sankcijah višje sodišče ugotavlja, da sta bili obdolženemu tako glavna sankcija globa v znesku 120.000,00 tolarjev, kot stranska sankcija 10 kazenskih točk, izrečeni na spodnji predpisani meji za obravnavani prekršek. Pri njuni odmeri je prvostopno sodišče po mnenju višjega sodišče primerno upoštevalo okoliščine iz prvega do četrtega odstavka 26. člena ZP-1, ki vplivajo na to ali naj bo sankcija večja ali manjša. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče sicer navedlo, da je kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za hujši prekršek po ZVCP-1 glede na predpisano sankcijo zanj, kot to uveljavlja pritožnik, vendar ta okoliščina ni prišla do izraza glede nato, da sta bili obdolženemu tako globa kot stranska sankcija izrečeni na spodnji predpisani meji za tovrstne prekrške. Glede na navedeno pa tudi ni prišla do izraza okoliščina, ki je tudi razvidna iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sicer, da je bil obdolženi že absolutno nesposoben za varno vožnjo, kar prav tako uveljavlja pritožnik. Čeprav je bila navedena okoliščina po mnenju višjega sodišča obdolženemu dokazana, saj je elektronski alkotest po opravljenem preizkusu pri obdolženem pokazal 1,46 grama alkohola na kilogram krvi in je bil zato obdolženi glede na mnenja izvedencev za sodno medicino že absolutno nezmožen za varno vožnjo, saj ti kot takega ocenjujejo vsakega voznika s koncentracijo alkohola v organizmu, ki presega 1,11 grama alkohola na kilogram krvi. Glede na težo obdolžencu očitanega prekrška, saj je vozil v cestnem prometu ob 8.50 uri iz smeri Črnomlja proti Metliki, torej v dopoldanskem času, ko se lahko pričakuje večje število različnih udeležencev v cestnem prometu, pri tem pa je imel v organizmu kar 1,46 grama alkohola na kilogram krvi in glede na ugotovljeno stopnjo njegove krivdne odgovornosti to je eventualni naklep, višje sodišče ni našlo razlogov za uporabo omilitvenih določil iz šestega odstavka 26. člena ZP-1, kot to predlaga zagovornik obdolženega. Dejstvo, da ima obdolženi že od leta 1976 vozniško dovoljenje, in da do sedaj ni naredil nobenih cestnoprometnih prekrškov, pa je v zadostni meri upoštevalo že prvostopno sodišče pri splošni odmeri sankcije. Glede na ugotovljeno stopnjo alkohola v obdolženčevem organizmu v času vožnje pa je neprepričljiva navedba pritožnika, da obdolženec s svojim ravnanjem ni ogrozil nobenega udeleženca, saj je obdolženi s svojo udeležbo v cestnem prometu po mnenju višjega sodišča pomenil povečano nevarnost za druge udeležence v cestnem prometu.

Za obdolžencu očitani prekršek je predpisana kot obvezna tudi stranska sankcija prepoved vožnje motornega vozila. Obdolženemu je bila izrečena v primernem časa trajanja enega meseca, kar je na spodnji meji predpisane stranske sankcije, saj se v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 lahko izreče za čas od enega meseca do enega leta. ZP-1 v šestem odstavku 26. člena sicer predvideva omilitev glavne sankcije globe in stranske sankcije kazenskih točk, vendar pa za stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila to ne omogoča, saj glede te stranske sankcije ni predvideno, da bi bili po predpisih o prekrških lahko določeni drugi ukrepi, kot so navedeni v 23. členu ZP-1. Glede na navedeno višje sodišče ni moglo upoštevati pritožbenih navedb zagovornika obdolženega, s katerim je predlagal omilitev navedene stranske sankcije. Višje sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer, ko je že z zakonom določeno, da se sme sankcija za prekršek obdolženemu odpustiti v skladu s sedmim odstavkom 26. člena ZP-1.

Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi 3. odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik obdolženega s pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, višje sodišče pa je o tem odločilo v skladu z določbami 147. člena, prvega odstavka 144. člena in drugega odstavka 143. člena ZP-1. Povprečnina je odmerjena v predpisanih mejah v skladu s Pravilnikom o stroških postopka o prekršku (od 9.500,00 tolarjev do 114.000,00 tolarjev) glede na trajanje in zamotanost postopka in ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL odločba PRpv 83/2006
• VSL sodba PRp 384/2006
• VSL sodba PRp 879/2013