VSL vmesna sodba in sklep II Cp 653/2004

Jedro

Upravljalec smučišča je kršil določbo 3. alinee 11. člena ZVSS.

Zaradi goste megle (vidljivost 5 -10 m) bi moral prekitni z

obratovanjem (zapreti smučišče). Drevo, v katerega se je zaletel

tožnik, bi moralo, če bi ravnal kot skrben gospodar ustrezno

zavarovati. Tožnik je kršil določbo 1. alinee 2. odstavka 21. člena

ZVSS. Vožnje ni prilagodil vremenskim in terenskim razmeram. Ob

primerni pazljivosti in hitrosti vožnje bi trk v drevo lahko

preprečil (ustavil pred drevesom ali ga obvozil). Gre za deljeno

odgovornost pravnih strank (1. odst. 192. člena ZOR).

 

Izrek

Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi

o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo

delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene

stranke za 70 % tožnikove škode, v odločbi o stroških postopka pa se

razveljavi.

V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za

preostalih 30 %) se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in

potrdi izpodbijana sodba.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču

prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati znesek

1.900.000,00 SIT, kar predstavlja odškodnino za negmotno škodo zaradi

telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožeča

stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 346.799,50

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo, da je toženec kršil določbo

24. člen (pravilno 21. člena) Zakona o varnosti na javnih smučiščih

(Ur. l. SRS, št. 16/77 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju

ZVJS) in je s tem prišlo do pretrganja vzročne zveze med opustitvijo

toženke in nastalo posledico.

Proti sodbi se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega

stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti

stroškovno ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da

tožniku ni mogoče očitati nikakršne krivde za nastanek škodnega

dogodka in je izključna krivda le na strani tožene stranke. Podaja

svoje razlogovanje o tem, zakaj mu ni mogoče očitati, da vožnje ni

prilagodil trenutnim vremenskim razmeram in smučarskemu znanju.

Poudarja, da na začetku spomladanske proge, kjer je štartal ni bilo

goste megle, ter se je le ta pojavila pozneje na smučarski progi, ko

ni mogel več ničesar ukreniti, saj na progi ni smel ostati, ker bi s

tem ogrožal druge smučarje. Pojavila se je tako gosta megla, da se

smučarji med sabo niso več videli. Ni ugotovljeno, da bi smučal s

preveliko hitrostjo, zlasti glede na to, da se je nezgoda pripetila

na izteku spomladanske proge v ravnini, kjer je hitrost smučanja

majhna. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo napotkov višjega

sodišča z dne 25.9.2002, ki jih v nadaljevanju pritožbe povzema.

Graja, da sodba nima razlogov glede krivde tožene stranke ter glede

tožnikovega prispevka k nastali škodi, ker bi sodišče prve stopnje

moralo pojasniti, kako bi moral in mogel prilagoditi način vožnje

razmeram na progi in iz česa sklepa, da je to storil ali ne. S tem je

podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Končno še navaja, da je bila vidljivost v zgornjem

delu proge boljša, pozneje slabša, 5 - 10 metrov, ponekod pa tudi

manj, zlasti neposredno pred krajem nezgode. Pri nenadni oviri na

smučarski progi ni mogel ustaviti upoštevajoč normalni reakcijski

čas. Glede višine zahtevane odškodnine ocenjuje, da je tožbeni

zahtevek realen, še posebej če se upošteva, da čaka na odškodnino že

skoraj 13 let, saj se je škodni dogodek pripetil 28.2.1991.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem dokaznem postopku sledilo

napotkom višjega sodišča, zato smiselno očitana relativna kršitev

določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (kršitev 1.

odstavka 362. člena ZPP) ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo

vsa odločilna dejstva (ugotovilo je vsa dejstva za presojo

odgovornosti strank) in ima o vseh odločilnih dejstvih tudi razloge,

spričo česar ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tudi drugih

absolutnih bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje

ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

-da se je tožnik poškodoval na smučišču toženke 28.2.1991,

-da se je poškodoval ob trku v drevo,

-da je bilo drevo na stičišču dveh prog na smučišču in da ni bilo

zavarovano,

-da je bila na smučišču gosta megla in je bila vidljivost različna

glede na višino smučišča,

-da je bila vidljivost zaradi megle 5-10 metrov,

-da je bil tožnik dober smučar,

-da je po progi vozil prvič,

-da bi ob vidljivosti 5-10 metrov ob previdni in prilagojeni vožnji

tožnik moral opaziti drevo in se mu pravočasno izogniti.

Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje štelo, da bi

toženka glede na določbo 11. člena VJS in odločbo o obratovanju (B3)

morala prekiniti z obratovanjem (zapreti smučišče) in da bi, če bi

ravnala kot skrben upravljalec, morala drevo (v katerega se je tožnik

zaletel) ustrezno zavarovati, tožnik pa ni ravnal v skladu z določbo

24. člena (pravilno 21. člena) ZVJS, in bi, če bi vožnjo prilagodil

vremenskim in terenskim razmeram (ob primerni pazljivosti in hitrosti

vožnje), trk v drevo preprečil (ustavil pred drevesom ali ga

obvozil). Ocenilo je, da je tožnikovo ravnanje pretrgalo vzročno

zvezo med opustitvijo toženke in nastalo posledico - tožnikovo

poškodbo. Tako stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno

zmotno. Kot pravilno opozarja pritožnik, sodišče prve stopnje samo

ugotavlja, da toženka ne bi smela obratovati, da je podana njena

krivdna odgovornost. Do škodnega dogodka je prišlo zato, ker je

toženka (čeprav ne bi smela) obratovala, zato je s svojim

(nepravilnim) ravnanjem tožnik lahko le soprispeval k nastali škodi.

Če bi tožena stranka zaprla smučišče (v skladu z določbo tretje

alinee 11. člena in 1. odstavka 12. člena ZVSJ), se tožnik ne bi

mogel na smučišču zaleteti v drevo in posledično ne bi prišlo do

poškodbe. Ne gre za pretrganje vzročne zveze. Smučanje tožnika (po

ugotovitvi sodišča prve stopnje neprilagojeno vremenskim in terenskim

razmeram) ne predstavlja nekega kasnejšega dogodka, ki bi neodvisno

od dolžnega opustitvenega ravnanja toženke povzročil enako škodo, kot

če opustitve toženke ne bi bilo. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve

stopnje zato ni podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da je

vzročna zveza pretrgana. Podana je vzročna zveza med opustitvijo

tožene stranke in zadetjem toženca v drevo ter posledično nastalo

škodo.

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve

stopnje, da je tudi tožnik kriv, da se je v drevo zaletel in

poškodoval in ne sprejema pritožnikovega stališča, ki se v pritožbi

zavzema za izključno odgovornost tožene stranke. Tožnik se je po

progi (na kateri je prišlo do škodnega dogodka) peljal prvič. Vedel

je, da je vidljivost (zaradi megle) zelo slaba (v pritožbi sam

navaja, da je bila gosta megla, da se med seboj niso več videli),

zato bi moral voziti toliko bolj previdno, da bi se ob nenadni oviri

(kot je navedlo sodišče prve stopnje bi bila namesto drevesa tam

lahko oseba) ustavil. Tožnik vožnje torej ni prilagodil razmeran na

smučišču, spričo česar ovire (drevesa) ni pravočasno opazil in je v

tem podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. Ne

drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo (da

nima razlogov), da je tožnik smučal s preveliko hitrostjo. Podlago za

zaključek, da tožnik vožnje ni prilagodil terenskim in vremenskim

razmeram na smučišču, da je torej vozil prehitro, je sodišče prve

stopnje imelo v izvedeniškem mnenju izvedenca dr. D.M., ki ga navaja

v oporo odločitvi (obrazložitev na peti strani sodbe). Ugotovitve

izvedenca, da bi ob vidljivosti 5-10 metrov moral smučar ob previdni

prilagojeni vožnji pravočasno opaziti drevo in se mu izogniti, tožnik

s trditvami v pritožbi ne more uspešno izpodbiti. Tožnik niti ne

trdi, da ob takšni vidljivosti ne bi bilo mogoče pravočasno ustaviti.

Ugotavlja le, da vidljivost ni bila povsod enaka. Dokazne ocene

sodišča prve stopnje, da je bila vidljivost 5-10 metrov in ne manj,

pa tožnik s trditvijo v pritožbi, da je bila neposredno pred krajem

nezgode manjša vidljivost, ne more izpodbiti. Ugotovitev sodišča prve

stopnje glede vidljivosti temelji na dokazni oceni izpovedbe

zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da je

tožnik vidljivost 5-10 metrov sprva tudi sam potrdil, kasneje pa je

izpoved spremenil. Razlogov sodišča prve stopnje, zakaj spremenjeni

izpovedbi tožnika, ni verjelo, tožnik v pritožbi ne izpodbija.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ob pravilni uporabi

materialnega prava treba upoštevati, da gre za deljeno odgovornost

pravdnih strank po 1. odstavku 192. člena ZOR. Tožena stranka je

kršila določbo 3. alinee 11. člena ZVJS, tožnik pa določbo 1. alinee

2. odstavka 21. člena ZVJS. Glede na ugotovljena odločilna dejstva,

ki jih tožnik s pritožbo ni izpodbil, sodišče druge stopnje ocenjuje,

da je podana odgovornost tožene stranke za 70 % tožnikove škode, za

30 % škode pa odgovarja tožnik sam. Pri iskanju razmerja med deleži

odgovornosti je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je odgovornost

tožene stranke (smučišče ne bi smelo obratovati, drevo bi moralo biti

zaščiteno) višja od tožnikove (vožnje ni prilagodil razmeram na

smučišču).

Pritožbi je zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o

temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo (315.

člen ZPP) delno spremenilo tako, da je ugotovilo odškodninsko

odgovornost tožene stranke za 70 % tožnikove škode (4. točka 358.

člena ZPP) ter razveljavilo odločbo o stroških postopka (o stroških

bo namreč mogoče odločati šele, ko bo znan končni uspeh strank - tako

po temelju kot po višini). Sicer (glede odgovornosti tožene stranke

po temelju za preostalih 30 %) je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o

znesku tožbenega zahtevka in o stroških postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 128/2007
• VSL sodba II Cp 1750/2004
• VSL sodba I Cp 1937/93