VSL sodba I Cp 800/2002

Jedro

Brezpredmetna pa je tudi toženkina trditev, da se ne ve, kdo je pogodbo podpisal za tožnico. To bi lahko bilo relevantno le glede prevzema obveznosti neupravičeno zastopanega oziroma glede vprašanja dejanske pogodbene volje tožeče stranke, ki ni sporna (prim. 88. člen ZOR), ne pa volje toženke.

Po določbi 281. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se mora namreč sodnik ob začetku glavne obravnave prepričati ali so prišli vsi povabljeni in ali so tisti, ki so izostali opravičili svoj izostanek. To pomeni, da mora presoditi, ali je tisti, ki je svoj izostanek opravičeval, za to navedel dovolj prepričljive razloge in jih tudi izkazal.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 144.666,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2002 dalje v roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da se v roku 60 dni izseli iz službenega stanovanja št. 6, v skupni izmeri 74,10 mý, ki se nahaja v 1. nadstropju stanovanjskega objekta C 3 ter ga praznega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Hkrati ji je naložilo, da tožeči stranki povrne nastale pravdne stroške v znesku 266.668,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče sprejelo odločitev ne da bi dalo toženi stranki možnost, da bi bila zaslišana kot stranka. V odgovoru na tožbo je namreč predlagala svoje zaslišanje, vendar pa se naroka za glavno obravnavo ni mogla udeležiti zaradi bolezni, ki jo je potrdila z dokazno listino. S tem je v škodo toženke kršilo 22. člen Ustave RS in zagrešilo kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka (pravilno 2. odstavka) 339. člena ZPP, ker je nezakonito opustilo zaslišanje strank v postopku. Ker toženka ni bila zaslišana je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Kakšna je bila prava volja obeh podpisnikov najemne pogodbe, bi lahko pojasnila le podpisnika. Zadostna opora za sodno odločitev ni v sami dokazni listini oziroma najemni pogodbi med strankama. Napačna pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je vrednost spora označila s 360.000,00 SIT. To pomeni, da ji gre za sestavo 300 točk, za pripravljalni spis 225 točk, za narok 300 točk, za odsotnost iz pisarne 40 točk, za kilometrino 2.750,00 SIT, za konferenco s stranko in končno poročilo 50 točk, za materialne stroške 2%. Temu znesku je treba prišteti še 20% DDV in takso za tožbo in sodbo v znesku 27.200,00 SIT. Ob takšni odmeri bi šlo tožeči stranki le 142.562,00 SIT pravdnih stroškov. Na koncu predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejansko podlago izpodbijane odločitve predstavljajo naslednje ugotovitve:

- da je bilo toženki s sklepom delavskega sveta tožnice z dne 28.3.1994 dodeljeno stanovanje, ki je predmet tega postopka, kot službeno stanovanje, - da je bila dne 25.7.1994 sklenjena najemna pogodba med pravdnima strankama za obravnavano stanovanje, - da je bilo v 3. členu najemne pogodbe določeno, da gre za službeno stanovanje, - da dejstvo, da gre za službeno stanovanje izhaja tudi iz nekaterih drugih določb pogodbe (9. člen), - da je v 16. členu najemne pogodbe določeno, da se najemno razmerje sklepa za določen čas, t.j. do prenehanja toženkinega delovnega razmerja pri tožnici, - da ni sporno, da je toženki prenehalo delovno razmerje in da ji je tožnica zato odpovedala najem.

Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je toženka najemno pogodbo podpisala, da glede na navedeno resnična volja strank ne more biti sporna in da je navsezadnje vseeno, kdo je pogodbo podpisal za tožečo stranko.

Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zaslišanje toženke v zvezi z vprašanjem, kakšna je bila prava volja strank, povsem nepotreben.

S tem v zvezi je neutemeljen tudi toženkin pritožbeni očitek, da odločitev ne more temeljiti le na najemni pogodbi. Da gre za službeno stanovanje izhaja iz sklepa, da se toženki takšno stanovanje dodeli v najem in iz sklenjene najemne pogodbe. Pisna pogodba je zunanji izraz volje strank (25. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Pogodbena določila se zato uporabljajo tako, kot se glasijo (1. odstavek 99. člena ZOR). V zvezi s statusom obravnavanega stanovanja (službeno) ni po omenjenih listinah nič spornega, kar bi bilo treba razčiščevati z iskanjem skupnega namena pogodbenikov (2. odstavek 99. člena ZOR). Ta je glede na pogodbena določila jasen, zato toženkino zaslišanje ni bilo potrebno. Ne glede na navedeno pa je treba še opozoriti, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni postavila nikakršnih dejanskih trditev glede vsebine zatrjevane drugačne pogodbene volje in končno tudi nikoli ni zahtevala razveljavitve pogodbe zaradi napak volje (glede tega je tudi že zdavnaj prekludirana, saj je njena pravica zahtevati razveljavitev pogodbe ugasnila najkasneje z 25.7.1997 - 2. odstavek 117. člena ZOR). Brezpredmetna pa je tudi toženkina trditev, da se ne ve, kdo je pogodbo podpisal za tožnico. To bi lahko bilo relevantno le glede prevzema obveznosti neupravičeno zastopanega oziroma glede vprašanja dejanske pogodbene volje tožeče stranke, ki ni sporna (prim. 88. člen ZOR), ne pa volje toženke.

Iz gornjih razlogov izhaja tudi neutemeljenost pritožbenega očitka bistvene kršitve določb postopka, ker je sodišče opravilo narok za glavno obravnavo brez toženkinega zaslišanja. Tudi v primeru potrebnosti toženkinega zaslišanja, pa bi bil njen izostanek neopravičljiv. Po določbi 281. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se mora namreč sodnik ob začetku glavne obravnave prepričati ali so prišli vsi povabljeni in ali so tisti, ki so izostali opravičili svoj izostanek. To pomeni, da mora presoditi, ali je tisti, ki je svoj izostanek opravičeval, za to navedel dovolj prepričljive razloge in jih tudi izkazal. Mnenje zdravniške komisije, ki jo je toženka predložila sodišču, ni dovolj, da bi se sodnik lahko prepričal, ali je njen izostanek opravičljiv. Iz mnenja namreč ne izhaja takšen opis toženkinega zdravstvenga stanja, da bi se lahko vedelo, ali fizično ni sposobna priti na sodišče, oziroma da bi navzočnost na obravnavi škodila njenemu zdravju (prim. odločitev Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 28/99). Sodišče prve stopnje bi torej v vsakem primeru moralo opraviti narok za glavno obravnavo, zato mu ne bi bilo mogoče očitati kršitev načela enakosti po 22. členu Ustave RS, nasprotno preložitev naroka bi pogojevala kršitev ustavne pravice tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odločanja (23. člen Ustave RS).

Toženka pa utemeljeno izpodbija pravilnost stroškovne odločitve. Odvetniške storitve se vrednotijo po vrednosti spornega predmeta. Tega je tožeča stranka označila v znesku 360.000,00 SIT, kar glede na tar.št. 13 Odvetniške tarife (Ur.l. RS š. 7/95 - 49/2000, v nadaljevanju OT), pogojuje nagrado za sestavo tožbe 300 točk, za opomin 50 točk, za pripravljalni spis 225 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 300 točk. Tožeči stranki pa je bilo treba priznati še 40 točk zaradi odsotnosti iz pisarne, čemur tožeča stranka sicer ni izkazala v navedenem obsegu, vendar ji toženka strošek v tem obsegu priznava, ter za končno poročilo stranki v znesku 50 točk (po 4. točki tar.št. 33 bi ji pripadalo 10 točk), ki ji ga toženka prav tako priznava. Dobljeni vsoti (965 točk x 100) je treba prišteti še priglašene materialne stroške v obsegu 2% (1.930,00 SIT) in 20% DDV (19.686,00 SIT) ter plačane takse za tožbo in sodbo v skupnem znesku 23.800,00 SIT. Tožeči stranki je bilo treba priznati še stroške kilometrine v znesku 2.750,00 SIT, čeprav tega stroška tožeča stranka ni opredelila, vendar pa ji ga toženka v pritožbi priznava v omenjenem znesku. Skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke tako znašajo 144.666,00 SIT. Pravilna stroškovna odmera je tako pogojevala delno spremembo izpodbijane sodbe (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je bilo treba toženkino pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 926/99
• VSK sodba Cp 1096/99
• VSL sodba Cpg 701/93