VSL sklep I Cp 1691/2001

Jedro

Gradnja enega od zakoncev (adaptacija) na zemljišču, ki je v lasti drugega zakonca, ima lahko stvarnopravne učinke le, če so izpoljnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice po 33. členu ZTLR, če pogoji po določbah o gradnji na tujem zemljišču (čl. 24 do 26 ZTLR) niso izpoljnjeni.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da 50% nepremičnin vl. št. 328 in 410 k.o. .... ne spada v zapuščino pokojnega F. J., odločilo, da se po pravnomočnosti sodbe pri omenjenih nepremičninah vknjiži lastninska pravica do 1/2 v korist tožnice ter da so toženke dolžne tožnici povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 488.131,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila v roku 15 dni.

Proti sodbi sta se prva in tretja toženka pritožili. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, podredno zavrne oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kot že vseskozi pritožnici vztrajata, da tudi z zatrjevanimi vlaganji, ki sicer niso izključno tožničina, kakor zmotno izhaja iz izpodbijane sodbe, tožnica ni mogla pridobiti lastninske pravice na celotnih oz. na vseh nepremičninah, last pokojnega očeta pritožnic. Tožba je zato nesklepčna in bi jo bilo potrebno zavreči. Glede na višino dohodkov pokojnika tudi ni verjetno, da bi celotno adaptacijo hiše - gostilne finansirala sama tožnica.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na njem gradilo sodbo. Poudarja, da bi brez tožničinega dela na kmetijskih površinah le-te propadle in izgubile na vrednosti.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno izhodišče, kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, je napačno. Uporabljene določbe 22., 23. ter 24. - 26. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih ne predstavljajo zakonske podlage, ki bi ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja rezultirala v pridobitvi lastninske pravice. Določbe o ustvaritvi nove stvari ter spojitvi in pomešanju (22. in 23. čl. ZTLR) se uporabljajo za premoženjski režim na premičninah, saj je teoretično sporno, da se neka nepremičnina, ki je zemljiškoknjižno že opredeljena, zaradi povečanja vrednosti sploh lahko šteje za novo stvar. V konkretni pravdi je zlasti sporno, kakor izrecno opozarja pritožba, ali se zaradi adaptacije stavbe lahko pridobi lastninska pravica na vseh nepremičninah, tudi na kmetijskih zemljiščih, ki naj bi jih tožnica obdelovala (v izpodbijani sodbi to niti ni v zadostni meri ugotovljeno). Ob tem obdelovanje pomeni tako vlaganje dela, kot hkrati izkoriščanje plodov, zato je vsaj vprašljiva, če ne celo neutemeljena zahteva, da bi se na tak način lahko pridobila lastninska pravica tudi na teh, to je kmetijskih površinah. Prav tako se ugotovljenim dejstvom ne prilegajo določbe o gradnji na tujem svetu (24. do 26. čl. ZTLR), saj v konkretnem primeru ni podana nobena od situacij, ki jih citirane določbe ZTLR opredeljujejo. Edini način, na podlagi katerega bi tožnica lahko pridobila lastninsko pravico, je potrebno iskati na temelju (glede na dejstvo, da sta bila tožnica in zemljiškoknjižni lastnik zakonca verjetno molče oz. konkludentno) sklenjenega dogovora o skupni gradnji, ki predstavlja pravni posel kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice po določbi 33. čl. ZTLR, in to le na tisti nepremičnini, na kateri je gradnja potekala. Dogovor o skupni gradnji med tožnico in njenim pokojnim možem je glede na okoliščine primera potrebno iskati v luči določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, in sicer v določbah o skupnem premoženju (2. odst. 51. čl.), o upravljanju z njim (2. odst. 52. čl.) in o velikosti deležev vsakega od zakoncev na skupnem premoženju (59. čl.). Ne uzakonja pa ZZZDR nikakršnega novega načina pridobitve lastninske pravice od tistih, ki jih je v relevantnem obdobju taksativno našteval ZTLR. O obstoju dogovora o gradnji s stvarnopravnimi učinki se sodišče prve stopnje ni opredelilo, tožeča stranka pa svojega zahtevka glede vpisa tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo tudi ni pravilno oblikovala.

Na podlagi določbe 355. čl. Zakona o pravdnem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču o pridobitvi lastninske pravice (na podlagi določb o pridobitvi lastninske pravice na osnovi pravnega posla) bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti dokaze (ob upoštevanju omejitev iz določbe 2. odst. 362. čl. ZPP) in odločiti, ali je tožbeni zahtevek (glede na ugotovljeni način morebitne pridobitve lastninske pravice bo moral biti glede 3. točke izreka izpodbijane sodbe ustrezno spremenjen v dajatvenega) utemeljen ali ne.

Na podlagi določbe 3. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o stroških, ki sta jih pritožnici priglasili v pritožbi, pridrži za končno odločbo.

 

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1538/2004
• VSL sodba I Cp 2042/2004
• VSL sodba I Cp 1914/98