VSL Sodba II Cp 1589/2021

Jedro

Prisojena denarna odškodnina tožnice iz naslova nepremoženjske škode predstavlja pravično denarno odškodnino in je v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine ustrezno umeščena v sodno prakso.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Druga tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prva tožena stranka in druga tožena stranka dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 11.220,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Prva toženka je dolžna tožeči stranki nerazdelno plačati zakonske zamudne obresti od zneska 11.220,05 EUR, ki tečejo od 11. 8. 2016 do 8. 3. 2017 (II. točka izreka). Druga tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 80.098,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2017 dalje do plačila (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 89.140,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2016 dalje do plačila, je zavrnilo (IV. točka izreka), prav tako tožbeni zahtevek, da je druga tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti znesek 9.042,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 8. 2016 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je, da je druga tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 5. 414,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka) ter da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 5.716,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper I., III., in VI. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje druga tožena stranka (v nadaljevanju: druga toženka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne za nepremoženjsko škodo 14.000,00 EUR iz naslova odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za 500,00 EUR iz naslova strahu, za 26.000,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za 800,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju toženih strank dopustilo spremembo tožbe. Druga toženka je opozorila na nesklepčnost tožbe, saj je tožnica v vlogi z dne 17. 12. 2020 navajala, da je tožbeni zahtevek zvišala zato, da bo primerljiv s sodno prakso, s čimer pa ni zadostila sklepčnosti tožbe, ker vloga ne vsebuje navedb o tem, katere navedbe iz tožbe tožnica spreminja ali dopolnjuje, prav tako ni podala navedb o spremenjenih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je opravilo primerjavo med primeri iz sodne prakse, vendar je kot blažja primera napačno štelo primera II Ips 48/2016 in II DoR 119/2018. Pritožnica v pritožbi povzema vsebino primerov. Primer II Ips 135/2019, v katerem je bila oškodovancu, 49-letnemu moškemu, prisojena odškodnina v višini 147.000,00 EUR, niti približno ni primerljiv z obravnavano zadevo, zato ni jasno, zakaj ga je sodišče citiralo. Zadeva II Ips 91/2017 prav tako ni primerljiva z obravnavano zadevo, prav tako ne zadeva II Ips 303/2016, v kateri je bila za popolnoma neprimerljive posledice škodnega dogodka oškodovancu, ki je invalid I. kategorije in zmore le 100 m hoje s pomočjo bergel, prisojena odškodnina v višini 106.500,00 EUR. Prisojena odškodnina v tej zadevi je le za malenkost višja od prisojene odškodnine v obravnavani zadevi, kar potrjuje, da je prisojena odškodnina previsoka. Zadevo II Ips 328/2014 je sodišče napačno citiralo, saj je bila v tej zadevi odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in za telesne bolečine znižana za 35.000,00 EUR, tako da je znašala skupaj 50.000,00 EUR. V zadevi VS00024817 je bila prisojena odškodnina v višini 83.000,00 EUR, so pa v tej zadevi poškodbe in posledice bistveno hujše kot posledice in poškodbe v obravnavani zadevi. Zadeva II Ips 97/2017 je popolnoma primerljiva z obravnavano zadevo, kljub temu pa je bila tožnici prisojena višja odškodnina. V zadevi II Dor 240/2014 je bila kljub težji poškodbi in hujšim posledicam dosojena bistveno nižja odškodnina od odškodnine v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine ni upoštevalo načela objektivne pogojenosti odškodnine, saj je prisojena odškodnina bistveno višja od odškodnine v primerljivih zadevah in se približuje odškodninam, ki so bile prisojene v izjemno hudih primerih z življenjsko ogrožujočimi poškodbami in ki s to zadevo niso primerljive. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode v višini 41.300,00 EUR.

3. Tožeča stranka na pritožbo druge tožene stranke ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaradi zvišanja zahtevka (spremembe tožbe) tožba, v kateri je tožnica povsem določno navedla naravo in težo svojih poškodb in opisala potek zdravljenja in uveljavljala odškodnino, ni postala nesklepčna, zato pritožbene navedbe v zvezi z nesklepčnostjo spremenjene tožbe niso utemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ugotovilo, da je tožnica v nezgodi utrpela pretres možganov, zlom desnega gležnja z izpahom, nateg vratnih mišic, udarnino desnega kolka in udarnino desnega kolena. Potek zdravljenja tožnice je opisan v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, nevšečnosti, ki jih je tekom zdravljenja utrpela tožnica, pa so ugotovljene v 34. točki obrazložitve, česar pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne bo povzemalo. Tožnica je zelo hude in hude bolečine trpela kumulativno 23 dni, in sicer takoj po nezgodi in po vsaki operaciji ter v času hospitalizacije. Srednje hude bolečine je trpela 8 mesecev, srednje hude bolečine z občasnimi hudimi bolečinami pa kumulativno 5 mesecev. Ves preostali čas, 74 mesecev, trpi trajne blage bolečine v predelu desnega gležnja z občasnimi srednje hudimi bolečinami pri večjih ali nepravilnih obremenitvah, tako da mora nogo še vedno razbremenjevati z berglami in si bolečine občasno lajšati z analgetiki. Ob dogodku je tožnica čutila hud primarni strah, pet mesecev je čutila zmeren sekundarni strah za izid zdravljenja, od tedaj dalje pa čuti trajen sekundarni strah. Nezgoda je pri tožnici pustila trajne posledice pri gibljivosti gležnja. Vsi forsirani gibi za tožnico in obremenitev noge s telesno težo so za tožnico boleči. Tožnica ne more počepniti, se odriniti ali odskočiti. Pri hoji šepa in mora, razen doma, uporabljati bergle. Zaradi nepravilne hoje ima bolečine v hrbtenici, kolenu in v kolku. Pri tožnici so izkazani tudi rezidualni simptomi postravmatske stresne motnje. Tožničino funkcioniranje je okrnjeno od četrtine do polovice običajnega funkcioniranja. Ostale ugotovljene omejitve tožnice, ki so posledica nezgode, je sodišče prve stopnje navedlo v 36. točki obrazložitve. Tožnica ne more voziti avtomobila, ne more se ukvarjati s prav nobenim športom, hoditi na fitnes ali teči za svojima otrokoma. Tožnica ima na desni nogi brazgotine, zadebeljen gleženj in šepa ter hodi z berglami.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri objektivni umestitivi prisojene odškodnine v sodno prakso primera II Ips 48/2016 in II Dor 119/2018 nepravilno štelo za blažja primera od obravnavanega, ni utemeljen. V primeru II Ips 48/2016 je bilo bolečinsko obdobje oškodovanke krajše in manj intenzivno, saj je hude bolečine trpela 3 dni, srednje hude pa v prvih tednih zdravljenja, medtem ko je tožnica v obravnavanem primeru hude in zelo hude bolečine trpela 23 dni, srednje hude 8 mesecev, lažje pa 74 mesecev. Že navedeno bolečinsko obdobje pokaže pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za blažji primer od tožničinega. V primeru II Dor 119/2018 prav tako ne gre za primerljivo zadevo z obravnavano, saj je bilo bolečinsko obdobje oškodovanke krajše in manj intenzivno (hude stalne bolečine 5 dni, občasne hude bolečine 6 dni, srednje hude stalne bolečine 17 dni, srednje hude občasne 3 tedne, lahke stalne bolečine 7 tednov, lahke občasne 2 tedna). Poleg tega je pri oškodovanki v zadevi II Dor 119/2018 podano zgolj 13% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, medtem ko je pri tožnici življenjska aktivnost zmanjšana za 25 do 49%. Oškodovanka v zadevi I Dor 119/2018 je bergle uporabljala 5 mesecev, medtem ko tožnica bergle uporablja še sedaj (razen doma).

8. Pritožbeni očitek, da zadeva II Ips 135/2019 z obravnavano ni primerljiva, zaradi česar ni jasno, zakaj jo je sodišče sploh citiralo, je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje omenjeni primer izpostavilo v okviru hujših primerov od obravnavanega.

9. Glede primera II Ips 303/2016 pritožnica navaja, da z obravnavano ni primerljiv, kar pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ki je navedeni primer umestilo med hujše od obravnavanega.

10. Za primer II Ips 303/2016 pritožba navaja, da gre za hujši primer od obravnavanega (kar je sodišče prve stopnje upoštevalo) in zato za neprimerljivo zadevo, v kateri pa je bila oškodovancu prisojena zgolj malenkostno višja odškodnina od odškodnine prisojene tožnici. Navedeni očitek ni utemeljen. Tožnici je bila namreč prisojena odškodnina v višini 62 plač v času sojenja, medtem ko je bila oškodovancu v zadevi II Ips 303/2016 prisojena odškodnina v višini 106 plač. Tako ne gre zgolj za malenkostno višjo odškodnino, kot navaja pritožba, saj je bila v zadevi II Ips 303/2016 oškodovancu prisojena za 44 plač višja odškodnina od odškodnine prisojene tožnici.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno citiralo sodbo II Ips 328/2014, je napačen. V zadevi II Ips 328/2014 je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 67,10 plač, tožnici pa odškodnina v višini 62,37 plač. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zadevo II Ips 328/2014 pravilno uvrstilo med primerljive primere z obravnavanim. Ne drži pritožbena navedba, da je bila v zadevi II Ips 328/2014 oškodovancu iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena odškodnina v skupni višini 50.000,00 EUR. Oškodovančeva odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v primeru II Ips 328/2014 je namreč znašala 30.000,00 EUR, odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 35.000,00 EUR, torej 65.000,00 EUR in ne 50.000,00 EUR, kot navaja pritožba.

12. Pritožbeni očitek, da zadeva VS00024817 z obravnavano ni primerljiva, ker so poškodbe v zadevi VS00024817 bistveno hujše kot posledice pri tožnici, ni utemeljen. Po presoji pritožbenega sodišča sta zadevi primerljivi, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

13. Primer II Ips 97/2017, ki ga izpostavlja pritožba, se nanaša zgolj na prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zadevi II Ips 97/2017 oškodovanka zaradi posledic poškodbe ne zmore daljše hoje, stoje, skakanja, tekanja, počepanja, ni sposobna stoječega dela, dela, povezanega s hojo, na višini in dela, pri katerem je potrebna hoja po stopnicah. Zato svojega poklica ni več sposobna opravljati. Omejena pa je tudi pri prostočasnih aktivnostih, saj ima težave že pri krajši hoji. Oškodovanki je bila iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 29,4 plač. Tožnici, ki je zaradi poškodbe omejena v aktivnostih, ki so ugotovljene v 36. in 37. točki izpodbijane sodbe in so primerljive s primerom II Ips 97/2017, pa je bila iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 33 plač. Zato navedba pritožbe, da je bila v popolnoma primerljivi zadevi II Ips 97/2017 oškodovanki prisojena bistveno nižja odškodnina, ni utemeljena.

14. Pritožbeni očitek, da je v zadevi II Dor 240/2014 oškodovancu prisojena bistveno nižja odškodnina kljub težji poškodbi in bistveno hujšim posledicam, prav tako ni utemeljen. V zadevi II Dor 240/2014, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno umestilo med primerljive zadeve, je bila oškodovancu prisojena odškodnina v višini 71 plač, tožnici pa odškodnina v višini 62 plač. Ne drži, da so oškodovancu iz zadeve II Dor 240/2014 nastale hujše posledice od posledic tožnice, saj tožnica zaradi poškodbe ne more voziti avta, medtem ko oškodovanec iz zadeve II Dor 240/2014 lahko vozi avto kot tudi kolo, prav tako pa tožnica še vedno hodi z berglami, medtem ko oškodovanec iz zadeve II Dor 240/2014 bergel ne uporablja.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialnopravno določilo 179. člena OZ. Prisojena denarna odškodnina tožnice iz naslova nepremoženjske škode predstavlja pravično denarno odškodnino in je v skladu z načelom objektivne pogojenosti odškodnine ustrezno umeščena v sodno prakso. Zato pritožbeni očitki, s katerimi pritožba napada višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, niso utemeljeni.

16. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 208/2021
• VSC Sodba Cp 402/2014
• VSL Sodba II Cp 488/2021