VSL Sodba I Cp 1468/2021

Jedro

Dejstvo, da se je po dopisu pooblaščenca tožnika nenadoma pojavil mejnik iz zkt. 006, kasneje po začetku pravdnega postopka pa še mejnik iz zkt. 005, je tožnik zatrjeval šele na ogledu, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da je toženec dolžan prenehati s posegi v mejo med parcelama ID znak: 002 in 001, v mejna znamenja v mejnih točkah št. 005 in 006 na tej meji in na katerikoli podoben način posegati v parcelo ID znak 002, last tožnika, ter da se mu prepoveduje vsakršen poseg v to parcelo (točka I.1. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo 521,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2020 do plačila (točka I.2. izreka). Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan tožencu v roku 15 dni plačati njegove pravdne stroške v znesku 990,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni opravilo vrednostne ocene posameznega dokaza in vseh dokazov kot celote, kar bi moralo storiti ob dejstvu, da so si stališča pravdnih strank in prič o odstranitvi mejnikov nasprotna. Prezrlo je izpovedbe tožnika in prič A. A. in B. B. Sodišče ne navede, zakaj tožniku in pričama ni verjelo, da je prišlo do odstranitve in morebitnega premika mejnikov. Kakšen pomen ima dejstvo, da se je po pozivu pooblaščenca tožnika tožencu z dne 3.6.2020 in po vložitvi tožbe pojavil še drugi mejnik, sodišče prve stopnje sploh ne obravnava. Tožniku tudi povsem neutemeljeno očita, da naj ne bi ponudil dokaza glede odstranitve in premika mejnikov (novo izmero geodeta), kot odločilnega dejstva, ko mu je ta dokaz samo prepovedalo, zaradi česar je pooblaščenec tožnika na naroku dne 14.4.2021 tudi napovedal uveljavitev bistvene procesne kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Dokaz z izvedencem geodetske stroke je tožnik predlagal, sodišče pa ga ni izvedlo, ni pa tudi obrazložilo razlogov za to. Brez potrebe pa je opravilo ogled brez izvedenca. Sodišče prezre, da je temeljno ravnanje vznemirjenja sama odstranitev mejnikov, kar pa bi izvedenec potrdil, če bi ugotovil, da nista več na pravih točkah. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je pri ugotovitvi dejanskega stanja prezrlo dejstvo, da tožnik z nobenim mejašem, razen tožencem, nikoli ni imel težav. Ravno več desetletno nestrinjanje toženca z mejo in nezakonit posek češnje in hrasta v preteklosti, sta botrovala temu, da je tožnik mejo v upravnem postopku uredil. Obravnavana odstranitev mejnikov torej tudi ni osamljen primer in torej ne gre za enkratno motenje, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prezrto je ostalo dejstvo, da toženec na mejni obravnavi zapisnika ni hotel podpisati, ker naj bi preveril, ali sin in žena soglašata z mejo, kar pa zopet pomeni, da za toženca meja že tedaj ni bila čisto nesporna, pač pa se je z njo nekako sprijaznil. Očitno za kratek čas. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi ne opredeli do navedb tožnika, da naj bi toženec tudi po ureditvi meje urejeni meji večkrat ustno nasprotoval, zato je imel edini interes za povzročitev takšnega stanja. Sodišče se ni opredelilo do navedbe tožnika, da se je po dopisu pooblaščenca tožnika z dne 3.6.2020 nenadoma pojavil mejnik iz zkt. 006, kasneje po začetku pravdnega postopka pa še mejnik iz zkt. 0005. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščine, da gre za gozdni parceli in da so mejniki skriti pod listjem in podrastjo ter da jih nepoznavalec nikakor ne more najti, zato je na dlani, da je le toženec poleg tožnika tudi lahko vedel, kje se mejnika nahajata, saj je bil prisoten na mejni obravnavi. Ni bila upoštevana izpovedba tožnika, da sta manjkala samo predmetna mejnika, ki se nahajata na meji med parcelama pravdnih strank, saj ostali mejniki, ki so bili postavljeni v upravnem postopku na mejnih točkah s parcelami drugih lastnikov, niso bili nikoli odstranjeni. Na ogledu je tožnik prepričljivo povedal in pokazal, da se mejnik v zkt. 006 ne nahaja na prvotnem mestu, saj je sedaj vkopan na drugi strani lesenega štora in tudi mejnik v zkt. 005 naj ne bi bil na prvotnem mestu. Sodbi manjkajo razlogi o bistvenih dejstvih. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je šlo le za enkratno vznemirjanje, ki pa po stališču sodne prakse nima sodnega varstva. Gre za nadaljevano ravnanje (najprej posekani drevesi, nato nestrinjanje z ureditvijo meje in nazadnje odstranitev mejnikov ob sočasnem ustnem nasprotovanju meji po njeni ureditvi) in ne enkratno. V konkretnem primeru bo brez posredovanja sodišča verjetno prišlo do ponovnega posega v pravno varovano dobrino in do protipravnega vznemirjenja oziroma do njegove ponovitve, kar je tožnik izkazal v vlogah in z zaslišanimi pričami, zato je sodba v tem pogledu povsem zmotna pri presoji utemeljenosti zahtevka po materialnem pravu.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je proti tožencu vložil negatorno tožbo na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ²) in mu očital, da ga vznemirja v uživanju njegove lastninske pravice s tem, da je odstranil dva mejnika na meji med njunima gozdnima parcelama. Zahteval je tudi povrnitev škode zaradi odstranitve mejnikov. Toženec je takšno dejanje zanikal in poudaril, da se je v upravnem postopku ureditve meje strinjal s postavitvijo mejnikov.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal tega, da je bil ravno toženec tisti, ki je povzročil vznemirjanje tožnika pri izvrševanju lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je takšno dokazno oceno tudi ustrezno obrazložilo, dokazna ocena je skladna z 8. členom ZPP, sodba pa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče tako pravilno obrazloži, da dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik (da je toženec škodoželjen človek, da 40 let ni soglašal z mejo, da mu je nekoč posekal češnjo in hrast), še ne omogočajo zaključka, da je bil toženec tisti, ki naj bi premaknil oziroma odstranil sporna mejnika. Sodišče odloča z dokaznim standardom prepričanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča pritožba ne omaje pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je toženec v upravnem postopku strinjal z določeno mejo, zato ni logično, da bi mejnike nato premikal. Pritožba sicer navaja, da zapisnika ni podpisal takoj, kar pa ni pomembno, saj je toženec prepričljivo pojasnil, da se je moral o tem posvetovati še z ženo in sinom. Zgolj na ravni trditve je ostalo zatrjevanje tožnika, da naj bi toženec tudi po ureditvi meje v upravnem postopku tako urejeni meji nasprotoval. O tem ni izpovedal ne tožnik, ne priče, pa tudi drugih dokazov o tem dejstvu tožnik ni predložil. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je toženec z ugotovljeno mejo v upravnem postopku soglašal. Dejstvo, da se je po dopisu pooblaščenca tožnika z dne 3.6.2020 nenadoma pojavil mejnik iz zkt. 006, kasneje po začetku pravdnega postopka pa še mejnik iz zkt. 005, je tožnik zatrjeval šele na ogledu dne 14.4.2021, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, kar je prepozno (1. odst. 286. člena ZPP), to dejstvo pa tudi sicer ne govori ničesar o tem, da je bil toženec tisti, ki naj bi mejnike po dopisu postavil nazaj. Takšne trditve so zgolj ugibanje tožnika, ki pritožbenega sodišča ne prepriča. Enako velja za trditve, da gre za gozdni parceli, da so mejniki skriti pod listjem in podrastjo ter da jih nepoznavalec nikakor ne more najti. Tudi sklicevanje pritožbe na izpovedbe tožnika ter prič A. A. in B. B. je neutemeljeno, saj navedene osebe niso izpovedale ničesar o tem, da je ravno toženec odstranil mejnika, temveč le o iskanju mejnikov. Dejstvo, da ostali mejniki, ki so bili postavljeni v upravnem postopku na mejnih točkah s parcelami drugih lastnikov, niso bili nikoli odstranjeni, za odločitev v obravnavani zadevi ni odločilnega pomena.

7. Ker tožnik ni dokazal dejstva, da je bil toženec tisti, ki naj bi odstranil oziroma premaknil mejnika, je bila posledično nepotrebna tudi postavitev izvedenca geodetske stroke, ki bi ugotavljal, ali sta bila mejnika res premaknjena in za koliko. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo razloge v točki 8 sodbe (2. odst.), zato ni utemeljen očitek o neobrazloženi zavrnitvi dokaznega predloga. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

29.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4452/2009
• VSL sodba II Cp 208/2013
• VSL sklep I Cp 4550/2009