VSL Sodba II Cp 1249/2021

Jedro

V primeru, ko solastno stvar uporablja le eden (ali nekaj) solastnikov, mora tisti, ki stvari ne uporablja, od drugega solastnika prvenstveno zahtevati dopustitev souporabe. Med solastniki je primarno predvidena souporaba; šele, če je izključno posedujoči solastnik drugemu solastniku ne omogoči ali če souporaba iz kakršnega koli razloga ni možna, pride v poštev zahtevek za plačilo uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve. Predloga za plačilo uporabnine oziroma za delitev solastnine ni mogoče šteti za zahtevo za souporabo, ker sta uporaba in delitev dve različni upravičenji solastnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali je med strankami izkazana nemožnost souporabe; to bi sodišče bilo dolžno ugotavljati, če bi tožnik v zvezi s tem podal ustrezne konkretizirane trditve, pa jih ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo uporabnine za eno petino nepremičnin parc. št. 01/2, 02/1 in 03/4, vse k. o. ..., za obdobje od julija 2014 do januarja 2019. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnika sporne nepremičnine vsak do ene petine, vendar tožnik od toženca ni zahteval, da mu omogoči souporabo nepremičnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da je glede zahtevka po višini uporabil javno dostopne podatke, to je cenitev GURS. Glede souporabe je tožnik navedel, da je zahteval od toženca delitev solastnine, da ta ni bila uspešna in da je zato sprožil postopek delitve solastnine v nepravdnem postopku ter posledično zahtevek za plačilo uporabnine. Gostinski del objekta je podvržen sanitarnim predpisom in ga lahko uporablja le nosilec uporabnega dovoljenja, zato tožnik ne more souporabljati tega dela nepremičnine. Sodišče je z zavrnitvijo dokaza po zaslišanju strank onemogočilo izvedbo dokaza, s katerim bi se izkazalo, da toženec tožniku sploh ne želi omogočiti dostopa in souporabe objekta. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali ima tožnik potrebno soglasje vseh solastnikov za uporabo nepremičnine, ki presega posle rednega upravljanja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo petega odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika,¹ saj toženec za upravljanje s stvarjo kot gostinskim lokalom nima soglasja ostalih solastnikov. Sodišče bi moralo uporabiti 190. člen Obligacijskega zakonika,² saj je toženec brez pravnega temelja uporabljal objekt in bil obogaten. Sodišče zmotno očita tožniku, da v tožbi ni podal stvarnopravnega zahtevka, temveč le obligacijskopravni in da zato tožba ni utemeljena. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je dejansko med strankami izkazana nezmožnost uporabe. Sodišče je tudi napačno uporabilo Odvetniško tarifo v delu priznanja stroškov toženi stranki, saj bi moralo za odgovor na tožbo priznati 300 in ne 400 točk. Sodišče je tudi storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.³

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev tudi ustrezno skrbno obrazložilo, zagrešilo pa ni niti izrecno uveljavljanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev določb postopka.

6. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo kot nesklepčen, ker iz tožnikovih trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka. Drugače povedano: tožnik v tožbi, pripravljalnih vlogah in v okviru navajanja dejstev (trditev) na naroku ni podal trditev o pravnorelevantnih dejstvih, ki bi omogočala zaključek o utemeljenosti njegovega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, sklicujoč se na enotno sodno prakso, da mora v primeru, ko solastno stvar uporablja le eden (ali nekaj) solastnikov, tisti, ki stvari ne uporablja, od drugega solastnika prvenstveno zahtevati dopustitev souporabe. Med solastniki je primarno predvidena souporaba; šele, če je izključno posedujoči solastnik drugemu solastniku ne omogoči ali če souporaba iz kakršnega koli razloga ni možna, pride v poštev zahtevek za plačilo uporabnine iz naslova neupravičene obogatitve (primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Nadalje je pravilno ugotovilo (9. točka obrazložitve), da predloga za plačilo uporabnine oziroma za delitev solastnine ni mogoče šteti za zahtevo za souporabo, ker sta uporaba in delitev dve različni upravičenji solastnika. Ugotovilo je še, da tožnik souporabe ni zahteval, da objekt na parc. št. 03/4 ni v celoti zaseden, ker toženec uporablja le del tega objekta in da tožnik ni trdil, da souporaba predmetne nepremičnine objektivno ni možna (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba teh ključnih ugotovitev in materialnopravnih izhodišč prvostopenjske sodbe konkretizirano ne napada.

7. Pritožbene navedbe, da tožnik dela objekta, kjer se opravlja gostinska dejavnost (ki je podvržena sanitarnim predpisom in omejitvam) sploh ne more uporabljati, so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP), saj tožnik tega tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjeval. Četudi bi bilo mogoče reči, da je splošno znano, da gostinskih lokalov že zaradi higienskih predpisov ne more neomejeno uporabljati kdorkoli, pa je tožnik v tožbi sam navedel, da sporne nepremičnine (na katerih imata pravdni stranki vsaka po petinski delež) ne obsegajo zgolj gostinskega lokala, ki se nahaja v pritličju ene od stavb, temveč tudi prostore v nadstropju oziroma mansardi te stavbe (kjer ni gostinskega lokala), delno na spornih nepremičninah stoji tudi tožnikova hiša, iz nadaljnjih navedb pravdnih strank pa je razvidno, da so na teh parcelah tudi parkirišče, travnik in balinišče. Zato nikakor ni mogoče vzeti kot splošno znano, da v konkretnem primeru souporaba nepremičnin s strani večih solastnikov ne bi bila možna.

8. Prav tako je nedovoljena pritožbena novota, da toženec tožniku sploh ne želi omogočiti dostopa do notranjosti objekta, kaj šele do souporabe le-tega, kar naj bi se izkazalo z zaslišanjem strank; dokazi so namenjeni zgolj potrditvi ali ovrženju pravno pomembnih dejstev, ki so bila poprej ustrezno zatrjevana, ne pa šele ugotavljanju dejstev, ki jih stranki poprej nista zatrjevali (t. i. preiskovalni ali informativni dokaz, ki v civilnih zadevah načeloma ni dovoljen; to temeljno načelo civilnega procesnega prava je pravilno izpostavilo in uporabilo že prvostopenjsko sodišče). Zato sodišče prve stopnje s tem, ko strank ni zaslišalo, ni kršilo tožnikovih procesnih pravic.

9. Pritožba se razmeroma obsežno ukvarja z vprašanjem, kako sta se pravdni stranki pred pravdo dogovarjali o delitvi solastnine oziroma ureditvi solastninskih razmerij, kakšne ponudbe je kdo dal, kaj je na te ponudbe nasprotnik odgovoril in zakaj jih je zavrnil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta dejstva niso pravno relevantna za odločitev v navedeni zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo (primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da zahtevek za delitev solastnine ali ureditev solastninskih razmerij še ne pomeni zahtevka za omogočitev souporabe, ki je predpogoj (če je souporaba brez podlage odklonjena) za uveljavljanje denarnih obogatitvenih zahtevkov.

10. Zato je nepomembno, ali je tožnik 10. 3. in nato še 3. 5. 2017 tožencu poslal zahtevek za razdružitev premoženja in ali ga je toženec zavrnil ali prejel; da se dediča nista mogla dogovoriti glede delitve celotne zapuščine; ali je prišlo ali ni prišlo do poskusa ureditve razmerij; kdo je od koga zahteval delitev oziroma razdružitev premoženja in na kakšen način itd. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, zgolj poskus ureditve medsebojnih lastniških razmerij, predlog za delitev in druge ponudbe še ne vsebujejo hkrati tudi zahteve za omogočitev souporabe.

11. Pravno nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni ugotovilo, ali ima tožnik potrebno soglasje vseh solastnikov za uporabo in o domnevno zmotni uporabi materialnega prava, ker da toženec brez soglasja ostalih solastnikov upravlja s solastno stvarjo izven okvirov rednega upravljanja. Tudi če to drži, tako ravnanje toženca avtomatično še ne pomeni njegove neupravičene obogatitve na račun tožnika, saj bi, kot že večkrat poudarjeno, tožnik kot eden od solastnikov primarno mogel in moral zahtevati omogočitev souporabe stvari. Kot pravilno ugotavlja sam pritožnik, je ureditvi razmerij med solastniki namenjen nepravdni postopek, mogoči pa so tudi pravdni stvarnopravni zahtevki (npr. negatorni).

12. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, je tudi pravilno ravnalo, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke; poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta dokaz povsem neprimeren za dokazovanje dejstva, ki ga je tožnik zatrjeval (pristnost pogodbe).⁴ Naposled pa vprašanje veljavnosti najemne pogodbe tudi nima nobene zveze z vprašanjem, ali je tožnik zahteval omogočitev souporabe solastne stvari.

13. Pritožbene navedbe, da sodišče zmotno očita tožniku, da v tej tožbi ni podal stvarnopravnega zahtevka, so nerazumljive in pravno zgrešene, saj je denarni zahtevek vedno obligacijski, medtem ko so stvarnopravni zahtevki nedenarni. Tožnik je v konkretni zadevi postavil le denarni zahtevek, ne pa kakršnegakoli stvarnopravnega, zato je slednja ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna.

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo ugotoviti, ali je med strankami izkazana nemožnost souporabe; to bi sodišče bilo dolžno ugotavljati, če bi tožnik v zvezi s tem podal ustrezne konkretizirane trditve, pa jih ni.

15. Pritožbeni očitki glede kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so neutemeljeni, saj se domnevna nasprotja med razlogi sodbe (da sodba navaja, da tožnik ni izkazal zahtevka do toženca po razdružitvi, nato pa, da toženec na ta zahtevek tožnika ni odgovarjal, in nazadnje, da je toženec tožniku ponudil razdružitev v določeni obliki, ki pa je toženec ni sprejel) sploh ne tičejo odločilnih dejstev. Vprašanje, kako sta pravdni stranki pred pravdo skušali razrešiti solastniško razmerje (ob odsotnosti konkretiziranih trditev, da je tožnik zahteval omogočitev souporabe) ni odločilno dejstvo za ugotovitev pravice do uporabnine.

16. Pritožba očita sodišču, da naj bi zapisalo, da se je tožnik odpovedal svojemu tožbenemu zahtevku. V izpodbijani sodbi to nikjer ne piše, zato so tosmerne pritožbene navedbe očitno neutemeljene. Pritožbene navedbe, da naj bi sodna praksa zavzela drugačno stališče glede možnosti souporabe, so pavšalne, saj te (nedefinirane) prakse pritožba ne citira. Sodišče prve stopnje je, nasprotno, svoje stališče utemeljilo z navedbami dobre sodne prakse (opombe št. 1 do 3), česar pritožba s pavšalnim nasprotovanjem ne more izpodbiti.

17. Sodišče prve stopnje je zgolj kot rezervni argument navedlo, da tožnik zahtevka ni izkazal po višini. Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna že zavrnitev zahtevka po temelju, vprašanje višine niti ni relevantno, zato ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z višino zahtevka.

18. Naposled pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena pritožba zoper stroškovno odločitev. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da bi glede na spreminjanje vrednosti spornega predmeta sodišče moralo tožencu za odgovor na tožbo priznati 300 in ne 400 odvetniških točk, vendar je iz obrazložitve stroškovne odločitve (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) razvidno, da je sodišče tožencu dejansko prisodilo pravilen znesek stroškov (671,98 in ne 746,64 EUR), kar je točno razlika med 300 ali 400 točkami za odgovor na tožbo, ob upoštevanju 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV.

19. Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške, tožencu pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor (500 točk ali 300 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Priznane stroške mora tožnik plačati v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ.
² Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.
³ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Po ustaljeni sodni praksi se za dokazovanje pristnosti ali nepristnosti listin, rokopisov in podpisov uporablja znanje izvedenca za forenzične preiskave rokopisov in podpisov, ne pa finančne stroke.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 1796/2018
• VSL Sodba I Cp 1473/2017
• VSM Sodba I Cp 899/2022