sklep VSL Cst 159/2021

Jedro

Odpust obveznosti ni nevtralen pravni institut, ki bi dolžniku pripadal ne glede na njegove osebne okoliščine, pač pa nasprotno, gre za posebno pravno dobroto prezadolženi fizični osebi, ki je odvisna od njene osebne moralno-etične drže ter od primernosti in korektnosti njenega odnosa do upnikov, ki z odpustom prevzamejo breme njenih neporavnanih dolgov, pa tudi od načina, na katerega se spoprijema z bolj ali manj običajnimi eksistenčnimi stiskami in finančnimi težavami v vsakdanjem življenju.

Pojma „nesorazmernosti prevzetih obveznosti s premoženjskim položajem dolžnika“ v smislu določbe iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne gre ocenjevati zgolj matematično (kot izračun razlike med dolžnikovim premoženjem in obveznostmi), saj lahko v življenju vsakega posameznika nastopijo okoliščine, ko obveznosti oziroma stroški presežejo razpoložljive prihodke oz. razpoložljivo premoženje, in lahko takšno stanje traja tudi daljši čas. Dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti mora imeti tudi znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej tudi neprimeren subjektivni odnos dolžnika do njegovega prevzemanja obveznosti, kot npr. nepremišljenost, lahkomiselnost ali celo špekulativnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in predlog dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Upravitelj je v odgovoru na pritožbo vztrajal pri navedbah iz ugovora proti odpustu obveznosti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 5. 10. 2020 vložil upravitelj. Pritrdilo je ugovornim razlogom, da je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja pretežni del svojega premoženja v obliki denarnih sredstev, ki jih je prejel iz naslova plače in najetih posojil pri banki A. d.d. ter banki B. d.d. porabil za igre na srečo in na ta način prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem. Iz obeh dolžnikovih računov, odprtih pri banki A. d.d. in banki B. d.d. je razvidno, da je dolžnik v obravnavanem obdobju porabil za igre na srečo 26.910,00 EUR in, da kljub prejetim dobičkom od iger na srečo ter prilivom iz redne zaposlitve ni poravnal kreditnih obveznosti do bank in obveznosti do mobilnih operaterjev. Poleg tega je z odpovedjo delovnega razmerja po lastni volji izgubil redno zaposlitev.

6. Pritožba dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je oprlo svoje zaključke, konkretizirano ne izpodbija. Ne strinja se sicer z ugotovitvijo, da je dolžnik za igre na srečo v zadnjih petih letih pred uvedbo stečajnega postopka porabil 26.910,00 EUR, vendar ne navaja konkretnih razlogov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost tega dejstva. Sodišče prve stopnje ga je oprlo na podatke iz razčlenjenega prikaza prometa na transakcijskih računih dolžnika, iz katerega izhaja, da je šlo za nakazila družbi, ki se ukvarja z igralništvom, upoštevalo pa je tudi, da je dolžnik dvigoval gotovino v okroglih zneskih na enake ali podobne datume, kot so bila opravljena nakazila igralniški družbi. Pritožnik, ki je star 26 let, pa sicer priznava, da je že pri 18 oziroma 19 letih začel igrati športne stave oziroma igre na srečo, od katerih je postal vedno bolj odvisen in za katere je zapravil plačo, prihranke, in si začel tudi izposojati denar. Pritožnik tudi ne zanika, da je službo izgubil po lastni volji in da zaradi tega tudi ni mogel več odplačevati kreditov oziroma kriti vseh nastalih življenjskih stroškov. Trdi, da ni imel nikoli namena koga oškodovati in da tudi ničesar ni skrival ter da si je, dokler je imel prihodke iz zaposlitve, in ob upoštevanju dobitkov iz iger na srečo, tako življenje tudi lahko privoščil.

7. Navedeni pritožbeni razlogi ne morejo vplivati na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča. Sodišče je pravilno opozorilo, da je namen postopka odpusta obveznosti le poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja, ali ki ga lahko pridobi do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Odpust obveznosti torej ni nevtralen pravni institut, ki bi dolžniku pripadal ne glede na njegove osebne okoliščine, pač pa nasprotno, gre za posebno pravno dobroto prezadolženi fizični osebi, ki je odvisna od njene osebne moralno-etične drže ter od primernosti in korektnosti njenega odnosa do upnikov, ki z odpustom prevzamejo breme njenih neporavnanih dolgov, pa tudi od načina, na katerega se spoprijema z bolj ali manj običajnimi eksistenčnimi stiskami in finančnimi težavami v vsakdanjem življenju. Tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP je z generalno klavzulo opredelil zlorabo pravice do odpusta obveznosti tako, da „odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti“. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru izkazan dejanski stan domneve iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, da je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da pojma „nesorazmernosti prevzetih obveznosti s premoženjskim položajem dolžnika“ v smislu citirane določbe ne gre ocenjevati zgolj matematično (kot izračun razlike med dolžnikovim premoženjem in obveznostmi), saj lahko v življenju vsakega posameznika nastopijo okoliščine, ko obveznosti oziroma stroški presežejo razpoložljive prihodke oz. razpoložljivo premoženje, in lahko takšno stanje traja tudi daljši čas. Ne nazadnje je vsak (osebni) stečaj posledica tovrstne nesorazmernosti. Zgolj s strogo matematičnega vidika bi bilo celo mogoče pritrditi pritožbi, da ob upoštevanju dolžnikovih pričakovanih prihodkov iz naslova plače in tudi iz naslova dobitkov od iger na srečo dolžnikovo prevzemanje obveznosti (z igrami na srečo) ni bilo občutneje nesorazmerno (oz. vsaj ne bolj, kot bi bilo npr. pri prevzemu obveznosti iz običajnega stanovanjskega kredita). Pri „nesorazmernosti“ v pomenu 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zato ne gre zgolj za matematično, t.j. objektivno kategorijo (čeprav je ta tudi pomembna), pač pa mora imeti dolžnikovo nesorazmerno prevzemanje obveznosti tudi znake nekorektnega ravnanja, ravnanja v nasprotju z načeli morale in etike, izkazan mora biti torej tudi neprimeren subjektivni odnos dolžnika do njegovega prevzemanja obveznosti, kot npr. nepremišljenost, lahkomiselnost ali celo špekulativnost.

8. Sodišče prve stopnje je natančno takšen neprimeren subjektivni odnos dolžnika do njegove pretirane (in predvsem neracionalne) porabe tudi ugotovilo. Dolžnik je sam priznal, da je zapravljal denar za kockanje in da je bil odvisen od iger na srečo, pri čemer ni izkazal, da je bila ta njegova odvisnost prepoznana kot bolezensko stanje s strani pristojnih zdravstvenih institucij oz. da je iz tega razloga zaprosil za zdravstveno pomoč. Iz pritožbenih razlogov izhaja kvečjemu, da je šlo za odvisnost, ki bi jo v celoti odpravil odpust obveznosti, kar pa ni posebej prepričljivo. Poleg tega je, kljub temu, da v pritožbi navaja, da si je, dokler je bil redno zaposlen, zmogel „privoščiti takšno življenje“, sam po lastni želji pustil službo, in se torej svojevoljno odpovedal rednim prihodkom iz tega naslova, ki bi mu lastnih trditvah omogočili tudi servisiranje dolgov. Razlogi, zaradi katerih je pustil službo, so prav tako neprepričljivi in celo neresni. Odgovoren mlad človek, brez resnejših zdravstvenih težav, pusti službo, s katero je nezadovoljen, ko najde novo, še zlasti, če je zadolžen. Četudi dolžnik v pritožbi trdi, da ni imel namena kogarkoli oškodovati, njegovo ravnanje izkazuje prav nasprotno, da je z lahkomiselnim in špekulativnim ravnanjem sebe spravil v položaj, ko dolgov ne more več pokrivati. Ni jasno, kaj želi povedati pritožnik z navajanjem primerov, ki naj bojda ne bi bili v nasprotju z namenom odpusta. Nedvomno je tudi zapravljanje denarja za nepotrebne oz. luksuzne stvari v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Je pa res, da je odkrivanje tovrstnih dolžnikovih ravnanj v rokah upnikov in upravitelja, ki se morajo ustrezno angažirati, in vložiti ugovor proti odpustu.

9. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

10.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 333/2023
• VSL Sklep Cst 597/2018
• VSL Sklep Cst 340/2023