VSL Sodba VII Kp 36742/2018

Jedro

Po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je predrzna vožnja glede stopnje ogrožanja zavarovane dobrine ekvivalent tako brezobzirni vožnji, kot tudi vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec, ki je obravnavano vožnjo z osebnim avtomobilom opravil kljub temu, da je vedel, da nima vozniškega dovoljenja in torej nima pravice voziti osebnega avtomobila, kršil pa je tudi pravila o prednosti pri vključevanju z neprednostne na prednostno cesto in nato trčil v oškodovančevo vozilo, s čimer je povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo najmanj dveh oseb, uresničil vse znake kaznivega dejanja nevarne vožnje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1.

Ravnanje, ko obdolženec ob zavedanju, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja ter da se nahaja na neprednostni cesti, vozila ni ustavil pri stop znaku, kaže na njegovo resno in zavestno ignoriranje prometnih predpisov.

Izrek

I. Pritožba obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženi A. A. mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 675,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo denarno kazen, in sicer 90 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je 2.700,00 EUR, ki jo mora obdolženec plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če pa se ta ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi 48. člena KZ-1 mu je izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas trajanja enega leta in šest mesecev od pravnomočnosti sodbe in na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolžencu naložilo v plačilo vse stroške kazenskega postopka vključno s sodno takso, kar vse bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženi A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in Višjemu sodišču v Ljubljani predlagal, „da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo popolnoma ali deloma razveljavi oziroma spremeni.“

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženec v svoji pritožbi uvodoma zatrjuje, da njegova vožnja ni toliko odstopala od običajnih kršitev, da bi jo bilo mogoče izkustveno opredeliti kot predrzno in v opisu kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, takšne okoliščine tudi niso navedene, saj je vozil zgolj 16 km na uro, kar po njegovi oceni nikakor ne more pomeniti okoliščine, ki bi vožnjo okvalificirala kot predrzno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvi alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 stori voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da vozi predrzno ali brezobzirno ali vozi motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti, in pri tem ne upošteva pravil o prehitevanju, prednosti ali varnostni razdalji. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja jasno izhaja, da se obdolžencu očita, da je kot voznik motornega vozila vozil motorno vozilo, ki ga nima pravice voziti in pri tem tudi ni upošteval pravil o prednosti iz 56. člena Zakona o pravilih v cestnem prometu in da je s takšnim ravnanjem, ko je s svojim vozilom ob navedenem še trčil v vozilo, v katerem se je poleg voznika B. B. nahajal tudi sopotnik C. C., povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo najmanj dveh oseb. Obdolženec je s takšnim ravnanjem tudi po presoji višjega sodišča uresničil vse znake kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, saj mora biti po veljavni sodni praksi za obstoj kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu izpolnjen vsaj en način vožnje, opisan v prvem stavku (predrzno, brezobzirno, brez pravice), in vsaj ena od kršitev cestnoprometnih pravil, naštetih v alinejah.¹ Že prvostopenjsko sodišče je glede pravne opredelitve v obrazložitvi izpodbijane sodbe izpostavilo, da se vožnja motornega vozila brez vozniškega dovoljenja enači z brezobzirnim ravnanjem v cestnem prometu (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je namreč predrzna vožnja glede stopnje ogrožanja zavarovane dobrine ekvivalent tako brezobzirni vožnji, kot tudi vožnji motornega vozila, ki ga voznik nima pravice voziti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec, ki je obravnavano vožnjo z osebnim avtomobilom opravil kljub temu, da je vedel, da nima vozniškega dovoljenja in torej nima pravice voziti osebnega avtomobila, kršil pa je tudi pravila o prednosti pri vključevanju z neprednostne na prednostno cesto in nato trčil v oškodovančevo vozilo, s čimer je povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo najmanj dveh oseb, uresničil vse znake kaznivega dejanja nevarne vožnje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1.

5. Očitana kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je obdolžencu izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila na podlagi 48. člena KZ-1, ni podana. Obtoženec zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje prepoved vožnje motornega vozila lahko izreklo zgolj v primeru, če bi imelo očitano mu kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb. Izpostavlja, da je v obrazložitvi sodbe sicer navedeno, da naj bi B. B. in C. C. navajala razbolelo vratno hrbtenico, vendar pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da to dejstvo ni relevantno in da se obdolžencu ne očita kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Glede slednjega sodišče druge stopnje pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, saj ugotavlja, da je stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila obdolžencu izreklo na podlagi 48. člena KZ-1, torej na ustrezni pravni podlagi. Res sicer KZ-1 v tretjem odstavku 324. člena KZ-1 določa, da se takrat, ko ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, storilca kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila. Navedeno pomeni, da je izrek varnostnega ukrepa prepovedi vožnje v takšnem primeru obvezen, medtem ko za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po prvem odstavku 324. člena KZ-1 slednji ni obligatoren. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženca glede na ugotovljene okoliščine potrebno obravnavati kot brezobzirnega voznika, pa je po presoji višjega sodišča slednjemu na podlagi 48. člena KZ-1 utemeljeno izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila za dobo enega leta in šest mesecev. Njegovo brezobzirnost je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ne le pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi (vožnja osebnega vozila, ki ga ni imel pravice voziti, nespoštovanje pravil o prednosti), temveč tudi v okoliščini, da niti začasni odvzem vozniškega dovoljenja niti pogojno odloženo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in nato preklic tega in dokončni odvzem vozniškega dovoljenja, niti izrečena globa zaradi predhodne vožnje brez vozniškega dovoljenja, pri obdolžencu niso imeli nikakršnega učinka. Vse prepovedi je kršil, ni spoštoval niti pogojno odloženega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki mu je nudilo priložnost izboljšati njegov odnos do spoštovanja družbenih norm. Zato je izrek takšne denarne kazni in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila tudi po presoji pritožbenega sodišča ne le zakonit, temveč upoštevaje izpostavljene okoliščine tudi primeren in pravičen.

6. Obdolženec v svoji pritožbi oporeka tudi izrečeni sankciji in meni, da je sodišče prve stopnje denarno kazen odmerilo previsoko in v obrazložitvi sicer navedlo, da jo je odmerilo glede na njegove premoženjske razmere, ki pa jih je zgolj pavšalno navajalo, zaradi česar meni, da je sodba v tem delu povsem neobrazložena, da torej nima razlogov in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je po presoji drugostopenjskega sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točki 18 navedlo tehtne in prepričljive razloge za izbiro kazenske sankcije, to je denarne kazni. Ugotovilo je, da obdolženec doslej še ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj in ob upoštevanju, da oškodovanca nista iskala zdravniške pomoči in B. B. tudi ni uveljavljal povrnitve premoženjske škode na vozilu, je kot najprimernejšo kazensko sankcijo izbralo denarno kazen, čemur glede na tehtno obrazložitev v izpodbijani sodbi pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče. Kljub temu, da pritožnik zatrjuje obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP glede obrazložitve višine dnevnega zneska, se pritožbeno sodišče s slednjim ne more strinjati. Prvostopenjsko sodišče je namreč višino dnevnega zneska odmerilo glede na obdolženčeve premoženjske razmere, se pri tem sklicevalo na njegove navedbe o višini mesečne pokojnine in dodatni mesečni zaslužek z dodatnim delom kot tudi lastništvom nepremičnin. Takšna obrazložitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezna, saj iz uvodnega dela sodbe, v kateri so navedeni obdolženčevi osebni podatki, izhaja, da kot upokojenec prejema mesečno pokojnino v višini 893,00 EUR, da z dodatnim delom zasluži še 240,00 do 250,00 EUR mesečno in da je lastnik stanovanja na naslovu bivanja ter lastnik kmetijskih zemljišč v ... Ker nima preživninskih obveznosti, je tudi po oceni višjega sodišča dnevni znesek denarne kazni odmerjen na 30,00 EUR glede na vse navedeno primeren in povsem ustrezen, sodba pa tudi v tem delu tehtno in prepričljivo obrazložena, enako tudi v delu, ki se nanaša na odmero števila dnevnih zneskov denarne kazni.

7. Pritožnik meni, da okoliščina, da je spregledal stop znak in s hitrostjo 16 km na uro trčil v vozilo na prednostni cesti, po njegovem prepričanju nikakor ne more pomeniti predrzne vožnje v smislu 324. člena KZ-1, temveč predstavlja zgolj prekršek, saj ni bil popolnoma brezbrižen in ravnodušen, kljub temu da v času nezgode ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Meni, da je pri njem šlo kvečjemu za malomarnost, ne pa za brezbrižnost ter da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje se je glede eventualnega naklepa jasno in prepričljivo opredelilo v točki 17 izpodbijane sodbe, čemur v izogib ponavljanja v celoti pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče. Takšno ravnanje, ko obdolženec ob zavedanju, da nima veljavnega vozniškega dovoljenja ter da se nahaja na neprednostni cesti, vozila ni ustavil pri stop znaku, kaže na njegovo resno in zavestno ignoriranje prometnih predpisov. Zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da v svojem ravnanju ni bil zgolj lahkomiseln in malomaren, ampak mu je bilo glede na to, da je vozil brez vozniškega dovoljenja in grobo kršil cestnoprometne predpise z nespoštovanjem pravil o prednosti vseeno, ali s takšno vožnjo povzroča konkretno nevarnost za druge udeležence v cestnem prometu, povsem pravilna. Takšno ravnanje, ki se je nato dejansko izkazalo v nastanku ogrozitvene posledice, to je v trčenju obdolženčevega vozila v vozilo, v katerem sta se nahajala oba oškodovanca, tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazuje, da je obdolženec privolil v objektivno predvidljivo posledico, to je v ogrožanje drugih udeležencev v prometu. Kot je bilo uvodoma že opisano, takšno ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nevarne vožnje, zato so trditve pritožnika, da gre zgolj za prekršek, povsem neutemeljene, sodišče druge stopnje pa se glede slednjega v celoti sklicuje na svojo obrazložitev v tej in 4. točki te odločbe.

8. Višje sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih uveljavlja pritožba obdolženca. Ker kršitev ni pokazal niti preizkus sodbe, opravljen na podlagi 383. člena ZKP po uradni dolžnosti, je drugostopenjsko sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9. Ker je sodišče druge stopnje obdolženčevo pritožbo zavrnilo, pa mu je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. Obdolženec je sicer zaprosil za oprostitev plačila sodne takse, vendar pa svojih trditev z ničemer ni izkazal. Navajal je, da ima nepremičnino, ki je pod hipoteko in da pokojnino namenja poplačevanju hipoteke ter mu ostane zgolj minimalni dohodek, ki mu omogoča preživetje, zato bi plačilo sodne takse zanj pomenilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživlja, in ogrozilo njegovo eksistenco. Sodišče druge stopnje je namreč upoštevalo, da je obdolženec poleg rednih mesečnih dohodkov, ki izvirajo iz njegove pokojnine, prejemal določena sredstva tudi iz dodatnega dela, zlasti pa je lastnik nepremičnine, v kateri prebiva, ter lastnik kmetijskih zemljišč v ... Takšne premoženjske razmere pa ne izkazujejo, da bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka lahko bilo ogroženo obdolženčevo preživljanje. Zato mu je sodno takso, ki je bila kot strošek pritožbenega postopka odmerjena po tarifnih številkah 7114, 7119 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), tudi naložilo v plačilo.

-------------------------------
¹ Smiselno tako sodbi VS RS I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014 in I Ips 27921/2015 z dne 16. 5. 2019.

Datum zadnje spremembe:

02.08.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 37324/2020
• VSL sodba VI Kp 44289/2015
• VSK sodba II Kp 13281/2016