VSL Sklep IV Cp 880/2021

Jedro

Namen ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. ZPND je usmerjen v varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Glede na pomen navedenih varovanih osebnih dobrin najvišjega ustavnega ranga je zahteva po nujnosti in hitrosti v postopkih po ZPND največja možna. Določba 22.d člena ZPND ima podlago v navedeni zahtevi, ko določa, da lahko sodišče izreče ukrep zaradi nasilnih dejanj tudi brez izjave povzročitelja nasilja. V takšnem primeru mu je pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku (tretji odstavek 22.d člena ZPND), v katerem odloča isto sodišče, ki je izreklo ukrep in v katerem domnevni povzročitelj nasilja uresničuje svojo pravico, da razpravlja pred prvostopenjskim sodiščem oziroma uresničuje vse druge procesne pravice, ki mu jih daje zakon. Sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepa brez izjave povzročitelja nasilja, ampak, ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil, ali je predlagani izrek ukrepa utemeljen.

Ugotovitev nasilja v družini udeležencev tega postopka (3. člen ZPND) je pogojevala izrek ukrepov zaradi nasilnih dejanj (19. člen ZPND). Izrek ukrepov predstavlja odziv na nasilje, ki ga je treba prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Pri tem je treba upoštevati načelo sorazmernosti ukrepanja. Načelo sorazmernosti je eno temeljnih načel ZPND, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, poleg tega pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. Nedvomno so izrečeni ukrepi prepovedi približevanja in navezovanja stikov in vzpostavljanja srečanj sorazmerni glede na ugotovljeno nasilje nasprotnega udeleženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom V N 000/2020 z dne 28. 12. 2020 naložilo nasprotnemu udeležencu, da predlagateljici za čas šestih mesecev od izdaje sklepa prepusti v izključno uporabo stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše na naslovu D. Hkrati mu je za obdobje šestih mesecev prepovedalo vstopiti v navedeno stanovanje, zadrževati se in približevati se stanovanju na razdaljo manj kot 200 metrov, zadrževati se in približevati se hiši na naslovu E., v kateri se zadržuje predlagateljica in v kateri prebivata njena starša, navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo, preko tretjih oseb ter drugih oblik komunikacije ter vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljico. Z dopolnilnim sklepom V N 000/2020 z dne 15. 1. 2021 je še odločilo, da se nasprotnemu udeležencu za primer kršitev katere od navedenih obveznosti oziroma prepovedi izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovora nasprotnega udeleženca zoper navedeni sklep in dopolnilni sklep.

3. Nasprotni udeleženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic, in sicer kršitev enakosti pred zakonom, kršitev pravice do enakega varstva in kršitev konvencijske pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru zoper sklep in dopolnilni sklep ugodi. Navaja, da je bila razpravljajoča sodnica prvostopenjskega sodišča pristranska in neobjektivna, izpodbijani sklep pa je arbitraren in samovoljen. Sodišče prve stopnje je sklep z dne 28. 12. 2020 izdalo, ne da bi mu bil pred tem poslan predlog za določitev ukrepov po ZPND v odgovor. Poudarja, da določba 22.d člena ZPND predstavlja izjemo od 22.c člena ZPND, zato bi moralo sodišče navesti konkretne razloge za uporabo navedene izjeme. Ne drži, da bi mu bila zagotovljena kontradiktornost postopka v ugovornem postopku, saj je sodišče izvedlo zgolj dokaze, ki jih je predlagala predlagateljica. Ni pa sprejelo njegovega dokaznega predloga po zaslišanju A. A. in B. B., ki bi znali opisati dogodek z dne 15. 11. 2020. Sodnica je v zapisnik z naroka zapisala, da ji je nasprotni udeleženec s povzdignjenim glasom rekel „napište“, ko je zaradi dotedanje enostranske obravnave hotel doseči, da se zapiše, da ga do tedaj nihče ni vprašal o njegovi zgodbi. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo, da je šlo pri dogodku z dne 15. 11. 2020 za takšno nasilje, ki bi upravičevalo izdajo ukrepov po ZPND. Če je bilo res tako hudo, bi predlagateljica podala predlog po ZPND takoj po samem dogodku. Pri tem je sodišče spregledalo, da je dogodek dejansko izzvala predlagateljica. Pri predlagateljici so bile diagnosticirane majhne poškodbe, ki so bile posledica medsebojnega tepeža in ne enostranskega nasilja s strani nasprotnega udeleženca. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da naj bi bila predlagateljica prestrašena in tako trpela psihično nasilje, ker naj bi ji izrekal besede, da je lena, neumna, da jo je odganjal od doma ipd. Sodišče bi moralo zaslišati tudi njegovo mater in sestro, ki sta najbolje poznali razmere v družini udeleženca. Zmotna je tudi dokazna ocena sodišča, da se predlagateljica skupaj z otroci po 28. 12. 2020 ni prostovoljno odselila iz skupnega gospodinjstva na D., temveč se je bila primorana odseliti zaradi neogrevanja stanovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da naj bi nasprotni udeleženec dal materi naročilo za okvaro centralne peči. Problem neogrevanja je bil na strani predlagateljice, ki ni znala upravljati s centralno pečjo. Prvostopenjsko sodišče tudi ni z ničemer obrazložilo, da naj bi izvajal nasilje nad štirimi mladoletnimi otroci. Zmotno pa je tudi njegovo mnenje, da gre za ekonomsko nasilje, ker je predlagateljici blokiral plačilno kartico. Izdani ukrep je nesorazmeren. Enak učinek bi imel ukrep, če bi sodišče nasprotnemu udeležencu zgolj prepovedalo bivanje v stanovanju v prvem nadstropju hiše na D. in izreklo prepoved približevanja hiši na naslovu E., hkrati pa mu dovolilo bivanje v spodnjem stanovanju na D., kjer prebivata njegova mati in sestra. Sodišče bi tudi moralo upoštevati, da je nasprotni udeleženec edini lastnik tega stanovanja. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da z izrekom sklepa o kaznovanju ni preseglo postavljenega zahtevka predlagateljice.

4. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Nasprotni udeleženec poleg očitkov o procesnih kršitvah in zmotni uporabi materialnega prava v pritožbi uveljavlja tudi kršitev več ustavnih določb in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Obe skupini kršitev utemeljuje z enakimi navedbami. Ker je potrebno procesne in materialnopravne določbe razlagati skladno z Ustavo, je v odgovoru na kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava vsebovan tudi odgovor na trditve o kršitvi omenjenih ustavnih določb in konvencijske določbe.

7. Namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)¹ je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovi varstvo žrtev družinskega nasilja. ZPND je usmerjen v varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Glede na pomen navedenih varovanih osebnih dobrin najvišjega ustavnega ranga je zahteva po nujnosti in hitrosti v postopkih po ZPND največja možna². Določba 22.d člena ZPND ima podlago v navedeni zahtevi, ko določa, da lahko sodišče izreče ukrep zaradi nasilnih dejanj tudi brez izjave povzročitelja nasilja. V takšnem primeru mu je pravica do izjave zagotovljena v ugovornem postopku (3. odstavek 22.d člena ZPND), v katerem odloča isto sodišče, ki je izreklo ukrep in v katerem domnevni povzročitelj nasilja uresničuje svojo pravico, da razpravlja pred prvostopenjskim sodiščem oziroma uresničuje vse druge procesne pravice, ki mu jih daje zakon. Sodišče prve stopnje v ugovornem postopku ne presoja več, ali je bila podana nujnost izreka ukrepa brez izjave povzročitelja nasilja, ampak, ob upoštevanju vseh procesnih zagotovil, ali je predlagani izrek ukrepa utemeljen. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki nasprotnega udeleženca o napačni uporabi 22.d člena ZPND in kršitvi njegove pravice do izjave.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, ko ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagal, in sicer zaslišanja njegove matere A. A. in sestre B. B. o dogodku z 15. 11. 2020. Iz nespornih dejstev izhaja, da so bili ob omenjenem dogodku prisotni zgolj udeleženca in njuni štirje otroci. Omenjeni priči bi torej lahko izpovedovali zgolj na podlagi tega, kar jima je povedal nasprotni udeleženec. Takšna posredna izpoved ne bi bila objektivna. Prvostopenjsko sodišče zato ni kršilo načela kontradiktornosti postopka, ko tega dokaza ni izvedlo, ampak je svojo odločitev oprlo na izpovedi obeh udeležencev in dveh policistov, ki sta prišla na kraj dogodka po izvršenem nasilnem dejanju in sta nedvomno objektivni priči.

9. Da je nasprotni udeleženec, ki je dejanje nasilja zoper predlagateljico izvrševal že prej, 15. 11. 2020 izvršil dejanje fizičnega nasilja v družini, izhaja iz prepričljive dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Sodišče je sledilo izpovedi predlagateljice, ne pa izpovedi nasprotnega udeleženca. Med drugim je sodišče opozorilo na neživljenjskost njegove izpovedbe, da mu ni uspelo zapustiti stanovanja, ker mu na izhodnih vratih stanovanja ni uspelo priti mimo predlagateljice in da se umakne v kopalnico, saj je predlagateljica občutno manjša in drobnejša od nasprotnega udeleženca (nasprotni udeleženec je visok 178 cm in tehta približno 134 kg, predlagateljica pa je visoka 165 cm in tehta 56 kg). Da je šlo za fizično nasilje nad predlagateljico in ne nad nasprotnim udeležencem pa je sodišče sklepalo tudi iz okoliščine, da je bila predlagateljica ob dogodku poškodovana, kar nasprotni udeleženec v pritožbi tudi priznava, ko navaja, da je šlo za majhne poškodbe, in izpovedi policista, da je bila predlagateljica po dogodku prestrašena, da je jokala in da jo je bilo potrebno umirit, da so z njo lahko opravili razgovor. Zaključka prvostopenjskega sodišča o izkazanem fizičnem nasilju nasprotnega udeleženca nad predlagateljico pritožbena navedba, da predlagateljica predlog po ZPND ni podala takoj neposredno po samem dogodku, kar naj bi kazalo, „da ni bilo tako hudo“, ne omaje. Navedeni dejanski zaključek je poenostavljen in brez dokazne vrednosti. Proces samoodločanja žrtve nasilja, da in kako naj nanj odreagira, ni enoznačen, posebej če gre za večkratno in dolgotrajnejše nasilje.

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi dokaznemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila predlagateljica s strani nasprotnega udeleženca deležna tudi psihičnega nasilja, ki se je izkazovalo v stalnem poniževanju, in ekonomskega nasilja, saj predlagateljica zaradi varstva štirih majhnih otrok po dogovoru z nasprotnim udeležencem, ni bila zaposlena, nasprotni udeleženec pa ji je brez opozorila blokiral plačilno kartico, kar je tudi sam priznal.

11. Ugotovitev nasilja v družini udeležencev tega postopka (3. člen ZPND) je pogojevala izrek ukrepov zaradi nasilnih dejanj (19. člen ZPND). Izrek ukrepov predstavlja odziv na nasilje, ki ga je treba prilagoditi njegovi intenzivnosti in stopnji ogroženosti žrtve (5. člen ZPND). Pri tem je treba upoštevati načelo sorazmernosti ukrepanja. Načelo sorazmernosti je eno temeljnih načel ZPND, ki zavezuje državne organe, da ustrezno zaščitijo žrtve, poleg tega pa istim organom postavlja meje pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. Nedvomno so izrečeni ukrepi prepovedi približevanja in navezovanja stikov in vzpostavljanja srečanj sorazmerni glede na ugotovljeno nasilje nasprotnega udeleženca.

12. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagateljica žrtev nasilja s strani nasprotnega udeleženca, da obstaja možnost, da bo takšno nasilje tudi v prihodnosti, in ob ugotovitvi, da so bili ob nasilju prisotni tudi štirje otroci obeh udeležencev, je sorazmeren tudi izrečeni ukrep prepustitve stanovanja predlagateljici za obdobje šestih mesecev. Skupno bivanje obeh udeležencev ni mogoče, saj bi bila s tem ogrožena varnost predlagateljice in tudi otrok, ki so bili prisotni pri izvajanju družinskega nasilja. Varstvo žrtev družinskega nasilja je tako pomembna vrednota ustavnega pomena, ki ob intenzivnosti in vrsti nasilja opravičuje razmeroma intenzivne posege v pravni položaj povzročitelja nasilja. Pri tem je treba poudariti, da gre za začasnost ukrepov, ne pa morda dokončno ureditev pravnih razmerij med udeleženci. V obravnavani zadevi je v omejitvi trajanja navedenega ukrepa na šest mesecev upoštevana okoliščina, da je lastnik stanovanja le nasprotni udeleženec (4. odstavek 21. člena ZPND). V času trajanja izrečenega ukrepa bo imela predlagateljica možnost poiskati primeren bivalni prostor. Predlagateljica, ki mora skrbeti za štiri otroke, tudi nima sredstev za priskrbitev drugačne namestitve, saj po predhodnem dogovoru z nasprotnem udeležencem ni zaposlena. Preselitev predlagateljice s štirimi otroci k staršem v enodružinsko hišo in glede na bolezen predlagateljičinega očeta pa tudi ni mogla biti rešitev. Ne drži pritožbena navedba nasprotnega udeleženca, da bi imel enak učinek ukrep, če bi mu sodišče zgolj prepovedalo bivanje v stanovanju v prvem nadstropju stavbe na D. in mu hkrati dovolilo bivanje v spodnjem stanovanju omenjene stavbe, kjer prebivata mati in njegova sestra. S takšnim ukrepom ne bi bilo zagotovljeno predlagateljičino varstvo pred nasiljem in bi njena ogroženost še vedno obstajala. Neutemeljeno pa je tudi izpodbijanje dokaznega zaključka prvostopenjskega sodišča, da se je morala predlagateljica iz stanovanja izseliti zaradi neogrevanja, saj v zimskem času ni mogoče bivanje skupaj z majhnimi otroci v neogrevanem stanovanju. Da ogrevanja stanovanja ni bilo, pa izhaja tudi iz sodne poravnave, ki so jo sklenili predlagateljica in nasprotni udeleženec ter njegova mama in sestra v motenjski pravdi, v kateri so se dogovorili za ponovno vzpostavitev ogrevanja. Glede na ugotovljeno nasilje v družini in ugotovitev, da bi nadaljnje skupno življenje nasprotnega udeleženca s predlagateljico predstavljalo visoko stopnjo tveganja za ponovitev nasilja, in glede na okoliščine na strani predlagateljice, ki si ni mogla priskrbeti drugega nadomestnega stanovanja, je zato odločitev o začasni prepustitvi stanovanja predlagateljici pravilna.

13. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje iz dopolnilnega sklepa, s katero je nasprotnemu udeležencu zagrozilo z izrekom denarne kazni za primer kršitve katere izmed prepovedi iz I. ali II. točke izreka sklepa, s katerim so bili izrečeni ukrepi za preprečitev nasilja. Sodišče prve stopnje je s takšno odločitvijo v celoti sledilo predlagateljičinemu predlogu glede izreka denarne kazni. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je sodišče z izrekom takšne odločitve preseglo postavljeni zahtevek predlagateljice. Tak očitek je tudi sicer brezpredmeten, saj gre za predlog v nepravdnem postopku, na katerega vsebino nepravdno sodišče ni vezano (23. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1).

14. Pritožba se glede na navedeno izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, v zvezi s prvim odstavkom 22.a člena ZPND).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na osmem odstavku 22.a člena ZPND. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, strošek odgovora na pritožbo predlagateljice, v katerem ponavlja ugotovitve prvostopenjskega sodišča iz izpodbijanega sklepa, pa ni mogoče šteti za potreben strošek postopka.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 16/2008, 68/2016.
² Tomaž Pavčnik, Nekatera vprašanja Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten št. 2/2012, str. 95.

Datum zadnje spremembe:

26.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1354/2021
• VSL Sklep IV Cp 1681/2019
• VSL Sklep IV Cp 274/2019