VSL Sodba I Cp 644/2021

Jedro

Pojmovno je izključeno, da bi bil del osebnega vozila posebno premoženje enega od zakoncev, del pa bi bil skupen. Tako kot na vsem skupnem premoženju, je tudi na avtu oz. na kupnini, prejeti zanj, delež vsakega od zakoncev enak.

Predmet skupnega premoženja je vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja toženca, če ta vrednost ustreza povečani vrednosti toženčeve nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnika sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank skupna vlaganja v povečanje vrednosti nepremičnine v stanovanjsko hišo Cesta 1, v višini 7.601,56 EUR, premičnine, naštete v tč. I. 1. b., kolo znamke Jaguar ter kupnina za vozilo Volkswagen Golf 1.9 (serije 5) 4.200 EUR. Razsodilo je, da je tožničin delež na tem skupnem premoženju 40 %, toženčev pa 60 % ter da je toženec tožnici iz naslova vlaganj dolžan plačati 3.040,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2012 dalje. Odločilo je še o stroških, in sicer da jih toženec plača tožnici v višini 416,40 EUR, 289,30 EUR pa na račun sodišča. Drugačne zahtevke obeh strank je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnica kot toženec, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata spremembo oz. razveljavitev tistega dela, s katerim nista uspela, oba opredeljujeta tudi pritožbene stroške.

3. Tožnica v pritožbi nasprotuje odločitvi, da je njen delež na skupnem premoženju nižji od toženčevega. Meni, da slednji ni dokazal večjega prispevka. Če bi držalo, da je mesečno zaslužil 400 EUR s popoldanskim delom pri zasebnikih, potem ni mogel enakovredno skrbeti za družino. Meni, da ti dohodki niso dokazani. Navaja, da bi bilo treba upoštevati, da je trošil izključno za lastne potrebe, in sicer za domsko oskrbo matere 160 EUR na mesec tri leta, s čimer sama nima nič. Očita, da toženec ni pojasnil, kako naj bi prišel do prihrankov 6.000 EUR, če je imel nizke dohodke. Tudi ni prepričljivo, zakaj bi imel te prihranke pri sestri, ne pa npr. na banki. Sicer pa je imel na banki tudi depozit (pritožba navaja, za kakšne zneske in na katere datume), kar naj bi izkazovalo, da je denar hranil in ga ni vlagal v skupne potrebe. Navaja, da je sama dokazala, da je imela dodatne prilive med l. 2007 in l. 2012, in sicer za 18.130 EUR, kar je vse vložila v skupno življenje; očita, da sodišče tega ni upoštevalo in tudi ni pojasnilo, zakaj. Dalje navaja, da sta od sorodnikov prejemala tudi dobrine, ki jih zato ni bilo treba kupovati, ter da sta se angažirala v skladu z delitvijo vlog, sama za gospodinjstvo in v skrbi za hčerko, toženec pa pri delih na hiši. Pri skrbi za hčer je seveda pomagal tudi toženec, a tudi sama se je angažirala pri nabavi materiala. Vse to po njenem prepričanju vodi do enakega deleža na skupnem premoženju.

Glede obsega skupnega premoženja, glede vlaganj, meni, da je sodba neobrazložena, saj ne pove, zakaj sprejema samo vlaganja 7.601,56 EUR. Znesku 5.024,16 EUR, ki ga je ocenil izvedenec, je treba prišteti še strošek za izvedbo talnega gretja in nadomestilo za uzurpacijo in degradacijo, skupaj je to 8.632,96 EUR.

Glede nasprotne tožbe, da je skupna tudi kupnina 4.200 EUR za avto, ki ga je prodala, navaja, da je sodišče prezrlo, da je to vozilo kupila, preden je spoznala toženca in ga večinoma tudi odplačala; od kupnine 16.692 EUR je morala doplačati 12.000 EUR, glede preostanka pa je bilo vzeto v račun njeno prejšnje vozilo. 30 % kupnine bi bilo zato treba odšteti iz skupnega premoženja.

Končno nasprotuje tudi odločitvi o stroških, meni, da toženčev uspeh ni 56,65 %, ker ni uspel s 66,67 % glede obsega skupnega premoženja in tudi ne 75 % glede deležev, saj sta ta enaka. Poleg tega ji sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov vseh njenih vlog, saj so bile vse za postopek potrebne.

4. Toženec v pritožbi navaja, da sodišče ne bi smelo kot skupnega premoženja šteti denarnih vlaganj v njegovo nepremičnino, saj je ustaljeno stališče, da je lahko lastnik obogaten le za morebitno povečano vrednost. Tudi izvedenec je podal mnenje v nasprotju z vprašanjem sodišča. Mnenje je tudi v nasprotju s pravili stroke, saj je upošteval današnje cene, dela pa so bila opravljena pred 15 leti, pa tudi ni relevantno, da objekt še ni dokončan. Izvedenec je upošteval pretirane postavke za delo pri polaganju fasadnega podstavka, vgradnjo okenskih polic, polaganju keramičnih ploščic, kar pritožnik še natančneje pojasnjuje. Dalje, izvedenec naj ne bi upošteval, da je bilo vse delano v lastni režiji. Dela ne povečujejo vrednost objekta za celotni znesek vlaganj, enako velja za plačilo za uzurpacijo in degradacijo, saj zgolj s plačilom tega zneska gradnja ni postala legalna, potrebnih je bilo več let postopkov in njegovih prizadevanj, navaja toženec. Sodišču očita, da je zagrešilo absolutno kršitev določb postopka, ko ga glede cen in del ni ponovno zaslišalo, zaslišalo je le izvedenca.

Toženec nasprotuje tudi določenim deležem, trdi, da je njegov 80 %, saj je bil njegov angažma glede vlaganj v nepremičnino bistveno večji od tožničinega; dela je opravil sam in s prijatelji, ki jim je usluge moral vrniti, tožnica pa je kvečjemu pripravila kakšno malico. Tudi glede kupnine za Golfa pojasnjuje, kako je prišlo do nakupa in da mu gre vsaj 80 % od kupnine. Kot napačno ocenjuje oceno, da je imela tožnica prihranke, saj jih ob tako nizki plači ni mogla ustvariti. Njena mati je bila kot priča pristranska. Premalo naj bi sodišče upoštevalo njegov dodatni zaslužek in dejstvo, da je prva štiri leta sam plačeval režijske stroške, poleg tega pa ni bilo treba nositi stroškov z vrtcem, ker je bila hči v varstvu pri njegovi materi in sestri.

5. Tožnica je na toženčevo pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila nadaljnje stroške, toženec pa na njeno pritožbo ni odgovoril.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

9. Toženec je imel vse možnosti obravnavanja (enako kot tožnica), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Sodišče je toženca zaslišalo, ni pa storilo nobene kršitve, ko ga po zaslišanju izvedenca ni zaslišalo ponovno. Toženec je na izvedensko mnenje podal pripombe, imel pa je možnost izvedencu zastavljati tudi vprašanja neposredno ob zaslišanju. Tudi kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato ni podana.

10. Nesporen dejanski okvir te pravde (ki ga ugotavlja že sodišče prve stopnje) je sledeč. Pravdni stranki sta razvezana zakonca, poročila sta se l. 2006, razvezala pa l. 2012, pri čemer sta že pred tem živela v izvenzakonski skupnosti, ko se jima je l. 2003 rodila hčer. Tudi ni sporno, da je družina živela v toženčevi hiši, ki je bila črna gradnja, in v katero sta zakonca vlagala. V pritožbenem postopku so glede obsega skupnega premoženja ostala sporna vlaganja v nepremičnino ter kupnina za osebno vozilo znamke Golf, sporen pa je tudi še delež na skupnem premoženju, ter posledično stroški postopka.

11. Pravna podlaga, iz katere je izhajalo sodišče prve stopnje, je pravilna (določbe 51. in 59. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR, povzema sodišče prve stopnje v 7. in 18. tč. obrazložitve).

12. Prav ima pritožnik, da je skupno premoženje lahko kvečjemu rezultat skupnih vlaganj, ki se odraža v povečanju premoženja, v katerega sta zakonca vlagala. Stranki sta v času zunajzakonske skupnosti vlagali v nepremičnino, ki je toženčevo posebno premoženje (1. odst. 51. čl. ZZZDR). Skupno premoženje tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z obravnavanimi vlaganji (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Predmet skupnega premoženja je vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja toženca, če ta vrednost ustreza povečani vrednosti toženčeve nepremičnine.¹ Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da se je vrednost toženčeve nepremičnine povečala za 7.601,56 EUR skupnih vlaganj. Ta ugotovitev je pravilna.

13. Ni torej sporno, da sta zakonca vlagala v toženčevo hišo, niti ni sporna vrsta oz. obseg izvršenih del, opravljenih v času trajanja njune skupnosti (sodišče prve stopnje jih navaja, kot jih je ugotovilo, v 12. tč. obrazložitve). Poleg pravne narave teh vlaganj, ki je pojasnjena zgoraj, je sporna njihova vrednost. Pri tem je treba najprej poudariti, da ni pomembno, kdo je kaj konkretno naročil, kupil oz. plačal, saj je celotna povečana vrednost skupno premoženje, manjši ali večji vložek zakonca pa se odraža v njegovem deležu na skupnem premoženju. S preprostimi besedami: ni pomembno, iz katere denarnice je šel kateri izdatek, saj je vse, kar se je z delom steklo v denarnico, skupno premoženje.

14. Mutatis mutandis velja enako glede opravljenega dela: glede obsega skupnega premoženja ni pomembno, kdo točno je kaj konkretnega delal, kar je prispevalo k nastanku skupnega premoženja. To je odločilo le glede vprašanja, kakšen je delež vsakega od nekdanjih zakoncev na njem.

15. Sodišče prve stopnje (niti izvedenec) ni spregledalo, da je bilo delo večinoma opravljeno v lastni režiji, saj je to izrecno navedlo (glej. 14. tč. na str. 11). Sodišče se je pri ugotovitvi višine povečane vrednosti nepremičnine utemeljeno oprlo na strokovno mnenje izvedenca gradbene stroke, saj samo nima ustreznega znanja za tako oceno. Izvedenec je povečano vrednost opredelil kot vrednost vseh izvedenih vlaganj in nadomestila za degradacijo in uzurpacijo zemljišča. Pravilno je, da gre za cene na dan cenitve, saj gre za aktualno večvrednost nepremičnine; sodišče sporna dejstva tudi sicer presoja na dan konca glavne obravnave. Treba pa je opozoriti, da je izvedenec poudaril, da se relevantne cene, odkar je valuta v Sloveniji EUR, niso bistveno spremenile. Izvedenec je ob zaslišanju prepričljivo in razumno ter jasno odgovoril na vsa vprašanja stranka, zato ni bilo nobene potrebe po angažiranju novega izvedenca, pa tudi ne po ponovnem zaslišanju toženca, saj ta ni strokovnjak.

16. Pravilno je, da je sodišče glede na metodo, ki jo je uporabilo, kot povečanje vrednosti upoštevalo tudi plačilo, ki je bilo potrebno za legalizacijo gradnje, čeprav drži, da samo s tem plačilom do legalizacije še ni prišlo, je bil pa to nujni predpogoj zanjo. Sodišče prve stopnje je v 13. tč. obrazložitve natančno, po posameznih postavkah, navedlo, katera vlaganja in v kakšni višini na podlagi izvedenskega mnenja sprejema kot povečanje vrednosti hiše, skupaj 4.296,56 EUR (in ne 5.024,16, kot je izračunal izvedenec), a tožnica se s temi razlogi konkretno ne sooči, le vztraja, da ji gre celoten znesek 5.024,16 EUR. Na njen očitek zato ni možno posebej oz. drugače odgovoriti, kot le ponoviti razloge prvostopenjskega sodišča. Poleg navedenega je upoštevana še vrednost talnega gretja v hodniku, skupaj 7.601,56 EUR (glej 17. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), kar je pravilno.

17. Tudi ugotovitev in ocena, da v skupno premoženje sodi kupnina za osebni avto znamke Golf, ki jo je ob prodaji prejela tožnica, je pravilna. Sodišče prve stopnje je natančno navedlo, kateri avtomobil je imel kateri od zakoncev na začetku zveze in kako sta kupila vsak svoj nov avto, oba znamke Golf 5. Dejstvom v zvezi s tem, ki so natančno navedena v tč. 11 na str. 9 izpodbijane sodbe, pritožnika niti ne nasprotujeta. Pravilno je sodišče ocenilo, da je šlo pri menjavi vozil za pomešanje premoženja, ker je šlo v obeh primerih za to, da sta v nakup novega vložila svoj stari avto, novega pa doplačala z dohodki iz dela tekom zveze, torej s skupnim premoženje, zaradi česar sta oba avtomobila postala v celoti, ne le v delu, skupna. Pojmovno je izključeno, da bi bil del osebnega vozila posebno premoženje enega od zakoncev, del pa bi bil skupen. Tako kot na vsem skupnem premoženju, je tudi na avtu oz. na kupnini, prejeti zanj, delež vsakega od zakoncev enak.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo deleže pravdnih strank na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da je toženec uspel izpodbiti zakonsko domnevo o enakih deležih, vendar pa ne v takšnem obsegu, kot je to sam ocenil. Prit tem sodišče prve stopnje ni zanemarilo prav nobene relevantne okoliščine iz 2. odst. 59. čl. ZZZDR: V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. V obsežni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč je uveljavljeno stališče, da določitev deležev ni matematična operacija, pač pa ocena vseh okoliščin, ki na ta delež vplivajo. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da ob izenačenosti drugih dejavnikov, okoliščin oz. obremenitev, višji dohodki praviloma vodijo do višjega deleža zakonca.²

19. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da sta imela tako tožnica kot toženec tekom njune skupnosti oz. zveze minimalno plačo, torej primerljive redne dohodke iz dela, da pa je tožnik redno zaslužil še s popoldanskim delom, in sicer kar znatno, mesečno približno 400 EUR, tožnica pa manj, približno toliko na eno poletno sezono. Poleg tega je upoštevalo, da sta oba enako skrbela za družino, za drug drugega in za njuno hči, kar ni v logičnem nasprotju s tem, da je toženec popoldne veliko delal, saj so dela v družini porazdeljena. Njuno hčer je nekaj časa imela v varstvu toženčeva mati, zato je odpadel strošek za varstvo, ki bi bil sicer potreben. Nadalje, sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je imel toženec v začetku njune zveze oz. skupnosti več prihrankov od tožnice, pri čemer se je utemeljeno oprlo na skladni izpovedbi toženca in njegove sestre o gotovini, ki jo je imel shranjeno pri njej, kar tudi ni v nobenem nasprotju s tem, da je imel nekaj denarja tudi na banki. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo tožničinih prihrankov (tč. 21 obrazložitve izpodbijane sodbe). Dalje, sodišče je kot pomembno ugotovilo, da je toženec večino del na hiši opravil sam oz. s pomočjo prijateljev. Dokazna ocena vseh teh dejstev je razumna; kolikor temelji na izpovedbi prič in strank, je tudi plod vtisa o prepričljivosti in verodostojnosti tistega, ki stoji pred sodnikom, sodišče pa je tudi pojasnilo, zakaj katerim izpovedbam verjame.

20. Sodišče prve stopnje v tč. 18 do 25 navaja jasne, natančne, razumne in v celoti prepričljive razloge, na podlagi katerih ocenjuje toženčev delež na skupnem premoženju na 60 %, tožničinega pa na 40 %. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, ponavljalo pa jih tudi ne bo, saj golo ponavljanje nima nobenega pomena. Pritožnika se s temi razlogi konkretno niti ne soočita, samo ponavljata vsak svoje prepričanje o tem, kakšna bi morala biti določitev deležev. Sodišče prve stopnje denimo tudi ni spregledalo, da je imel toženec izdatke, ki se niso nanašali na skupne stroške, in sicer je tri leta plačeval domsko oskrbo za mater, saj je to izrecno navedlo in upoštevalo (tč. 22 na str. 15). Po presoji pritožbenega sodišča je ocena sodišča prve stopnje o deležih 60-40 v korist toženca pravilna.

21. Sprejemljiva in nikakor ne v škodo tožnice, ki se zoper to pritožuje, je tudi odločitev o stroških postopka, ki temelji na 2. odst. 154. čl. ZPP in je obrazložena v tč. 28 in nasl. na straneh 18 in 19. Delni uspeh strank v postopku omogoča sodišču, da o stroških odloči glede na uspeh upoštevajoč vse okoliščine primera, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Natančno je tudi navedlo, katere stroške je priznalo kot potrebne (tožničini stroški so opisani v tč. 29), na kar se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanja v celoti sklicuje.

22. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, je obe pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške za neuspešno pritožbo, tožnica pa tudi za odgovor, ki glede na vsebino in izpodbijano odločitev ni bil v ničemer koristen oz. potreben (1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. odločbe Vrhovnega sodišče RS II Ips 603/2007, II Ips 152/2011, II Ips 846/2008, čemur sledi tudi praksa višjih sodišč, prim. VSL I Cp 1928/2016, VSL 1975/2017.
² Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 647/2008, II Ips 220/93 in druge.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 3837/2010
• Sodba II Ips 260/2010
• VSRS sklep II DoR 425/2014