VSL Sodba I Cp 2076/2020

Jedro

Pritrditi je treba pritožbi, da je bila tožnica po tem, ko je 12. 2. 2014 prejela dopis z dne 10. 2. 2014, seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, da bi lahko v primernem roku odstopila od Pogodbe. Na tožnici je bila zgolj odločitev, ali je predmetna sprememba, o kateri je bila obveščena, razlog za odstop ali ne. Za uveljavljanje odstopnega upravičenja ni potrebna nobena posebna aktivnost, ki bi terjala daljši čas. Poleg tega je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je njena glavna dejavnost sofinanciranje na podlagi javnih razpisov. Torej je šlo za vprašanje iz njene profesionalne dejavnosti. Glede na obrazložene okoliščine primera pritožbeno sodišče primeren rok za odstop od pogodbe ocenjuje na en mesec. Ob ustrezno skrbnem ravnanju oz. njeni primerni aktivnosti bi tako tožnica lahko od Pogodbe odstopila najkasneje 13. 3. 2014. Kar pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 14. 3. 2014 in je do vložitve tožbe, 17. 5. 2019, potekel.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka A. d.o.o., matična št. ..., je dolžna tožeči stranki Javni agenciji Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, matična št. ..., plačati znesek

- 4.412,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2011 dalje do plačila,

- 16.773,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2011 dalje do plačila

- 7.787,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2012 dalje do plačila,

- 11.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2012 dalje do plačila,

- 10.831,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2012 dalje do plačila,

- 11.484,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2012 dalje do plačila,

- 8.006,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2013 dalje do plačila,

- 11.430,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2013 dalje do plačila,

- 8.731,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje do plačila,

- 14.611,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2014 dalje do plačila,

- 9.079,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v znesku 4228,76 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Predmet spora je vračilo sredstev, ki jih je tožnica izplačala toženki na podlagi Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. P-MR-000 (v nadaljevanju: Pogodba). Sodišče prve stopnje je zahtevku na plačilo zneskov v skupni višini 114.559,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti ugodilo (I.1. tč. izreka). Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 2.136,30 EUR pravdnih stroškov (I.2. tč. izreka). Tako je odločilo, ker je ocenilo, da ravnanje toženke, ki je prevzete pogodbene zaveze prenesla na drugo pravno osebo brez izkazanega pravnega nasledstva in brez soglasja tožnice, predstavlja kršitev Pogodbe, ki je opredeljena v 3. alineji 41. čl. Pogodbe. Ugovor zastaranja je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da med datumom 22. 5. 2014, ko je tožnica podala izjavo o odstopu od Pogodbe, in datumom 17. 5. 2019, ko je tožnica vložila tožbo v tem postopku, ni potekel pet letni splošni zastaralni rok. Ravnanje tožnice, ki je odstop od Pogodbe podala šele po tem, ko je pridobila mnenje Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) in Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK), je sodišče prve stopnje ocenilo za skrbno in pravilno.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, predlaga njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. Toženka prvostopenjskemu sodišču očita napačno uporabo materialnega prava in meni, da zgolj odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja kršitve iz 3. alineje 1. odst. 41. čl. Pogodbe. Da bi tožnica lahko odstopila od Pogodbe, bi moralo priti do prekinitve izvajanja programa dela (prvi pogoj), ki je poleg tega v vzročni zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi med izvajalcem in mladim raziskovalcem (drugi pogoj). Pritožba izpostavi, da je ob upoštevanju celotnega besedila Pogodbe, predvsem za tožnico, bistveno, da se v celoti izvede program ter da mlada raziskovalka pridobi ustrezna znanja, izkušnje in doktorski naziv. Dalje toženka trdi, da so ugotovitve sodišča prve stopnje glede vprašanja odpovedi oz. prenehanja pogodbe o zaposlitvi med mlado raziskovalko in toženko nedosledne in mestoma celo same s seboj v nasprotju. Poleg tega prvostopenjsko sodišče ne obrazloži, na podlagi katerih izvedenih dokazov je do takih ugotovitev prišlo. Toženka meni, da je zaključek sodišča, da odstop tožnice učinkuje za nazaj, materialnopravno zmoten, saj je toženka ves čas od sklenitve Pogodbe do ukinitve razvojnega oddelka izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti in za to tudi namensko porabila prejeta sredstva. To še toliko bolj velja ob upoštevanju dejstva, da je bil program dela v celoti izveden, da je bil dosežen namen in cilj iz Pogodbe. Toženka navaja, da je odstop od pogodbe nezakonit, ker je nesorazmeren. Ob presoji (ne)sorazmernosti je po prepričanju toženke potrebno upoštevati zlasti dejstvo, da je bil namen pogodbenih strank v celoti izpolnjen. Poleg tega je toženka Pogodbo izpolnjevala 35 od skupno predvidenih 42 mesecev in se zato ne strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je bilo bistveno ravno delo v obdobju zadnjih sedmih mesecev. Toženka trdi, da slednja ugotovitev sodišča pomeni kršitev razpravnega načela. Okoliščina, da je prišlo zaradi poslovnih odločitev znotraj skupine A. do spremembe delodajalca mlade raziskovalke, pri čemer zaradi tega ni prišlo ne do spremembe, ne prekinitve, ne do kakršnihkoli zastojev v izvajanju programa, po mnenju toženke predstavlja tako nepomembno kršitev sklenjene pogodbe, da to ne utemeljuje prenehanja veljavnosti pogodbe. Toženka tudi v pritožbi vztraja pri ugovoru zastaranja. Toženka je mnenja, da bi stališče, da zastaralni rok začne teči šele od trenutka, ko je upnik odstopil od pogodbe, pomenilo, da bi se roki, ki jih je določil zakonodajalec, podaljševali, kar bi bilo v nasprotju z zahtevo po predvidljivosti. Toženka trdi, da je tožnica po tem, ko je dne 12. 2. 2014 prejela dopis toženke, bila seznanjena z vsemi merodajnimi okoliščinami, da bi lahko v primernem roku (npr. 8 dni) odstopila in ker tega ni storila, je zastaranje začelo teči po preteku primernega roka. Obdobje več kot treh mesecev po mnenju toženke ne predstavlja primernega roka. V zvezi s pridobivanjem mnenj MGRT in SVRK. pritožba izpostavi, da je tožnica pri izvajanju svojih nalog povsem samostojna. Stališče sodišča, da je potrebno ravnanje tožnice, ki je predhodno pridobila mnenje MGRT in SVRK, oceniti kot skrbno, na široko odpira vrata negotovosti, saj bi bil začetek teka zastaralnega roka v takem primeru odvisen od odzivnosti tretjega (MGRT in SVRK). Toženka trdi, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva, ker se sodišče ni opredelilo do njenih obširnih pravnih stališč glede zastaranja, pri čemer je bila obveznost po obrazloženosti še toliko večja, ker odločitev sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse. Poleg tega toženka trdi, da se sodišče ni v ničemer opredelilo do navedb toženke, da bi moralo sodišče v skladu s 121. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) določene dele Pogodbe bodisi razlagati za nične, bodisi bi moralo zavrniti njihovo uporabo.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Pritrjuje razlogom sodbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožba utemeljeno graja materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča glede vprašanja zastaranja iztoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno presodilo, da je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. čl. OZ, in pravilno argumentiralo, zakaj ne pride v poštev uporaba triletnega zastaralnega roka iz 349. čl. OZ. Na to argumentacijo se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje (17. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je zastaralni rok začel teči šele 22. 5. 2014, ko je tožnica podala izjavo o odstopu od Pogodbe.

7. Po 1. odst. 336. čl. OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Za začetek teka zastaranja je praviloma res odločilna dospelost terjatve, ni pa to vedno nujno, saj lahko drugače določa že zakon. Dospelost pa je lahko odvisna tudi od aktivnosti upnika. Če je upnik v takem primeru pasiven, že s tem ne izkoristi možnosti terjati izpolnitev obveznosti. Zato v takem primeru začne zastaranje teči (kljub nedospelosti terjatve zaradi upnikove neaktivnosti) po preteku primernega roka, v katerem bi moral upnik opraviti dejanje oz. se zastaranje v takem primeru navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebna dejanja.¹

8. V obravnavani zadevi je bila zapadlost iztoževane terjatve odvisna od tožničinega odstopa od Pogodbe. Torej od tožničine aktivnosti. Stranki namreč s Pogodbo pravice do odstopa od Pogodbe nista časovno omejili. Tako je bil trenutek odstopa od Pogodbe povsem odvisen od tožničine volje. Kar bi ob stališču, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da zastaranje začne teči šele od odstopa od Pogodbe, pomenilo, da bi lahko tožnica z odlašanjem z odstopom od Pogodbe poljubno podaljševala zastaralni rok. V takšnem primeru bi bil izničen namen instituta zastaranja, ki je v pravni varnosti udeležencev obligacijskega razmerja, zastaranje oziroma začetek teka zastaranja pa bi bil negotov, kar bi bilo tudi v nasprotju s prepovedjo spremembe zastaralnega roka (339. čl. OZ) in prepovedjo odpovedi zastaranju pred potekom zanj določenega časa (340. čl. OZ).²

9. Glede na obrazloženo je za rešitev vprašanja, kdaj je zastaranje začelo teči, ključnega pomena opredelitev primernega roka za odstop od Pogodbe. Pri primernem roku gre za pravni standard, ki ga je treba vsebinsko napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Pri tem pa je treba imeti pred očmi, da je opredelitev primernega roka potrebna zgolj zaradi določitve teka zastaralnega roka. Določitev primernega roka namreč odstopnemu upravičencu ne jemlje pravice, da od pogodbe odstopi tudi po poteku tega roka, temveč mu zgolj preprečuje podaljševanje zakonskega zastaralnega roka. Tako že namen instituta zastaranja pripelje do zaključka, da primeren rok za odstop nikakor ne more in ne sme biti predlog, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do nepredvidljivega podaljševanja zastaralnih rokov, zaradi česar pravna varnost več ne bi bila zagotovljena.

10. Tožnica je sama na prvem naroku navedla, da je po Zakonu o javnih agencijah samostojna pravna oseba in to tudi pri izvajanju nalog (2. str. zapisnika, l. št. 51). Glede na to je za določitev primernega roka za odstop brezpredmetno, kdaj je tožnica prejela mnenji MGRT in SVRK. Na mnenji ni bila vezana in jih za sprejem svoje odločitve o odstopu od Pogodbe tudi ni bila dolžna pridobiti. Pritrditi je treba pritožbi, da je bila tožnica po tem, ko je 12. 2. 2014 prejela dopis z dne 10. 2. 2014 (A7)³, seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, da bi lahko v primernem roku odstopila od Pogodbe. Na tožnici je bila zgolj odločitev, ali je predmetna sprememba, o kateri je bila obveščena, razlog za odstop ali ne. Za uveljavljanje odstopnega upravičenja ni potrebna nobena posebna aktivnost, ki bi terjala daljši čas. Poleg tega je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je njena glavna dejavnost sofinanciranje na podlagi javnih razpisov. Torej je šlo za vprašanje iz njene profesionalne dejavnosti. Glede na obrazložene okoliščine primera pritožbeno sodišče primeren rok za odstop od pogodbe ocenjuje na en mesec.

11. Ob ustrezno skrbnem ravnanju oz. njeni primerni aktivnosti bi tako tožnica lahko od Pogodbe odstopila najkasneje 13. 3. 2014. Kar pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 14. 3. 2014 in je do vložitve tožbe, 17. 5. 2019, potekel.

12. Glede na to, da je petletni zastaralni rok ob vložitvi tožbe že potekel, se je sodišče dolžno opredeliti tudi do pravnega stališča tožnice, da v obravnavani zadevi velja desetletni zastaralni rok glede zahtevkov za vrnitev državne pomoči, ki ga določajo evropski predpisi (15. čl. Uredbe 659/1999).

13. V konkretnem primeru desetletnega zastaralnega roka, ki ga je v času sklenitve Pogodbe urejala Uredba Sveta (ES) 659/1999 in na katero se sklicuje tožnica, sedaj pa je urejen v Uredbi Sveta (EU) 2015/1589, ni mogoče uporabiti. Uredbi se namreč nanašata na postopke Komisije proti državi.⁴ V zvezi s tem gre omeniti sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) z dne 5. 10. 2006, Transalpine Ölleitung in Österreich, C-368/04. V točkah 34 in 35 te odločbe je SEU pojasnilo, da se postopkovna pravila Uredbe 659/1999 uporabljajo v vseh upravnih postopkih na področju državnih pomoči, ki potekajo pred Komisijo, ter da navedena uredba kodificira in potrjuje prakso Komisije na področju preučevanja državnih pomoči in ne vsebuje nobene določbe v zvezi s pristojnostmi in obveznostmi nacionalnih sodišč, ki jih še naprej urejajo določbe pogodbe, kot jih razlaga SEU. Desetletni zastaralni rok v postopkih pred nacionalnimi sodišči torej ne velja in ga ni mogoče niti neposredno niti posredno niti po analogiji uporabiti za zahtevek nacionalnih organov zoper prejemnike sredstev.

14. Do drugačnega zaključka ne pripelje niti sklicevanje tožnice na Sodbo SEU z dne 18. 7. 2007, Ministero dell'Industria, del Commercio e dell'Artigianato proti Lucchini SpA, C-119/05. V tej odločbi se SEU, za razliko od odločbe citirane v prejšnji točki te obrazložitve, ni opredelilo do uporabe Uredbe 659/1999 in je sploh ne omenja. Poleg tega pa tudi ne gre za primerljivo zadevo. V odločbi C-119/05 je bila namreč obravnavana situacija, ko je dodelitev državne pomoči predstavljala kršitev prava Skupnosti, saj je bila nezdružljivost te pomoči s skupnim trgom ugotovljena z dokončno odločbo Komisije Evropskih skupnosti še pred njeno dodelitvijo.

15. Prav tako do drugačnega zaključka glede vprašanja uporabe Uredbe 659/1999 ne pripelje sklicevanje tožnice na Sodbo Splošnega sodišča EU z dne 15. 12. 2009, Électricité de France (EDF) proti Komisiji Evropskih skupnosti, T-156/04. Tudi ta odločba se namreč ne opredeli do uporabe desetletnega roka iz predmetne uredbe. In tudi pri tej odločbi ne gre za primerljivo zadevo. Ta odločba namreč obravnava tožbo, ki jo je družba EDF vložila proti Komisiji. Predmet spora pa je odločba Komisije o ukrepih pomoči v korist družbe EDF.

16. V poštev ne pridejo niti pravila o zastaranju iz Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95. Tožnica namreč ni trdila, da je pri dodelitvi in uporabi sredstev prišlo do nepravilnosti v smislu čl. 1(2) te Uredbe. Za storitev nepravilnosti v smislu tega člena se zahteva izpolnitev dveh pogojev, to je dejanje ali opustitev gospodarskega subjekta, ki pomeni kršitev prava Unije, in škoda ali potencialna škoda za proračun Unije.⁵ Tožnica tega ni zatrjevala. Celo več. Na prvem naroku je zavzela stališče, da predmetne uredbe v obravnavani zadevi ni moč uporabiti in v zvezi s tem pojasnila, da toženki ne očita, da je kot prejemnica sredstev iz razpisa kršila določbe ES v smislu Uredbe, in da ji ne očita nenamenske porabe sredstev ali goljufije s prejetimi sredstvi ter da pritrjuje navedbam toženke, da je pridobljena sredstva porabila skladno z razpisom in pogodbo, za mlado raziskovalko (2. str. zapisnika naroka z dne 27. 2. 2020, l. št. 51).

17. Pravo Evropske unije torej ne ureja zastaranja tovrstnih terjatev in je treba uporabiti določbe nacionalne zakonodaje. Kot že pojasnjeno, je po slovenskem pravu terjatev zastarala, kar narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Poleg tega, ex abudanti cautela, je tožbeni zahtevek neutemeljen tudi zato, ker pravilna presoja dejstev vodi do zaključka, da je toženka v redu skrbela za izvrševanje svojih ključnih pogodbenih obveznosti.

18. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je odločilnega pomena, da je bila pogodba o zaposlitvi med izvajalcem, ki je uspel na javnem razpisu za prejem sredstev za sofinanciranje dela mlade raziskovalke, in mlado raziskovalko E. E. (v nadaljevanju: mlada raziskovalka) odpovedana. Hkrati je štelo za brezpredmetno, ali je mlada raziskovalka doktorirala in ali so bila vsa sredstva namensko porabljena (25. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe). Takšna izhodišča so materialnopravno zmotna.

19. Pri obravnavani pogodbi o sofinanciranju mladega raziskovalca gre za institut, ki ga pravna teorija imenuje „upravna pogodba“. Kvalificira ga s sledečimi elementi: 1) najmanj ena pogodbena stranka je oseba javnega prava in 2) pogodba mora biti sklenjena v javnem interesu (kriterij cilja) oziroma (alternativno) mora vsebovati določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi in jih v zasebnopravni pogodbi druga pogodbena stranka običajno ne bi sprejela (kriterij vsebine).⁶ V obravnavani zadevi je tožnica oseba javnega prava. Pogodba pa je bila sklenjena v javnem interesu. Slednje izhaja iz tč. 3.2 Javnega razpisa „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2010“ (A4, v nadaljevanju: Javni razpis)⁷, na podlagi katerega je bila Pogodba sklenjena.

20. Pri upravnih pogodbah mora tista pogodbena stranka, ki je v pogodbenem razmerju pravna oseba javnega prava, pri vseh svojih odločitvah v zvezi s konkretnim razmerjem zasledovati javni interes, ki v upravnih pogodbah praviloma prevlada nad drugimi pogodbenimi interesi. Javnopravni subjekt mora pri izvrševanju svojih pogodbenih upravičenj ves čas imeti pred očmi javni interes, zaradi katerega je bila konkretna pogodba sklenjena.⁸

21. V tožbi tudi tožnica sama navaja, je ožji namen Javnega razpisa, ki je določen v tč. 3.2 tega razpisa, v tem, da se mladim raziskovalcem omogoči, da si z delom na temeljnih raziskavah za potrebe gospodarstva v času podiplomskega študija do pridobitve doktorata znanosti pridobijo kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno soočijo z izzivi v gospodarstvu. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v Pogodbi določen predmet pogodbe, katerega ožji namen programa dela je omogočiti mladi raziskovalki pridobitev ustreznih delovnih pogojev in tehničnega znanja, ki predstavlja izviren prispevek znanosti, ter na podlagi tega uspešno izvedbo doktorske naloge.

22. Skladno s 3. alinejo 41. čl. Pogodbe lahko tožnica od Pogodbe odstopi, če v času izvajanja programa dela ugotovi, da je prišlo do prekinitve izvajanja programa dela zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi med izvajalcem in mladim raziskovalcem. Pri čemer je tožnica upoštevaje dejstvo, da gre pri tej pogodbi za upravno pogodbo, dolžna pri odločanju o tem, ali bo uveljavljala svoje odstopno upravičenje, gledati skozi prizmo javnega interesa.

23. Tožnica je bila z dopisom z dne 10. 2. 2014 (A7) med drugim obveščena, da raziskovalno delo mlade raziskovalke kljub spremembi njenega delodajalca ostaja v enakih okvirih in nemoteno poteka naprej ter da bo skladno s pogodbo zaključila doktorski študij. Iz tega dopisa ne izhaja niti da je prišlo do prekinitve programa dela niti da ožji namen Javnega razpisa in ožji namen programa dela iz Pogodbe ne bosta dosežena. Temveč nasprotno: da bo program dela v celoti izveden, s čimer pa bo dosežen tudi namen Javnega razpisa in Pogodbe.

24. Družba A-X, d. o. o., sicer ni toženkin pravni naslednik, vendar pa gre med njima za drugačno zelo močno povezanost, ki se ne sme prezreti. Novi izvajalec družba A-X d.o.o. je namreč, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v popolni lasti toženke. Glede na to gre v obravnavani zadevi zgolj za formalno spremembo izvajalca. Do takega zaključka vodijo tudi sledeča s strani toženke zatrjevana in neprerekana dejstva: · program dela razvojnega oddelka Centralni razvoj, ki je bil prenesen iz toženke na družbo A-X d.o.o., je ostal popolnoma enak; · v tem oddelku so se zaposlili vsi delavci, ki so bili predhodno zaposleni pri toženki, vključno z mlado raziskovalko; · svoje razvojno delo so opravljali v enakem obsegu in na enakih vsebinah; · imeli so iste delovne prostore in uporabljali isto razvojno raziskovalno opremo; · raziskovalno delo mlade raziskovalke je ostalo v enakih okvirih oz. je potekalo nemoteno naprej, po enakem programu in pod istim mentorstvom.

25. Ravno 100% lastništvo toženke v družbi A-X, d. o. o., je okoliščina, ki je ključna za pravno presojo konkretnega primera. Ob takšnem lastništvu namreč ne more biti dvoma, da je imela toženka kot družba mater odločilen vpliv na poslovanje hčerinske družbe A-X d.o.o. S tem ko je izvajanje programa dela prenesla na hčerinsko družbo, je še vedno obdržala vpliv na namensko porabo sredstev. Glede na to in ker so bila sredstva namensko porabljena, ni prišlo do kršitve Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006, katere temeljni načeli sta namenskost porabe javnih sredstev in sledljivost te porabe. Tožnica toženki tudi ni očitala nenamenske porabe sredstev. Prav tako pa ni podala konkretnih očitkov o tem, da bi ji toženka s predmetno spremembo izvajalca programa onemogočila sledljivost porabe. Tožnica sama je na prvem naroku izrecno navedla, da toženki ne očita nenamenske porabe sredstev ali goljufije s prejetimi sredstvi in da pritrjuje navedbam toženke, da je pridobljena sredstva porabila skladno z razpisom in pogodbo, za mlado raziskovalko.

26. Tožnica je v odgovoru na pritožbo navedla, da če bi se dopustilo, da bi izvajanje programa dela prevzel drug delodajalec, ki na javnem razpisu ni sodeloval, bi to pomenilo kršitev konkurence, kar pa je na področju državne pomoči povsem nesprejemljivo. Državna pomoč je ob upoštevanju prava EU res dovoljena le pod strogimi pogoji, ki zagotavljajo, da posameznemu upravičencu ni dana neupravičena konkurenčna prednost pred drugimi subjekti na trgu.⁹ Vendar v konkretnem primeru zaradi že opisane povezanosti med toženko in družbo A-X, d. o. o., in ker je bil namen razpisa dosežen, sredstva pa namensko porabljena, do kršitev pravil o konkurenci, kljub prenosu izvajanja programa dela na slednjo družbo, ki na Javnem razpisu ni kandidirala, ni prišlo. Do takšnega zaključka pripelje tudi sledeče. Tožnica je v tožbi navedla, da je njena komisija za dodelitev sredstev izvedla postopek na podlagi meril za izbiro vlog in družbam prijavljenim na razpis, ki so izpolnjevale razpisne pogoje oz. uspešno kandidirale na razpisu, izdala sklep o izbiri (3. str. tožbe, l. št. 3). Iz takšne trditvene podlage izhaja, da so bile na razpisu izbrane vse družbe, ki so izpolnjevale razpisne pogoje. Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da iz dopisa MGRT št. ... in ... z dne 11. 4. 2014 izhaja, da je vloga toženke prejela skupaj 68 točk in da na podlagi razpoložljivih podatkov MGRT ocenjuje, da bi družba A-X d. o. o., prejela 64 točk, kar pa je še vedno dovolj za sofinanciranje (5. str. odgovora na tožbo, l. št. 21). Gre za konkretne navedbe toženke, ki so terjale konkretizirano ugovarjanje tožnice, česar pa tožnica ni storila. Tožnica se namreč ni opredelila do tega, ali bi družba A-X d.o.o., res zbrala takšno število točk.¹⁰ Glede na to sodišče sledi trditveni podlagi toženke, da bi tudi družba A-X d.o.o., zbrala zadostno število točk za sofinanciranje. Posledično se izkaže, da o neupravičeni konkurenčni prednosti tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti.

27. Tožnica sama trdi, da je bil Javni razpis objavljen v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007 - 2013, 1. Razvojna prioriteta: Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti (2. str. tožbe, l. št. 2). Ravno v tej luči je treba pogledati na konkreten rimer. Iz toženkinih navedb v odgovoru na tožbo (6. str. odgovora na tožbo, l. št. 22) izhaja, da je bil prenos razvoja na A-X, d. o. o., posledica odločitve o reorganizaciji Skupine A. Tudi prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženka zaradi odločitve svojih organov upravljanja sprejela sklep o reorganizaciji svojih družb. Reorganizacija pomeni optimizacijo, prilagajanje aktualnim razmeram. Nesprejemljivo je stališče, da bi družbi, ki je kandidirala in bila izbrana na razpisu, v katerem je bila kot razvojna prioriteta navedeno spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti, pogojevali, da lahko sredstva, ki jih je prejela na podlagi razpisa oz. pogodbe, obdrži zgolj, če se v času trajanja pogodbe ne bo reorganizirala. V konkretni zadevi bi to pomenilo, da bi toženko 42 mesecev¹¹ odvračali od reorganizacije, kar pa je v nasprotju z razvojno prioriteto Javnega razpisa.

28. Tožničin odstop od Pogodbe bi lahko imel za posledico, da mlada raziskovalka, ki je že 35 mesecev opravljala delo mlade raziskovalke, ne bi doktorirala. Slednje se sicer ni zgodilo, pa vendar bi po prepričanju drugostopenjskega sodišča morala tožnica imeti tudi to v uvidu, ko se je odločala za odstop. Če bi se mladi raziskovalki preprečila pridobitev doktorskega naziva, bi se s tem oddaljili od namena Javnega razpisa.

29. Spričo obrazloženega je treba zaključiti, da v trenutku prejema dopisa z dne 10. 2. 2014 ni bilo upravičenih razlogov za odstop od Pogodbe, zaradi česar tožničin odstop ni bil utemeljen. Pogodba se je izvrševala. Obe pogodbeni stranki sta skrbeli za izpolnjevanje prevzetih obveznosti. Prišlo je sicer do spremembe, ki pa na vsebino izpolnjevanja pogodbenih obveznosti ni vplivala. Da tudi kasneje niso bili podani pogoji za odstop na podlagi 3. alineje 41. čl. Pogodbe, izhaja iz dejstva, da so bila sredstva namensko porabljena¹² in da je mlada raziskovalka doktorirala¹³, s čimer je bil ožji namen Javnega razpisa in Pogodbe dosežen.

30. Tožnica je v tožbi sicer trdila, da je pri toženki prišlo do prekinitve izvajanja programa, in je, ko je sodišče na prvem naroku kot nesporno ugotovilo izpolnitev cilja, ki je opredeljen v javnem razpisu, izjavila, da se glede tega ne more opredeliti. Vendar pa tožnica ni prerekala trditev toženke o izvrševanju programa pri A-X, d. o. o., kakor tudi ne, da je mlada raziskovalka doktorirala. Ob takšnih neprerekanih trditvah ne more biti dvoma, da evidentno ni prišlo do prekinitve izvajanja programa dela in da je bil cilj, ki je bil opredeljen v Javnem razpisu, izpolnjen.

31. Pritožbeno sodišče se ne strinja niti z materialnopravno presojo prvostopenjskega sodišča, ki je za odločilno štelo tudi okoliščino, da toženka tožnice o nastali spremembi ni obvestila v roku 8 dni po nastanku spremembe. V 36. čl. Pogodbe, ki ureja obveznost izvajalca o obveščanju agencije o nastalih spremembah, je sicer res določen rok 8 dni za sporočitev sprememb in na podlagi 2. alineje 41. čl. Pogodbe tožnica od Pogodbe lahko odstopi, če v času izvajanja programa dela ugotovi, da izvajalec krši določila te pogodbe. Vendar pa to ne pomeni, da vsakršna kršitev predstavlja upravičen razlog za odstop. Sploh pa ne ob dejstvu, da gre pri obravnavani pogodbi za upravno pogodbo. Namen 36. čl. Pogodbe je v tem, da se tožnica seznani s spremembami, ki bi utegnile vplivati na izvedbo programa dela. Smisel tega, da se tožnica seznani s spremembami, je, da na ta način lahko bdi nad tem, da so sredstva namensko porabljena oz. da od Pogodbe odstopi, če se sredstva nenamensko porabljajo ali če se izkaže, da namen, zaradi katerega je bila Pogodba sklenjena, ne bo dosežen. Glede na to, da so bila sredstva namensko porabljena in da je bil pogodbeni namen dosežen, je okoliščina, da je bila tožnica o spremembi delodajalca obveščena šele po poteku 8 dni, neznatnega pomena. Pri predmetni kršitvi prepoznega obvestila gre torej za tako minorno kršitev Pogodbe, da ta ne more predstavljati upravičenega razloga za odstop od Pogodbe. Po 110. čl. OZ od pogodbe ni mogoče odstopiti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti.

32. Glede na to, da, kot je že bilo pojasnjeno, ni prišlo do kršitve Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006, je brezpredmetno tudi tožničino zatrjevanje, da je toženka s tem, ko tožnice ni pravočasno obvestila o nastali spremembi, kršila določbo 1. odst. 2. čl. Uredbe o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v RS v programskem obdobju 2007-2013. Ta uredba je bila namreč sprejeta ravno za izvajanje v tej točki prvo navedene uredbe.

33. Pritožba je glede na obrazloženo utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je drugostopenjsko sodišče na podlagi 5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je pritožba podala še številne druge pritožbene razloge, vendar ker je že odločitev o nekaterih izmed njih narekovala ugoditev pritožbi in spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča, se pritožbenemu sodišču do preostalih pritožbenih navedb ni treba opredeljevati.

34. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker tožnica v postopku ni uspela, je na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške.

35. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo 1200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT)), 1200 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1 OT), 1200 točk za prvi narok (tar. št. 20/1 OT), 600 točk za drugi narok (tar. št. 20/2 OT), 52 točk za materialne stroške (3. odst. 11. čl. OT), skupaj 4252 točk oz. 2.551,20 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 3112,46 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenega stroška za konferenco s stranko, saj gre za nesamostojno opravilo, ki je zajeto v nagradi za sestavo vlog.

36. Pritožbeno sodišče je toženki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer 1500 točk za pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 25 točk za materialne stroške (3. odst. 11 čl. OT), skupaj 1525 točk oz. 915,00 EUR, kar povečano za 22% DDV znaša 1116,30 EUR. Pritožbeno sodišče toženki ni priznalo priglašenega stroška za dopis, saj je priglasitev premalo specificirana. Vsota potrebnih stroškov toženke, ki bremenijo tožnico, tako znaša 4228,76 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

-------------------------------
¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 619/2006, II Ips 404/2008, II Ips 784/2005.
² Tako tudi odločbe VS RS II Ips 619/2006, II Ips 404/2008, II Ips 784/2005.
³ S tem dopisom je bila tožnica obveščena, da je A., d. d., z dnem 1. 1. 2014 ukinil razvojni oddelek Centralni razvoj, v okviru katerega je bila zaposlena mlada raziskovalka; da se je slednja zaposlila pri družbi A-X, d. o. o.; da raziskovalno delo mlade raziskovalke kljub spremembi pravne osebe ostaja v enakih okvirih in nemoteno poteka naprej. Datum prejema predmetnega dopisa med pravdnima strankama ni sporen.
⁴ Prim. sklepa VSL: I Cp 249/2019 in I Cp 340/2019.
⁵ Sodba SEU z dne 2. 3. 2017, Glencore Céréales France proti Établissement national des produits de l'agriculture et de la mer (FranceAgriMer), C-584/15, tč. 38.
⁶ R. Pirnat, Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava, Ljubljana: Inštitut za javno upravo 2000, št. 2, str. 151. Povzema ga tudi VS RS v zadevi III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013, prim. tudi sodbo VS RS II Ips 50/2019.
⁷ V tej točki Javnega razpisa je namreč opredeljen njegov namen, ki je v tem, da se: · pridobi kakovostne človeške vire na področjih, kjer slovensko gospodarstvo potrebuje nova znanja za razvoj visokotehnoloških in inovativnih izdelkov, tehnologij in storitev; · ustvari nova delovna mesta v gospodarstvu za raziskovalce, · med vsemi raziskovalci v Sloveniji poveča delež raziskovalcev, zaposlenih v gospodarstvu, · dvigne nivo izobrazbe zaposlenih v gospodarstvu, itd.
⁸ Tako VS RS v sodbi II Ips 50/2019.
⁹ Prim. VSL Sodba II Cp 1416/2019.
¹⁰ Tožnica je namreč podala zgolj sledeče navedbe: · da je neutemeljena navedba toženke, da je iz dopisa MGRT z dne 11. 4. 2014 moč sklepati, da bi tudi družba A-X d.o.o., pod istimi pogoji kot toženka pridobila sredstva za izvajanje projekta, · da je ocena MGRT brezpredmetna in za pravdni stranki brez pravnega učinka, · da je Agencija samostojna pravna oseba in da lahko utemeljenost sofinanciranja po razpisu presoja le agencija po vnaprej predvidenem postopku, v katerem določi razpisne pogoje, ki jih mora prijavitelj izpolnjevati (str. 2 zapisnika naroka z dne 27. 2. 2020, l. št. 51). Kar pa je po presoji drugostopenjskega sodišča premalo konkretizirano.
¹¹ Tolikšen rok je imela namreč na voljo toženka za izvedbo programa dela (5. čl. Pogodbe).
¹² Tožnica sama je na prvem naroku navedla, da pritrjuje navedbam toženke, da je pridobljena sredstva porabila skladno z razpisom in pogodbo, za mlado raziskovalko (2. str. zapisnika, l. št. 51).
¹³ Da je mlada raziskovalka doktorirala, je, kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, nesporno dejstvo.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 19/2013
• VSL Sodba I Cpg 678/2017
• VSRS Sodba III Ips 141/2015