VSL Sodba I Cp 1928/2020

Jedro

Omejitev uporabe služnostne poti le na določeno časovno razdobje, kot je to storilo sodišče prve stopnje, prekomerno posega v namen služnostne pravice in jo lahko izvotli. V primerih, kot je predmetni, kjer gre za nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem, je pomen namena gospodarske izrabe gospodujoče nepremičnine in narave same služnosti še dodatno poudarjen. Tovrstna omejitev v procesu pravno-formalnega opredmetenja originarno nastale in s tem že obstoječe služnosti bi utegnila pomeniti zožitev te služnosti, kar je nedopustno s konceptualnega vidika.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se ti dve pravilno glasita:

»II. 1. Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče stvari, nepremičnine parc. št. 370/2 k.o. ..., v lasti tožeče stranke A. A. do celote, obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili ter traktorjem za potrebe vzdrževanja vikenda v breme vsakokratnega lastnika služeče stvari, nepremičnine parc. št. 371/4 k.o. ..., v lasti tožene stranke B. B. do celote, ki poteka po območju navedene nepremičnine v izmeri 114 m2, ki je v skici terenske izmere, ki jo je pripravil mag. C. C., sodni izvedenec geodetske stroke, z dne 27. 9. 2019 in je sestavni del te sodne odločbe, označeno z modro barvo in naslednjimi točkami A-B-O-N-M-L-K-J-I-H-G-F-E-A, s koordinatnimi točkami (po ETRS koordinatnem sistemu):

1) točka A: Y(m): 436909.64, X(m): 109409.68,

2) točka B: Y(m): 436913.66, X(m): 109403.83,

3) točka O: Y(m): 436915.09, X(m): 109405.64,

4) točka N: Y(m): 436912.14, X(m): 109410.37,

5) točka M: Y(m): 436906.18, X(m): 109419.13,

6) točka L: Y(m): 436898.09, X(m): 109427.68,

7) točka K: Y(m): 436894.01, X(m): 109431.41,

8) točka J: Y(m): 436890.26, X(m): 109433.60,

9) točka I: Y(m): 436881.56, X(m): 109436.89

10) točka H: Y(m): 436885.10, X(m): 109432.73,

11) točka G: Y(m): 436893.08, X(m): 109428.81,

12) točka F: Y(m): 436904.02, X(m): 109417.87,

13) točka E: Y(m): 436904.70, X(m): 109417.21.

2. Toženi stranki se prepoveduje, da v bodoče preprečuje izvrševanje služnostne pravice, opredeljene v točki II./1. izreka te odločbe, s tem, da na območju nepremičnine parc. št. 371/4 k.o. ..., na katerem obstaja služnostna pravica, kot je opredeljena v točki II./1. izreka te odločbe, parkira vozila, se upira umiku vozil kljub prošnji tožeče stranke, da prepoveduje in preprečuje vzdrževanje poti (npr. košnja, obrezovanje vej, ki segajo v območje poti, utrjevanje roba poti z nasutjem zemlje v primeru krušenja poti, nasipanjem peska v kolesnice, utrjevanje brežine pod potjo s kovinskimi ali lesenimi piloti in nasutjem zemlje čez njih, odvodnjavanje poti v primeru zastoja vode, kidanje snega in druga običajna vzdrževalna dela),

in

IV. Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev služnostne pravice vožnje s traktorjem, v kolikor ne gre za dostopanje za potrebe vzdrževanja vikenda, in v delu, v katerem zahteva, da sodišče ugotovi služnostno pravico vožnje po služeči nepremičnini z vozili, razen osebnih vozil in traktorja za potrebe vzdrževanja vikenda.

Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, v katerem tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice vzdrževanja poti na predmetnem območju.«

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 941,64 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo vzelo na znanje delni umik tožbe in v tem obsegu pravdni postopek ustavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi vozili ter traktorjem za potrebe vzdrževanja vikenda, in sicer vsak podaljšan vikend in vsake šolske počitnice. Tožencu je prepovedalo preprečevati izvrševanje služnostne pravice s tem, da parkira vozila, se upira umiku vozil kljub tožnikovi prošnji, ter da prepoveduje in preprečuje v izreku naštete načine vzdrževanja poti (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delih, v katerih je tožnik zahteval: da mu je toženec dolžan omogočiti nemoteno izvrševanje služnostne pravice; da se ugotovi služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi vozili, ko ne gre za podaljšan vikend in šolske počitnice, v primeru vožnje s traktorjem, pa v kolikor ne gre za dostopanje za potrebe vzdrževanja vikenda v navedenem času; da se ugotovi služnostna pravica vožnje po služeči nepremičnini z vozili, ki niso osebna vozila; da se ugotovi obstoj služnostne pravice vzdrževanja poti na predmetnem območju; da se tožencu prepove v bodoče preprečevati vzdrževanje poti, v kolikor se to nanaša na utrjevanje brežine pod potjo s kovinskimi in laserskimi (pravilno: lesenimi) piloti in nasutjem zemlje čez njih (III. in IV. točka izreka). Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki. Predlagata, da pritožbeno sodišče njunima pritožbama ugodi ter sodbo v izpodbijanih delih spremeni oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe (IV. točka izreka) v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da ugotovljena služnostna pravica ne obstaja v času, ki ni podaljšan vikend ali šolske počitnice, nadalje v delu, v katerem je sodišče zavrnilo ugotovitev služnostne pravice vožnje z vozili, ki niso osebna vozila, pri tem pa ni izvzelo vožnje s traktorjem za potrebe vzdrževanja vikenda, ter v delu, v katerem je zavrnilo prepoved preprečevanja vzdrževanja poti z utrjevanjem brežine pod potjo s kovinskimi in lesenimi piloti ter nasutjem zemlje čez njih. Navaja, da v sodni praksi ni primera, ko bi sodišče ugotavljalo, katere dni v tednu se služnost izvršuje. V konkretnem primeru ne gre za sezonsko služnost. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da se služnost izvaja le za podaljšan vikend in vsake šolske počitnice. Tak izrek je neizvršljiv, saj je „podaljšan vikend“ nenatančen izraz iz pogovornega jezika, ki ne opredeljuje točno, kdaj se vikend začne in kdaj konča. Prav tako se ne ve točno, kaj pomenijo „šolske počitnice“. Splošno znano dejstvo je, da so npr. zimske počitnice v različnih terminih za različne slovenske regije. Ob zaslišanju je izpovedal, da na gospodujočem zemljišču dela v povprečju 15 ur tedensko. Tam ima čebele, ki zahtevajo dnevno prisotnost julija in avgusta, enkrat do dvakrat mesečno pa pride tudi čebelar. Tudi njegova partnerka je izpovedala, da se na gospodujočem zemljišču nahaja ves svoj prosti čas. Napačna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta s partnerko na vikendu preživela zgolj vsak podaljšan vikend in šolske počitnice. Vzdrževanja brunarice ni mogoče omejiti le na podaljšane vikende. Iz sodne prakse izhaja, da se ob nizki frekventnosti voženj ni omejilo služnosti na tisto obdobje, ko so se vožnje opravljale. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti obstoj služnosti brez časovnih omejitev, saj za to v okoliščinah te zadeve ni nobene podlage. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je zahteval ugotovitev služnostne pravice vožnje po služeči nepremičnini z vozili, ki niso osebna vozila, kar je v nasprotju s točko izreka II./2.¹, v kateri je bil ugotovljen obstoj služnosti vožnje s traktorjem za potrebe vzdrževanja vikenda. Pravilno bi bilo, da bi sodišče prve stopnje v tem delu odločilo, da služnost ne obstaja za druga vozila razen osebnih vozil in traktorja za potrebe vzdrževanja vikenda. Prepoved preprečevanja vzdrževanja poti z utrjevanjem brežine pod potjo s kovinskimi ali lesenimi piloti in nasutjem zemlje čez je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker naj bi navedeni poseg presegal pojem rednega vzdrževanja poti v smislu 219. člena SPZ. Svojega zaključka ni z ničemer utemeljilo. Vrhovno sodišče RS je v zadevi z zelo podobnim dejanskim stanjem odločilo, da sanacija služnostne poti ne presega rednega vzdrževanja poti po 219. členu SPZ in je to pravzaprav dolžnost služnostnega upravičenca. Da je utrjevanje brežine s koli potrebno in predstavlja redno vzdrževanje služnostne poti, bi se sodišče prve stopnje lahko prepričalo z ogledom na kraju samem.

4. Toženec nasprotuje ugodilnemu delu sodbe (II. točka izreka) in sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je v točki II./1. nejasen, nedoločljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Čeprav se sodišče prve stopnje sklicuje na skico terenske izmere z dne 27. 9. 2019 mag. C. C., ki je sestavni del sodbe, ta sodbi ni priložena, zaradi česar je sodba nepopolna. Iz skice je tudi razvidno, da sporna pot poteka delno še po parceli št. 370/1 k.o. ...², ki ni predmet tega postopka. Preizkusiti ni mogoče niti odločitve, da obstaja ugotovljena služnost „vsak podaljšan vikend“. Kaj pomeni podaljšan vikend ni jasno, niti ni nikjer določeno. Gre za nejasnost in nedoločnost glede časovne omejitve služnosti, kar daje pravdnima strankama prostor za samovoljno razlago omejitve časa izvrševanja služnosti. Enako velja glede šolskih počitnic, ki so povsem nedefinirane, tako časovno kot krajevno, kar omogoča različno tolmačenje. V točki II./2. izreka se mu prepoveduje, da v bodoče preprečuje izvrševanje služnostne pravice, opredeljene v točki 1./III. izreka sodbe. Točka 1./III. izreka sodbe ne obstaja, kar predstavlja nejasnost, ki jo je treba odpraviti. Toženec vztraja, da tožnik služnostne pravice ni priposestvoval. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da stvarne služnosti ne more priposestvovati uporabnik poti, ki ni lastnik zemljišča, v korist katerega uporablja pot. Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine – gospodujoče stvari, kar pa tožnik v odnosu do parcele št. 370/2 vse do 14. 2. 2000 ni bil. Šele tedaj je lahko začela teči zahtevana doba za priposestvovanje stvarne služnosti, ne pa od leta 1998 dalje, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kdor ni lastnik gospodujoče stvari, ne glede na dobro vero upoštevaje zakonsko dikcijo 217. člena SPZ stvarne služnosti ne more priposestvovati. Iz kupoprodajne pogodbe brez datuma za nakup parcele 370/2, ki je bila na Upravni enoti v X. odobrena 25. 5. 1998, ne izhaja veljaven zavezovalen posel za ustanovitev služnostne pravice v breme parcele št. 371/4. Ta niti ne bi bil mogoč, saj je bil prodajalec D. D. takrat lastnik tako parcele št. 370/2, kot tudi parcele št. 371/4, služnost na lastni stvari pa ni mogoča. Če bi bila služnostna pravica ustanovljena, bi tožnik ob vpisu svoje lastninske pravice na parceli št. 370/2 v zemljiško knjigo lahko poskrbel tudi za poočitev služnostne pravice, vendar do tega ni prišlo. Tožnik ni mogel biti v dobri veri, da je pridobil zatrjevano služnost, za katero listinski dokazi ne dajejo podlage. Zapis o zagotovilu dovoza do parcele, ne da bi vseboval za določitev služnosti vsaj najbolj bistvene elemente, ne more predstavljati pogodbe o ustanovitvi služnosti. Do tožnikove parcele vodi tudi pot po parceli št. 1443/3, ki je v njegovi lasti. Prodajalec D. D. je ob vedenju, da bo imel tožnik lasten dostop do svoje parcele, slednjemu zagotovil dostop do kupljene parcele št. 370/2 tako nedoločno, da tega ni mogoče obravnavati kot ustanovitev služnostne pravice. Glede na to, da tožnik nima pravnega naslova, ki bi vsaj okvirno določal ustanovitev služnostne pravice, tudi ni mogel biti dobroveren pri izvrševanju služnosti. Na to kaže izjava tožnika v ponudbi za mirno rešitev služnosti z dne 5. 7. 2017, v kateri pove, da se je leta trudil, da se spor okrog služnostne pravice reši po mirni poti. Tožnik očitno ni bil prepričan, da je bila ustanovljena stvarna služnost v korist njegove kupljene parcele. Prav tako služnosti ni mogel priposestvovati v obsegu popolnoma prostega dostopa do gospodujočega zemljišča, saj poti ni mogel povsem prosto uporabljati, ker je imel toženec na njej večkrat parkirano vozilo. Ob takih prilikah ga je moral tožnik pozvati, naj vozilo umakne, kar je tudi storil. S tem, ko je postal lastnik služeče nepremičnine in je parkiral svoje vozilo na tej poti, se je uprl izvrševanju tožnikove služnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko mu je v bodoče prepovedalo parkiranje vozila na sporni poti, čeprav tožnik prostega in neoviranega prehoda ni mogel priposestvovati, ker takega načina neoviranih voženj ni kontinuirano izvrševal.

5. Toženec na vročeno tožnikovo pritožbo ni odgovoril, medtem ko tožnik v odgovoru na toženčevo pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba toženca je delno utemeljena.

7. Tožnik uveljavlja v obravnavani zadevi priposestvovanje stvarne služnosti hoje in vožnje z vozili po parceli št. 371/4, v naravi pot v lasti toženca, v korist svoje nepremičnine parc. št. 370/2. Zahteva tudi prenehanje vznemirjanja služnostne pravice s strani toženca.

8. Za odločitev pomembna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnimi strankami niso sporna oziroma niso (bila) prerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP³), so:

- tožnik je 18. 4. 1981 z D. D., prvotnim lastnikom parcele št. 370/2, sklenil kupoprodajno pogodbo za to parcelo, ki zemljiškoknjižno (po zavestni odločitvi pogodbenih strank) ni bila realizirana;⁴

- za izvedbo dogovora iz leta 1981 sta tožnik in D. D. leta 1998 sklenila kupoprodajno pogodbo brez datuma, ki je bila 25. 5. 1998 odobrena z odločbo UE X.;

- 30. 6. 1999 je tožnik z dedičema (sinom in ženo) takrat že pokojnega D. D. sklenil Dodatek h kupoprodajni pogodbi iz leta 1998 ter se 14. 2. 2000 vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik parcele št. 370/2;

- toženec je lastninsko pravico na parceli št. 371/4 pridobil na podlagi pogodbe z dne 27. 12. 2007 in izbrisnega dovoljenja z dne 5. 3. 2008 ter vpisom v zemljiško knjigo dne 7. 3. 2008;

- tožnik ima od leta 1998 na svoji parceli postavljen vikend oziroma brunarico.

O tožnikovi pritožbi:

9. Tožnik utemeljeno nasprotuje časovni omejitvi služnostne pravice na način, da ta obstaja le vsak podaljšan vikend in vsake šolske počitnice. Ne le, da sta pojma „podaljšan vikend“ in „šolske počitnice“ preveč nedoločna, saj omogočata različne interpretacije s strani pravdnih strank ter posledično nastajanje nadaljnjih konfliktov med njima, ampak je takšna omejitev služnosti tudi sicer materialnopravno zmotna. Ker služnost pomeni omejevanje lastninske pravice lastnika služeče stvari, jo je treba izvrševati obzirno in na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar. A časovno omejevanje stvarne služnosti je mogoče le izjemoma. Po tretjem odstavku 213. člena SPZ⁵ je lahko stvarna služnost ustanovljena za določen čas ali za določen letni čas. V prvem primeru gre za časovno omejitev z vidika prenehanja služnosti. Predvsem pri pravno-poslovnih ustanovitvah služnosti je dopusten dogovor lastnikov gospodujoče in služeče nepremičnine, da naj služnostna pravica traja le nekaj časa, torej do dogovorjenega končnega roka. V drugem primeru pa je služnost omejena z vidika časa njenega izvrševanja v tekočem letu, pri čemer gre zlasti za omejitev na določen letni čas ali določeno značilno obdobje, ko je služnost potrebna, kot je npr. košnja trave ali smučarska sezona. ⁶

10. Omejitev uporabe služnostne poti le na določeno časovno razdobje, kot je to storilo sodišče prve stopnje, prekomerno posega v namen služnostne pravice in jo lahko izvotli. V primerih, kot je predmetni, kjer gre za nastanek stvarne služnosti s priposestvovanjem, je pomen namena gospodarske izrabe gospodujoče nepremičnine in narave same služnosti še dodatno poudarjen. Tovrstna omejitev v procesu pravno-formalnega opredmetenja originarno nastale in s tem že obstoječe služnosti bi utegnila pomeniti zožitev te služnosti, kar je nedopustno s konceptualnega vidika.⁷ Parcela št. 371/4 predstavlja dovozno pot do parcele št. 370/2, na kateri se nahaja tožnikova brunarica, ki jo slednji skupaj s partnerko uporablja za preživljanje prostega časa. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v brunarici najmanj čez vikend in med šolskimi počitnicami, kar izkazuje redno rabo služnostne poti. Tožnik je tako priposestvoval časovno neomejeno služnostno pravico.

11. Utemeljen je tudi pritožbeni očitek o neskladju med II./1. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe. Tožnik je uveljavljal priposestvovanje služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po služečem zemljišču. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da se je služnost, poleg hoje, izvrševala z vožnjo le z osebnim vozilom ter traktorjem, ko je šlo za vzdrževanje vikenda. Sodišče prve stopnje je zato v II./1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo obstoj služnostne pravice v navedenem obsegu. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer pa je v točki IV izreka navedlo, da se tožbeni zahtevek zavrne v delu, v katerem tožnik zahteva „da sodišče ugotovi služnostno pravico vožnje po služeči nepremičnini z vozili, ki niso osebna vozila“. S tem pa je zavrnilo tudi vožnjo po služeči nepremičnini s traktorjem. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe⁸ nedvoumno izhaja, da je bila za namene vzdrževanja vikenda ugotovljena vožnja s traktorjem po služnostni poti. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo v delu vožnje po služeči nepremičnini z vozili, in sicer s tem, ko poleg osebnega vozila ni izvzelo tudi traktorja za namene vzdrževanja vikenda.

12. Pritrditi gre tožnikovemu stališču, da vzdrževanje služnostne poti s kovinskimi in lesenimi piloti ter nasutjem zemlje čez njih v konkretni zadevi ne presega pojma rednega vzdrževanja. Po 219. členu SPZ je dolžan slednji kot lastnik gospodujoče stvari (so)vzdrževati služnostno pot. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna pot v naravi ozka, poteka neposredno ob brežini in je v primeru nerednega vzdrževanja nevarna.⁹ Zaradi njene uporabe in vpliva vremenskih razmer se pogosto poškoduje ali pride do zdrsa brežine ob njej. Pot, ki je zaradi poškodb nevarna ali celo neuporabna, pa je vsekakor potrebno sanirati. Utrjevanje poti s kovinskimi ali lesenimi piloti in nasutjem zemlje čez njih sicer predstavlja obsežnejši poseg v služečo nepremičnino, a toženec ni zatrjeval, da je mogoče sanacijo poti doseči z drugim, milejšim posegom. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je glede na okoliščine obravnavanega primera sanacija poti na navedeni način nujno potrebna za (redno) vzdrževanje služnostne poti in ohranjanje njene substance, toženec pa takega vzdrževanja ne sme preprečevati.

O toženčevi pritožbi:

13. Sodišče prve stopnje izpodbijani sodbi ni priložilo skice terenske izmere izvedenca geodetske stroke z dne 27. 9. 2019, ki je sestavni del sodbe, a s tem ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev pravil postopka. Skica se nahaja v sodnem spisu¹⁰, prav tako je bila pravdnima strankama že vročena skupaj s pozivom za podajo pripomb¹¹, zaradi česar ne more biti dvoma, za katero skico gre, niti ni potrebe, da bi jo sodišče prve stopnje ponovno vročalo.

14. Zmotno je nadalje toženčevo prepričanje, da sporna služnostna pot poteka tudi po njegovi parceli št. 370/1. V izreku izpodbijane sodbe so navedene koordinatne točke, ki zamejujejo služnostno pot v obsegu, ki jo je priposestvoval tožnik in so razvidne iz zgoraj navedene skice. Pri tem nista zajeti točki D in C, ki v površini 1 m2 segata v parcelo št. 370/1.

15. Podobno kot tožnik tudi toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je izvrševanje služnostne pravice omejeno na vsak podaljšan vikend in vsake šolske počitnice. Sodišče prve stopnje navedenih pojmov ni konkretiziralo, zaradi česar sta nedoločna in dopuščata preveč različnih interpretacij. Iz tega in drugih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo v 9. in 10. točki obrazložitve te sodbe, je toženčeva pritožba v tem delu utemeljena.

16. Toženec utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v II./2. točki izreka izpodbijane sodbe, v kateri mu prepoveduje v bodoče preprečevati izvrševanje služnostne pravice, v zvezi z opredelitvijo služnosti sklicuje na 1./III točko izreka, ki ne obstaja. Služnostno pravico, ki jo je priposestvoval tožnik, je sodišče prve stopnje ugotovilo v II./1. točki izreka.

17. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik priposestvoval služnostno pravico hoje in vožnje z osebnim vozilom ter traktorjem za potrebe vzdrževanja vikenda. Opravljena dokazna ocena je obširna in argumentirana, prav tako je za svojo odločitev podalo jasne razloge. Toženec z vztrajanjem, da tožnik ni priposestvoval stvarne služnosti poti, ker te ni izvrševal nemoteno 10 let in ni bil v dobri veri, ne vzbudi dvoma v pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik je v letu 1998 z D. D., ki je bil v tistem času tudi lastnik služeče parcele št. 371/4, sklenil kupoprodajno pogodbo za parcelo št. 370/2¹². Ta ni bila datirana, a je sodišče prve stopnje na podlagi odločbe UE X. z dne 25. 5. 1998¹³, iz katere izhaja, da je tožnik 2. 3. 1998 vložil zahtevo za odobritev pravnega posla, pravilno zaključilo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena najkasneje 2. 3. 1998.¹⁴ Tožnik je nato svojo lastninsko pravico na gospodujočem zemljišču v zemljiško knjigo vpisal 14. 2. 2000. Tudi če priposestvovanje služnostne pravice ni začelo teči že v letu 1998, ampak dne 14. 2. 2000, se je priposestvovalna doba iztekla 14. 2. 2010 oziroma je takrat nastopilo priposestvovanje, kot je to v 53. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Toženec namreč tožniku (do 14. 2. 2010) ni preprečeval uporabe služnostne poti na način, ki bi lahko povzročil prekinitev teka priposestvovalnega roka. Res je občasno na poti parkiral svoje vozilo in tako tožniku preprečil prehod, vendar je na poziv oziroma prošnjo slednjega nato vozilo vedno umaknil. Toženčevega ravnanja zato ne gre šteti za nasprotovanje tožnikovemu izvrševanju služnosti, o čemer bo več obrazloženo v nadaljevanju.

18. Toženec neutemeljeno izpodbija obstoj tožnikove dobre vere. Ta temelji na vsebini pogodb iz leta 1981 in 1998, v katerih sta se tožnik in D. D. dogovorila, da prodajalec zagotavlja pravico dovoza do parcele.¹⁵ Toženec vztraja, da služnostna pravica ni mogla temeljiti na pogodbah, ker da njena vsebina ni bila konkretneje opredeljena. Pogodbeni stranki pravice dovoza do parcele št. 370/2 nista konkretizirali, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugotavljalo njuno pogodbeno voljo, kar vse je tudi obširno pojasnilo.¹⁶ Ker se je izkazalo, da je pot preko današnje parcele št. 371/4 edina, ki omogoča dovoz do tožnikove parcele, ni dvoma, da sta imela tožnik in D. D. v mislih pravico dovoza ravno po tej poti oziroma parceli. Parcela št. 1443/3, na katero se sklicuje toženec, omogoča tožniku le peš dostop do njegove brunarice, kakršenkoli dovoz po navedeni parceli pa zaradi samega terena (brega) v naravi ni mogoč. Da parcela št. 1443/3 tožniku ne omogoča dovoza z osebnim vozilom in traktorjem za potrebe vzdrževanja vikenda, toženec niti ni prerekal. Med tožnikom in D. D. je bilo torej jasno, za katero (služnostno) pot gre,¹⁷ posledično pa je bil tožnik pri izvrševanju služnostni dobroveren. Tega ne spremeni tožnikova izjava v ponudbi za mirno rešitev služnosti z dne 5. 7. 2017, ki je bila podana več let po priposestvovanju služnosti, saj kaže »zgolj« na to, da je želel tožnik nesoglasja s tožencem rešiti po mirni poti.

19. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da tožnik ni priposestvoval povsem prostega dostopa po služnostni poti. Iz izpovedb pravdnih strank in prič izhaja, da je imel toženec na služeči nepremičnini občasno parkirano vozilo, ki je tožniku preprečevalo pot do njegove parcele. V takih primerih je tožnik toženca pozval oziroma prosil, naj vozilo umakne, kar je toženec vedno tudi storil. Takšno toženčevo ravnanje ne predstavlja nasprotovanja tožnikovemu izvrševanju služnostne pravice, temveč ravno nasprotno. Slednji je namreč vozilo (nato) vsakič umaknil, s čimer je bil tožniku omogočen prost prehod po služnostni poti. S tem pa je izkazal, da tožnikovo služnostno pravico priznava in mu je ne preprečuje. Posledično je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da toženec s svojim (sedanjim) ravnanjem moti (vznemirja) tožnika pri izvrševanju služnosti, zato se mora tega v bodoče vzdržati. Toženec bo na služeči nepremičnini še vedno lahko parkiral svoje vozilo, a ne takrat, ko bo pot za prehod oziroma dovoz do svoje parcele potreboval tožnik. Če bo parkirano vozilo tožniku preprečevalo uporabo poti, ga bo moral (mora) toženec brez upiranja umakniti.

20. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in delno toženčevi pritožbi ter na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo odločitev v II. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe. V preostalem je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Toženec je uspel le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, zaradi česar do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen. Tožnik je s svojo pritožbo uspel in tudi podal pravočasen in argumentiran odgovor na toženčevo pritožbo. Zato je upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo¹⁸ (OT). Tožniku je priznalo 500 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 500 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 20 točk iz naslova materialnih stroškov (11. člen OT), kar skupno znaša 1020 točk oziroma 612,00 EUR, prav tako 22 % DDV ter 195,00 EUR iz naslova sodne takse. Toženec je dolžan tožniku v 15 dneh povrniti 941,64 EUR stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Pravilno II./1.
² Vse parcele se nahajajo v isti katastrski občini, zaradi česar pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine pri zapisu parcel.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Zaradi česar se šteje za predpogodbo.
⁵ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Glej Juhart M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 884, 885.
⁷ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 419/2008 z dne 24. 11. 2011.
⁸ Glej zlasti 52. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
⁹ Glej 71. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
¹⁰ Glej list. št. 558 predmetnega spisa.
¹¹ Iz vročilnic v spisu je razvidno, da jo je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi prejel 4. 11. 2019, toženec pa po svojem pooblaščencu 28. 10. 2019.
¹² Priloga A6 predmetnega spisa.
¹³ Priloga A17 predmetnega spisa
¹⁴ Ta kupoprodajna pogodba zemljiškoknjižno še (nekaj časa) ni bila realizirana, a je imel tožnik napram D. D., ki je bil lastnik služeče nepremičnine (toženec je njen lastnik postal 7. 3. 2008), lastniku podoben položaj (šlo je torej za lastništvo v pričakovanju - glej npr. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-591/10-15 z dne 2. 12. 2010).
¹⁵ Četrta točka kupoprodajne pogodbe z dne 18. 4. 1981 (priloga A16 spisa) se glasi: „Prodajalec zagotavlja pravico dovoza do parcele in potrebna soglasja za pridobitev dovoljenj.“, točka petič kupoprodajne pogodbe iz leta 1998 (priloga A6 spisa) pa se glasi: „Prodajalec zagotavlja pravico dovoza do parcele in svoje soglasje za pridobitev dovoljenj za zidavo, če se bo kupec za to odločil.“
¹⁶ Glej 33. do 48. točko obrazložitve izpodbijane odločbe.
¹⁷ Zaradi česar (jima) je v pogodbi tudi ni bilo potrebno natančneje (konkretneje) opredeljevati.
¹⁸ Uradni list RS, št. 2/15, s kasnejšimi spremembami.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 852/2012
• VSL sodba II Cp 3597/2010
• VSRS Sodba II Ips 304/2017