VSL Sodba II Cp 1869/2019

Jedro

Okoliščine konkretnega primera presegajo abstraktni dejanski stan izpodbijanja pogodbe zaradi napake volje, presegajo pa tudi abstraktni dejanski stan iz 119. člena OZ, ker se bolj prekrivajo z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ. Namen tožnikov, ki se je oblikoval kot glavni razlog (kavza) za sklenitev dednega dogovora, je bil oškodovanje čeških dedičev, njuna ravnanja pa je moč oceniti kot hud poseg v temeljna moralna načela, ki veljajo v obligacijskih razmerjih. Razlog, zaradi katerega sta tožnika sklenila dedni dogovor, je bil usmerjen v uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z moralnimi načeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati prvo toženi stranki 4.372,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati drugo toženi stranki 2.712,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati tretje toženi stranki 2.712,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati četrto toženi stranki 1.708,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

VI. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati peto toženi stranki 1.708,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

VII. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati šesto toženi stranki 1.708,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

VIII. Tožeča stranka je dolžna v roku petnajstih dni od prejema te sodbe plačati sedmo toženi stranki 5.705,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dejanski opis spora

1. Prvo tožnik A. A. in pok. drugo tožnica B. B.¹ sta zakonita dediča po pok. C. C., ki je 12. 11. 1954 napravil oporoko, s katero je vse svoje premoženje zapustil svoji ženi D. D. Leta 1958 je bil velik del tega premoženja nacionaliziran. C. C. je umrl ... 1959. Na podlagi sklepa o dedovanju po pok. C. C., ki je postal pravnomočen leta 1962, je vso zapuščino dedovala njegova žena. D. D. je 17. 12. 1974 napravila oporoko, s katero je razpolagala s premoženjem, ki ga je imela v lasti. D. D. je umrla ... 1978, po njej pa so dedovali oporočni dediči. Prvo do šesto toženci² so zakoniti dediči po pok. D. D. Leta 2007 so postale pravnomočne tri denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bil pok. C. C. vrnjen del nacionaliziranega premoženja v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d., S. Z denacionaliziranim premoženjem je upravljal sedmo toženec. Tožnika in češki dediči so sklenili dedni dogovor, ki sta ga tožnika podpisala 21. 6. 2010, drugo do šesto toženci 30. 6. 2010 in prvo toženka 1. 9. 2010. Iz dednega dogovora izhaja, da češki dediči dedujejo 30% celotnega premoženja na podlagi pravnomočnih denacionalizacijskih odločb in 30% odškodnine, ki bo določena v denacionalizacijskem postopku, 70% pa prejmeta tožnika, ki bosta tudi krila stroške denacionalizacijskega postopka, stroške skrbnika, stroške zapuščinskega postopka in stroške tega dogovora. S sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 825/2008 z dne 4. 4. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani³ II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 je bilo pravnomočno odločeno, da so dediči denacionaliziranega premoženja češki dediči, kot zakoniti dediči zapustnikove žene pok. D. D. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju so toženci zavrnili izpolnitev iz dednega dogovora.

2. Tožnika sta zato vložila tožbo, s katero zahtevata, da jima češki dediči in sedmo toženec, kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, plačajo denarne zneske v skladu z dednim dogovorom. Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je bil dedni dogovor sklenjen zaradi zaradi mirne rešitve vseh spornih vprašaj, ker sta se tožnika z dednim dogovorom tudi odpovedala uveljavljanju bremen do zapuščine, na podlagi pogodb iz leta 1944 in izpodbijanju veljavnosti oporoke pok. C. C.

3. Češki dediči so tožbenemu zahtevku nasprotovali. Zatrjevali so, da je dedni dogovor ničen, ker nasprotuje moralnim načelom. Tožnika sta dala tožencem lažne informacije, da sta dediča denacionaliziranega premoženja. Ravnala sta z goljufivim namen in nista bila v dobri veri, da sta dediča denacionaliziranega premoženja. Toženci so se zanesli na informacije, ki jih je dal prvo tožnik, ker je poznal denacionalizacijske predpise, ki jih toženci kot češki državljani niso poznali, prvo tožnik pa je bil tudi pravni strokovnjak s tega področja. Tožnika nista izkazala obstoja zatrjevanih bremen do zapuščine C. C. in pravne podlage za izpodbijanje oporoke pok. C. C. Češki dediči so tudi navedli pravne razloge, zaradi kateri tožnika nista dediča denacionalizacijskega premoženja. Sedmo toženec je nasprotoval tožbenemu zahtevku iz enakih razlogov kot češki dediči in zatrjeval, da je dedni dogovor ničen.

Odločitev sodišča prve stopnje

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da jima plača: prva toženka solidarno s sedmim tožencem 228.434,33 EUR s pripadki (IV.1 točka izreka), druga toženka solidarno s sedmim tožencem 76.144,78 EUR s pripadki (IV.2 točka izreka), tretji toženec solidarno s sedmim tožencem 76.144,78 EUR s pripadki (IV.3 točka izreka), četrti toženec solidarno s sedmim tožencem 25.381,59 EUR s pripadki (IV.4 točka izreka), peti toženec solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.5 točka izreka) in šesta toženka solidarno s sedmim tožencem plača 25.381,59 EUR s pripadki (IV.6 točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki še naložilo, da toženim strankam plača pravdne stroške (V. do X. točka izreka).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista predstavila tožencem možnosti, da slovenski dediči ne bodo dedovali, da toženci niso vedeli, da toženca nista dediča denacionaliziranega premoženja, da sta tožnika vedela, da je oporočno razpolaganje C. C. pred nacionalizacijo spornega premoženja, ki je bilo kasneje predmet denacionalizacije, pravno veljavno, da oporočna dedinja D. D. ni mogla razpolagati z denacionaliziranim premoženjem, zato dedujejo njeni zakoniti dediči, da sodišče ne verjame prvo tožniku, da tožnika nista vedela, da obstaja možnost, da slovenski dediče ne bodo dedovali denacionaliziranega premoženja, da je bil prvo tožnik eden izmed strokovnih oblikovalcev Zakona o denacionalizaciji, ko je delal na ...,⁴ eden izmed pobudnikov presoje ustavnosti Zakona o slovenskem odškodninskem skladu in predsednik Združenja ... in podpredsednik Združenja ..., zato je bil zelo dobro seznanjen z denacionalizacijskimi predpisi, da je bil prvo tožnik „s situacijo vsaj toliko seznanjen, da ne bi smel tožencem zatrjevati, da bodo slovenski dediči dedovali, ker je v letih 2009 in 2010 glede vseh izpostavljenih vprašanj (glede dedovanja denacionaliziranega premoženja) obstajala ustaljena sodna praksa, dejanske okoliščine pa so bile tožniku znane“, enako je bila s tem seznanjena drugo tožnica in da je v njenem imenu sodelovala njena hči E. E. (sedaj njena dedinja), da je prvo tožnika ves čas zastopal kvalificirani pooblaščenec, da je E. E. vložila v zapuščinskem postopku prošnjo za pospešitev postopka, kot dediče pa navedla le slovenske dediče, da v zapuščinskem spisu ni dokumenta, da bi slovenski dediči pred pozivom zapuščinskega sodišča iskali češke dediče, da so toženci verjeli prvo tožniku, ki je bil njihov sorodnik v svaštvu, da sta tožnika dediča, da so češki dediči zaupali odvetniku M. M., ki je poznal slovensko pravo, ki jih je zastopal v zapuščinskem postopku, da so bili češki dediči neizkušeni na področju denacionalizacijskega prava, ker je šlo za tuje pravo in niso znali slovenskega jezika, zaupali so avtoritetam iz Republike Slovenije, ki so delovali na način, da bi iz dedovanja izključili češke dediče, da je prvo tožnik v dopisu izjavil, da bi slovenskim dedičem sprožitev zapuščinskega postopka za zadnji del dediščine le škodila, da je bila na strani tožnikov prisotna želja, da se vseh potencialnih dedičev ne bi obveščalo o zapuščinskem postopku, ker Zakon o dedovanju omogoča odločanje brez zapuščinske obravnave, iz teh razlogov so imeli češki dediči še manj možnosti, da bi prišli do pravih informacij, kar potrjuje tudi izpovedba sedmo toženca, ki je izpovedal, da so se od leta 2008 omenjali češki dediči, pod predpostavko, da če se bodo kdaj kasneje oglasili, bodo slovenski dediči složno nastopili do njih in v primeru, če se ne bodo pojavili, pride v poštev ideja, da sedmo toženec kot skrbnik denacionaliziranega premoženja razdeli to premoženje po „uvidevnosti“ in po ključih, ki so jih predlagali, da je prvo tožnik navezal stik s češkimi dediči preko odvetnika M. M., da sta si tožnika z dednim dogovorom izgovorila nesorazmerno korist, za katero jima ni bilo treba opraviti nobene proti koristi, da je vrednost denacionaliziranega premoženja 330.729,00 EUR, da je bilo z dednim dogovorom določeno, da tožnikoma pripada 30% dediščine, do katere nista bila upravičena, da tožnika nista dokazala, kaj naj bi predstavljali stroški, za katere sta prejela še dodatnih 40 % dediščine, da so prvo do tretje toženci s sedmo tožencem sklenili podoben dogovor glede plačila stroškov, da toženci niso oporekali trditvi tožnikov, da so imeli dovolj časa za pripravo in sklenitev pogodbe in da tožnika nista navedla nobenih utemeljenih razlogov, na kakšen način bi uspela izpodbiti oporoko pok. C. C. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe še zapisalo, da iz dopisa E. E. z dne 18. 3. 2009, ki ga je poslala sedmo tožencu, izhaja, da „je bilo E. E. in po oceni sodišča tudi pok. B. B. znano, da „lahko“ tudi ne bodo dedovali... Ker je prvo tožnika ves čas zastopal kvalificirani pooblaščenec M. M., sodišče ne verjame, da prvo tožnik ni vedel, da obstaja „možnost“, da slovenska stran ne bo mogla priti v poštev za dedovanje po pok. C. C.“⁵ Na podlagi teh dejanskih ugotovitev,⁶ je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta tožnika izkoristila neizkušenost čeških dedičev, seznanila pa jih tudi nista z možnostjo, da slovenski dediče ne bodo dedovali in ker sta si izgovorila 30% dediščine, ki jima ne gre, pa tudi nesorazmerni del stroškov, so podani pogoji za oderuško pogodbo, zato je dedni dogovor ničen. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da dedni dogovor ni ničen, kot so zatrjevali toženci, ker bi nasprotoval moralnim načelom.

Pritožba tožečih strank

6. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki in uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), pravice do poštenega sojenja iz člena 6(1) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave in 1. člen prvega Protokola k EKČP). Pritožbi prilagajo Pravno mnenje prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic o dedovanju denacionaliziranega premoženja pok. C. C.

7. Kot bistveno navajajo, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je ob sklepanju dednega dogovora obstajala jasna sodna praksa glede dedovanja denacionaliziranega premoženja v primeru, ko je bil oporočni dedič živ ob uvedbi dedovanja (in torej sodi v krog dedičev) in mrtev v trenutku prehoda denacionaliziranega premoženja na dediče, to je na dan pravnomočnosti odločbe o denacionalizacije. Ni sporno, da je prvi tožnik poznal odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001, vendar navedena odločba ne rešuje situacije, ko oporočni dedič doživi pravnomočnost prvotnega sklepa o dedovanju, hkrati pa umre pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Sodna praksa se je šele v primeru tožnikov opredelila za uporabo instituta vstopne pravice dedičev oporočnega dediča. Slednje Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ne predvideva, sodišče pa ne navaja sodne prakse, ki bi govorila v prid njene ustaljenosti v času sklepanja dednega dogovora. V primerih dedovanja denacionaliziranega premoženja tudi ni mogoče uporabiti pravila o t. i. dedni transmisiji. V teh primerih namreč premoženje ne preide na dediče s trenutkom uvedbe dedovanja, temveč s trenutkom pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ZD pa ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča in take pravice izrecno ne uvaja niti Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Položaj, ki nastane pri dedovanju denacionaliziranega premoženja s strani oporočnega dediča, ki sicer sodi v krog dedičev, ni pa doživel pravnomočnosti sklepa o denacionalizaciji, predstavlja pravno praznino, ki jo je potrebno, če je mogoče, napolniti z analogijo. Ker ni mogoče uporabiti t. i. dedne transmisije niti vstopne pravice, je treba šteti, da je oporočni dedič umrl, preden je nanj prešlo zapustnikovo premoženje, zato je treba uporabiti 139. člen ZD, v skladu s katerim delež oporočnega dediča »priraste« zapustnikovim zakonitim dedičem. Glede na navedeno sta prvi tožnik in pok. E. E. lahko upravičeno pričakovala, da bodo po pok. C. C. dedovali njegovi zakoniti dediči.

8. Sodišče bi moralo pri presoji elementov oderuške pogodbe upoštevati okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve dednega dogovora, ko je bilo vsaj negotovo, kako bo teklo dedovanje po pok. C. C. Sodišče je prezrlo razloge za sklenitev dednega dogovora, ki so bili: 1) spoštovanje poslednje volje zapustnika, 2) odprava spornih razmerij in s tem negotovosti in 3) razdelitev tistega, kar naj bi podpisniki dednega dogovora pridobili neodplačno na podlagi dedovanja. Češkim dedičem so bili ti razlogi znani in obširno razloženi. Iz besedila dednega dogovora je razvidna možnost, da slovenski dediči ne bodo dedovali. Iz dogovora tudi izhaja, da se z njim urejajo razmerja, ki bi bila lahko sporna ali vsaj negotova, katera so ta razmerja in kakšna sta najslabši oziroma najboljši možni izid za češke dediče, če dogovora ne podpišejo. Vse pogodbene stranke so premoženje pridobile neodplačno, zato si tožnika nista pridobila nesorazmerne koristi, ker sta dobila 30 % dediščine. Sodišče ni upoštevalo, da sta se tožnika odpovedala pravici uveljavljati neveljavnost oporoke po pok. C. C., kar bi lahko bistveno vplivalo na izid dedovanja, hkrati pa sta priznala vstopno pravico dedičev pok. D. D., ki bi bila lahko vprašljiva. Nadalje sta s sklenitvijo dogovora prevzela plačilo stroškov, ki jih je sedmi toženec v času sklepanja dogovora ocenjeval na 40 %. Toženci glede subjektivnega elementa oderuštva niso podali zadostne trditvene podlage ali pa je bila ta prepozna, prav tako tega elementa oderuštva niso ustrezno dokazovali. Sodišče pri ugotavljanju subjektivnega elementa oderuštva ni ovrednotilo dejstev, da čeških dedičev nihče ni silil v podpis dogovora, da je bil dogovor preveden v češki jezik, da so najmanj tri stranke izkušene v sklepanju poslov (torej tudi na „področju prava“) in da je prvi toženki pri sklepanju pogodbe svetovala izkušena odvetnica. Nepoznavanje prava, tudi če gre za tuje pravo, ne more predstavljati neizkušenosti v smislu 119. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Dedni dogovor dovolj jasno opisuje stanje, kakršno je bilo na dan podpisa dogovora. Če bi se toženci želeli prepričati o tem, kakšna je verjetnost, da bo dedovanje po pok. C. C. teklo po oporoki in ne po zakonu, bi brez težav lahko pridobili ustrezne informacije. Sodišče ni ugotavljalo, kaj šele ugotovilo, da sta se prvi tožnik in pok. B. B. zavedala ali bi se morala zavedati neizkušenosti čeških dedičev, niti tega, da sta ravno to neizkušenost uporabila zato, da sta dosegla domnevno očitno nesorazmerno korist. Sodišče ni ugotovilo, da naj bi prvi tožnik in pok. B. B. namenoma prikrajšala češke dediče, temveč je ugotovilo elemente, ki kažejo na negotovost pri opredelitvi kroga dednih upravičencev v času sklepanja dednega dogovora. Trditve tožencev v postopku so kazale na obstoj zmote in prevare, ki nimata za posledico ničnosti pogodbe. Sodišče ni upoštevalo temeljnega pravila pogodbenega prava pacta sunt servanda, Toženci ne spoštujejo sklenjenih dogovorov in zlorabljajo pravice.

9. Pasivna legitimacija sedmega toženca je podana, saj je univerzalni pravni naslednik pok. B. B., ki je bila stranka dednega dogovora. Dogovorjeni način razdelitve premoženja zato sedmega toženca zavezuje. Sodišče ni upoštevalo, da zatrjevana solidarnost med češkimi dediči in sedmim tožencem ni bila nikoli prerekana. Prav tako ni upoštevalo, da so češki dediči del zahtevka po višini priznali, sedmi toženec pa zahtevka po višini ni prerekal.

10. Toženci v odgovorih na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

Prva odločitev pritožbenega sodišča

11. Pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 2742/2017 z dne 23. 5. 2018 zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pri tem pa glede ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika „lahko vedela“ oziroma sta imela „možnost ugotoviti“, da nista dediča, zapisalo: “Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dedovala denacionalizirano premoženje po pok. C. C. oziroma, da sta se zavedala, da morda ne bosta dedovala. Še več. Pritožbeno sodišče je na podlagi zgoraj opredeljenih pravnih izhodišč in v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenih dejstev, da je bil prvo tožnik zelo dobro seznanjen z denacionalizacijskimi predpisi, poleg tega je imel vseskozi pomoč odvetnika, prepričano, da sta vedela, da ni podlage, da bi po pok. C. C. dedovali njegovi zakoniti dediči, temveč da bodo dedovali dediči njegove dedinje pok. D. D.“⁷ Primarno je potrdilo materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da dedni dogovor predstavlja oderuško pogodbo in je zato ničen,⁸ pri tem pa pojasnilo, da dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, potrjujejo, da sta tožnika vedela,⁹ da nista dediča denacionaliziranega premoženja in da sta prav iz tega razloga sklenila dedni dogovor.¹⁰ Ker sta tožnika pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da so se z dednim dogovorom uredila različna sporna razmerja med tožnikoma in češkimi dediči,¹¹ je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe zapisalo, da „zgolj podredno pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je dedni dogovor ničen, tudi če bi se sledilo tezi tožnikov, da bosta dedovala denacionalizacijsko premoženje, ker je na podlagi 1058. člena OZ poravnava nična, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenikov, da obstoji pravno razmerje, ki ga v resnici ni, če brez tega zmotnega prepričanja med njima ne bi bilo spora niti negotovosti.“

Odločitev Vrhovnega sodišča

12. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji tožnikov in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi je pojasnilo, da sodba sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, oprti na izpovedbo prvega tožnika, da tožnika nista imela utemeljenega razloga verjeti, da bosta dedovala denacionalizirano premoženje po pok. C. C. oziroma sta se zavedala, da morda ne bosta dedovala.¹² Iz te ugotovitve ne izhaja zaključek, da je izpolnjen subjektivni element oderuštva na strani tožnikov. Sodba sodišča druge stopnje temelji na bistveno drugačni dejanski ugotovitvi, in sicer, da sta tožnika vedela, da bodo denacionalizirano premoženje po pok. C. C. dedovali izključno češki dediči, saj naj bi bila odločitev zapuščinskega sodišča glede dedovanja denacionaliziranega premoženja predvidljiva. Razlog za spremembo dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje je bil v drugačni oceni izpovedbe prvega tožnika, ki jo je dal pred sodiščem prve stopnje. Ker je na ta način sodišče druge stopnje nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve o odločilnem dejstvu, je zgrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP. Sodba sodišča druge stopnje temelji na (podrednem) stališču, da je dedni dogovor ničen na podlagi 1058. člena OZ. Ker se na možnost presoje z vidika določb o Poravnavi (1050. do 1059. OZ) stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso sklicevale in tudi sodišče prve stopnje spornega vprašanja o ničnosti dednega dogovora ni presojalo s tega vidika in pravdnih strank ni opozorilo na možnost uporabe takšne podlage, sodišče druge stopnje pa svoje odločitve ni utemeljilo s sklicevanjem na domačo (ustaljeno) sodno prakso in pravno literaturo, določilo 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, je podana kršitev drugega odstavka 351. člena ZPP, ki je prerasla v kršitev iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da bo moralo sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku odločiti ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali sprejem te odločitve.

Novo sojenje pritožbenega sodišča

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP pozvalo pravdne stranke,¹³ da se opredelijo: glede pravne podlage v zvezi z XXXI. poglavjem OZ, ki se nanaša na poravnavo, glede ničnosti pogodbe zaradi kršitve moralnih načel (86. člen OZ) in glede (ne)dopustnosti kavze (39. člen OZ). V dopisu je še pozvalo pravdne stranke, da se bolj določno opredelijo do trditev tožnikov v zvezi z bremeni do zapuščine pok. C. C. Po prejemu odgovorov je pritožbeno sodišče 29. 9. 2020 opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo prvo tožnika. Po prejemu ugovorov na prepis zvočnega posnetka in po popravi prepisa zvočnega posnetka, je 16. 10. 2020 na seji senata sprejelo odločitev.

14. Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev sodišča prve stopnje

15. Pritožba materialnopravno pravilno navaja, da je oderuštvo posledica zavestnega ravnanja in nesorazmerje med izpolnitvami ni nikoli naključno in vselej izhaja iz namere prikrajšati drugo pogodbeno stranko. Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tega dejstva ni ugotovilo v sodbi. Ta pomanjkljivost pa je posledica napačne uporabe (razlage) materialnega prava in glede na razloge iz sklepa Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je iz tega razloga zaslišalo prvo tožnika na pritožbeni obravnavi. Ob upoštevanju listin, je izvedba tega dokaza zadoščala za prepričljivo ugotovitev, da je bil namen tožnikov prikrajšati češke dediče, zato je bil sklenjen dedni dogovor.

16. Niso pa utemeljeni ostali očitki, kjer pritožba sodbi na več drugih mestih očita neobrazloženost, protispisnost in arbitrarnost, s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vseh ostalih pravno pomembnih navedb pravdnih strank. Nestrinjanje tožnikov z ostalimi posameznimi razlogi še ne utemeljuje očitka, da je bila tožnikoma kršena pravica do izjavljanja, kakor tudi ne očitka o kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave in člena 6(1) EKČP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožniki takšnih formalnih pomanjkljivosti sodbe in nasprotij ne uspejo prikazati, temveč se dejansko ne strinjajo z dokazno oceno in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje.¹⁴ Slednji bosta glede vsake zatrjevane pomanjkljivosti sodbe podrobneje obravnavani v nadaljevanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo le pravočasno navedena dejstva in dokaze, ki jih je ocenilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

17. Ker pritožniki v pritožbi priznavajo, da so toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje opravili temeljito analizo sodne prakse, o kateri so se imeli možnost izjaviti in s katero polemizirajo tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje s tem, ko ugotovitve o ustaljenosti sodne prakse ni podkrepilo z navedbo relevantnih opravilnih številk, tožnikom ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), niti ni izpodbijana sodba zato obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede dedovanja denacionaliziranega premoženja

18. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o dedovanju po pok. C. C. III D 825/2008 z dne 4. 4. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 pravnomočno odločilo o dedovanju denacionaliziranega premoženja, ki je predmet tega postopka. S sklepom so bili za dediče tega premoženja proglašeni češki dediči kot zakoniti dediči zapustnikove soproge pok. D. D. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je pravdno sodišče vezano na ta sklep zapuščinskega sodišča. Pritožbene navedbe, ki grajajo odločitev zapuščinskega sodišča, zato ne morejo spremeniti dejstva, da so dediči denacionaliziranega premoženja pok. C. C. češki dediči in ne tožnika.

19. Pritožniki skušajo z navedbami o dedovanju denacionaliziranega premoženja dokazati, da v času sklenitve dednega dogovora dne 1. 9. 2010 takšne odločitve zapuščinskega postopka ni bilo mogoče predvideti oziroma je bila ta vsaj negotova.

20. Dejansko stanje, ki je glede dedovanja denacionaliziranega premoženja pok. C. C. obstajalo v času sklenitve dednega dogovora, in je bilo prvemu tožniku in pok. B. B. znano, je naslednje:

- pok. C. C. je 12. 11. 1954 napravil oporoko, v kateri je vse svoje premoženje zapustil svoji ženi D. D.;

- leta 1958 je bil velik del premoženja C. C. nacionaliziran;

- C. C. je umrl ... 1959;

- sklep o dedovanju po pok. C. C. je postal pravnomočen leta 1962, ko je na podlagi oporoke vse njegovo premoženje dedovala njegova vdova D. D.;

- 17. 12. 1974 je D. D. napravila oporoko, v kateri je razpolagala s premoženjem, ki ga je dejansko posedovala v času smrti;

- D. D. je umrla leta 1978, po njej so dedovali oporočni dediči;

- v letu 2007 so postale pravnomočne tri denacionalizacijske odločbe, s katerimi je bil pok. C. C. vrnjen del nacionaliziranega premoženja, in sicer v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., S.

21. Pritožniki v pritožbi ne vztrajajo več pri trditvah, da prvi tožnik in pok. B. B. nista vedela, da se oporoka pok. C. C. nanaša tudi na denacionalizirano premoženje ter da je dedinja tega premoženja pok. D. D. Element negotovosti vidijo v dejstvu, da je slednja umrla pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizacije, zaradi česar denacionalizirano premoženje nanjo ni moglo preiti (drugi odstavek 78. člena ZDen).

22. V skladu s prvim odstavkom 78. člena ZDen se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 odločalo o ustavnosti 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (ZDen-B), s katerim je bila ta določba spremenjena na način, da se je dedovanje po umrlem uvedlo z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče med drugim zapisalo, da je sprememba prvega odstavka 78. člena ZDen relevantna v primerih, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, saj je za te primere 20. člen ZDen-B določil drugačen krog dedičev. Po prvem odstavku 78. člena ZDen so dedovali dediči dedičev, po 20. členu ZDen-B pa dediči denacionalizacijskega upravičenca (9. točka obrazložitve). Po opravljeni presoji ustavnosti je spremenjeno določbo razveljavilo in odločilo, da se v nepravnomočno končanih sodnih postopkih uporablja prvi odstavek 78. člena ZDen, ki v prvotnem besedilu velja še danes.

23. Iz navedene odločbe, ki je bila prvemu tožniku in pok. B. B. znana, tako povsem jasno izhaja, da v primeru, ko dediči, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji niso več živi, dedujejo dediči dedičev. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod to pravno stališče je preprosta. Sklep o dedovanju po pok. C. C. je postal pravnomočen dne 13. 3. 1962, po njem je kot oporočna dedinja dedovala pok. D. D., ki v času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ni bila več živa, zato denacionalizirano premoženje dedujejo njeni dediči.

24. Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da ustavna odločba ne rešuje situacije, ko oporočni dedič doživi pravnomočnost prvotnega sklepa o dedovanju, hkrati pa umre pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Odločba namreč ne daje nobene podlage za sklepanje, da zgoraj citirano stališče Ustavnega sodišča velja le za primere zakonitega dedovanja po pok. denacionalizacijskem upravičencu, ne pa tudi v primerih, ko je po denacionalizacijskem upravičencu dedoval oporočni dedič.¹⁵ Temelja za takšno razlikovanje ne nudijo niti določbe ZD. Utemeljene so sicer pritožbene navedbe, da vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni, vendar v konkretnem primeru češki dediči niso dedovali na podlagi vstopne pravice. Pritožbeno sodišče tako kot pravilno povzema pritožbi priloženo pravno mnenje, da lahko na podlagi vstopne pravice dedujejo le potomci od dedovanja odpadlega dediča, medtem ko je bila D. D. v trenutku uvedbe dedovanja po pok. C. C. živa in je zato postala dedinja denacionaliziranega premoženja. Ker pa v trenutku, ko bi premoženje lahko dejansko prešlo nanjo (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji), ni bila več živa, dedujejo po njej (glede na to, da z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala) njeni zakoniti dediči.

25. Pritožbeno sodišče tako ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da se je sodna praksa šele v primeru tožnikov opredelila za uporabo instituta vstopne pravice pri oporočnem dedovanju. Tega ne spremeni dejstvo, da je VSL v sklepu II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 zapisalo, da zakoniti dediči pok. D. D. dedujejo na podlagi vstopne pravice, to stališče pa je ponovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Ne glede na navedeno nedoslednost iz obrazložitev obeh odločb namreč povsem jasno izhaja, da sta sodišči izhajali iz relevantnih določb ZDen, ki ločujejo trenutka uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče.

26. Neutemeljena so pritožbena izvajanja o tem, da v konkretnem primeru ni mogoče smiselno uporabiti pravil glede t. i. dedne transmisije, po kateri dedna pravica umrlega dediča preide na njegove dediče. S tem, ko je zakonodajalec ločil trenutka uvedbe dedovanja in prehoda zapuščine na dediče, je namreč ustvaril položaj podoben položaju transmisije dedne pravice (dedna pravica kot pravica dedovati preide od (oporočnega) dediča na njegove dediče). ¹⁶

27. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami, da ob sklenitvi dednega dogovora ni obstajala sodna praksa, na podlagi katere bi bilo mogoče predvideti bodočo odločitev zapuščinskega sodišča. Pritožniki tako sami priznavajo, da se sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2277/2009 z dne 9. 9. 2009 nanaša na primerljiv primer, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je takšen tudi sklep istega sodišča II Cp 3847/2008 z dne 18. 3. 2009. Nadalje pritožniki v pritožbi priznavajo obstoj štirih sodnih odločb, ki so zavzele enako stališče v primeru zakonitega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu.¹⁷ Ker kot rečeno ni podlage za razlikovanje primerov zakonitega in oporočnega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu, so tudi te odločbe primerljive z obravnavano zadevo. Ključno pa je, da tožniki v pritožbi ne navedejo nobene odločbe, na podlagi katere sta lahko prvi tožnik in pok. B. B. utemeljeno verjela, da iz ustavne odločbe citirano stališče v primeru oporočnega dedovanja po denacionalizacijskem upravičencu ni uporabno oziroma odločbe, po kateri bi v primerljivem primeru dedovali zakoniti dediči zapustnika in ne dediči zapustnikovega dediča.¹⁸

28. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila sodna praksa vse od sprejema Ustavne odločbe U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 ustaljena. Odločitev zapuščinskega sodišča v zadevi dedovanja denacionaliziranega premoženja pok. C. C. od nje v ničemer ne odstopa. Tožniki skušajo z izpostavljanjem posameznih dilem ustvariti vtis, da je bila zakonodajna ureditev nejasna, dedovanje po pok. C. C. pa negotovo, vendar je iz zgornje obrazložitve razvidno, da je bila odločitev zapuščinskega sodišča povsem predvidljiva. Dejstvo, da se tožniki z zakonodajno ureditvijo dedovanja denacionaliziranega premoženja ne strinjajo, ne pomeni, da ta ni bila jasna. Nenazadnje tudi iz priloženega mnenja prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic ne izhaja, da je bila odločitev sodišča ob obstoječi zakonski ureditvi presenetljiva, temveč je iz njega razvidna zgolj kritika te ureditve.

Glede namena pogodbenih strank pri sklenitvi dednega dogovora, ugotovljene dejanske okoliščine in pravna ocena njihovih ravnanj

29. Zaslišanje tožnika na pritožbeni obravnavi je (le) znova in z dodatno stopnjo prepričanja potrdilo, kar je po mnenju pritožbenega sodišča že izhaja iz logičnega sklepanja in ocene dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da sta tožnika ob sklenitvi dednega dogovora vedela,¹⁹ da nista dediča denacionaliziranega premoženja, zato je bil njun namen, da s sklenitvijo dednega dogovora pridobita del denacionalizacijskega premoženja, ki pravno veljavno v celoti pripada češkim dedičem. Tožnika sta pod pretvezo, da sta dediča tega premoženja, in da imata terjatev do tega premoženja, pri tožencih ustvarila zmotno prepričanje, da se z dednim dogovorom urejajo sporna razmerja. Tožnika sta že pred sklenitvijo dednega dogovora vedela, da ne obstaja sporno razmerje glede dedovanja denacionaliziranega premoženja, ki je bil odločilni razlog za sklenitev dednega dogovora.²⁰ Tožnika sta tudi vedela, da toženci dednega dogovora ne bodo podpisali, če bi vedeli, da tožnika nista dedna upravičenca.

30. Prvo tožnik kot zelo dober poznavalec denacionalizacijskih predpisov, ki je po pooblastilu v imenu drugo tožnice vodil celoten postopek sklenitve dednega dogovora, je predpostavljal, da bodo toženci, ki so nepričakovano kot „smejajoči se dediči“ pridobili pravico do obsežnega denacionalizacijskega premoženja,²¹ katere pravna ureditev je posebej za tujce zelo zapletena, zaradi nezadostne izkušenosti in lahkomiselnosti (ter nevednosti), sprejeli pogoje v dednem dogovoru, ki so v očitnem nesorazmerju s tistim, kar sta se v dednem dogovoru zavezala tožnika. Tožnika sta s „premišljenimi“ ravnanji pri čeških dedičih ustvarila zmotno prepričanje, da je dedni dogovor v njihovo korist, zato sta tudi zatrjevala, da obstaja terjatev do zapuščine, ki konkretno nikoli ni bila ovrednotena,²² in da nasprotujeta oporoki pok. C. C., v dednem dogovoru pa sta se tem zahtevkom odpovedala. Ustvarjen je bil vtis, da je dedni dogovor celo bolj v korist čeških dedičev kot v korist tožnikov. Češki dediči so zaupali tožnikoma, ker sta bila njihova sorodnika, zato češki dediči tudi niso preverjali dejanskih in pravnih dejstev, na podlagi katerih sta tožnika utemeljevala svoja dedna upravičenja do denacionaliziranega premoženja in do bremen ter glede izpodbijanja oporoke in glede povračila stroškov skrbnika denacionaliziranega premoženja. Prvo tožnik je bil poznavalec denacionalizacijskih predpisov, toženci, ki so jih zastopali tudi češki in slovenski odvetniki,²³ so bili tujci, ki niso poznali denacionalizacijskih predpisov in sodne prakse iz tega pravnega področja in niso znali slovenskega jezika. Iz teh razlogov ni moč očitati tožencem, da pri sklepanju dednega dogovora niso izkazali potrebne skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu, ker bi v nasprotnem lahko preprečili nastanek očitnega nesorazmerja v izpolnitvah obveznostih, kot so določene v dednem dogovoru. Češki dediči ob sklenitvi dednega dogovora niso vedeli, da tožnikoma prepuščajo del denacionalizacijskega premoženja, ki tožnikoma ne pripada, prav tako pa niso vedeli in ob potrebi skrbnosti niso mogli predvideti, da jih v prihodnosti lahko čaka neprijetno presenečenje, če (ko) bodo ugotovili (izvedeli), da tožnika nista dediča denacionaliziranega premoženja. Tožnika sta upala (predpostavljala), da češki dediči do tega spoznanja ne bodo prišli, če pa bodo do tega spoznanja prišli, sta v dedni dogovor „vgradila“ varovala z namenom, da vzpostavita pravno stanje, ko takšno vedenje tožencev, ne bi moglo več imeti pravnih posledic.

31. Namen sklenitve dednega dogovora je bil, da tožnika pridobita finančno korist, ki jima ni pripadala, ker so bili do te finančne koristi iz naslova dedovanja denacionaliziranega premoženja upravičeni le toženci po zakonu in veljavni sodni praksi. Tožnika sta s sklenitvijo »perfektne« pogodbe pričakovala, da bosta na ta način z zlorabo (uporabo) prava pridobila pravna upravičenja, ki jima ne pripadajo. Pravno varstvo takšni zlorabi prava bi pomenilo sistemsko napako pravnega sistema in bi bilo v nasprotju s cilji, ki jih zasleduje, saj bi bila spregledana temeljna načela, kot jih določa OZ. Sporočilo mora biti jasno in nedvoumno. Ko namen, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba, zaradi svoje nemoralnosti, preseže okvir instituta prevare in oderuške pogodbe, potem je takšna pogodba samo po sebi absolutno neveljavna od začetka in nima pravnih učinkov.

32. Pri dednem dogovoru je bila vzpostavljena popolna asimetrija prevzetih obveznosti. Tožnika sta češkim dedičem prepričljivo predstavila, da je pogodba v korist vseh pogodbenih strank, s tem, da sta ob sklenitvi pogodbe vedela, da ne prevzemata nobene zaveze, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot (vzajemno) primerljivo izpolnitveno ravnanje. Ali povedano na drug način. Tožnika sta vedela, da jima »škoda« zaradi sklenitve dednega dogovora ne bo nastala, saj sta z dednim dogovorom pridobila le koristi iz denacionaliziranega premoženja, ki jima sicer niso pripadale, v nasprotju s toženci, ki z dednim dogovorom niso pridobili nobenih koristi, zgolj obsežno »škodo« oziroma prikrajšanje. Ureditev razmerij glede določno neopredeljenih bremena do zapuščine in odpoved pravici razveljaviti oporoko pok. C. C., je bil le skrbno izbran manever, s katerim sta tožnika želela prikazati, da toženci z dednim dogovorom le pridobivajo, vedela pa sta tudi, da bosta na ta način lahko (vsaj navidezno) utemeljevala vzajemnost dajatev in v morebitnem kasnejšem sporu zatrjevala, da se je z dednim dogovorom uredila „negotovost“ spornega razmerja. „Popolnost“ dednega dogovora se kaže tudi v zapisu, da se opravi zakonito dedovanje, kar pomeni, da sta tožnika „na podlagi pogodbe postala dediča“. Ni tudi najti razumnega razloga, zakaj je v dednem dogovoru zapis, da pogodbeniki soglašajo, da se opravi zakonito dedovanje, če sta tožnika menila, da sta dediča.

33. Pri sklenitvi vsake pogodbe obstoji tudi tveganje. V načelu velja, da naj bi bila tveganja enakomerno porazdeljena med pogodbene stranke, kar korenini v načelu enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen OZ). V konkretnem primeru tožnika nista prevzela nobenega tveganja. Kršeno je bilo načelo transparentnosti, ker sta zamolčala odločilno dejstvo, da nista dediča denacionaliziranega premoženja, kar je (bila) kavza oziroma razlog za sklenitev dednega dogovora. Ta opustitev pomeni kršitev načela transparetnosti, ker je izostala potrebna pojasnilna dolžnost, ki se pričakuje od pogodbenih strank,²⁴ kar tožnika neuspešno poskušata opravičiti z navedbami, da češki dediči niso pokazali potrebne „radovednosti“.²⁵ Kršeno je bilo tudi načelo vestnosti in poštenje (5. člen OZ), ki se zahteva in pričakuje od udeležencev obligacijskih razmerij.

34. K temu je treba dodati dve bistveni okoliščini in obe sta odločilni. Češki dediči so tožnikoma zaupali oziroma prvo tožniku, ki je zastopal pok. drugo tožnico, ker sta bila sorodnika in ker je bil prvo toženik poznavalec denacionalizacijskih predpisov,²⁶ zato je pri čeških dedičih mogoče razumeti in dopustiti izostanek potrebne skrbnost, ki se običajno zahteva v pravnem prometu. Okoliščini, da so češki dediči tujci in da gre v konkretnem primeru za ureditev pravnih razmerij s področja denacionalizacije, ki je „hibriden“ pravni institut v pravnem prometu in zato ni del običajnega urejanja pravnih razmerij, posebej ne v „mednarodnem pravnem prometu“, saj je omejen le na nekatere pravne sisteme, znotraj katerih pa so tudi odločilne razlike,²⁷ še dodatno potrjujeta, da dedni dogovor, zaradi nedopustnih ravnanj tožnikov, nima pravnih učinkov.

35. Tožnika sta sklenila dedni dogovor iz razloga, ker sta vedela, da ni nobene možnosti oziroma pravne podlage, da bi po pok. C. C. dedovali njegovi zakoniti dediči in da bodo dedovali le češki dediči. Prav iz tega razloga, ker sta vedela, da v zapuščinskem postopku ne bosta določena za dediča denacionaliziranega premoženja, sta se odločila, da pridobita del tega premoženja s sklenitvijo dednega dogovora s češkimi dediči. To dejstvo potrjuje tudi izpoved prvo tožnika,²⁸ ki je na vprašanje pritožbenega sodišča, ali mu je odvetnik M. M. od odločbe Ustavnega sodišča do sklenitve dednega dogovora pojasnil, da morda ne bo dedič, odgovoril: »To sem jaz vedel....Sem vedel, da je zakon takšen, če bi se uveljavljala oporoka, da jaz nisem dedič. To sem vedel.“ Tožnik je bil kot poznavalec denacionalizacijskih predpisov in kot sorodnik vreden zaupanja, zato je tudi vodil celoten postopek od priprave do podpisa dednega dogovora. Skrbno je vodil priprave, v dedni dogovor pa je vključil številne določbe, s katerimi je želel vzpostaviti pravno stanje, ko ne bi bilo mogoče (več) izpodbijati oziroma razveljavljati pravnih učinkov dednega dogovora, če (ko) bi češki dediči izvedeli, da tožnika nimata dednih pravic na denacionaliziranem premoženju.

36. Nujno je bilo treba skleniti dedni dogovor, ker je zapuščinsko sodišče pozvalo tožnika, da posredujeta podatke o čeških dedičih. Tožnika sta se zavedala nevarnosti, da bodo češki dediči v zapuščinskem postopku lahko izvedeli, da so edini dediči denacionalizacijskega premoženja in da bo takšna tudi odločitev v sklepu o dedovanju, zato je bilo treba skleniti dogovor pred razpisom zapuščinske obravnave. Zapuščinsko sodišče je tak poziv tožnikoma poslalo decembra 2009, dedni dogovor pa so pogodbeniki podpisali junija 2010 oziroma prvo toženka septembra 2010. Šele po sklenitvi dednega dogovora so bili oktobra 2010 poslani zapuščinskemu sodišču podatki o čeških dedičih. Ta dejstva ne potrjujejo navedb tožnikov, da je bil dedni dogovor sklenjen zaradi pospešitve zapuščinskega postopka. Nič ni bilo prepuščeno naključju, zato je pomenljivo dejstvo, da je v zapuščinskem postopku češke dediče zastopal odvetnik M. M., ki je pravno svetoval prvo tožniku v obdobju priprave dednega dogovora in je v sorodu s prvo tožnikom, zastopal pa je (oba) tožnika tudi v drugih postopkih.²⁹ Na ta način se je preprečilo, da bi se češki dediči (že) v zapuščinskem postopku,³⁰ seznanili, da tožnika nista dediča in da nimata nobenih upravičenj do denacionaliziranega premoženja.

37. Prošnja E. E.³¹ z dne 2. 4. 2009 za pospešitev zapuščinskega postopka,³² kaže na prizadevanje, da se zapuščinski postopek opravi brez čeških dedičev in zapuščina deli le med slovenske dediče. V prošnji je E. E. prosila za pospešitev postopka, ker „ena izmed izmed dedinj“ nujno potrebuje denarna sredstva za rehabilitacijo v Zdravilišču ..., ker so mesečni stroški 8.000,00 EUR. V tej vlogi je še navedla, da so dediči: tožnika ter dediči po pok. B. A. in dediči po pok. G. G. V vlogi ne navaja, da so dediči tudi češki dediči. V želji, da v zapuščinski postopek ne bi bili vključeni češki dediči, je treba razumeti tudi dopis E. E. z dne 18. 3. 2009,³³ v katerem pojasnjuje sedmo tožencu, da „se v primeru obveznic, torej gotovine, lahko stvari uredijo z dogovorom brez dednega postopka na sodišču ... da se denacionalizirano premoženje, razen v izjemah, ki tu ni primer, deduje zakonito.“ Pokojna drugo tožnica je bila s tem dopisom seznanjena, kakor tudi prvo tožnik, ki je E. E. in sedmo tožencu poslal dopis z dne 31. 3. 2009, kjer sedmo tožencu pojasnjuje, da imajo oporočna razpolaganja pravni učinek le, če je v oporoki izrecno navedeno, sicer pa le, če s tem soglašajo zakoniti dediči, v nadaljevanju pa prvo tožnik pojasnjuje sedmo tožencu, na kašen način bi se dediščina razdelila med zakonite dediče po C. C., s tem, da čeških dedičev ne omenja, čeprav prvo tožnik v izpovedbi pojasnjuje, da so ves čas vedeli, da so dediči denacionaliziranega premoženja tudi češki dediči. To je dodatni dokaz, da sta tožnika v obdobju pred pozivom zapuščinskega sodišča, da sporočita imena čeških dedičev, še »upala«, da bo prišlo do delitve zapuščine brez zapuščinske obravnave, če pa bo do te prišlo, pa se bo dedovanje v vsakem primeru izvedlo le med „slovenskimi dediči“. Izpovedba prvo tožnika je bila v tem delu neprepričljiva, predvsem podaja vsebinske interpretacije teh dopisov. Prvo tožnik je izpovedal, da ni bilo dvoma, da je pok. C. C. razpolagal s premoženjem, ki je bilo nacionalizirano in da obstajajo judikati o tem, zato je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo tožniku znano, kako je z veljavnostjo teh oporok, pa vendar je v dopisu z dne 31. 3. 2009 zapisal nasprotno.³⁴ Treba je še upoštevati, da sedmo toženi ni nasprotoval oporoki pok. C. C. predvsem iz razloga, ker je (zmotno) menil, da mu kot oporočnemu dediču po pok. D. D. pripada to premoženje,³⁵ tožnika pa sta vedela za ta (zmotna) stališča sedmo toženca.

38. Po prejemu poziva zapuščinskega sodišča, sta tožnika imela „trojen problem“. Vedela sta, da v primeru zapuščinskega postopka dedujejo denacionalizacijsko premoženje (le) češki dediči, obstajala je »nevarnost«, da bo zapuščinsko sodišče razpisalo zapuščinsko obravnavo, na kateri bodo češki dediči izvedeli, da tožnika nista dediča, hkrati pa je sedmo toženec kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, kot je to izpovedal prvo tožnik,³⁶ tožnikoma povedal, da tega premoženja „ne bo dal nikomur, dokler ne bo jasno, kdo je dedič“, s tem, da je sedmo toženec zatrjeval, da je dedič tega premoženja, kar pa je pomenilo, da tudi v tem primeru tožnika nista dediča denacionaliziranega premoženja.³⁷ Iz teh razlogov se je pričela pospešena priprava na sklenitev dednega dogovora. Pri sklepanju dednega dogovora sedmo toženec ni sodeloval, čeprav se je v dednem dogovoru odločalo tudi o stroških sedmo toženca kot skrbnika denacionaliziranega premoženja, ker sta tožnika vedela, da bo češke dediče seznanil, da tožnika nista dediča denacionalizacijskega premoženja. Treba je bilo tudi preprečiti morebitna „sicer neutemeljena pričakovanja“ sedmo toženca, ki je zatrjeval dedna upravičenja na tem premoženju, zato očitno tudi zapis v dednem dogovoru,³⁸ da pogodbene stranke ne soglašajo, „da bi imelo oporočno razpolaganje D. D. pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja, ki je predmet tega dogovora.“ Očitno sta se tožnika zavedala „nevarnosti“, da bo sedmo tožnik sklenil s češkimi dediči podoben „dedni dogovor“. Tudi izpovedba prvo tožnika v tem delu je bila neprepričljiva. Na določno zastavljeno vprašanje, ali sedmo toženec ni sodeloval pri sklenitvi dednega dogovora, ker bi češke dediče seznanil, da tožnika nista dediča, ni dal določnega odgovora.³⁹ Nerazumljivo je zato, da sedmo toženec ni sodeloval pri sklenitvi dogovora, ker je bil predmet dogovora tudi povračilo njegovih stroškov, ki jih je zahteval kot skrbnik denacionalizacijskega premoženja.⁴⁰ Prvo tožnik je tudi izpovedal, da sta imela s sedmo tožencem „nesoglasja“ ne le glede povračila stroškov denacionalizacijskega postopka, marveč tudi glede „njegove napačne razlage“, da prvo tožnik ni dedič.

39. Glede na ugotovljena dejstva ni najti razumnega (logičnega) razloga, zaradi katerega tožnika nista sklenila dednega dogovora pred zapuščinskim sodiščem, če sta menila, da jima skupaj s češkimi dediči in ostalimi slovenskimi dediči pripada dedna pravica do denacionaliziranega premoženja in zakaj sta vključila v postopke češke in slovenske odvetnike, imela visoke stroške s potovanji, pravnim svetovanjem in s sestavo dednega dogovora.⁴¹ Prvo tožnik je izpovedal, da so z dednim dogovorom „želeli, da se zadeve čim prej konča“. Noben dokaz te teze ne potrjuje. Prav nasprotno, zapuščinsko sodišče je (oba) tožnika pozivalo, da posredujeta podatke čeških dedičev, kar bolj kaže, da sta bila v zapuščinskem postopku pasivna. Na podlagi že predstavljenih dejstev je torej logičen sklep, da tožnika nista želela skleniti dednega dogovora pred zapuščinskim sodiščem, ker bi bilo to v njuno škodo, ker bi zapuščinsko sodišče lahko češke dediče seznanilo, da tožnika nista dediča, prav tako pa tudi sklenitev „dednega dogovora“ pred zapuščinskim sodiščem ne bi bila možna, ker tožnika nista dediča denacionaliziranega premoženja.⁴²

40. V dednem dogovoru ni nobenega zapisa glede pravne ureditve dedovanja denacionaliziranega premoženja oziroma pojasnila, iz katerega bi izhajalo, da je dedovanje tožnikov (vsaj) vprašljivo, ali da je bilo to vprašanje izpostavljeno v predpogodbenih pogajanjih in je zato del „pogodbenega“ dogovora.⁴³ Tak zapis bi bil pričakovan (tudi) glede na obsežnost določb iz dednega dogovora. Nasprotnega sklepanja ne dopuščajo pogodbene določbe, iz katerih izhaja, da pogodba zavezuje, čeprav katerekoli pogodbena stranka, ne bo s sklepom o dedovanju določena za dediča.⁴⁴ Izpovedba prvo tožnika ne dokazuje, da bi bilo češkim dedičem predstavljena (vsaj) možnost, da tožnika nista dediča. Glede na poznavanje denacionalizacijskih predpisov ter opisana ravnanja pred in po sklenitvi dednega dogovora, pa tudi glede na obsežno, „skrbno“ in „selektivno“ izbrano vsebino dednega dogovora, je očitno, da je prvo tožnik zamolčal češkim dedičem, da po veljavni pravni ureditvi in sodni praksi tožnika nista dediča.

41. Ni najti tudi razumnega razloga, če sta tožnika menila, da sta dediča, za zapis v dednem dogovoru, da v primeru, če zapuščinsko sodišče tega dednega dogovora ne sprejme in izda sklep o dedovanju, v katerem bodo katerekoli osebe, ki so podpisniki dednega dogovora, določeni za dediče, se dedni dogovor šteje kot pogodba dediča z osebo, ki ni dedič in zavezuje podpisnika, ki je dedič, da po pravnomočnosti sklepa o dedovanju in prejemu zapuščine razdeli svoj delež sopogodbenikom v skladu z dednim dogovorom.⁴⁵ Prvo tožnik je na pritožbeni obravnavi pojasnil, da je bil ta zapis vključen v dedno dogovor „kot manj verjetna možnost ... ker nikoli ne veste, kako in kaj bo, kako bo sodišče odločilo...“ Izpovedba prvo tožnika je bila v tem delu neprepričljiva tudi na podlagi neposredne zaznave njegove izpovedbe, s tem, da je v postopku in na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje navajal in izpovedoval, da so to določbo vključili v dogovor zato, ker ni bilo mogoče predpostavljati, da slovenski dediči poznajo družinska razmerja in krog upravičencev na češki strani in obratno, kasneje pa je zatrjeval, da je bila ta določba zapisana v dednem dogovoru, ker je obstajala možnost, da zapuščinsko sodišče koga od pogodbenikov ne bo imenovalo za dediča in da nihče ni računal, da bi se kot realna možnost izkazala, da tožnika ne bi bila dediča, kar je bil razlog, da o tem niso govorili češkim dedičem.⁴⁶ Neprepričljivost navedb in izpovedbe prvo tožnika kaže tudi njegova navedba,⁴⁷ da je »obstajala možnost, da toženci ne bi bili spoznani za dediče«, kar je v nasprotju z njegovo izpovedbo, da je vseskozi vedel, da so češki dediči upravičeni do dedovanja denacionaliziranega premoženja.

42. Glede na pojasnjeno, tožnika nista dokazala, da sta češkim dedičem pojasnila sistem dedovanja in da lahko nista dediča.⁴⁸ Tega dejstva prvo tožnik tudi ni dokazal s svojo izpovedbo, ki je bila v tem delu neprepričljiva. Tudi ni najti utemeljenega razloga, zaradi katerega ta dejstva ne bi bila navedena v dednem dogovoru, če so bila del predpogodbene izmenjave informacij, posebej iz razloga, ker so v dednem dogovoru navedene pravne posledice, če katera pogodbena stranka ne bo določena za dediča v sklepu o dedovanju, in številne druge (nepotrebne) podrobnosti. Prvo tožnik te nelogičnosti v svoji izpovedbi neprepričljivo opisuje kot pomanjkljivost.⁴⁹ Če so v dednem dogovoru opisana pravna razmerja glede bremen, razveljavitve oporoke, da se po C. C. opravi zakonito dedovanje, da oporočno dedovanje glede denacionaliziranega premoženja nima pravnega učinka, da tožnika krijeta stroške skrbnika in denacionalizacijskega postopka, da je bila v uvodnih določbah povzeta določba iz oporoke, v kateri je pok. C. C. izrazil željo, da njegova oporočna dedinja zapuščine ne odtuji, temveč jo zapusti njegovim nečakom ali nečakinjam ali bratrancem in sestričnam (slovenskim dedičem) in številni drugi detajli, je možen le logični sklep, da v dedni dogovor ni bilo vključen zapis, da tožnika „morda“ nista dedna upravičenca, zgolj iz razloga, ker sta tožnika vedela, da bi v tem primeru obstajala nevarnost, da bi češki dediči pred podpisom dednega dogovora lahko začeli pridobivati dodatne informacije, na podlagi katerih bi ugotovili, da tožnika nista dediča, vedela pa sta, da v takem primeru češki dediči ne bi sklenili dednega dogovora. Zapis v dednem dogovoru „da podpisniki pogodbe ne soglašajo, da bi imelo oporočno razpolaganje D. D. pravni učinek glede denacionaliziranega premoženja, ki je predmet tega dogovora,“ ne potrjuje, da so češki dediči vedeli, da so edini dediči po D. D. kot to zatrjuje pritožba.⁵⁰ Iz teh razlogov so nerealna pričakovanja, da bi češki dediči sklenili dedni dogovor, tudi če bi vedeli, da tožnika nista dediča.⁵¹

Glede bremen do zapuščine in izpodbijanja oporoke pok. C. C.

43. Določbe v dednem dogovoru glede odpovedi uveljavljanja zahtevkov iz naslova bremen do zapuščine in glede izpodbijanja veljavnosti oporoke C. C., le dodatno potrjujejo vedenje tožnikov, da nista dediča. Tožnika sta te določbe vključila v dedni dogovor, ker sta želela ustvariti zmoten vtis pri čeških dedičih, da z dednim dogovorom le pridobivajo v svojih pravicah. Namen teh določb je tudi bil, da se dedni dogovor, če (ko) se bo ugotovilo, da tožnika nista dediča, ne bo mogel izpodbiti, ker vzpostavlja medsebojne pravice in obveznosti med tožnikoma ter češkimi dediči in bo obstajala dolžnost izpolnitve pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda).

44. Določbe glede bremen so bile vključene v dedni dogovor tudi iz razloga, da se preusmeri fokus povezan z ugotavljanjem dednopravnih pravic tožnikov, kar potrjuje dejstvo, da bremena pred sklenitvijo dednega dogovora vse do danes po višini niso bila določno opredeljena, kakor tudi njihova izterljivost. Prav zaradi „možnih pričakovanih“ dogodkov, ki so se kasneje zgodili, ko so češki dediči ugotovili, da so bili z dednim sporazumom izigrani, tožnika na teh določbah utemeljujeta veljavnost pogodbenega razmerja in izpolnitveno obveznost čeških dedičev (pacta sunt servanda), čeprav je prvo tožnik izpovedal, da bi bilo zelo težko oceniti ta bremena iz leta 1944, neprepričljiv pa je bil tudi v pojasnilih glede iztožljivosti teh terjatev. Tožnik je izpovedal, da »bremena niso bila ovrednotena, …da je bila vrednost negotova“,⁵² v nadaljevanju pa neprepričljivo pojasnjeval, da bi se ta bremena „eventualno kompenzirala“ v stroških za poplačilo terjatve sedmo tožnika, s tem, da je prvo tožnik izpovedal, da so bila bremena v korist „veje G.“.⁵³ Prvo tožnik torej terjatve iz tega naslova ni imel. Tudi upoštevaje dejstvo, da so bremena v zvezi z denacionaliziranim premoženjem, kar želita tožnika prikazati kot okoliščino, da je ta terjatev šele takrat „oživela“, pa ni nobenega dvoma, da tožnika ne ob sklenitvi dogovora, ne v tem sodnem postopku nista navedla in dokazala, da so bila ta bremena razlog (kavza) obveznostne pogodbe in razmerja, brez katerih pogodbene stranke ne bi sklenile dednega dogovora.⁵⁴ Ta določila so bila torej dana iz razloga, ker je obstajala zelo realna možnost, da bodo češki dediči po sklenitvi pogodbe ugotovili, da tožnika nista dedna upravičenca, s temi določbami pa bi tožnika lahko dedni dogovor prikazala kot poravnavo, ker je prišlo do medsebojnega popuščanja vzajemnih dajatev, kar sta tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi zatrjevala. Ta bremena, ki tudi niso bila ovrednotena in določno opredeljena, in posebej glede na vrednost denacionaliziranega premoženja, zagotovo niso razlog, zaradi katerega je bil sklenjen dedni dogovor. Ali povedano drugače. Nobenega dvoma ni, da češki dediči ne bi sklenil dednega dogovora, da bi na ta način odpravili zatrjevano sporno razmerje glede bremen iz leta 1944, če bi vedeli, da tožnika nista dediča.

45. Enako velja glede izpodbijanja oporoke pok. C. C. Tožnika sta vedela, da ne moreta izpodbiti oporoke, kar izhaja tudi iz izpovedbe prvo tožnika.⁵⁵ Navedla nista relevantnih razlogov, na podlagi katerih bi lahko oporoko izpodbila, nenazadnje je tudi nista izpodbijala ob uvedbi dedovanja po pok. D. D. Tudi ta pogodbena določba potrjuje, da sta tožnika želela na tak način navidezno predstaviti češkim dedičem koristi, ki jih češki dediči pridobivajo s podpisom dednega dogovora. Na ta način sta uspešno preusmerila fokus relevantnega pogodbenega dogovarjanja, saj sta ustvarila pri čeških dedičih prepričanje, da češki dediči z dednim dogovorom le pridobivajo koristi, tožnika pa se odpovedujeta pravicam, v zameno, da prejmeta (le) enak dedni delež. Gre za dodatno „varovalo“, ki sta ga tožnika vključila v dedni dogovor, ki naj bi dokazoval, da je bila vzpostavljena vzajemnost izpolnitvenega pravnega razmerja oziroma je bilo to razmerje celo v škodo tožnikov. Te ugotovitve dodatno potrjuje izpovedba prvo tožnika,⁵⁶ ki ni navedel nobenega relevantnega razloga, zaradi katerega bi tožnika lahko utemeljeno sklepala, da bi lahko uspešno izpodbila veljavnost oporoke. Tako se izkaže, da sta tožnika ob sklenitvi pogodbe vedela, da oporoke pravno veljavno ne moreta izpodbiti, posebej ne iz razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku III. člena dednega dogovora.

46. Tudi sodišče prve stopnje je glede izpodbijanja oporoke pravilno ugotovilo, da tožniki niso navedli, kako in na podlagi česa bi izpodbijali oporoko pok. C. C. Pravilno je opozorilo, da je bila oporoka napisana leta 1954, da je po njej že leta 1962 dedovala pok. D. D. ter da tožnika nista trdila, da bi bil pok. C. C. kakorkoli omejen v oporočnem razpolaganju. Te ugotovitve so glede na vsebino 61. člena ZD, ki kot skrajni rok za izpodbijanje oporoke določa dvajset let od njene razglasitve, razloge za razveljavitev pa omejuje na napake volje, oporočiteljevo nesposobnost za razsojanje in mladost, povsem zadostne.

47. Neutemeljeno je zato sklicevanje tožnikov na v pogodbi navedena razloga za izpodbijanje oporoke. Iz besedila oporoke izhaja, da pok. C. C. oporočni dedinji ni določil dediča, hkrati pa tožniki niso dali navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ni imel želje in namena z vsem svojim premoženjem razpolagati v korist svoje žene, kar je za veljavnost njegove oporoke ključno. Prvi tožnik in pok. B. B. se torej z odpovedjo izpodbijanju oporoke pok. C. C. dejansko nista odpovedala ničemur.

Glede elementov oderuške pogodbe⁵⁷

48. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je dedni dogovor oderuški in zato ničen. Materialnopravno podlago te odločitve predstavlja 119. člen OZ, po katerem je, če kdo izkoristi stisko, težko premoženjsko stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti drugemu, takšna pogodba nična.

49. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta si prvi tožnik in pok. B. B. izgovorila 30 % zapuščine po pok. C. C., čeprav do nje nista bila upravičena in čeprav se nista v zameno za to zapuščino k ničemur zavezala, oziroma nista za pridobljeno korist dala nobene dajatve ali protidajatve. Kot je bilo že pojasnjeno, ureditev razmerij glede bremen in neveljavnost oporoke ter glede plačila stroškov sedmo tožencu, ni bil razlog, zaradi katerega so pogodbene stranke sklenile dedni dogovor.

50. Pritožniki se v zvezi s presojo sorazmernosti neutemeljeno sklicujejo na kavzo, ki naj bi bila trojna: 1) spoštovanje poslednje volje zapustnika, 2) odprava spornih razmerij in s tem negotovosti ter 3) razdelitev tistega, kar naj bi podpisniki dednega dogovora pridobili neodplačno na podlagi dedovanja.

51. V zvezi z razlogom pod točko 1) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso trdili, da bi bil odločilni interes za sklenitev pogodbe želja po spoštovanju poslednje volje pok. C. C., temveč so navedbe o tej volji podali v smislu navajanja podlage za izpodbijanje njegove oporoke. Tudi v pritožbi ne trdijo, da bi takšna želja vodila tudi češke dediče. Dejstvo, da je bila v uvodnih določbah povzeta določba oporoke, v kateri je pok. C. C. izrazil željo, da njegova oporočna dedinja zapuščine ne odtuji, temveč jo zapusti njegovim nečakom ali nečakinjam ali bratrancem in sestričnam, ne zadostuje za ugotovitev, da je spoštovanje te želje preraslo v enega od bistvenih motivov (interesov) za sklenitev pogodbe. Glede razloga pod točko 3) pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je bil namen čeških dedičev ob sklenitvi pogodbe razdeliti med dediče brezplačno pridobljeno premoženje, vendar hkrati ugotavlja, da se ta namen ni uresničil. Prvi tožnik in pok. B. B. namreč nista dediča, zato ne gre za dedni dogovor, s katerim bi si dediči razdelili premoženje zapustnika, temveč za pogodbo o odstopu dednega deleža (tretji odstavek 146. člena ZD), s katero so toženci prvemu tožniku in pok. B. B. odstopili svoje premoženje. Ker tožnika nista navajala, da bi imeli češki dediči namen neodplačno in brez protidajatve odstopiti svoj dedni delež, je za presojo sorazmerja medsebojnih dajatev pomembno, kaj so posamezne pogodbene stranke s sklenitvijo pogodbe pridobile in k čemu so se zavezale oziroma čemu so se odpovedale. V zvezi s tem pa je bilo treba presoditi, ali je med njimi dejansko obstajalo sporno razmerje in negotovost, katerih odprava naj bi predstavljala tretji razlog za sklenitev pogodbe, o tem se je pritožbeno sodišče že opredelilo, v nadaljevanju obrazložitve pa še dodatno pojasnjuje. Pritožniki v pritožbi ponavljajo navedbe, čemu vse so se v zameno za pridobitev 30 % zapuščine odpovedali, na te navedbe je pritožbeno sodišče že odgovorilo in enako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

52. Edina obveznost, ki sta jo prvi tožnik in pok. B. B. prevzela, je bilo tako plačilo stroškov. V zvezi z njimi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že brez tega podana njuna nesorazmerna korist, hkrati pa sta si tudi iz naslova stroškov izgovorila nesorazmerno visok znesek. Tožnika se sicer sklicujeta na to, da je sedmi toženec svoje stroške ocenil na 40 % zapuščine, vendar zanemarita, da sta že sama ta znesek ocenila kot pretiran, zato bi morala izkazati, da ju je ta zaveza opravičevala do 30 % zapuščine oziroma, da upoštevajoč pričakovane stroške 70 % zapuščine ne predstavlja nesorazmernega zneska, izkazati pa bi tudi morala, kakšne stroške je bilo v času sklenitve pogodbe realno pričakovati. To velja toliko bolj, ker iz pritožbenih navedb izhaja, da so bila v znesek 40 % všteta bremena zapuščine po notarskem zapisu iz leta 1944, ki so bila, kot je bilo že pojasnjeno, dvomljiva in da so bili stroški zapuščinskega postopka 10 % vrednosti denacionaliziranega premoženja, kar je nedvomno pretiran znesek.

53. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi se skuša prikazati, kaj vse so češki dediči v zameno za odstop 30 % (70 %) dednega deleža pridobili in sicer, da so se izognili naslednjim tveganjem: 1) možnosti, da slovenski dediči izpodbijejo oporoko pok. C. C. in zato češki dediči dobijo samo polovico premoženja; 2) stroškom v višini 40 % zapuščine; 3) nejasnemu bremenu iz leta 1944 in 4) možnosti uveljavitve oporoke pok. D. D. Vsa navedena tveganja so navidezna, bodisi so jih češki dediči s sklenitvijo pogodbe prevzeli nase. Kot je bilo že pojasnjeno možnosti razveljavitve oporoke pok. C. C. ni bilo, pa tudi, če bi se uresničila, položaj čeških dedičev ne bi bil nič slabši kot po dednem dogovoru, s katerim so pridobili polovico zapuščine. Bremena zapuščine so bila povsem negotova, neopredeljena, neovrednotena in kot je bilo že večkrat pojasnjeno le navidezno vključena v pogodbo, zato za češke dediče niso predstavljala nobenega realnega tveganja. Bremena in odpoved pravici izpodbijanja oporoke, kot je bilo že večkrat pojasnjeno, niso bila „glavni namen“ (kavza) obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja.⁵⁸ Tudi, če bi se uresničilo celotno tveganje v zvezi s stroški, bi češki dediči še vedno dobili vse to, kar so dejansko dobili. Tožnika se v zameno za pridobitev 30 % zapuščine nista k ničemur zavezala oziroma se ničemur odpovedala, poleg tega sta si na račun stroškov izgovorila nerazumno visok znesek, zaradi česar je bila brezplačno pridobljena korist še večja. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo prvega tožnika in pok. B. B. na eni strani ter čeških dedičev na drugi strani obstaja očitno nesorazmerje.

54. V zvezi s subjektivnim elementom oderuštva pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da navedbe čeških dedičev v prvi pripravljalni vlogi, niso prepozne, saj so bile podane znotraj roka, ki ga je sodišče tožencem odredilo na prvem naroku za glavno obravnavo. Vsi toženci so podali zadostne trditve glede njihove neizkušenosti in lahkomiselnosti in želje prvega tožnika in pok. B. B., da njihovo neizkušenost in lahkomiselnost izkoristita, zato so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi neutemeljene.⁵⁹ Ker so bili druga toženka, tretji toženec in peti toženec v enakem položaju kot četrti toženec in šesta toženka, za odločitev ni pomembno, da v postopku niso bili zaslišani, saj je sodišče prve stopnje njihov položaj lahko ugotovilo iz zaslišanja ostalih tožencev.

55. Pritožbeno sodišče je enako kot sodišče prve stopnje v zvezi s subjektivnim elementom oderuštva na strani tožencev ugotovilo naslednja dejstva:

- prvi tožnik je stopil v stik s češkimi dediči preko dr. P. P., ki je češki odvetnik in podpredsednik odvetniške zbornice;

- pri pogajanjih s toženci je sodeloval odvetnik M. M.;

- tako dr. P. P. kot M. M. sta informacije in navodila prejemala od prvega tožnika;

- pogodbene stranke so sorodniki v svaštvu, zaradi česar so češki dediči prvemu tožniku povsem zaupali;

- toženci niso poznali slovenskega prava, ne govorijo in ne razumejo slovenskega jezika, prav tako jim niso bile poznane družinske razmere pok. C. C.;

- prvo toženko je zastopala odvetnica iz Češke;

- dedni dogovor je bil preveden v češčino;

- tožencev ni nihče silil v podpis dogovora, prav tako niso bili pod časovnim pritiskom.

Glede subjektivnega elementa na strani tožnikov pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da:

- sta prvi tožnik in pok. B. B. vedela, da ne bosta dedovala po pok. C. C.;⁶⁰

- prvi tožnik čeških dedičev ni seznanil, da slovenski dediči ne bodo dedovali oziroma vsaj, da obstoji taka možnost glede na zakonsko ureditev, odločbo Ustavnega sodišča in sodno prakso;

- sta tožnika že pred letom 2010 delovala v smeri izključitve čeških dedičev iz dedovanja;

- sta tožnika šele po pozivu zapuščinskega sodišča začelo iskati češke dediče.

- je češke dediče v zapuščinskem postopku zastopal M. M., ki je tožniku pravno svetoval pri sklepanju dednega dogovora, (oba) tožnika pa zastopal tudi v drugih zadevah.

56. Tožnika nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta delovala v smeri izključevanja čeških dedičev, in v zvezi s tem grajata dokazno oceno dopisov z dne 18. 3. 2009, 2. 4. 2009 in 23. 12. 2013. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je iz dopisov razvidna želja prvega tožnika in pok. B. B., da se zapuščina po pok. C. C. razdeli mimo sodišča in s tem mimo čeških dedičev. Res je, da ta ravnanja prvega tožnika in pok. B. B. ne predstavljajo neposrednega dokaza o njunem ravnanju pred sklenitvijo dednega dogovora, kljub temu pa gre za pomemben indic o njunih namenih ob vzpostavitvi stika s toženci. V zvezi z vsebino dopisov pritožbeno sodišče dodaja, da iz njih res izhaja stališče, da pride po pok. C. C. v poštev zakonito dedovanje, vendar ni mogoče zanemariti dejstva, da je ta komunikacija potekala s sedmim tožencem kot oporočnim dedičem pok. D. D., zato je logično, da sta prvi tožnik in pok. B. B. zagovarjala zase ugodno stališče.

57. Prvi tožnik je do tožencev pristopil kot sorodnik in s tem zaupanja vredna oseba ter jim predstavil, da po pok. C. C. obstaja zapuščina, katere dediči so slovenska veja dedičev in češka veja dedičev, vsaka veja do ene polovice zapuščine.⁶¹ Z navedbami (in pogodbenimi določbami) o spornosti oporoke pok. C. C., obstoju bremen zapuščine, možnosti oporočnega dedovanja po pok. D. D. in visokih stroških se je ustvaril vtis, da je položaj čeških dedičev negotov ter da je sklenitev sporazuma zanje ugodna. V pogovorih je sodeloval slovenski odvetnik, kar je krepilo vtis, da je predstavljeno stališče skladno s slovenskim pravom. Nadalje je bil v pogovorih udeležen ugleden češki odvetnik dr. P. P., ki je navodila prejemal od tožnika in je predlagani sporazum češkim dedičem predstavil kot ugoden. Ker češki dediči ne znajo slovenskega jezika, so imeli zelo omejene možnosti seznaniti se z vsebino slovenskega prava in preveriti prejete informacije. Slednje velja toliko bolj, ker je šlo za vprašanja, ki so specifična za slovenski pravni red, zaradi česar jim splošna pravna razgledanost ali morebitno poznavanje češkega prava nista koristila. Češki dediči so bili torej postavljeni v izrazito neenakopraven oziroma podrejen položaj.

58. Tega ne spremeni dejstvo, da tožencev ni nihče silil v podpis sporazuma, da so imeli dovolj časa za premislek, kakor tudi ne, da gre sicer za življenjsko in poslovno izkušene osebe. Pravni standard izkušenosti je potrebno presojati glede na vse okoliščine primera. Te pa so bile v konkretnem primeru takšne, da sta prvi tožnik in pok. B. B. zavestno ustvarila situacijo, v kateri češki dediči možnosti priti do resničnih informacij praktično niso imeli, saj so jim iste pomanjkljive oziroma napačne informacije dajali prvi tožnik kot sorodnik in s tem zaupanja vredna oseba, odvetnik M. M. kot poznavalec slovenskega prava in češki odvetnik, ki so ga dojeli kot varuha pravic čeških dedičev, čeprav je navodila prejemal od prvega tožnika. V teh razmerah in ob upoštevanju dejstva, da je bil dogovor povezan s specifičnim vprašanjem denacionalizacije, dejstvo, da je prvo toženko zastopala (še) češka odvetnica, ni odločilno.

59. Neutemeljeno je sklicevanje na vsebino dednega dogovora, ki naj bi razkrival vse pomembne informacije. Te informacije je bilo namreč mogoče ovrednotiti le ob zelo dobrem poznavanju slovenskega prava, tega znanja pa niti toženci niti odvetnica prve toženke niso imeli, pojasnila prvega tožnika pa so bila pomanjkljiva in napačna. Med slednjimi pritožbeno sodišče kot ključne izpostavlja navedbe o neveljavnosti oporoke pok. C. C., možnosti oporočnega dedovanja po pok. D. D., navedbe o bremenih zapuščine, pretirano visokih stroških, predvsem pa zamolčanje dejstva, da po pok. C. C. ne bo prišlo do zakonitega temveč oporočnega dedovanja, v skladu s katerim bodo denacionalizirano premoženje dedovali le dediči pok. D. D. Že iz pritožbe izhaja neutemeljenost navedb, da je bilo iz pogodbe jasno razvidno, da slovenski dediči morda ne bodo dedovali, da v primeru oporočnega dedovanja po pok. C. C. dedujejo le češki dediči ter da slovenska stran deduje le v primeru zakonitega dedovanja. Do takšnih zaključkov namreč tudi pritožniki pridejo šele s kombinacijo in interpretacijo različnih pogodbenih določb, pri čemer ne pojasnijo, zakaj navedena dejstva niso bila tako jasno kot v pritožbi izpostavljena že v dednem dogovoru. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na drugi odstavek IX. člena dednega dogovora, saj je prvi tožnik izpovedal, da je bila ta določba vključena, ker slovenski dediči niso poznali razmer v češki veji dedičev in obratno. Ker je tudi določilo drugega odstavka VI. člena dednega dogovora vsebinsko enako, češki dediči iz teh določb niso mogli razumeti, da z njima odstopajo svoj dedni delež slovenskim dedičem. To velja toliko bolj, ker v v teh pogodbenih določbah ni izrecno določeno, da obstaja možnost, da od dedovanja odpade cela veja dedičev.

60. Glede na pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki omogočajo pravni sklep, da sta prvi tožnik in pok. B. B. voljno in zavestno izkoristila nevednost in neizkušenost tožencev, pritožbeno sodišče še dodatno pojasnjuje, da sta prvi tožnik in pok. B. B. že pred vzpostavitvijo stika s toženci ravnala v smeri njihove izključitve iz dedovanja po pok. C. C. Vedela sta, da ne bosta dedovala. Vedela sta, da češki dediči ne govorijo slovenskega jezika in ne poznajo slovenskega prava, hkrati pa sta računala, da se bodo povsem zanesli na pojasnila in informacije prvega tožnika kot sorodnika, ki jih je seznanil z obstojem premoženja, za katerega sami niso vedeli. Tožnika sta vedela, da jima češki dediči zaupajo, prav tako sta vedela, da se ne zavedajo možnosti, da sklenjena pogodba ne predstavlja razdelitve premoženja med dediče, temveč odstop dednega deleža slovenskim dedičem. Tožnika tudi nista opozorila čeških dedičev na „vsaj negotov izid zapuščinskega postopka“, temveč sta skupaj s pooblaščenci zavestno ustvarjala vtis, da češki dediči s sklenitvijo sporazuma pridobivajo. Nobenega dvoma zato ni, da sta tožnika namenoma izkoristila nevednost in neizkušenost tožencev.

61. Ugotovljena dejstva presegajo dejanski stan prevare in opravičujejo ugotovitev, da sta prvi tožnik in pok. B. B. zavestno izkoristila neizkušenost in lahkomiselnost ter neznanje čeških dedičev, da sta dosegla sklenitev dednega dogovora, s katerim sta si v njihovo škodo pridobila nesorazmerno korist. S tem so izpolnjeni vsi elementi oderuške pogodbe.

62. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi zavzeto stališče lahko pripeljalo do tega, da bi bil subjektivni element oderuštva na strani oškodovanih podan pri vseh osebah, ki niso pravniki. Odločitev o izpolnitvi tega elementa ni oprta (zgolj) na nepoznavanje slovenskega prava, gre le za eno izmed okoliščin, ki kaže, da je bila možnost čeških dedičev, da se seznanijo z njegovo vsebino, zelo omejena, če ne celo nemogoča. Iz teh razlogov tožencem ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, še manj zlorabe pravic.⁶²

Glede ničnosti dednega dogovora zaradi kršitve moralnih načel (86. člen OZ)

63. Opisana ravnanja tožnikov presegajo abstraktni dejanski stan oderuške pogodbe in se prekrivajo z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, nična. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče (znova) izpostavlja le nekatera relevantna dejstva, ki ustrezajo temu abstraktnemu (zakonskemu) dejanskemu stanu. Tožnika sta kot sorodnika in prvo toženec kot poznavalec pravnega instituta denacionalizacije s pogodbenimi določbami in že opisanimi ravnanji pri čeških dedičih ustvarila zmotno prepričanje, da sta tožnika dediča denacionalizacijskega premoženja, v postopku priprave sklenitve dednega dogovora in po sami sklenitvi pa ravnala na način, s katerim sta preprečila češkim dedičem, da bi pridobili prave informacije.⁶³ Okoliščine, da so bili češki dediči tujci, da niso govorili slovenskega jezika in da niso poznali oziroma so imeli zelo omejene možnosti, da bi se seznanili s „specifično“ pravno ureditvijo dedovanja denacionaliziranega premoženja, nemoralnost ravnanja (v smisli določbe 86. člena OZ), zaradi katerih je dedni dogovor ničen, le še dodatno potrjujejo.

64. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je v 86. členu OZ posebej določeno, da je pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, nična, če „namen kršitve pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.“⁶⁴ OZ v 49. členu določa, da je pogodba zaradi prevare izpodbojna v zakonsko omejenih rokih, v 119. členu OZ pa, da je oderuška pogodba nična, ničnostna sankcija pa je predvidena tudi v primeru, če pogodba nasprotuje moralnim načelom. Na posamezniku je zato pravica in breme, da izbere pravno varstvo, kot mu to omogoča in določa OZ, ko je kršena njegova obligacijska pravica. Pritožbeno sodišče je zato ugotavljalo (ocenjevalo), ali je ničnostna sankcija primerna (dopustna) in lahko prevlada nad načelom afirmacije pogodb in je v skladu z načelom stopnjevanosti neveljavnostnih sankcij.⁶⁵ V obravnavanem primeru ne gre za klasično obliko kvalificirane zmote zaradi prevare, ki temelji na nepoštenosti, kot jo določa 49. člen OZ. Izpodbojnost bi prišla bolj v poštev, če bi se tožnika zgolj zavedala, da obstaja „možnost“ prikrajšanja čeških dedičev. Okoliščine konkretnega primera presegajo abstraktni dejanski stan izpodbijanja pogodbe zaradi napake volje, presegajo pa tudi abstraktni dejanski stan iz 119. člena OZ, ker se bolj prekrivajo z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ. Namen tožnikov, ki se je oblikoval kot glavni razlog (kavza) za sklenitev dednega dogovora, je bil oškodovanje čeških dedičev, njuna ravnanja pa je moč oceniti kot hud poseg v temeljna moralna načela, ki veljajo v obligacijskih razmerjih. Razlog, zaradi katerega sta tožnika sklenila dedni dogovor, je bil usmerjen v uresničitvi interesa, ki je v nasprotju z moralnimi načeli.⁶⁶ Nedopustna je namreč tista kavza, ki je v nasprotju z javnim redom. Taka kavza je prepovedana ali nemoralna. Kavza je nemoralna, če glavni namen pogodbene obveznosti v nasprotju z moralnimi načeli.⁶⁷ „Kadar se stranka, ne oziraje se na svoje izrazito nepošteno ravnanje, opira na oziroma skriva za načelom pacta sunt servanda, ki naj navzven sanira nepošteno razporejanje premoženja, gre za zlorabo tega načela. Če ena pogodbena stranka z zlorabo zaupanja zavestno prevara drugo pogodbeno stranko na način, da bo sama na njen roveš pridobila večkratno vrednost premoženja, potem je sila (pogodba), ki tako nesorazmerno spreminja snov (vrednost premoženja), nemoralna. Nemoralnost se kaže tako na objektivni ravni (v nesorazmerju), kot na subjektivni ravni (zavestno prikrivanje informacij, zaradi katerih nasprotna stranka oblikuje drugačno pogodbeno voljo, kakor bi jo, če bi se odločala resnično svobodno – informirano in brez zlorabe zaupanja).⁶⁸ Tudi Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 41/2020 pojasnilo: „da OZ v 49. členu kot sankcijo za prevaro določa izpodbojnost pravnega posla. Vendar je ravnanje sopogodbenika, ki je s pomočjo prevare ali celo grožnje drugega sopogodbenika napelje k sklenitvi pogodbe, gotovo nemoralno, čeprav se sicer morda bolj prilega zakonskim stanom iz 49. člena OZ. Vrhovno sodišče je že preseglo stališče, da bi bilo treba institute grožnje, prevare in ničnosti pogodbe zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom ali moralnim načelom obravnavati ločeno. Na načelni ravni tako tudi v primeru prevare ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da bi v določenih primerih ravnanje sopogodbenika (ali tretje osebe) lahko privedlo celo do ničnosti sklenjene pogodbe in ne (samo) do njene izpodbojnosti zaradi napake volje.“

Dodatni odgovori na pritožbene navedbe

65. Na navedeno presojo ne vpliva dejstvo, da so češki dediči nepričakovano in morda celo po naključju prišli do denacionaliziranega premoženja. Sodnik je pri odločanju vezan na zakonsko ureditev⁶⁹ (prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih; v nadaljevanju ZS), zato tudi ni moč presojati smiselnih trditev tožnikov, da je veljavna zakonska ureditev dedovanja denacionaliziranega premoženja nekonsistentna in posledično nepošteno ureja delitev tega premoženja tudi glede na okoliščine primera. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena ZS mora sodnik ravnati (odločati) vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste. Okoliščine konkretnega primera pa niso takšne, da se v bistvenih lastnostih ne bi ujemale z abstraktnim dejanskim stanom oziroma okoliščinami, ki so bile podlaga za odločanje v veljavni sodni praksi glede dedovanja denacionaliziranega premoženja.

66. Iz vseh zgornjih razlogov izhaja neutemeljenost pritožbenih očitkov o prejudiciranju, arbitrarnem odločanju in neenakopravnem obravnavanju strank ter prezrtju relevantnih navedb tožnikov. Posledično je neutemeljen očitek o kršitvi pravice tožnikov do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Ker tožniki svoj zahtevek utemeljujejo na podlagi nične pogodbe, z njegovo zavrnitvijo tudi ni moglo priti do kršitve ustavno varovane pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave in 1. člen prvega Protokola k EKČP).

Odločitev pritožbenega sodišča v novem sojenju

67. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

68. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je v sklepu II Cp 2742/2017 odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker tožencem ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, ker je ugotovilo, da navedeni stroški niso bili potrebni. Odločitev v tem delu je pravnomočna. Utemeljeni pa so pritožbeni stroški, ki so nastali tožencem po izdaji te sodbe. Priznane stroške morata tožnika plačati tožencem v roku petnastih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

69. Pritožbeno sodišče je prvo toženki priznalo za nagrado za postopek 2.036,80 EUR, za narok 1.527,60 EUR za materialne stroške 20,00 EUR in za DDV 788,56 EUR, skupaj 4.372,96 EUR.

70. Pritožbeno sodišče je drugo toženki priznalo za nagrado za postopek 1.259,20 EUR, za narok 944,40 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR in za DDV 489,19 EUR, skupaj 2.712,79 EUR. Tretje tožencu so bili priznani enaki stroški.

71. Četrto, peto in šesto tožencu so bili vsakemu priznani stroški za nagrado za postopek 788,80 EUR, za narok 591,60 EUR, za materialne stroške 20,00 EUR in za DDV 308,08 EUR, skupaj 1.708,48 EUR.

72. Pritožbeno sodišče je sedmo tožencu priznalo za nagrado za postopek 2.660,80 EUR, za narok 1.995,60 EUR za materialne stroške 20,00 EUR in za DDV 1028,80 EUR, skupaj 5.705,20 EUR.

-------------------------------
¹ Po pok. drugo tožnici, ki je umrla med pravdnim postopkom, pa njeni dediči. V nadaljevanju obrazložitve se za dr. A. A. in pok. B. B. uporablja izraz „tožnika“.
² V nadaljevanju označeni kot češki dediči.
³ V nadaljevanju VSL.
⁴ V obdobju od leta 1996 do 2001.
⁵ Glej stran 26. in 28 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. V tem delu obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je pritožba gradila tezo, da ni izkazano, da sta tožnika sklenila dedni dogovor z namenom prikrajšati tožence, ker je oderuštvo vedno posledica le zavestnega ravnanja.
⁶ Sodišče prve stopnje dokazne ocene ni naredilo na podlagi neposredne zaznave izpovedbe prvo tožnika in zaslišanih tožencev.
⁷ Podrobneje glej 23. tč. obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča in nadaljnje točke obrazložitve, v katerih je pritožbeno sodišče obrazložilo razloge, na podlagi katerih je zavrnilo pritožbene navedbe, s katerimi sta tožnika izpodbijala dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.
⁸ Sodišče prve stopnje je sicer materialnopravno na podlagi ugotovljenih dejstev v obrazložitvi sodbe zmotno navedlo, da je subjektivni element oderuštva na strani tožnikov izkazan, ker sta tožnika „lahko vedela“, da nista dediča denacionaliziranega premoženja.
⁹ In ne le, da sta imela „možnost ugotoviti“, kot je zaključilo sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi sodišče upoštevalo, da je namen prikrajšati nasprotno stranko, obvezna materialnopravna predpostavka oderuške pogodbe.
¹⁰ Pritožbeno sodišče je ta dejstva (sicer kot dejanski zaključek) ugotovilo na podlagi logičnega sklepanja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in ne na podlagi proste presoje dokazov, kot to določa 8. člen ZPP. Smiselno enako je postopalo, kot pri reševanju pravnih vprašanj, ko sodnik ne ugotavlja dejstva, pač pa preizkuša, ali je določeno pravno pomembno dejstvo ustreza določenemu pojmu (abstrakciji) in uporabi metode razlage in logičnega sklepanja ter pravne epistemologije (primerjaj Jan Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, l. 2009, str. 333). Pritožbeno sodišče v tem delu ni ugotavljalo pravnih dejstev, je pa v nasprotju s sodiščem prve stopnje upoštevalo, da je ena izmed odločilnih predpostavk oderuške pogodbe namen in ne „le možnost“ prikrajšati nasprotno stranko, zato je na podlagi logičnega sklepanje in s pomočjo epistemologije kot spoznavne teorije, iskalo odgovor na vprašanje, do katerega (spoznanja) lahko pride vsak, ali je izkazan subjektivni element oderuštva na stranki tožnikov, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.
¹¹ Glej npr. navedbe prvo tožnika na l. št. 181, drugo tožnice l. št.195, pritožbene navedbe na str. 11, kjer se tožnika tudi sklicujeta na V. tč dednega dogovora, kjer je navedeno, da se „dedni dogovor sklepa zaradi mirne rešitve vseh spornih vprašanj“ in 48. tč. pritožbe, kjer tožnika navajata: „Češki dediči so se odločali, ali sprejmejo poravnalni predlog slovenskih dedičev...“
¹² Vrhovno sodišče se sklicuje na 40. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, kjer so povzete izpovedbe in navedbe tožnikov, glede trditev, da nista imela razloga verjeti, da nista dediča, dokazna ocena teh izpovedb je sicer v 42. tč. 45. in 46. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
¹³ L. št. 505.
¹⁴ Pritožbeno sodišče znova izpostavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje niso bile pravilne le glede ugotovitev o subjektivnem elementu oderuštva na strani tožnikov, zato je pritožbeno sodišče ta dejstva ugotovilo na pritožbeni obravnavi.
¹⁵ Iz stališč pravne teorije celo izhaja, da je dilema med besediloma prvega odstavka 78. člena ZDen in 20. člena ZDen-B relevantna samo v primeru, če bi oporočni dedič denacionaliziranega premoženja umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, saj se krog dedičev spremeni le v tem primeru. V tem primeru namreč po noveli ne bi dedovali zakoniti dediči oporočnega dediča (niti če bi bili njegovi potomci, ker pri oporočnem dedovanju ni vstopne pravice), ampak dediči denacionalizacijskega upravičenca (primerjaj K. Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili Karla Zupančiča, Ljubljana 2002, str. 157).
¹⁶ Primerjaj K. Zupančič, Predpisi o dedovanju z uvodnimi pojasnila Karla Zupančiča, Ljubljana 1997, str. 177.
¹⁷ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takih odločb še več: npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3011/2009 z dne 18. 11. 2009, I Cp 6383/2006 z dne 22. 11. 2006, II Cp 616/2004 z dne 6. 4. 2005, II Cp 78/2002 z dne 30. 1. 2002, I Cp 231/2001 z dne 14. 3. 2001 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 318/2002 z dne 3. 7. 2003.
¹⁸ V postopku pred sodiščem prve stopnje so se sklicevali na sklepe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 16/2000 z dne 1. 3. 2000, II Cp 825/1996 z dne 18. 9. 1996, I Cp 1118/1996 z dne 4. 12. 1996 in Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/1996 z dne 18. 9. 1997, ki so bili izdani pred Ustavno odločbo U-I-138/99; sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1073/2011 z dne 30. 3. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 474/2009 z dne 9. 2. 2012, ki sta bila izdana po sklenitvi dednega dogovora in urejata drugačno dejansko stanje ter na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2049/2000 z dne 27. 6. 2000, ki je bila sprejeta v času veljavnosti 20. člena ZDen-B, pa tudi sicer je bila sprejeta neposredno po sprejetju Ustavne odločbe, ki jo je kasnejša praksa dosledno spoštovala.
¹⁹ In ne le, da bi „lahko“ vedela oziroma, da sta imela „možnost ugotoviti“.
²⁰ Oziroma kavza pogodbe.
²¹ Kar posebej prvo tožnik ves čas postopka izpostavljata v svojih navedbah in izpovedbah (glej npr. str. 8 prepisa zvočnega posnetka in 12. tč. pritožbe).
²² Tožnika tudi tekom pravdnega postopka nista znala določno vrednostno opredeliti te terjatve (glej npr. izpovedbo prvo toženca stran 13 prepisa zvočnega posnetka), s tem, da je prvo tožnik izpovedal, da se ta terjatev nanaša zgolj na družinsko vejo, kateri pripadata drugo tožnica in G. G., ki ni bil pogodbena stranka (glej stran 16 prepisa zvočnega posnetka). Če se pri tem upošteva, da sta tožnika vedela, da jima dediščina ne pripada, tudi oznaka pogodbe, potrjuje, da namen sklenitve pogodbe ni bil ureditev razmerja, ki bi bil v zvezi s terjatvijo, ki naj bi jo imela veja »G.«.
²³ Zastopal jih je med drugim tudi odvetnik M. M., ki je sorodnik prvo tožnika, ki je zastopal in pravno svetoval tudi prvo tožniku in drugo tožnici v drugih postopkih (glej izpoved prvo tožnika na str. 4, 11, 14 in 19 prepisa zvočnega posnetka).
²⁴ Že Ciceron se je spraševal; “Če nekdo vede ponuja na prodaj vino, ki se je začelo kisati, ali naj to strankam pove?; s tem, da v konkretnem primeru „v sodu ni bilo vina.“
²⁵ Obligation de renseignement.
²⁶ Bil je bivši državni sekretar na ... (v obdobju med letoma 1996 do 2001), eden od strokovnih oblikovalcev in vodja skupine, ki je pripravljala ZDen, predsednik ... in podpredsednik Združenja ..., hkrati pa je sodeloval v Konzorciju ... , je poznavalec pravne ureditve denacionalizacije na Češkem, zastopal je druge udeležence v denacionalizacijskih postopkih, itd. Iz teh dejstev izhaja, da je bil prvo tožnik strokovnjak s področja poznavanja denacionalizacijskih predpisov, kar ugotavlja pritožbeno sodišče tudi na podlagi izpovedbe prvo tožnika (glej tudi naslednjo opombo).
²⁷ Glej npr. izpoved prvo tožnika na str. 8 in 21 prepisa zvočnega posnetka, kjer pojasnjuje, da so češki denacionalizacijski predpisi drugačni od slovenskih in opozarja na pravne razlike.
²⁸ Stran 14 prepisa zvočnega posnetka.
²⁹ Prvo toženka, drugo in tretje toženka, so zatrjevali, da je odvetnika M. M. priporočil prvo tožnik in da je obstajalo nasprotje interesov, ker je zastopal interese tožnikov. Glej tudi pojasnila odvetnika M. M., zaradi katerih ni bil zaslišan kot priča in se je pri tem skliceval na varovanje poklicne skrivnosti (glej 9. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in v tem delu navedene priloge). Glej tudi izpovedbo prvo tožnika na str. 6 in 11 prepisa zvočnega posnetka:“...preko odvetnika M. M., ki je bil naš odvetnik, pa tudi sorodnik … beseda dedni dogovor je prišla potem, verjetno ob sodelovanju odvetnika M. M. ...“
³⁰ Npr. če bi jih zastopali drugi (npr. sedanji) pooblaščenci.
³¹ Dedinja po pokojni drugo tožnici.
³² B64.
³³ B62.
³⁴ Glej 41. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³⁵ Glej npr. sklep VSL II Cp 2385/2012 z dne 20. 2. 2013 (priloga B14 ali B43) in izpoved prvo tožnika str. 17 prepisa zvočnega posnetka.
³⁶ Glej izpovedbo prvo tožnika na strani 19 prepisa zvočnega posnetka.
³⁷ Glej tudi izpovedbo prvo tožnika stran 17 prepisa zvočnega posnetka.
³⁸ Glej drugi odstavek III. tč. dednega dogovora.
³⁹ Glej npr. izpovedbo prvo tožnika stran 8 prepisa zvočnega posnetka.
⁴⁰ Kljub dejstvu, da iz izpovedbe prvo tožnika izhaja, da glede plačila te terjatve ni bilo soglasja med tožnikoma in sedmo tožencem - glej izpovedbo prvo tožnika na strani 22 prepisa zvočnega posnetka in prvi odstavek IV. člena dednega dogovora.
⁴¹ Kar potrjuje tudi izpoved prvo tožnika na strani 23 prepisa zvočnega posnetka.
⁴² Glej tudi nerazumljiv odgovor prvo tožnika na vprašanje pooblaščenca prvo tožnika: „Zakaj je prvo tožnik vedel, da bo treba skleniti dogovor“ (stran 18 prepisa prepisa zvočnega posnetka).
⁴³ Kar prvo tožnik šteje za pomanjkljivost (glej stran 8 prepisa zvočnega posnetka).
⁴⁴ Glej VI., VII. in IX. čl. dednega dogovora.
⁴⁵ Glej drugi odstavek VI. tč na strani 6, tretji odstavek VII. tč. in drugi odstavek IX. tč. na strani 7 dednega dogovora.
⁴⁶ Glej 40. tč sodbe sodišča prve stopnje, kjer so tudi navedene l. št., kjer je prvo tožnik ta dejstva navajal in izpovedoval.
⁴⁷ Glej pripravljalno vlogo prvo tožnika z dne 29. 2. 2016 (l. št. 179).
⁴⁸ Glej npr. pripravljalno vlogo prvo tožnika z dne 29. 2. 2016 stran 179.
⁴⁹ Glej str. 8 prepisa zvočnega posnetka.
⁵⁰ Glej 4/III tč. pritožbe.
⁵¹ Glej tudi izpovedbo prvo tožnika stran 14 prepisa zvočnega posnetka.
⁵² Glej izpovedbo prvo tožnika npr. na str. 4 in 13 prepisa zvočnega posnetka.
⁵³ Glej izpovedbo prvo tožnika na strani 16 prepisa zvočnega posnetka.
⁵⁴ Podrobneje glede pravil o podlagi iz 39. člen OZ glej dr. Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003.
⁵⁵ Glej npr. izpovedbo prvo tožnika na str. 13 prepisa zvočnega posnetka.
⁵⁶ Glej npr. izpovedbo prvo tožnika na str. 10 in 14 prepisa zvočnega posnetka.
⁵⁷ Pritožbeno sodišče se v tem delu tudi opredeljuje do pritožbenih navedb, s kateri pritožba zatrjuje, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za oderuško pogodbo, zato so določena dejstva, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo, zaradi razumljivosti in prepričljivosti argumentacije, delom znova navedena.
⁵⁸ Podrobneje glej Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 291.
⁵⁹ Prva toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se je tožnik predstavil kot zakoniti dedič in sorodnik čeških dedičev, da je komunicirala s prvim tožnikom, M. M. in P. P., da se je zanesla na informacije prvega tožnika, da ji je prvi tožnik dajal lažne informacije, da je njena odvetnica postavljala vprašanja, vendar je dobila napačne odgovore, da ji je bilo slovensko pravo nepoznano, da ni mogla preveriti resničnosti trditev o obstoju bremen, smiselno enake pa so tudi navedbe ostalih tožencev.
⁶⁰ Vse nadaljnje ugotovitve pa je enako ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.
⁶¹ Neutemeljena je pritožbena navedba, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prvi tožnik češkim dedičem zatrjeval, da bodo slovenski dediči dedovali, saj takšna ugotovitev temelji na izpovedi prvega tožnika, da nihče od njih ni računal, da slovenska stran ne bo dedovala in te možnosti tudi niso predstavili češkim dedičem; do enakih ugotovitev je prišlo tudi pritožbeno sodišče na podlagi zaslišanja prvo tožnika na pritožbeni obravnavi.
⁶² Pri čemer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, na to ne vpliva kasnejši sporazum s sedmim tožencem glede povračila stroškov vodenja denacionalizacijskega postopka.
⁶³ Pritožbeno sodišče je že večkrat opisalo ta ravnanja, zato jih znova ne povzema.
⁶⁴ Primerjaj Miha Juhart: Ničnost pravnega posla zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom, Pravni letopis, l. 2011, št. 4, ki v prispevku pojasnjuje: „Ničnost lahko uveljavimo kot pravno posledico kršitve temeljnih načel obligacijskega prava, predvsem načela vestnosti in poštenja... Splošna ničnostna sankcija je šolski primer generalne klavzule, ki jo je treba vsebinsko napolniti... Prvo pravilo, ki ga moramo pri tem upoštevati, je, da ni treba, da bi bila prepoved izrecno zapisana kot prepoved. Primerjaj tudi Luigi Varanelli: Oškodovanje upnikov s pogodbo, Odvetnik, št. 93, l. 2019, ki v članku, ki sicer obravnava pravni institut Paulianske tožbe, problematizira vprašanje medsebojnega izključevanja sankcije ničnosti in izpodbojnosti.
⁶⁵ VSRS II Ips 245/2018: “Pri presoji, ali okoliščine posameznega primera presegajo dejanski stan izpodbojnosti pogodbe, je glede na naravo ničnosti kot skrajne sankcije potreben restriktiven pristop.“
⁶⁶ VSRS II Ips 121/2017.
⁶⁷ Peter Grilc: Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 309.
⁶⁸ VSL sklep II Cp 210/2013.
⁶⁹ S tem, da je bila (ne)veljavnost 20. člena ZDen -B oziroma 78. člena ZDen že predmet ustavnopravne presoje.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 30/2017
• VSL sklep II Cp 3111/2010
• VSL sodba I Cp 2455/2011