<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 4505/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:VII.KP.4505.2020
Evidenčna številka:VSL00045438
Datum odločbe:14.04.2021
Senat, sodnik posameznik:Milena Jazbec Lamut (preds.), Lea Habjanič (poroč.), Alja Kratovac
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje razžalitve - obramba pravice - namen zaničevanja

Jedro

Iz relevantne elektronske komunikacije jasno in očitno izhaja, da so elektronska sporočila zasebnega tožilca napisana korektno in z namenom urediti (očitno problematična) medsebojna razmerja ter da v besedilu sporočil ni najti nobenega razloga za obdolženčevo burno, žaljivo reakcijo, pri čemer je obdolženec, kot izhaja že iz njegovega zagovora, žaljive besede napisal z namenom zaničevanja.

Izrek

I. Obdolženčeva pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Nadalje je odločilo, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo je obdolženec vložil laično pritožbo, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP, smiselno pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona, brez predloga.

3. Na pritožbo je odgovoril zasebni tožilec B. A. in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik najprej pojasnjuje, zakaj je v postopku pred sodiščem prve stopnje predložil e-poštna sporočila, kar je povsem irelevantno in na tovrstne pritožbene navedbe sodišče prve stopnje ne more odgovoriti. Tudi sicer je pritožba nekoliko težje razumljiva. Ni denimo jasno, kako bi lahko dejstvo, da pritožniku po naroku za glavno obravnavo ni bil vročen zapisnik naroka, vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe oziroma pritožbeno sodišče zaključuje, da slednje zagotovo ni imelo vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožnik pavšalno navaja še, da je bil obsojen „po ekspresnem postopku“, pri čemer ni jasno, kaj skuša s tem doseči. Kljub temu pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za enostavno zadevo, kjer je en narok za glavno obravnavo povsem zadoščal, da je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze. Sodišče prve stopnje, ki se je sicer moralo že predhodno pripraviti na izvedbo naroka in se seznaniti z zadevo, je imelo v času od pričetka naroka pa do izreka sodbe vsekakor več kot dovolj časa, da je izvedlo dokazno oceno in sprejelo odločitev.

6. Pritožnik sicer v nadaljevanju oporeka tudi dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da se po preučitvi zadeve v celoti pridružuje vsem dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje, ki so v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazloženi.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje tako neutemeljeno očita, da je protispisen zaključek o tem, da obdolženec žaljivk ne obžaluje. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi celostne dokazne ocene, zlasti upoštevajoč neposredni vtis ob obdolženčevem zagovoru, pritožbenemu sodišču pa se glede na vsebino obdolženčevega zagovora ne poraja nikakršen dvom v pravilnost ocene sodišča prve stopnje.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi zasebni tožilec v kritičnih e-poštnih sporočilih komuniciral agresivno in obdolženca nadlegoval. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje na strani 4 izpodbijane sodbe iz relevantnih elektronskih sporočil, ki se nahajajo v spisu, jasno in očitno izhaja, da so elektronska sporočila zasebnega tožilca napisana korektno in z namenom urediti (očitno problematična) medsebojna razmerja ter da v besedilu sporočil ni najti nobenega razloga za obdolženčevo burno, žaljivo reakcijo.

9. Nazadnje pritožnik trdi še, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti tretji odstavek 158. člena KZ-1 in obdolženca oprostiti, ker naj bi ravnal v obrambi svoje pravice. Tudi v tem delu je pritožba očitno neutemeljena, pri čemer se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na podrobno in prepričljivo obrazložitev na straneh 4 in 5 izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje ugotovilo ne samo, da oškodovanec ni z ničemer posegal v obdolženčeve pravice, temveč zlasti, da je obdolženec žaljive besede zapisal prav z namenom zaničevanja, kar izhaja že iz njegovega zagovora.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter, ker tudi ni zaznalo kršitev, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), potrdilo izpodbijano sodbo.

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP v plačilo naložilo 360,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, skladno s tar. št. 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 158, 158/1, 158/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ4Mjg2