VSL Sodba II Cp 1731/2020

Jedro

Ključno je, da je toženka svojo dolžnost zaključiti študijske obveznosti v roku, izpolnila pravočasno. Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja in dolžnosti obveščanja štipenditorja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe – prenos pridobljenega znanja v Slovenijo. Naknadno sklicevanje na dve nebistveni kršitvi pogodbe o štipendiranju, ki nista vplivali na uspešen zaključek študijskih obveznosti, ne more imeti pravnih učinkov na veljavnost pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 990,75 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 116360/2015 z dne 2. 10. 2015 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila 105.853,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 8.120,74 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo ali podrejeno razveljavitev sodbe. Glede kršitve dolžnosti obveščanja o sklenitvi delovnega razmerja v času trajanja pogodbe o štipendiranju navaja, da toženke nikakor ni mogel pozvati, da pravilno izpolni pogodbo in preneha z opravljanjem del tekom študija, saj s kršitvami ni bil seznanjen vse do zaključka toženkinega študija. Obrazložitev sodišča glede fiksnosti roka je napačna. Ker se je toženka zaposlila pred zaključkom izobraževanja ter se po zaključenem izobraževanju ni zaposlila v Sloveniji, temveč v tujini, navedenega pa tožniku ni sporočila, je kršila svojo dolžnost obveščanja in bistvena pogodbena določila, ne glede na dejstvo, ali je rok bistvena sestavina pogodbe ali ne, saj tudi kasneje ni pravilno oziroma sploh ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. To jasno izhaja iz dokazil, ki jih je toženka sicer prepozno predložila tožniku z vlogo z dne 14. 4. 2015. Tožnik ni nikoli izrazil volje, da pogodba ostaja v veljavi in zanj izpolnitev po izteku roka ne bi imela nobenega pomena, saj toženka dejstva, da je bila tekom izobraževanja zaposlena, ne more spremeniti. Sodišče ni upoštevalo, da se tožnik s kršitvami toženke ni mogel seznaniti pred iztekom pogodbe o štipendiranju, saj je toženka prikrivala dejstva, da je zaposlena. Pogodbe o zaposlitvi toženke vsebujejo vse elemente delovnega razmerja. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika in napačno navaja, da po slovenskem pravu študentsko delo nima v nobenem primeru statusa delovnega razmerja. O tem bi moralo izvesti dokazni postopek, česar pa ni storilo, temveč je zgolj slepo sledilo navedbam toženke. Pritožnik glede tega opozarja, da je toženka opravljala bistveno enako delo, kot ga opravlja tudi po zaključku študija, da je opravljanje plačanega dela skrivala pred tožnikom, da opravljanje dela v času trajanja študija ni bil nujen pogoj za zaključek študijskih obveznosti ter na vsebino druge vize, ki je toženki omogočala, da lahko sprejme zaposlitev in ne zgolj delo. Glede kršitve obveznosti zaradi fiktivne samozaposlitve sodišče zmotno ugotavlja, da toženkina dolžnost izpolnitve obveznosti še ni zapadla. Toženka je sama izbrala način izpolnitve svoje obveznosti z ustanovitvijo s. p.-ja, prav tako pa je na rok trideset dni za izpolnitev obveznosti po pogodbi o štipendiranju izrecno pristala. Sodišče se neupravičeno ni opredelilo do ključnih trditev tožnika, da toženka s svojo izbiro načina izpolnitve pogodbe z odprtjem fiktivnega s. p.-ja ni zadostila določilom pogodbe o štipendiranju, da je sama rok štela za fiksen in da naj bi zato svoje pogodbene obveznosti izpolnila pravilno. V primeru resne presoje fiktivnosti ustanovitve s. p.-ja bi sodišče hitro ugotovilo, da toženka v resnici ni imela namena izpolniti svojih obveznosti, saj je imela že pred formalnim zaključkom študija v Kanadi zagotovljeno redno zaposlitev, ob tem pa naj bi imela v Sloveniji odprt s. p., preko katerega naj bi na daljavo opravljala delo, hkrati pa naj bi tudi aktivno iskala primerno zaposlitev v Republiki Sloveniji, ki bi ustrezala njeni izobrazbi. Četudi zakon danes določa rok za izpolnitev obveznosti štipendista petnajst let po zaključku izobraževanja, navedeno ne sme vplivati na s pogodbo privzeto obveznost toženke, saj je bil ZŠtip-1 z novelo ZŠtip-1A v tem delu spremenjen šele leta 2016, ko je obveznost toženke glede plačila štipendije že zapadla v plačilo. Z zakonom ni določeno, da določba 58. člena ZŠtip-1 učinkuje tudi na pogodbena razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je bila toženka dovolj skrbna pri iskanju zaposlitve v Republiki Sloveniji ter da je mogoče namen pogodbe doseči le tako, da se toženka zaposli ali samozaposli za opravljanje dela, ki zahteva znanje in strokovnost, pridobljeno z doktoratom, ne pa tudi z opravljanjem drugega dela. Povrnitev pridobljenega znanja, ki je glavni namen pogodbe, namreč lahko uspešno poteka tudi z opravljanjem dela oziroma zaposlitvijo na delovnem mestu, ki ne ustreza popolnoma pridobljeni izobrazbi toženke.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zanika kot neutemeljene vse pritožbene trditve ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), češ da se do nekaterih trditev in navedb tožnika sodišče ni opredelilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obravnavalo vse za odločitev pomembne trditve pravdnih strank, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Za odločitev pomembna dejstva tega primera je sodišče prve stopnje navedlo v 25. točki obrazložitve sodbe in jih pritožbeno sodišče zaradi jasnosti zgolj kratko povzema: tožnik kot štipenditor in toženka kot štipendistka sta po predhodnem postopku odobritve štipendije z odločbo na podlagi javnega razpisa dne 22. 12. 2009 sklenila pogodbo o štipendiranju (v nadaljevanju tudi pogodba); s to pogodbo se je tožnik zavezal za petletni redni dvostopenjski doktorski študij toženke na Univerzi v A. nakazati štipendijo za šolnino ter življenjske in študijske stroške, toženka pa se je zavezala najkasneje do 31. 8. 2014 zaključiti svoje študijske obveznosti; toženka je uspešno in pravočasno (dne 15. 4. 2014) zaključila študijske obveznosti po pogodbi o štipendiranju; med trajanjem študija je toženka sklenila dve pogodbi z „X. School of Management“, ki je sestavni del Univerze v A., za opravljanje dela „student course instructor“ (v obdobjih od 1. 1. 2013 do 30. 4. 2013 in 6. 1. 2014 do 30. 4. 2014); s pogodbo z dne 10. 4. 2014, sklenjeno z Univerzo B., se je toženka tam redno zaposlila kot pomočnica profesorice z začetkom opravljanja dela 1. 7. 2014; dne 10. 5. 2014 se je toženka vpisala v poslovni register v Sloveniji kot samostojna podjetnica za (med ostalim) opravljanje podjetniškega in poslovnega svetovanja; tožnik je od toženke z dopisom z dne 5. 3. 2015 zahteval predložitev dokazil o navedenih zaposlitvah ter po predložitvi dokazil z dopisom z dne 18. 6. 2015 zahteval vračilo izplačanih štipendij od toženke.

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je toženka po zaključku študija v tujini pridobila naziv doktorice znanosti na področju industrijskih odnosov in upravljanja s človeškimi viri ter da je usposobljena za visoko strokovno raziskovalno delo in svetovanje na področjih managementa, organizacijskega vedenja oziroma psihologije dela ter kolektivnih pogajanj.

9. Tožnik vztraja pri zahtevku za vračilo štipendije in trdi, da je toženka kršila pogodbene obveznosti, dogovorjene v pogodbi o štipendiranju s tem, ko je sklenila delovno razmerje pred zaključkom izobraževanja, pa o tem tožnika ni obvestila, po zaključku svojih študijskih obveznosti pa se ni zaposlila v Sloveniji oziroma se je samozaposlila le fiktivno. Toženka temu nasprotuje in prav tako vztraja, da pri pogodbah iz let 2012 in 2013 tekom študija ni šlo za pogodbi o zaposlitvi, pač pa za plačano delo v okviru doktorskega študijskega programa, zato ni kršila dolžnosti obveščanja tožnika o tem, odločitev za samozaposlitev pa je sprejela šele, ko se je izkazalo, da je kljub maksimalnemu angažiranju v tako kratkem roku sklenitev delovnega razmerja z delodajalcem s sedežem v Sloveniji nemogoča.

10. Za obravnavo očitanih kršitev so pomembne sledeče določbe pogodbe o štipendiranju:

- tretja alineja 7. člena pogodbe, s katero se je toženka zavezala, da bo tožnika v roku osem dni obveščala o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po tej pogodbi, ki vpliva oziroma bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju,

- peta in osma alineja 11. člena pogodbe, ki določa, da štipendijsko razmerje med ostalim preneha, če štipendist v roku osem dni štipenditorja ne obvesti o vsaki okoliščini oziroma spremembi, ki vpliva oziroma bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju, in če sklene delovno razmerje pred zaključkom izobraževanja,

- 13. člen pogodbe, ki določa, da mora štipendist po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji, in sicer s polnim delovnim časom, vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je prejemal štipendijo; štipendist je dolžan štipenditorju v tridesetih dneh po zaključku izobraževanja predložiti eno izmed v tej določbi naštetih dokazil o zaposlitvi,

- 14. člen pogodbe, ki določa, da je štipendist izpolnil svojo obveznost iz 13. člena, če se pod pogoji, določenimi tam, samozaposli v Republiki Sloveniji.

11. Pritožbeno sodišče je že sprejelo kot pravilno presojo prvostopenjskega sodišča o tem, da štipendijsko razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo na podlagi kršitve določb pete in osme alineje 11. člena pogodbe, torej zaradi kršitve obveznosti obveščanja tožnika in sklenitve delovnega razmerja pred zaključkom izobraževanja. Ne drži pritožbena trditev, da je toženka kršila pogodbo, ker se je zaposlila v Kanadi pred zaključkom študija na podlagi treh pogodb o zaposlitvi (iz leta 2012, 2013 in 2014). Nesporno je toženka tam sklenila le eno pogodbo o zaposlitvi, ki ustreza pojmu delovno razmerje, in sicer pogodbo, sklenjeno z Univerzo B. dne 10. 4. 2014. A ker je z delom pričela 1. 7. 2014, ne gre za kršitev prepovedi sklenitve delovnega razmerja v času izobraževanja. Delo, ki ga je toženka opravljala kot „student course instructor“ po pogodbah z dne 17. 5. 2012 in z dne 11. 6. 2013, pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ne predstavlja delovnega razmerja iz sklenjene pogodbe o štipendiranju, pač pa je šlo za delo, ki je po vsebini ustrezalo študentskemu delu v pomenu slovenskega pravnega reda. Sodba o naravi dela, ki ga je toženka opravljala, vsebuje obširne in prepričljive razloge, ki jim sledi tudi pritožbeno sodišče. Odločilne so ugotovitve, da je toženka delo po obeh pogodbah opravljala na univerzi, kjer je bila doktorska študentka in je šlo za delo, ki ga je lahko opravljal le študent te univerze; šlo je za delo, ki je bilo neposredno povezano z opravljanjem doktorskega študija, čeprav ne nujen pogoj za zaključek študijskih obveznosti; delo je opravljala dvakrat po približno štiri mesece na podlagi študijske vize, ki redne zaposlitve ni dopuščala.

12. Toženka se je v pogodbi zavezala tožnika obveščati o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem v roku osem dni, med ostalim tudi o pridobitvi drugih virov financiranja (7. člen pogodbe). Tožnika je o sklenitvi navedenih pogodb obvestila šele po zaključku študija, po njegovem pozivu v letu 2015. Res je toženka s tem zamudila osemdnevni rok, v katerem bi morala tožnika obvestiti o okoliščinah, ki (lahko) vplivajo na izvrševanje pogodbe (v konkretnem primeru toženkino delo na univerzi med študijem). A je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da navedeni rok že glede na temeljni namen pogodbe o štipendiranju¹ in sodno prakso² ne more imeti značaja bistvene sestavine pogodbe. Zato nepravočasna izpolnitev obveznosti obveščanja ne more privesti do takojšnje razveze pogodbe brez dodatnega poziva na pravilno izpolnitev. V takšni situaciji ima, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, taka zahteva za odpravo kršitve smisel zgolj v fazi, ko kršitev, ki se jo želi z dodatnim pozivom odpraviti, še traja oziroma do zaključka izobraževanja. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu že odgovorilo tudi na pritožbeni očitek, da tožnik nikakor ni mogel pozvati toženke, da preneha z opravljanjem del tekom študija, saj ga o tem toženka ni seznanila. Tožnik do zaključka toženkinega izobraževanja o zatrjevanih kršitvah res ni bil obveščen, vendar to ne vpliva na možnost uveljavljanja kršitev po zaključku študija. Pri tem je treba ponovno izpostaviti nesporno, a ključno dejstvo, da je toženka svojo dolžnost zaključiti študijske obveznosti v roku, pravočasno izpolnila.³ Cilj prepovedi zaposlitve v času izobraževanja in dolžnosti obveščanja štipenditorja je, da štipendist nemoteno in v predvidenem roku zaključi študij, kar je predpogoj za dosego namena štipendijske pogodbe – prenos pridobljenega znanja v Slovenijo. Ta cilj je bil kljub očitanim kršitvam dosežen, saj je toženka izpolnila obveznost pravočasnega zaključka izobraževanja. Naknadno sklicevanje na kršitve po peti in osmi alineji 11. člena pogodbe, pri čemer te niso vplivale na uspešen zaključek študijskih obveznosti, ne more imeti pravnih učinkov na veljavnost pogodbe.⁴

13. Tožnik kot glavni razlog za odstop od pogodbe navaja kršitev obveznosti iz 13. in 14. člena pogodbe, torej obveznosti zaposlitve v Republiki Sloveniji za vsaj toliko let, kolikor študijskih let je štipendistka prejemala štipendijo. Dolžino roka za izpolnitev te obveznosti sta pravdni stranki v pogodbi določili s tem, da mora toženka v roku trideset dni po zaključku študija tožniku predložiti dokazila o zaposlitvi oziroma o vpisu v register brezposelnih oseb. Glede dolžine tega roka pritožnik poudarja dejstvo, da je toženka nanj pristala in se pri tem sklicuje na načelo pogodbene svobode strank. Toženka pa je med postopkom v vlogah večkrat poudarjala, da je bilo že ob podpisu pogodbe jasno, da je tridesetdnevni izpolnitveni rok za zaposlitev nerazumno kratek ter da na kakršnokoli spremembo tega roka ob podpisu pogodbe ni imela nobenega vpliva. Pojasnila je, da zaradi prekratkega roka ni imela razumne možnosti, da bi kljub skrbnemu prizadevanju v tako majhnem okolju, kot je Republika Slovenija, lahko našla zaposlitev, ki bi ustrezala njeni izobrazbi. Zato se je bila v kratkem tridesetdnevnem roku prisiljena samozaposliti v Sloveniji in se zaposliti v tujini.

14. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je toženka z dnem 10. 5. 2014 vpisala v poslovni register v Republiki Sloveniji kot samostojna podjetnica, hkrati pa se je redno zaposlila v tujini z dnem 1. 7. 2014. Na prvi pogled bi takšno ravnanje toženke kazalo na izogibanje njeni pogodbeni obveznosti zaposlitve, a prvostopenjsko sodišče je navedlo utemeljene razloge, da temu ni tako. Pri tem je sledilo napotkom pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in glede dolžine izpolnitvenega roka glavne štipendistove obveznosti ugotavljalo pravo skupno voljo pogodbenih strank, skladno s sodno prakso v podobnih primerih⁵ in ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava. Odločitev je razumno obrazložilo in se opredelilo do vseh ugovorov pravdnih strank. V pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče nima pomislekov. Da rok izpolnitve obveznosti zaposlitve trideset dni po koncu študija ni sprejemljiv, ker je nedopustno kratek, se je sodna praksa že izrekla, prav tako tudi, da ne more biti fiksen (in prekluziven) v pomenu, da bi štipendistova izpolnitev bistvenega dela njegove obveznosti (zaposlitev v RS) po preteku tega roka izgubila smisel za pogodbeni stranki. Iz tega razloga je treba zavrniti pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče navedeni rok šteti za fiksnega že zato, ker ga kot takega zatrjuje ne le tožnik, ampak tudi toženka, ki je med postopkom spremenila svoje stališče glede narave tega roka.

15. Za odločitev in oceno, da obveznost zaposlitve toženke po štipendijski pogodbi še ni zapadla, so odločilne sledeče ugotovitve: pogodba o štipendiranju ima elemente upravne pogodbe in torej ni klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, vsebina pogodbe je vnaprej dogovorjena in ni posledica medsebojnih pogajanj; ker gre za tipsko pogodbo je nejasna določila treba razlagati v korist toženke (drugi odstavek 83. člena OZ); sporna pogodba ne vsebuje nobene določbe, iz katere bi bilo mogoče sklepati oziroma razlagati dolžino roka za izpolnitev obveznosti, kot v zadevi VSL I Cp 1847/2017, enako tudi ne besedilo javnega razpisa in odločbe o izbiri; za vse štipendiste mora veljati enak rok, v katerem se morajo v Sloveniji zaposliti, samozaposliti ali predložiti potrdilo o vpisu v register brezposelnih oseb; sodna praksa je v zadevi štipendista, ki se je zaposlil v EU, že sprejela stališče ob petnajstletnem roku kot primernem⁶; zakonodajalec je v kasneje sprejetem Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1) ocenil, da je primeren rok, ko gre za štipendiranje petletnega doktorskega študija, petnajst let po zaključku izobraževanja.⁷ Upoštevati je treba še, da po stališču tožnika rok ni absoluten in lahko toženka pogodbo izpolni še kasneje, toženka pa je ocenila, da je ta rok prekratek. Pritožbeno sodišče seveda soglaša s pritožbo, da sedaj veljavne določbe 58. člena ZŠtip-1 za sporno pogodbeno razmerje kot veljavno materialno pravo neposredno ni mogoče uporabiti. Pri ugotavljanju dolžine roka za izpolnitev obveznosti zaposlitve v okviru prave skupne volje pogodbenih strank pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonski rok, ki ga sedaj določa 58. člen ZŠtip-1, šteti kot primernega. Ker ta rok še ni iztekel, toženkina dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas zaposli v RS, še ni zapadla. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da izpolni svojo obveznost, dokler ne izteče rok za njeno izpolnitev, zato tožnik vračila štipendije še ne more terjati.

16. Na pritožbeni očitek, da se z rokom izpolnitve sodišču ne bi bilo potrebno ukvarjati, ker je toženka v pogodbenem roku sama izbrala način, kako bo pogodbo izpolnila, namreč z odprtjem fiktivnega samostojnega podjetništva, je pravilno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v 49. točki obrazložitve. Sprejeti je mogoče tudi pojasnila toženke, zakaj se je odločila za samozaposlitev v Republiki Sloveniji. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženka v doktorskem študiju pridobljeno znanje kot samostojna podjetnica deloma lahko uporablja, kar pa ne predstavlja izpolnitve pogodbe v smislu vračanja pridobljenega znanja v Republiko Slovenijo. Glede na takšne ugotovitve sodbe je tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotavljanje morebitne fiktivnosti samozaposlitve nepotrebno. Zavrniti je treba pritožbeni očitek, da toženka ni dokazala zadostne skrbnosti pri iskanju zaposlitve v Republiki Sloveniji, o tem ima sodba pravilne in zadostne razloge, ki jih pritožbene trditve ne omajajo. Pravilno je tudi stališče sodbe, da je bila toženka dolžna sprejeti le pridobljeni izobrazbi ustrezno zaposlitev in je neutemeljen pritožbeni očitek, da je takšna zahteva neživljenjska in nelogična, saj da večina zaposlenih ne opravlja izključno del, za katera so pridobili formalno izobrazbo. Odgovor na vse ostale pritožbene navedbe pa je vsebovan že v razlogih prvostopenjske sodbe, saj tožnik vztraja v pritožbi tudi pri stališčih, ki jih je argumentirano zavrnilo že prvostopenjsko sodišče.

17. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ni kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžan povrniti v odgovoru na pritožbo pravilno priglašene in specificirane pritožbene stroške, ki so skladni z Odvetniško tarifo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Temeljni namen pogodbe o štipendiranju je po stališču sodne prakse v tem, da štipendist po zaključku svojih študijskih obveznosti v zameno za prejeto štipendijo prenese z izobraževanjem pridobljeno znanje v Slovenijo tako, da se za določeno obdobje, dogovorjeno s pogodbo, v Sloveniji zaposli ali samozaposli.
² Odločba VS RS II Ips 285/2016.
³ Po tretjem odstavku 3. člena pogodbe je bila toženka dolžna študijske obveznosti zaključiti do 31. 8. 2014. Toženka je študij uspešno zaključila 15. 4. 2014.
⁴ Glede kršitev dolžnosti obveščanja, dogovorjene v pogodbi o štipendiranju, in upravičenosti do odstopa od pogodbe zaradi te kršitve, pritožbeno sodišče opozarja tudi na novejšo sodbo VS RS II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020. V nekoliko drugačnem primeru je med ostalim poudarjeno, da „je odstop od pogodbe sorazmerno huda sankcija za kršitev obveznosti obveščanja, ki pri pogodbi o štipendiranju nedvomno ne pomeni glavne pogodbene obveznosti, preko katere se uresničuje glavni pogodbeni interes in ki to vrsto pogodbe opredeljuje. Gotovo pa taka obveznost v dolgoročnem pogodbenem razmerju ni brez pomena oziroma že sama po sebi zgolj obveznost neznatnega pomena. Ni dvoma, da je posameznik, čigar zasebno pravni interes se prek take pogodbe uresničuje, zavezan k lojalnemu sodelovanju. Preveč bi bilo od javnopravne pogodbene stranke (sklada) zahtevati, da v celoti sama skrbi za iskanje informacij, ki so potrebne za pravilno in učinkovito izvajanje pogodbenega razmerja. Strogost sankcije za kršitev obveznosti obveščanja, na katero v enakopravnih pogajanjih ena stranka morda ne bi pristala, je zato treba obravnavati tudi v tej luči. S štipendijsko pogodbo se zasebni stranki zagotovi nepovratna javna sredstva za poseben namen, zato mora sklad imeti možnost učinkovitega nadzora nad namensko porabo teh sredstev, torej nad tem, da bo končni smoter njihove porabe tudi v javnem in ne le zasebnem interesu. Dolžan je preprečiti zlorabe, ko bi njen sopogodbenik javna sredstva porabil izključno za lastno korist in državi ne bi v zameno ponudil pridobljenega znanja in izkušenj, ali pa takega znanja tako sploh ne bi pridobil. Če mu sopogodbenik izvajanje takega nadzora otežuje ali onemogoča, lahko pride v poštev tudi uporaba skrajne sankcije“. Za tam obravnavani primer je revizijsko sodišče ugotovilo, „da je bil tožnikov odstop od pogodbe v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bila sankcija za primer kršitve obveznosti obveščanja določena. Obveznost obveščanja sicer ni vedno, sama po sebi, zgolj neznatnega pomena (denimo samo zato, ker je stranska obveznost), ki ne bi nikoli mogla utemeljevati odstopa od pogodbe. Vendar pa v konkretnem primeru dejstvo, da je tožnik potrebne informacije nazadnje pridobil sam in da so te informacije napeljevale na sklep, da toženka vendarle uresničuje svoje glavne pogodbene obveznosti, kaže na nesorazmernost uporabljene sankcije v primerjavi s težo kršitve, pri čemer je treba nastali položaj nujno presojati predvsem v luči javnega interesa“.
⁵ VS RS II Ips 285/2016, II Ips 117/2018, VSL I Cp 1847/2017.
⁶ Sodba VSL II Cp 2557/2016, ki je bila potrjena s sodbo VS RS II Ips 117/2018.
⁷ Gre za spremembo 58. člena ZŠtip-1, ki je bila sprejeta z novelo ZŠtip-1A in se nanaša na roke, v katerih mora prejemnik štipendije Ad futura za izobraževanje izpolniti obveznost zaposlitve. Republika Slovenija je bila v postopku pred Evropsko komisijo po sprejemu ZŠtip-1, ki je določal, da je štipendist dolžan najkasneje v treh mesecih po zaključku izobraževanja, za katerega je prejel štipendijo, skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji ali se prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. Evropska komisija je zahtevala spremembe določb v zvezi z rokom, v katerem mora prejemnik štipendije izpolniti obveznost zaposlitve. V odgovoru Evropski komisiji se je Republika Slovenija zavezala, da bo spremenila zakonodajo skladno s predlogom Evropske komisije, ki je natančno določila roke za zaposlitev štipendistov glede na čas prejemanja štipendije in stopnjo izobraževanja, do takrat pa javni razpisi za dodelitev štipendij Ad futura za izobraževanje v tujini ne bodo vključevali roka obveznosti zaposlitve, ki ne bi bil skladen s predlogom Evropske komisije (gradivo v Poročevalcu DZ z dne 17. 12. 2015).

Datum zadnje spremembe:

15.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 138/2022
• VSRS Sodba II Ips 50/2019
• VSL Sodba II Cp 797/2023