VSL Sklep I Cp 334/2021

Jedro

Tožnik trdi, da se je sveder odlomil zaradi nepravilnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Dokaz z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu je brez dvoma primeren dokaz za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, kakšno je varno in ustrezno vrtanje v kovino z ročnim električnim vrtalnikom. Okoliščina, da je ročni električni vrtalnik namenjen splošni uporabi, ne vodi avtomatično k sklepu, da za njegovo uporabo ni potrebno nikakršno strokovno znanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 23.277,88 EUR¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov, ki jih bo tožnik dolžan povrniti toženki, je napovedalo izdajo posebnega sklepa po pravnomočnosti sodbe.

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.² Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo po temelju ustrezno spremeni (ter zadevo vrne sodišču prve stopnje zaradi odločanja o višini odškodnine), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik sodišču očita, da je zavrnilo njegov dokazni predlog za imenovanje izvedenca za varstvo pri delu iz napačnih razlogov. Izvedenec za varstvo pri delu je strokovnjak za ugotavljanje načina poškodovanja pri vseh nezgodah, ne le pri nezgodah, ki jih utrpi delavec v delovnopravnem razmerju. Ne drži, da iz tožbenih navedb ne izhaja, čemu je bila namenjena izvedba dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. Nepravilno je stališče, da ročni električni vrtalnik sam po sebi ni nevarna stvar, vrtanje z njim pa ne nevarna dejavnost. Ugotovitev, da posebna oprema za uporabo takšnega vrtalnika ni potrebna, bi lahko temeljila le na mnenju predlaganega izvedenca. Le predlagani izvedenec bi lahko ugotavljal, ali je bil uporabljeni sveder primeren za vrtanje v kovinsko cev, in ali je pri takšnem vrtanju potreben kakšen poseben način vrtanja oziroma položaj vrtalnika. Vrtanje luknje z ročnim električnim vrtalnikom v kovinsko cev štirikolesnika je zaradi načina vrtanja (vrtenje svedra z veliko hitrostjo), pa tudi zaradi subjektivnih okoliščin na strani toženkinega zavarovanca, postalo nevarno. Škodni dogodek ni bil posledica naključja, temveč protipravnega ravnanja. Nenaden in nepričakovan dogodek se je zgodil zaradi nepravilnega vrtanja ob že sicer problematičnem svedru. Toženkin zavarovanec je v izpovedbi dopustil možnost, da je med vrtanjem naredil napako (da je zamaknil stroj, da je vrtal s preveč obrati oziroma je preveč pritisnil). Predlagani izvedenec bi se lahko opredelil do tega, v kakšnih primerih pride do odloma svedra. Tudi delo z ročnim električnim vrtalnikom zahteva določeno strokovno znanje glede uporabe pravilnega svedra, načina vrtanja v različne materiale in zaščite pri vrtanju. Čeprav je vedel, da sveder občasno poči, toženkin zavarovanec tožniku ni ponudil zaščitnih očal. S tem, ko je na prošnjo toženkinega zavarovanca prijel štirikolesnik, tožnik ni privolil v nastanek škode.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 6. 3. 2016. Toženkin zavarovanec je tega dne v svoji garaži z ročnim električnim vrtalnikom vrtal luknjo v kovinsko cev svojega štirikolesnika. Del kovinskega svedra se je ob tem odlomil in tožniku priletel v oko ter ga poškodoval. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z objektivno in krivdno odškodninsko odgovornostjo toženkinega zavarovanca (prvi in drugi odstavek 131. člena v zvezi z 965. členom OZ³).

6. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podlage za toženkino objektivno odškodninsko odgovornost, saj ročni električni vrtalnik, namenjen domači uporabi, ni nevarna stvar, delo z njim pa ne nevarna dejavnost.⁴ Da bi bila neka stvar ali dejavnost nevarna, naj bi imela dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno in to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odškodninska odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi (ne glede na način uporabe⁵), in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti (skrbnem nadzoru ali natančnim navodilom za uporabo) ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Okoliščina, da ročni vrtalnik poganja električna sila, sama po sebi še ne utemeljuje presoje, da gre za nevarno stvar. Takšne presoje tudi ne utemeljuje okoliščina, da je toženkin zavarovanec v vrtalnikom obdeloval kovino. Pomembno je, da pri delu z ročnim električnim vrtalnikom ne gre za izpostavljenost neobičajni škodni nevarnosti, ki je imetnik oziroma obratovalec kljub ustrezni skrbnosti ali natančnim pravilom za izvajanje ne more imeti vedno pod nadzorom. Tožnikova poškodba torej ni posledica uporabe nevarne stvari, oziroma dejavnosti, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar/dejavnost, za katero njen imetnik/obratovalec odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (150. člen OZ), gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ne za strokovno vprašanje, pri katerem bi sodišče prve stopnje, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, potrebovalo pomoč izvedenca (243. člen ZPP). Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa bi sodišče prve stopnje takšno strokovno pomoč potrebovalo pri ugotavljanju dejstev, povezanih z zatrjevano krivdno odškodninsko odgovornostjo.

7. Trditveno in dokazno breme glede treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza, škoda) je bilo na tožniku, krivda se v primeru subjektivne odškodninske odgovornosti domneva (toženka jo lahko izpodbije, če zatrjuje in dokaže, da je njen zavarovanec ravnal v skladu z dolžno skrbnostjo). Tožnik je trdil, da se toženkin zavarovanec vrtanja ni lotil varno in pravilno, saj ni uporabil pravega svedra, vrtalnika ni držal pod ustreznim kotom, z vrtalnikom je preveč pritiskal in ga imel na preveč obratih (glede na to, da je vrtal v kovino), poleg tega ni poskrbel za ustrezno zaščito. Svoje trditve je želel dokazovati z izvedencem s področja varnosti (varstva) pri delu. Sodišče prve stopnje je njegov dokazni predlog zavrnilo z argumentacijo, (1) da tožnik in toženkin zavarovanec nista bila v delovnopravnem razmerju, in (2) da tožnik ni konkretizirano zatrjeval, katera dejstva naj bi se z izvedencem ugotavljalo. Pritožba utemeljeno opozarja na nepravilnost takšne argumentacije.

8. Pravica do izvedbe dokazov, kot izraz ustavne pravice stranke do izjave (22. člen Ustave Republike Slovenije), ni absolutna, omejena je z zahtevo po učinkovitosti, pospešitvi in ekonomičnosti postopka. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev (213. člen ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov, ki niso primerni za ugotovitev določenega dejstva, dokazov, ki niso potrebni, ker je odločilno dejstvo, ki ga dokazujejo, že dokazano, dokazov ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno, pa tudi ne dokazov, ki temeljijo na pavšalnih oziroma nesubstanciranih dokaznih predlogih. Dokazni predlog torej lahko zavrne, če ima za to sprejemljive, ustavno dopustne razloge. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje izvedenca s področja varnosti (varstva) pri delu, navedeni v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne sodijo v okvir prepričljivih, utemeljenih, ustavno sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga.

9. Angažiranje izvedenca s področja varnosti pri delu ni pridržano le za postopke, v katerih delavec kot oškodovanec uveljavlja povrnitev škode, ki jo je utrpel pri opravljanju dela v okviru delovnopravnega razmerja (torej pri ugotavljanju pravno pomembnega dejstva, ali je delodajalec delo organiziral varno). Tudi argument (vsebovan v argumentu, da ne gre za delovnopravno razmerje), da toženkin zavarovanec tožniku ni bil dolžan zagotoviti zaščitne opreme, saj ni bil njegov delodajalec, ne more biti utemeljena podlaga za zavrnitev tožnikovega dokaznega predloga. Tožnik trdi, da se je sveder odlomil zaradi nepravilnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Dokaz z izvedencem s področja varnosti in zdravja pri delu je brez dvoma primeren dokaz za ugotovitev pravno pomembnega dejstva, kakšno je varno in ustrezno vrtanje v kovino z ročnim električnim vrtalnikom (tako z vidika uporabe primernega svedra in načina vrtanja, kot tudi z vidika uporabe zaščitne opreme). Okoliščina, da je ročni električni vrtalnik namenjen splošni (laični) uporabi, ne vodi avtomatično k sklepu, da za njegovo uporabo ni potrebno nikakršno strokovno znanje. Takšen sklep negira že samo dejstvo, da se lahko ročni električni vrtalnik uporablja za vrtanje v različne materiale, z različnimi fizikalnimi značilnostmi. Odgovor na vprašanje, ali je pri delu z ročnim električnim vrtalnim strojem potrebna uporaba zaščitne opreme, bo lahko (v primeru ugotovljene odškodninske odgovornosti toženke), upoštevajoč okoliščine konkretnega primera (toženkin zavarovanec je vrtal v svoji garaži, tožnik je prostovoljno vstopil v njegovo delovno območje⁶), tudi podlaga za odločanje o utemeljenosti toženkinega ugovora o tožnikovi soodgovornosti.

10. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi konkretizirano navedel očitke, ki jih v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo naslavlja na toženkinega zavarovanca (ni uporabil pravega svedra, vrtalnika ni držal pod ustreznim kotom, z vrtalnikom je preveč pritiskal in ga imel na preveč obratih, ni poskrbel za ustrezno zaščito). V nadaljevanju pripravljalne vloge je navedel, da je toženkin zavarovanec kot imetnik nevarne stvari tudi objektivno odgovoren za nezgodo, ter zavrnil toženkin ugovor, da je nezgoda posledica nesrečnega naključja. Navedbam, povezanim s temeljem odškodninskega zahtevka, so sledile navedbe, povezane z višino zahtevka. Tožnik je na koncu pripravljalne vloge nanizal dokazne predloge, s katerimi je želel dokazovati svoje trditve, med drugim dokazni predlog za imenovanje izvedenca iz varnosti in varstva pri delu. Iz povzete vsebine pripravljalne vloge povsem jasno izhaja, da je tožnik s predlaganim izvedencem želel dokazovati dejstva, povezana z očitki o nepravilnem vrtanju. Če sodišče prve stopnje povezave med trditvami in dokaznim predlogom ni zaznalo, bi moralo postopati v skladu z 285. členom ZPP.

11. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza, s katerim je tožnik želel dokazati pravno pomembno dejstvo, pri čemer je bil predlagani dokaz primeren, dokazni predlog pa tudi ustrezno substanciran, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici opisane postopkovne kršitve in ugotovitve, da tožnik ni dokazal elementa protipravnosti v ravnanju toženkinega zavarovanca, je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da toženke ne bremeni odškodninska odgovornost, preuranjen. Pritožbeno sodišče je v skladu s 354. členom ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti opisano postopkovno kršitev, ki je takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, oziroma bi bilo to procesno neekonomično, pa tudi v nasprotju z ustavno pravico do sojenja na dveh stopnjah (dokazno presojan bo sklop dejstev - ugotovitve izvedenca, ki doslej še ni bil presojan). Poleg navedenega razveljavitev tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po popolno izvedenem dokaznem postopku (v smeri temelja in po potrebi višine odškodninskega zahtevka) bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (ponovno) dokazno oceniti ter odločiti o tožbenem zahtevku.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 2.327,88 EUR, s sklepom, sprejetim na naroku 5. 3. 2020, ustavljen.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami.
³ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁴ Stališče, da uporaba manjšega ročnega električnega vrtalnega stroja ne predstavlja nevarne dejavnosti, je bilo zavzeto tudi v zadevi VSL II Cp 700/2012.
⁵ Prim. II Ips 394/2011:...Podlaga objektivne odgovornosti niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja/opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi...; in II Ips 362/2017:...S krivdnim ravnanjem ustvarjena nevarnost ne pomeni, da je stvar že sama po sebi nevarna. Nevarnost stvari se namreč presoja po temeljnih lastnostih stvari, ne pa po krivdnih/malomarnih ravnanjih osebe, ki z njo upravlja. Stvar, tudi če je obratujoča, ni (nujno) nevarna sama po sebi...
⁶ Tožnik se je v času škodnega dogodka nahajal na mestu (oziroma na razdalji od vrtalnega stroja) kot ga prikazuje fotografija v prilogi spisa A2. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je na štirikolesniku prijel del kovine (nosilec), ki ga je bilo treba pritrditi na motor.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 29/2010
• VDSS Sklep Psp 336/2017
• VSL Sodba II Cp 440/2021