VSL Sodba II Cp 139/2021

Jedro

Pravilen je materialnopravni zaključek, da je bila kupna pogodba po poteku dodatnega roka in neplačilu kupnine razvezana po samem zakonu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je lastnik stanovanja in da mu tožeča stranka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.

Toženec v pritožbi prvič nedopustno navaja, da je zastarala tožničina pravica do odstopa od pogodbe. Tudi ugovor zastaranja v smeri, kot ga uveljavlja v pritožbi, bi moral toženec praviloma podati že do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP) oziroma pod pogojem nekrivde tudi kasneje, toženec pa ne navaja nobenega utemeljenega razloga, zakaj ga podaja šele v pritožbi.

Vsak ugovor zastaranja mora biti tudi ustrezno substanciran in le v tej smeri ga sodišče nato presoja.

Pravica do odstopa od pogodbe predstavlja oblikovalno upravičenje, za katerega ZOR oziroma OZ tudi sicer ne predpisujeta nobenega zastaralnega roka oziroma prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da je glavna obravnava končana (točka I izreka), in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 5.670,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov po 120,65 EUR od datumov, kot so razvidni iz točke II izreka sodbe. V presežku 2.840,07 EUR do vtoževanih 8.510,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov po 120,65 EUR z zapadlostmi od julija 2009 do septembra 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki III izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je tožena stranka (po nasprotni tožbi: tožeča stranka) zahtevala, da se ugotovi, da je lastnik stanovanja v pritličju zgradbe na naslovu Ulica 1, v izmeri 58,75 m2, ki sedaj predstavlja del nepremičnine z ID znakom del stavbe 002, tj. del posameznega dela št. 2 v stavbi 2 k.o. X. Zavrnilo je tudi zahtevek po nasprotni tožbi za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

2. Zoper sodbo v delu, s katerim ni uspela (prvi odst. točke II izreka, točka III izreka), se je pritožila tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka; v nadaljevanju: tožena stranka). Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da odločitev sodišča temelji na določbi 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR¹) oziroma 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ²). Povsem je bila zanemarjena določba ZOR oziroma OZ o zastaranju. Tožena stranka meni, da je „pravica do razveze pogodbe“ glede tega izenačena s „pravico, iz katere izvirajo občasne terjatve“ v smislu 348. člena OZ oziroma 373. člena ZOR. Dejstvo je, da toženec že od leta 1991 ni plačeval kupnine (je pa plačeval najemnino, ki bi se morala šteti kot kupnina), zato so vsi zahtevki iz same pravice zastarali najkasneje konec leta 1996. Tega ni mogoče reševati na način, da se 23 let po zastaranju same pravice to obide na način, da se tožeči stranki dovoli odstop od pogodbe. Njena terjatev do toženca je namreč v celoti zastarala že v letu 1996, s tem pa je ugasnila tudi pravica do razveze pogodbe, zato ne more imeti pravice, da mu 28 let po sklenitvi in 23 let po zastaranju določi dodaten rok za plačilo, nato pa razveže pogodbo. Ko je toženec ex lege postal lastnik stanovanja dne 12. 12. 1991, je tožeča stranka imela na voljo 5 let časa za uveljavitev svojih pravic. To je obdobje, v katerem bi lahko ali sprožila postopek za poplačilo ali pa odstopila od pogodbe. Sodišče je tudi popolnoma zanemarilo dejstvo, da je toženec še po sklenitvi pogodbe tožeči stranki kar 18 let še naprej plačeval najemnino, čeprav je bil lastnik in je torej plačeval nekaj, česar mu nikakor ni bilo treba. Podlage za plačevanje najemnine namreč ni bilo, je pa obstajala druga podlaga za plačevanje, in sicer odplačevanje stanovanja po pogodbi z dne 12. 12. 1991, zaradi česar bi morala tožeča stranka šteti, da je stanovanje v celoti plačano in še preplačano - kupnina za stanovanje je znašala 614.713,00 SIT, kar v evrih znaša 2.565,00 EUR. Če je toženec mesečno plačeval 120,65 EUR, je vsoto, ki ustreza kupnini za stanovanje, tožeči stranki nakazal že v dobrih 21 mesecih. Stanovanje je za približno sedemkrat preplačal. Šele leta 2009 je toženec prvič izvedel, da je stanovanje v resnici njegovo, dotlej pa je bila razlog za plačevanje najemnine po eni strani toženčeva nevednost, po drugi strani pa nekorektnost tožeče stranke, ki bi morala vedeti, da najemnino zaračunava neupravičeno in da bi morala prejete zneske knjižiti kot kupnino za stanovanje. Če bi toženec obročno odplačeval kupnino namesto najemnine, bi pri ceni 614.713,00 SIT ob 30% popustu in 20 letni odplačilni dobi obrok znašal 1.792,90 SIT ali 7,48 EUR, najemnina pa je znašala 120,65 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno odločilna dejstva:

- med pravno prednico tožeče stranke in tožencem je bila sklenjena Kupoprodajna pogodba o prodaji stanovanja št. ... z dne 12. 12. 1991,

- pogodba je bila sklenjena na podlagi 118. člena Stanovanjskega zakona (SZ³) s tožencem kot imetnikom stanovanjske pravice,

- med strankama je bilo dogovorjeno plačilo kupnine v enkratnem znesku v roku 60 dni po podpisu pogodbe in s 60% popustom,

- toženec kupnine ni plačal v roku niti kasneje,

- tožnica je toženca tudi po poteku roka za plačilo kupnine pozivala večkrat na plačilo kupnine, nazadnje tudi 2019 s pozivom 23. 10. 2019 z dodatnim rokom 30 dni za plačilo kupnine s posledico odstopa od pogodbe, ki se je za toženca iztekel s 23. 11. 2019,

- toženec kupnine do poteka roka ni plačal,

- toženec je več let za uporabo stanovanja plačeval najemnino (toženec je navajal, da iz nevednosti) oziroma odmeno za uporabo stanovanja, vendar neredno,

- iz dopisov iz leta 2016 izhaja, da je toženec želel odkupiti stanovanje.

6. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje na podlagi 125. člena ZOR oziroma prvega odstavka 104. člena OZ naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila kupna pogodba po poteku dodatnega roka in neplačilu kupnine razvezana po samem zakonu 23. 11. 2019. Zato je pravilno zavrnilo zahtevek toženca po nasprotni tožbi, s katerim je zahteval, da se ugotovi, da je lastnik stanovanja in da mu tožeča stranka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.

7. Toženec v pritožbi prvič nedopustno navaja, da je zastarala tožničina pravica do odstopa od pogodbe. Tudi ugovor zastaranja v smeri, kot ga uveljavlja v pritožbi, bi moral toženec praviloma podati že do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP⁴) oziroma pod pogojem nekrivde tudi kasneje, toženec pa ne navaja nobenega utemeljenega razloga, zakaj ga podaja šele v pritožbi. Toženec je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel le, da za vse postavke, starejše od treh let, podaja ugovor zastaranja. Tega ugovora pa ni mogoče razumeti v tem smislu, kot ga toženec uveljavlja v pritožbi. Vsak ugovor zastaranja mora biti tudi ustrezno substanciran in le v tej smeri ga sodišče nato presoja. Zato se je tudi sodišče prve stopnje opredelilo le do ugovora, da uporabnine zastarajo v roku 5 let in ne v roku 3 let, kot je trdil toženec. Zato pritožbenih navedb o zastaranju pravice do odstopa od pogodbe ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP). Tudi sicer pa se toženec zmotno sklicuje na 373. člen ZOR oziroma 348. člen OZ, saj v obravnavanem primeru ne gre za občasne terjatve. Pravica do odstopa od pogodbe predstavlja oblikovalno upravičenje, za katerega ZOR oziroma OZ tudi sicer ne predpisujeta nobenega zastaralnega roka oziroma prekluzivnega roka za njegovo uveljavljanje.

8. Toženec tudi neutemeljeno navaja, da je kupnino za stanovanje v celoti plačal oziroma celo preplačal. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje (pa tudi z materialnopravnim zaključkom), da toženec kupnine za sporno stanovanje ni plačal. Zneskov, ki jih je toženec plačeval kot odmeno za uporabo stanovanja vsak mesec, ni mogoče šteti za plačilo kupnine. Tožeča stranka je namreč tožencu potem, ko v roku 60 dni, ki je bil določen v kupni pogodbi, ni plačal kupnine, začela pošiljati račune za najemnino (ravnatelji so izpovedali, da zato, ker je štela kupno pogodbo za neveljavno zaradi neplačila kupnine). Toženec je te račune vrsto let brez ugovora plačeval, šele leta 2009 pa je s plačevanjem prenehal. Plačila teh zneskov ni mogoče šteti za plačilo kupnine, kot zmotno meni toženec v pritožbi. Stranki se namreč nista dogovorili za obročno plačevanje kupnine (v takšnem primeru bi bil tudi znesek kupnine zaradi manjšega popusta ustrezno višji), kot tezo razvija toženec v pritožbi. Če je toženec plačeval račune za najemnino, ki mu jih je pošiljala tožeča stranka, ne more sedaj naknadno utemeljeno zatrjevati, da je s temi zneski plačeval kupnino, saj za to ni nobene podlage. Poleg tega toženec ni navedel in izkazal, kolikšen znesek je sploh plačal tožeči stranki v vseh teh letih in da ta ustreza znesku kupnine po kupni pogodbi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so bila tudi toženčeva plačila najemnine (uporabnine) neredna. Da tudi sam toženec ni štel, da je v teh letih plačeval kupnino za stanovanje, pa kaže tudi njegovo lastno ravnanje, ko se je v letu 2016 preko odvetnika zanimal za odkup spornega stanovanja.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. Tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cpg 184/2023
• Sodba II Ips 731/2004
• VSM Sodba I Cp 534/2018