VSL Sklep II Cp 182/2021

Jedro

Ker pritožnica ni izkazala soposesti na nepremičninah, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obstoja motilnih ravnanj.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti 335,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica v obravnavani zadevi zahteva, da sodišče (1) ugotovi motenje njene mirne soposesti na nepremičninah parc. št. 1125/14, 1131 in 1134, k. o. ...., (2) tožencem naloži vzpostavitev prejšnjega stanja, s tem da odstranijo ključavnico na ograji in psa, oboje na nekategorizirani makadamski cesti na nepremičnini ID znak parcela 0000 1125/14, verigo s ključavnico na zapornici na nekategorizirani makadamski cesti na nepremičnini parcela 0000 1143/2 in navedeno zapornico dvignejo ter ji s tem omogočijo dostop do priobalnega in vodnega zemljišča, ter (3) jim prepove nadaljnje motenje. Enako sodno varstvo zahteva tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrglo ugotovitveni del tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe (I. in III. točka izreka), v preostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. in IV. točka izreka) in odločilo, da je tožnica tožencem dolžna povrniti 1.597,83 EUR stroškov pritožbenega postopka (V. točka izreka).

3. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, predlaga njegovo spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče zaradi obširnosti, nepreglednosti in pogostega ponavljanja pritožbenih trditev to povzema v skrčenem obsegu glede pravno odločilnih navedb.

Tožnica ne soglaša z razlogi, da za izdajo začasne odredbe ni izkazala vseh zakonskih predpostavk, in sodišču očita, da ni ugotavljalo verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Ekonomski interes ni odločilen, zajet pa je že v pravnem interesu. Opozarja, da ni zahtevala posestnega varstva na vodnem zemljišču, temveč prost dostop do priobalnega pasu, da bi ohranila dotedanji način posesti, ki jo je izvajala do 15. 2. 2020. Pravico do uporabe vodnega zemljišča ji daje Zakon o vodah, tožnica pa jo je izvrševala, kadar se je za to odločila. Te posesti ji ni potrebno izkazovati, saj ji splošno rabo omogoča sam zakon. Edini dostop do spornega zemljišča je po makadamski poti, zato je s tožbo zahtevala posestno varstvo tudi na tej poti. Motilno ravnanje lahko predstavlja že ustna prepoved, ki pa v danem primeru ni bila odločilna, saj je tožnica kljub ustni prepovedi do vodnega zemljišča še vedno dostopala. Napačna je odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela tožbe, ki je podlaga dajatvenemu. Če je slednjemu mogoče ugoditi, sodišče ne sme odreči odločitve o ugotovitvenem delu.

Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede tožničine posesti. Iz zaslišanja drugega toženca izhaja, da je po septembru 2019 večkrat vstopila v ograjeno območje, med drugim 13. 10. 2019, pa tudi v januarju in februarju 2020. Tožnica je izkazala vstope v letu 2012, nato 27. 5. 2018, 29. 9. 2019 in 2. 11. 2019. Prvi toženec pa je navedel, da so ga fantje, ki se tam zbirajo ob večerih, obvestili, da tožnico videvajo vsakodnevno. Nepomembno je, ali je imela za vstop dovoljenje tožencev ali ne, saj se v postopku zaradi motenja posesti ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika, prav tako ni bistvena pogostost rabe. Tožnici zato ni mogoče očitati, če je na sporno področje hodila, ko sta bila prvi in drugi toženec odsotna. Napačen je zaključek, da je bila zapornica vedno odklenjena, saj je nasprotno izpovedal prvi toženi, zaklenjena zapornica pa izhaja tudi iz fotografije. Prav tako ne drži, da bi se vrata v ograjo do 15. 2. 2020 zaklepala, temveč so se le zapirala. Tožnica vztraja, da je izvajala soposest neodvisno od prvega in drugega toženca tudi tako, da se je skupaj z otroci vozila s čolnom. Sodišče bi iz predloženih posnetkov lahko razbralo, da je drugi toženec tisti, ki je tožnici oviral dostop, ji nastavil kosilnico in ji onemogočil, da bi se prosto odpeljala na glavno cesto. K pritožbi prilaga nov videoposnetek, iz katerega izhaja, da so bila vrata na ograji 16. 10. 2020 odprta, čeprav takrat prvega toženca ni bilo na spornem zemljišču.

4. Na pritožbo so odgovorili toženci in predlagali njeno zavrnitev. Opozorili so, da tožnica s postopkom zlorablja procesne in materialne pravice, saj jih izvršuje v nasprotju z njihovim namenom, ki je v varstvu poštenega posestnika pri izvrševanju njegove posesti. To izhaja tudi iz že predloženega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 000/2020, s katerim je sodišče z začasno odredbo tožnici prepovedalo prihajati na območje ograjenih zemljišč, se jim približevati in v njih vstopati.

5. Pritožba ni utemeljena.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

6. Tožnica v obravnavani zadevi predlaga izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, saj je njen predlog istoveten s tožbenim zahtevkom. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v sklepu Up 275-97 s 16. 7. 1998 so tovrstne začasne odredbe izjema, zato je pri njihovi izdaji potreben restriktiven pristop in jih je mogoče izdati le v primeru, ko je treba preprečiti nasilje ali nastanek težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da tožnica navedenih pogojev ni izkazala.

7. Tožnica z začasno odredbo zasleduje cilj neovirane uporabe dela priobalnega pasu in gozdnega zemljišča z namenom rekreativne rabe (sprehodi, nabiranje gob, vožnja s čolnom), nemožnost takšne rabe pa nedvomno ne predstavlja težko nadomestljive škode, kar je mogoče ugotoviti brez posebnega izvajanja dokazov. Začasna odredba tudi ni potrebna zaradi preprečevanje nasilja, saj tožnica ne biva v bližini in na spornem območju nima nujnih obveznosti ali stvari, kar bi terjalo njeno varstvo pred morebitnimi nasilnimi ravnanji prvega in drugega toženca. Ker pri ureditvenih začasnih odredbah zaradi njihove izjemnosti ne zadošča zgolj izpolnjenost pogoja iz 3. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ¹, tudi ni odločilno, da se sodišče do omenjenega tehtanja posledic ni opredelilo. Prav tako to velja za vprašanje ekonomskega interesa, saj zgolj slednji izdaje začasne odredbe ne omogoča.

O ugotovitvenem delu zahtevka

8. Tožba zaradi motenja posesti je dajatvena tožba. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja oziroma vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo posesti pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). Ugotovitveni del zahtevka zato ni potreben, saj se z njim ne uresničuje pravnega varstva, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tako predlog za izdajo začasne odredbe kot tožbo, pravilna. Dejanske ugotovitve glede obstoja posesti in nastalega motenja namreč sodijo v obrazložitev sodne odločbe in ne v njen izrek².

O zahtevku na vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved nadaljnjega motenja

9. V pravdah zaradi motenja posesti se obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, pri čemer je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ter o odškodninskih zahtevkih (33. člen SPZ v zvezi s 426. členom ZPP). Tako kot sodišče prve stopnje se zato tudi pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb glede tožničinega upravičenja uporabe spornega zemljišča na podlagi splošne rabe po Zakonu o vodah. Pri tem zgolj dodaja, da je zmotno pritožbeno stališče, da ji dejanske posesti ni treba izkazovati, ker ji dostopnost zemljišča omogoča že zakon.

10. Pritožnica na več mestih omenja, da zahteva sodno varstvo dostopa do priobalnega in vodnega zemljišča (in ne posestnega varstva tega zemljišča) ter pri tem zopet izhaja iz upravičenj, ki naj bi jih imela zaradi njihove narave. Ker pa je v pravdi zaradi motenja posesti odločilna dejanska posest in ne posest pravice (zato SPZ tudi ne pozna več motenja posesti stvarne služnosti), se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo na vprašanje obstoja posesti na nepremičninah, na katerih zatrjuje motilna ravnanja.

11. Posest predstavlja dejansko oblast nad stvarjo, gre torej za zunanji videz pripadnosti stvari določeni osebi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da prvi in drugi toženec na spornih nepremičninah že vrsto let izvajata posest na podlagi sklenjenega Dogovora o začasni uporabi zemljišč s tretjo toženko kot zemljiškoknjižno lastnico, ki ga redno obnavljata. Tako iz Dogovora iz leta 2017 izhaja, da je prvi toženec s soglasjem lastnika na zemljiščih zgradil ograde za živali, manjšo brunarico in vodne bazene za napajanje živali in ribištvo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo (česar pritožba ne graja), da je sporno območje že dalj časa ograjeno, ker je to potrebno zaradi prostoživečih živali, več let pa območje varuje tudi pes, ki se nahaja znotraj ograjenega območja, kar je posebej označeno z opozorilno tablo. Zunanji videz ograjenega kompleksa torej ne kaže na splošno dostopnost, temveč na zaprt zaseben kompleks, na katerega je mogoče vstopati le z dovoljenjem ali na povabilo njegovega upravljavca. Takšno dovoljenje je tožnica zaradi prijateljevanja z drugim tožencem imela v letu 2012 in nato še v obdobju od 2017 do septembra 2019, ko je med njima prišlo do spora. Vendar pa zgolj zaradi občasnega obiskovanja zagrajenega dela obalnega in priobalnega pasu tožnica ni pridobila takšne (so)posesti, ki bi ji omogočala pravno varstvo, saj njena posest ni bila neodvisna. Te tudi ni pridobila s kasnejšimi občasnimi prihodi, ki jih je izvajala brez vednosti prvega in drugega toženca v času njune odsotnosti. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča iz 23. točke izpodbijanega sklepa, ki jih pritožbeno izpostavljanje večje pogostosti prihodov ne uspe izpodbiti. Iz zaslišanja obeh tožencev namreč nedvomno izhaja, da tožnica mirne soposesti ni imela, saj se z njenimi vstopi nista strinjala in sta o njih obveščala policijo³, prav tako na tem področju ni imela shranjenih stvari.

12. Ker pritožnica ni izkazala soposesti na nepremičninah 1125/14, 1131 in 1134, k. o. ...., se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem obstoja motilnih ravnanj, ki se nanašajo na namestitev ključavnice in zaklepanje ograje ter nastanitev psa⁴, kar naj bi preprečevalo dosedanji način vstopa do obalnih in priobalnih zemljišč. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da tožnica ni uspela izkazati soposesti na makadamski cesti 1143/2 k. o. ...., ki vodi do spornih zemljišč, saj to soposest izvaja iz soposesti na preostalih nepremičninah, ki pa ni bila ugotovljena.

13. Namen posestnega varstva je ohranitev zadnjega posestnega stanja in preprečitev samovoljnih posegov vanj, ne pa njegova sprememba, kar s tožbo zasleduje tožnica. Ker do posestnega varstva tako ni upravičena, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna tožencem v roku 15. dni povrniti njihove stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo na podlagi Odvetniške tarife in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo (450 OT), kar povečano za materialne stroške in DDV znaša 335,98 EUR.

-------------------------------
¹ To je, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.
² Primerjaj sklepe VSL I Cp 1141/2018, VSL II Cp 1257/2018, VSL II Cp 1251/2017 in druge.
³ O tem so v spisu številni listinski dokazi, tožnici pa je z začasno odredbo v sporu zaradi kršitve osebnostnih pravic drugega toženca ter njegove mld. hčerke, povzročenih tudi z objavami fotografij spornega kompleksa, vstop vanj prepovedan.
⁴ Glede psa je bilo v postopku tudi z zaslišanjem tožnice ugotovljeno, da se tam nahaja že več let in ne šele po 15. 2. 2020, kot je zatrjevano v tožbi.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2479/2015
• VSL sklep II Cp 248/2011
• VSL sklep II Cp 2438/2011