VSL Sklep I Cp 387/2021

Jedro

Odločitev o tem, ali je terjatev nastala pred ali po začetku stečajnega postopka, je v luči drugega odstavka 15. člena ZST-1 odvisna od uspeha takse oproščene stranke, saj v primeru njenega neuspeha terjatve za plačilo takse za njena lastna pravna sredstva ni. Temelj za terjatev plačila sodne takse zoper toženko (subsidiarno dolžnico) kot stečajnega dolžnika je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nastal z izpolnitvijo zakonskih pogojev v okviru 15. člena ZST-1 in ne (že) s procesnim dejanjem tožnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu (glede plačila sodne takse za tožbo in začasno odredbo) potrdi.

II. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Krškem I P 130/2019 z dne 7. 12. 2020 za plačilo sodne takse za tožbo (v višini 1.042,95 EUR), začasno odredbo (v višini 25,50 EUR) in pritožbo (v višini 1.227 EUR).

2. Tožena stranka zoper navedeni sklep, kolikor se nanaša na plačilo sodne takse za tožbo in začasno odredbo, vlaga pravočasno pritožbo po stečajni upraviteljici zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je tožena stranka od 27. 2. 2018 v stečajnem postopku. Glede na vsebino 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) meni, da je za predmetno tožbo in predlog za začasno odredbo v obravnavani zadevi nastala obveznost ob vložitvi teh dveh vlog v letu 2014, ki sta bili vloženi štiri leta pred začetkom stečajnega postopka, in zato predstavljata terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka. Tožnica je po pooblaščenki 24. 5. 2018 z vlogo prijavila terjatev za sodne takse za tožbo in začasno odredbo. Taksna obveznost za plačilo takse v višini 1.068,45 EUR za tožbo in predlog za začasno odredbo je nastala pred začetkom stečajnega postopka, čeprav je bil plačilni nalog izdan 7. 12. 2020. Pritožnica se sklicuje na odločbo VS RS III Ips 15/2019 in jo vsebinsko povzema ter opozarja, da je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da taksna obveznost nastane ob vložitvi pravnega sredstva. Zato toženka meni, da obveznost za plačilo takse za tožbo in predlog za začasno odredbo ni strošek stečajnega postopka. Poudarja, da dejstvo, da je bila tožnica oproščena plačila sodne takse in da jo je na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 dolžna plačati toženka, ne vpliva na čas nastanka terjatve, zato plačilo takse za ti sredstvi ne predstavlja stroška stečajnega postopka. Takšna je tudi sodna praksa, tako je VSL v zadevi I Cp 1470/2019 med drugim zapisalo, da plačilo stroškov sodne takse lahko sodišče prevali na nasprotno stranko, vendar načelo enakosti terja, da le v tistem obsegu, kot bi jih ta krila tudi sicer, torej če druga stranka ne bi bila oproščena plačila sodnih taks. Ker gre po mnenju pritožnice torej za terjatev s temeljem nastanka pred stečajem toženke in je bila terjatev tudi prijavljena v stečajnem postopku, je sodišče pri odmeri takse materialno pravo uporabilo napačno in z izpodbijanim plačilnim nalogom takso napačno v celoti naložilo v plačilo toženki. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev po 15. členu ZST-1 nastala šele ob izpolnitvi pogojev, določenih v tej določbi, ne pa s procesnim dejanjem tožnice. Sklep VDSS Pdp 615/2016, na katerega se sklicuje nižje sodišče, predstavlja stališče v letu 2016, ki je bilo preseženo s sodbo VS RS III Ips 15/2019. Stroški takse niso nastali po začetku stečajnega postopka, temveč je sodišče o njih le odločilo in jih naložilo v plačilo skladno s 15. členom ZST-1 po začetku stečajnega postopka. Dolžnost plačila pravdnih stroškov stranke, ki je v postopku uspela, vedno nastane šele ob koncu postopka, vendar ti nastanejo že prej med samim pravdnim postopkom (prvi odstavek 151. člena ZPP). Stroški pravdnega postopka, ki so nastali v času trajanja postopka, ko še ni bil začet postopek nad toženko, predstavljajo torej terjatev upnika (države), ki bi jo moral v stečajnem postopku prijaviti v zakonsko predpisanem roku in ki jo je pooblaščenka tožnice tudi pravilno prijavila. Takšne terjatve ni mogoče šteti kot strošek stečajnega postopka v smislu 354. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). V nasprotnem primeru bi bilo kršena določba tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP, ki ureja načelo enakega obravnavanja upnikov. Toženka se sklicuje tudi na odločbo VS RS III Ips 67/2017 in odločbo I Ip 277/2020 (ki se sklicuje na to odločbo VS RS) in ju deloma povzema in izpostavlja njune razloge, da ni pomembno, kdaj je pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč kdaj je obveznost nastala, ali pred ali po začetku stečajnega postopka. Toženka citira določbe 11., 12., 13. in 15. člen ZST-1 in zaključuje, da je iz njih jasno razvidno, da terjatev za plačilo takse za tožbo in začasno odredbo nastane z dnem, ko za stranko nastane taksna obveznost, vendar je bila ta stranka oproščena plačila takse. Takrat je nastala tudi terjatev za plačilo sodne takse; kaj se bo kasneje dogajalo s to terjatvijo, pa za vprašanje njenega obstoja po stališču VS RS IIII Ips 15/2019 ni pomembno.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki je podala odgovor in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je, ali je toženka dolžna po plačilnem nalogu z dne 7. 12. 2020 plačati sodno takso za tožbo v znesku 1.042,95 EUR in za predlog za začasno odredbo v višini 25,50 EUR, saj toženka pritožbe zoper odločitev, kolikor se nanaša na obveznost plačila takse za pritožbo v višini 1.227 EUR, ne vlaga (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se uporablja v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno sporna, izhajajo naslednja dejstva:

- tožnica je 13. 6. 2014 vložila tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, istočasno je predlagala oprostitev plačila sodne takse;

- tožnica je bila s sklepom sodišča prve stopnje I P 101/2014 z dne 8. 6. 2014 (delno) oproščena plačila sodnih taks, in sicer v znesku 1.042,95 EUR za tožbo in 25,50 EUR za začasno odredbo;

- zoper toženo stranko se je 27. 2. 2018 začel stečajni postopek.

- tožnica je v postopku v celoti uspela (s primarnim tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe in sporazuma z dne 10. 10. 2012 in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v korist toženke pri številnih nepremičninah ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), pri čemer delni uspeh tožnice v postopku izdaje začasne odredbe, na to nima vpliva, saj je odločilno načelo končnega uspeha;

- sodba z dne 9. 6. 2020 (zoper katero se toženka ni pritožila) je postala pravnomočna 7. 11. 2020,

- sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom z dne 7. 12. 2020 naložilo toženki v plačilo sodno takso za tožbo in predlog za začasno odredbo (izpodbijani del) ter za pritožbo.

7. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 dolžna plačati sodno takso za tožbo in začasno odredbo, ker terjatev za plačilo sodne takse ni nastala pred začetkom stečajnega postopka; taksna obveznost je nastala z izpolnitvijo dveh zakonsko predpisanih pogojev iz omenjene določbe (in sicer, da je tožnica oproščena plačila sodnih taks in da je uspela v postopku) in ne s procesnim dejanjem stranke, v konkretnem primeru tožnice z vložitvijo tožbe in začasne odredbe.

8. Toženka v pritožbi vztraja pri že podanem ugovoru, da je taksna obveznost za vloženo tožbo in začasno odredbo nastala ob njuni vložitvi in zato predstavlja terjatev nastalo pred začetkom stečajnega postopka in bi jo morala država kot upnik prijaviti v stečajnem postopku.

9. Po določbi prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP mora upnik v stečajnem postopku prijaviti terjatev, nastalo do začetka stečajnega postopka. Terjatev je pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev (20. člen ZFPPIPP). Terjatev nastane, kadar lahko upnik dolžnika terja za določen znesek denarja ali določeno drugo stvar. Pravni temelj nastanka terjatve je lahko pogodba, zakon ali sodna odločba. Zamuda določenega roka ima za posledico prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Stroški stečajnega postopka pa so po določbi prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP tiste obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (razen če zakon določa, da se tudi te plačajo po pravilih o plačilu terjatev upnikov).

10. Tožena stranka svoje stališče o tem, da je v obravnavani zadevi taksna obveznost in s tem terjatev za plačilo takse nastala pred začetkom stečajnega postopka, utemeljuje s povzemanjem več odločb, ki pa niso primerljive z obravnavano zadevo, saj se v njih ni odločalo o istem vprašanju kot obravnavanem. V zadevi III Ips 15/2019 je sodišče obravnavalo primer, v katerem je tožnica ob vložitvi pritožbe zoper sodbo predlagala odlog plačila, pri čemer je bil nad tožnico nato začet stečajni postopek, sodišče pa je šele kasneje odločilo, da se predlog zavrne. Odgovor na vprašanje, ali je izpolnitev taksne obveznosti oziroma njeno plačilo strošek stečajnega postopka, se nanaša na preučevani primer, obravnavana zadeva pa je bistveno drugačna, saj v njej ni šlo za zavrnjen predlog za odlog plačila, ampak za oprostitev plačila nasprotne stranke in ne tiste, nad katero je bil začet stečajni postopek. To, da je šlo v obravnavani zadevi za oprostitev plačila sodne takse (tožena stranka pa je kasneje prišla v stečaj), kar pomeni, da je terjatev lahko do toženke nastala šele, ko je tožnica v postopku v celoti uspela, obravnavano zadevo pomembno razlikuje od odločbe, na katero se sklicuje pritožba. Neprimerljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo I Cp 1470/2019, v kateri je sodišče odločalo o prevaljenem plačilu sodne takse za pritožbo, ki jo je vložil nasprotnik, ki je bil oproščen plačila sode takse, pa s pritožbo ni uspel in podlage v drugem odstavku 15. člena ZST-1 sploh ni bilo; v zadevi je bilo bistveno vprašanje uspeha v postopku, kot merila pri odločanju o obveznosti plačila takse. Obravnavana zadeva pa tudi ni primerljiva z zadevama VS RS III Ips 67/2017 in I Ip 277/2010, saj v nobenih od njiju ni bilo odločeno o vprašanju v zvezi s taksno oprostitvijo, ki je v obravnavani zadevi ključna okoliščina.

11. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na odločbo VDSS Pdp 615/2016, ki je v bistvenem podobna obravnavani in se je v njej sodišče ob primerljivih okoliščinah ukvarjalo z vprašanjem, ali je terjatev za plačilo sodne takse v razmerju do nasprotne stranke nastala po ali pred začetkom stečajnega postopka nad to stranko.

12. Za odločitev o obravnavani zadevi ni odločilna zatrjevana okoliščina, da je tožnica (ki je bila oproščena plačila sodne takse) pravočasno prijavila terjatev iz naslova sodne takse za tožbo in predlog za začasno odredbo v stečajni postopek. Tega pa tudi sicer iz podatkov ni mogoče zaključiti, iz vloge tožnice - prijava terjatev v stečajni postopek z dne 24. 5. 2018 (priloga A32 v spisu) to ni razbrati. V njej je navedeno, da prijavlja sodno takso po sklepu z dne 3. 6. 2016 v višini 1.231,50 EUR, ki ni obravnavani sporni znesek (1.068,45 EUR), od kje ta znesek po podatkih spisa ni moč ugotoviti, omenjeni sklep (list. št. 157) pa se po podatkih spisa tiče priznanih stroškov izvedenke (v višini 422,64 EUR), ki je bila postavljena v zadevi, drugih sklepov s tem datumom v postopku ni najti.

13. Drži, da je treba v skladu z določilom 5. člena ZST-1 plačati takso takrat, ko nastane taksna obveznost. Če ni v tem zakonu ali taksni tarifi določeno drugače, nastane taksna obveznost ob vložitvi pravnega sredstva. Tožnica bi morala sicer plačati sodno takso, vendar je bila njenega plačila (državi) oproščena, zato ta strošek takse ni nastal. Vendar pa 5. člen ZST-1 ne predstavlja podlage za nastanke toženkine obveznosti plačila (sporne) takse. Do konca pravdnega postopka se ni vedelo, četudi se je v vmesnem času nad toženko začel stečajni postopek, ali bo sploh nastala terjatev za plačilo sodne takse. Po citirani določbi ZFPPIPP je namreč odločilno, kdaj nastane terjatev, ali po ali pred začetkom stečajnega postopka. Ker je bila tožnica oproščena plačila sodne takse in uspela v postopku, je lahko v okviru 15. člena ZST-1, ki ureja položaj celotnega uspeha taksno oproščene stranke, nastala taksna obveznost v razmerju do toženke šele po izpolnitvi teh dveh zakonskih pogojev, to pa je nastopilo šele s pravnomočno sodbo, ki je postala osnova za uporabo specialne določbe 15. člena ZST-1, in ne splošne določbe 5. člena ZST-1 (ki bi bila v konkretnem primeru učinkovita le v razmerju do tožnice (saj ureja plačilo njej lastne obveznosti), ki je določeno vlogo vložila (če ne bi bila oproščena plačila sodne takse)), ki ne upošteva nastanka terjatve za plačilo takse v razmerju do nasprotne (tu tožene) stranke, ki je v pravdi, nad katero se je stečaj začel med pravdnim postopkom, nato propadla in je šele tedaj ob pravnomočnosti sodbe nastopil temelj za prevalitev oz. prenos plačila in s tem nastanek terjatve za plačilo sodne takse v razmerju do nje. Nastanka taksne obveznosti ob vložitvi posameznega pravnega sredstva tako ni mogoče enačiti z nastankom tu sporne terjatve za plačilo sodne takse, ki je glede na določbo 296. člen ZFPPIPP odločilen znak. Terjatev za plačilo sodne takse (v razmerju do toženke) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nastala po začetku stečajnega postopka, saj je pred tem država ni imela proti nikomur, ker je bila tožnica oproščena plačila sodne takse. V vsem tem času do končanja postopka terjatev za plačilo takse še ni mogla nastati, sploh pa ne do toženke. S 15. členom ZST-1 in nastopom v njem določenih pogojev, je prišlo do prenosa taksne obveznosti in je nastopilo neposredno razmerje med toženko in državo in je šele takrat nastala terjatev (oziroma na strani toženke obveznost) za plačilo sodne takse. Odločitev o stroških pravdnega postopka, ki zadeva razmerje med strankama (151. in 154. člen ZPP) ter zajema dejansko nastale pravdne stroške strank, nima nobene zveze z odločitvijo o prevalitvi neplačanih taksnih obveznosti s taks oproščene in v postopku uspešne stranke na njenega nasprotnika (po drugem odstavku 15. člena ZST-1), kajti pri navedeni prevalitvi gre za vzpostavitev razmerja med državo in subsidiarnim taksnim zavezancem po uradni dolžnosti. Odločitev o tem, ali je terjatev nastala pred ali po začetku stečajnega postopka, je v luči drugega odstavka 15. člena ZST-1 torej odvisna od uspeha takse oproščene stranke, saj v primeru njenega neuspeha terjatve za plačilo takse za njena lastna pravna sredstva ni. Temelj za terjatev plačila sodne takse zoper toženko (subsidiarno dolžnico) kot stečajnega dolžnika je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nastal z izpolnitvijo zakonskih pogojev v okviru 15. člena ZST-1 in ne (že) s procesnim dejanjem tožnice.

14. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Toženki z vložitvijo pritožbe niso nastali nobeni stroški¹, zato je odločitev o njih odpadla. Predlogu tožnice v odgovoru na pritožbo, naj pritožbene stroške postopka naloži v plačilo toženki, pritožbeno sodišče ni sledilo. Ker se z izpodbijano odločitvijo ne posega v položaj tožnice, odgovor na tožnikovo pritožbo ni bil potreben in zato stroškov ni priznalo. Velja pa še dodati, da navedbe iz odgovora na pritožbo proti sklepu niso bistveno pripomogle k odločanju v tej zadevi. Ker je tako, je odločeno, da tožnica krije svoje stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Priglasila je strošek sodne takse za pritožbeni postopek, ki pa se ga na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 ne plača.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2842/2009
• sodba in sklep U 1896/2008
• VSL Sklep Cst 208/2020