VSL Sklep II Cp 398/2021

Jedro

Očitno je, da so se ta dejstva izkazala za relevantna šele po izdelavi izvedenskega mnenja, ker bi v nasprotnem sodišče prve stopnje z materialno procesnim vodstvom tožnico pozvalo, da v tej smeri dopolni trditveno podlago in predlaga dokaze. Gre torej za opravičljiv razlog, zaradi katerega tožnica teh dejstev ni navedla na prvem naroku, ker ni bilo za pričakovati, da so relevantni. Tožnica v pritožbi navaja, da v tožbenih navedbah ni želela obremenjevati sodišča z navedbami o poškodbah ostalih potnikov, ker pred izdelavo izvedenskega mnenja niso bili pomembni in bi po nepotrebnem obremenjevali pravdo. Te razloge, glede na okoliščine primera, pritožbeno sodišče sprejema, pri tem pa dodaja, da (celo) ni vedno mogoče šteti kot nedopustno, če želi stranka počakati z navedbo določenega (rezervnega) argumenta, dokler v postopku ne uvidi, da s primarnim argumentom ni uspela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici za nepremoženjsko škodo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da je dobila poškodbe ob prometni nesreči. Sodišče se je pri odločitvi oprlo na mnenje izvedenca sodne medicine, iz katerega med drugim izhaja, da je možnost, da pride do take poškodbe le 7 %, osebni zdravnik tožnice pa je po pregledu tožničinih poškodb njene poškodbe uvrstil v kategorijo poškodb, ki se izražajo le v simptomih, ki jih ni mogoče objektivno ovrednotiti.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče ocenilo, da vprašanje obsega poškodb ostalih potnikov v vozilu, v katerem je bila tožnica, ne vpliva na pravilnost mnenja izvedenca sodne medicine, ker je bila naloga izvedenca le, da odgovori, ali so bile sile, ki so delovale na tožnico v vzročni zvezi z zatrjevanimi poškodbami. Stališče sodišča prve stopnje temelji na izhodišču, da gre za individualno obravnavo vsakega potnika v vozilu in se izračunane vrednosti lahko nanašajo le na tožnico. To stališče je v nasprotju z mnenjem izvedenca sodne medicine, iz katerega izhaja, da ima velikost izračunane maksimalne možne dosegljive vrednosti pojemka za posledico nihajno poškodbo vratne hrbtenice in da na to vplivajo tudi drugi dejavniki kot položaj potnika v vozilu, material in dizajn sedeža, osebnostna struktura posameznika, subjektivne značilnosti poškodovanca in kakšne poškodbe so utrpeli ostali potniki v vozilu. Do teh dejstev se izvedenec v mnenju ni opredelil, zato je tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala, da izvedenec mnenje dopolni. Ker sodišče v obrazložitvi sodbe poudarja, da gre za individualno obravnavo tožnice, bi se moralo izvedensko mnenje ravno iz tega razloga dopolniti. Sodišče je ocenilo, da je tožnica z navedbami, da so bili poškodovani tudi drugi potniki v vozilu prekludirana, kar ne drži. Tožnica je šele po prejemu izvedenskega mnenja ugotovila, da je za izvid in mnenje izvedenca relevanten podatek, ali so poškodbe utrpeli tudi preostali potniki v vozilu. Pred tem ti podatki niso bili pomembni in bi po nepotrebnem obremenjevali pravdo. Med izvedbo dokaza z izvedencem sodne medicine se je izkazalo, da izvedenec ni razpolagal z vsemi podatki, ki so ključni za izdelavo mnenja. Ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da se dopolni izvedensko mnenje, je tožnici kršilo pravico izvedbe dokazov in s tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, posledično pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče se ni opredelilo do pripomb tožnice na izvedensko mnenje in ni navedlo, zakaj pripombe tožnice niso utemeljene. Sodišče bi moralo vsaj zaslišati izvedenca, ker sodišče lahko odloči brez zaslišanja izvedenca le, ko je izvedenec podal jasno in nedvoumno mnenje, v pravilnost katerega sodišče ne dvomi.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je vključil v pravila pravdnega postopka sistem prekluzij. Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih pravnih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tretji odstavek istega člena pa določa, da stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora.

7. Sodišče prve stopnje je z izvedencem za raziskavo prometnih nesreč ugotovilo,¹ da je do škodnega dogodka, kot ga opisujejo tožnica in udeležena voznika, lahko prišlo na zatrjevan način in sicer da je prišlo do trčenja vozil, ko je ob vožnji avtomobila Renault Scenic,² ki je vozil naravnost po prednostni cesti, vanj trčil avtomobil Seat Cordoba,³ ko se je vozilo vključevalo na prednostno cesto in zavijalo v levo, čeprav je izvedenec avtomobilske in prometne stroke pojasnil, da se je glede na domnevno sanacijo poškodb na avtomobilu Seat Cordoba še pred izvedenim ogledom in nastankom fotografij, težko nedvomno opredeliti do nastanka nesreče.⁴ Iz mnenja še izhaja, da je bila naletna hitrost od 20 do 25 km/h, zato so bile nizke sile in prejemki.⁵

8. Sodišče prve stopnje je postavilo tudi izvedenca sodne medicine, ki je v mnenju navedel, da v fazi zaustavitve vozil ni prišlo do njihovega zanašanja in bočne rotacije, da ni bilo sekundarnih trkov in z njimi povezanih poškodb vozil, da teža poškodb potnikov ni odvisna samo od silovitosti trka, temveč tudi od relativnega gibanja potnikov glede na gibanje vozil, da je v obravnavanem dogodku prišlo do čelnega trka udeleženih vozil, da so bolečine v vratu dvakrat pogosteje posledica trka od zadaj kot posledica čelnih trkov, da je tožničin osebni zdravnik po pregledu in po navedbah tožnice njene poškodbe uvrstil v kategorijo poškodbe, ki se izraža le s simptomi, ki jih ni mogoče objektivno opredeliti, da je verjetnost takšne poškodbe v obravnavanem primeru zelo majhna in če je prišlo do poškodbe je poškodba blaga ter da je možnost nastanka poškodbe le 7 %.

9. Izvedenec sodne medicine je v mnenju še pojasnil, da je verjetnost poškodbe, kot jo zatrjuje tožnica, veliko večja pri sopotniku na voznikovi strani, kot pri potnikih, ki sedijo zadaj, kjer je sedela tožnica, da je pojavnost teh poškodb pri ženskah z ožjimi vratovi večja, da je odvisna od materiala in dizajna sedeža, mehanske strukture vozila in osebnostne strukture posameznika. Izvedenec je v zaključku mnenja še navedel,⁶ da „ne gre spregledati možnosti, da so bile tožničine težave subjektivne, saj voznik in sopotnica na sovoznikovem sedežu nista utrpela nikakršnih poškodb, bi pa bile glede na povedano bolj verjetne pri vozniku ali sopotnici na sovoznikovem sedežu desno spredaj.“ Tudi sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da „izvedenec ni imel podatkov, da bi voznik in sopotnica na sovoznikovem sedežu utrpela poškodbe.“

10. Tožnica je po pozivu sodišča prve stopnje, da se opredeli glede tega izvedenskega mnenja, v drugi pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2020⁷ navedla, da se izvedenec glede subjektivnih lastnosti tožnice v mnenju ni opredelil, čeprav te okoliščine izpostavlja. Tožnica je predlagala, da izvedenec v tej smeri dopolni izvedensko mnenje, v katerem bo upošteval tudi okoliščine, ki jih izpostavlja v izvedenskem mnenju, in ki bi lahko vplivale na nastanek poškodb pri tožnici in sicer: material in dizajn sedeža, osebnostna struktura tožnice, mehanska struktura vozila, da je bila tožnica privezana z varnostnim pasom, da je ženska, za katere je izvedenec navedel, da je verjetnost poškodb večja kot pri moških.⁸

11. Sodišče prve stopnje bi takšnemu dokaznemu predlogu moralo slediti, ker se izvedenec do teh dejstev, ki bi lahko potrjevala ali izključevala nastanek poškodbe pri tožnici, določno ni opredelil v mnenju, čeprav ta dejstva šteje kot relevantna za presojo, ali so poškodbe tožnice v vzročni zvezi z škodnim dogodkom. Če sodišče prve stopnje že ni sledilo dokaznemu predlogu tožnice, da se izvedensko mnenje dopolni, bi izvedenca moralo zaslišati na zadnjem naroku, ne le iz razloga, ker izvedba tega dokaza ne bi zavlekla reševanja spora, marveč že iz razloga, ker mora izvedenec podati izvid in mnenje ustno na obravnavi, če ima pisno mnenje pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje mora zato v novem sojenju zahtevati od izvedenca, da pisno dopolni izvedensko mnenje in če bodo v tem mnenju pomanjkljivosti in bosta stranki podali relevantne pripombe na to dopolnilno mnenje, bo treba izvedenca tudi zaslišati, če bosta stranki dali tak dokazni predlog.

12. Izvedenec je na koncu mnenja zapisal, da je možnost, da so tožničine težave subjektivne, ker voznik in sopotnica nista utrpela poškodb, zato je tožnica tudi priložila medicinsko dokumentacijo ostalih sopotnikov, ki naj bi potrjevala, da so vsi potniki in voznik ob škodnem dogodku utrpeli poškodbe. Ta sporna dejstva bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti z izvedencem, kar je tudi predlagala tožnica. V novem sojenju bo treba ugotoviti, ali je navedeni zapis izvedenca le obiter dictum, ker je odločilno dejstvo, kot ugotavlja izvedenec, da je verjetnost poškodb pri vozniku in sopotniku na voznikovi strani veliko večja, kar naj bi zmanjševalo oz. izključevalo možnost poškodb tožnice. Treba bo namreč upoštevati tudi možnost, da voznik in ostali potniki dejansko niso utrpeli poškodb, čeprav se to zatrjujejo in dokazujejo z medicinsko dokumentacijo. Treba bo tudi dokazno oceniti neposredno zaznavo izpovedb tožnice in prič.

13. Sodišče prve stopnje v sodbi zmotno ugotavlja, da gre v tem delu za nedopustno novoto in je zato tožnica s temi navedbami prekludirana. Očitno je, da so se ta dejstva izkazala za relevantna šele po izdelavi izvedenskega mnenja, ker bi v nasprotnem sodišče prve stopnje z materialno procesnim vodstvom tožnico pozvalo, da v tej smeri dopolni trditveno podlago in predlaga dokaze. Gre torej za opravičljiv razlog, zaradi katerega tožnica teh dejstev ni navedla na prvem naroku, ker ni bilo za pričakovati, da so relevantni.⁹ Tožnica v pritožbi navaja, da v tožbenih navedbah ni želela obremenjevati sodišča z navedbami o poškodbah ostalih potnikov, ker pred izdelavo izvedenskega mnenja niso bili pomembni in bi po nepotrebnem obremenjevali pravdo. Te razloge, glede na okoliščine primera, pritožbeno sodišče sprejema, pri tem pa dodaja, da (celo) ni vedno mogoče šteti kot nedopustno, če želi stranka počakati z navedbo določenega (rezervnega) argumenta, dokler v postopku ne uvidi, da s primarnim argumentom ni uspela.¹⁰

14. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Sodišče prve stopnje je zaslišalo tožnico in priče, zato je bolj ekonomično, da sodišče prve stopnje izvede dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, saj bi v nasprotnem moralo pritožbeno sodišče izvesti celoten dokazni postopek. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bodo prizadete pravice strank do sojenja v razumnem roku (355. člen ZPP).

16. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločitev.

PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

2. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

3. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Ki je po pripombah toženke mnenje dopolnil.
² V katerem je na zadnjem sedežu za voznikom sedela tožnica.
³ Ki ga je vozil zavarovanec toženke.
⁴ Toženka je navajala številna dejstva in predlagala dokaze, da do prometne nesreče, kot jo zatrjuje tožnica, ni prišlo (zatrjevala je, da se vodi kazenski postopek zoper oba voznika zaradi zavarovalniške goljufije, da so bile na vozilih predhodne poškodbe in da poškodbe na vozilih ne izvirajo iz škodnega dogodka, kot ga opisuje tožnica itd. - podrobneje glej odgovor na tožbo).
⁵ Podrobneje glej 6. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
⁶ L. št. 106.
⁷ L. št. 120 (dejansko gre za tretjo vlogo tožnice).
⁸ Tožnica je po prejemu vabila na zadnjo glavno obravnavo v vlogi z dne 5. 6. 2020 (l. št. 131) znova predlaga dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem se bo izvedenec opredelil do dejstev, ki jih je navedla v pripombah na izvedensko mnenje, pojasnila je tudi razloge, zaradi katerih so zmotne trditve toženke, da je pri navajanju teh dejstev prekludirana.
⁹ dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 601.
¹⁰ dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 600-601.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 162/2019-37
• VSM sodba PRp 718/2006
• VSC sklep Cp 391/2016