VSL Sodba I Cp 195/2021

Jedro

V predmetni zadevi pa sta, ob odsotnosti dvoma v to, da sta bili pogodba in odločba realizirani, tudi po oceni sodišča druge stopnje odplačna pogodba in odplačna odločba, ob indicu, da je pravna prednica najemala za te posle posojila, zadosten dokaz, da je pravna prednica za odvzeta zemljišča plačala odškodnino in dala nadomestna zemljišča.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo zemljišče pomeni enakovredno dajatev, enakovredna dajatev pa pomeni, da je prag 30 % iz Navodila dosežen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je dejanska in zakonita lastnica nepremičnin parc. št. 6 in 7 obe k. o. ... Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi tožeča stranka. Tožbeni zahtevek je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da iz pogodbe z dne 14. 9. 1960 in arondacijske odločbe z dne 17. 12. 1963 izhaja ne samo, da sta odplačni, ampak tudi, da so vzajemne dajatve v enakem razmerju (enakih vrednosti), kar pomeni, da je prag 30 % določen v Navodilu presežen in sta zato parceli v skladu s prvim odstavkom 74. člena Zakona o zadrugah premoženje tožene stranke.

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se je v celoti, pravočasno in iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, podrejeno pa, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi tožeča stranka kot bistveno navaja, da po njeni oceni tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede odločilnega dejstva, da je za predmetne nepremičnine dejansko dala odškodnino v nadomestnem zemljišču in denarju oziroma, da so bila predmetna zemljišča pridobljena na odplačen način v skladu z določilom 5. člena Navodila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je toženka predmetne nepremičnine dobila v upravljanje in razpolaganje na odplačen način in posledično napačno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi najprej očita sodišču prve stopnje, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar sodišče navaja v razlogih izpodbijane sodbe, da sta pogodba in arondacijska odločba po vsebini odplačni, da iz obeh izhaja, da je stranka v zameno za nepremičnino zavezala dati neko odmeno in da to predstavlja odplačnost ne glede na to ali je svojo obveznost izpolnila, da iz obeh listin izhaja, da so tudi vzajemne dajatve v enakem razmerju (enakih vrednosti), da je tožena stranka s predložitvijo obeh listin, to je pogodbe in arondacijske odločbe dokazala, da je za sporni parceli dala odškodnino, ki presega 30 % takratne vrednosti omenjenih parcel, da je indic, da je toženka nadomestila opravljala garancija z dne 11. 1. 1961, kar za navedeni parceli ne izhaja in slednje tudi pomeni zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožeča stranka je tudi prepričana, da ji je sodišče prve stopnje napačno naložilo breme dokazovanja s tem, ko meni, da bi morala tožnica navesti utemeljen razlog ali predložiti dokaz, ki bi nakazoval, da pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 nista bili realizirani. Poudarja, da se negativnih dejstev nikoli ne dokazuje. Hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi napačno razbremenilo toženko dokazovanja, ko je navedlo, da si ni mogoče predstavljati, da bi toženka za več desetletij nazaj hranila dokaze o transakcijah. Tožeča stranka meni, da si to ni nemogoče predstavljati. Tožena stranka je pravni subjekt, ki mora v zvezi s svojo dejavnostjo ravnati s profesionalno skrbnostjo. Zavedati bi se morala, da bi že od leta 1992 oziroma 1993 sporna zemljišča morala prenesti na Sklad. Če tožena stranka listin ni hranila, to ne more iti na škodo tožeče stranke. Tožena stranka kot upravljalec je tista, ki mora dokazati, da je nepremičnine dobila odplačno. Toženi stranki je bilo nakazano kako bi lahko dokazala odplačnost, ko je bila pozvana, da pridobi podatke iz zemljiške knjige, ki so javni, pa tudi tožeča stranka je glede dokazovanja odplačnosti podala konkretne navedbe na strani 4 prve pripravljalne vloge in v točki X druge pripravljalne vloge z dne 9. 3. 2020. Zato nikakor ne drži, da je bila v dokazni stiski. Listine iz zemljiške knjige bi lahko pridobila, pa jih ni. Tudi listini, ki jih je predložila tožena stranka o tem, da naj bi njena pravna prednica najela posojila pri Hranilnici in posojilnici A, ne izkazujeta, da je posojilo najela v zvezi s spornima zemljiščema. Pritožba tudi pavšalno očita sodišču prve stopnje, da je napačno zavzelo stališče katere navedbe so bile neprerekane in kaj bi morala tožnica prerekati.

Nadalje naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da se odplačnost presoja v sklenitveni fazi, ne glede na to ali stranka nato svojo obveznost izpolni. Meni, da je za odplačnost posla pomembna tudi realizacija pogodbe in da je bistvena pri sami odplačnosti izpolnitvena faza in ne zgolj sklenitvena faza. Naziranje sodišča je v neskladju s samim konceptom presoje odplačnosti, ki ga je zakonodajalec postavil. Pripominja, da so bile v postopkih, kot je predmetni, vedno določene klavzule o nekakšni odmeni. Če bi ta klavzula sama po sebi zadoščala, bi v vseh tovrstnih primerih že zgolj na tej podlagi zaključili, da gre za odplačne pridobitve in sploh ne bi bilo potrebno določati kriterija 30 % prometne vrednosti, še manj v ta namen angažirati izvedencev, ki so v več postopkih oziroma relativno pogosto ugotovili, da prag odplačnosti ni bil dosežen.

Tožeča stranka nadalje meni, da je napačen tudi materialni zaključek sodišča prve stopnje, da je treba izjeme razlagati ozko, ko sodišče tolmači prvi in drugi odstavek 74. člena Zakona o zadrugah. Trdi tudi, da sodišče prve stopnje napačno vleče vzporednice z denacionalizacijskimi postopki. ZDen pa se v predmetnem postopku ne sme in ne more uporabiti.

Ob pravilni uporabi materialnega prava (dokaznega bremena) bi po oceni pritožbe sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi, ob oceni, da je tožena stranka zmogla potrebno trditveno breme, pa vsaj postaviti ustreznega izvedenca in ne, da je samo ugotavljalo, da so vzajemne dajatve v pogodbi in arondacijski odločbi v enakem razmerju in, da je s tem prag 30 % presežen. Zato, ker ustrezni sodni izvedenec ni bil postavljen, izpodbijana sodba pomeni tudi odstop od ustaljene sodne prakse. Tožeča stranka ponavlja, da vsebina samih zavez ne zadošča in, da je tudi v primeru plačila v klasičnem obligacijskem razmerju možna ugotovitev neodplačne pridobitve (sklep VS RS II Ips 149/2013), poleg tega je več iudikatih navedeno, da se odplačnost ugotavlja ne glede na dano odmeno oziroma glede na plačilo nadomestila. Tožeča stranka dodaja, da gre pravzaprav za tipske listine, ki so se sklepale in izdajale množično, vsebina pa ni vedno odražala dejanskega stanja. Ravno iz tega razloga v primerih, ko je odplačnost pridobitve nepremičnin sporna, sodišče postavlja izvedenca, ki na podlagi strokovnega znanja ugotavlja ali je izpolnjen kriterij odplačnosti. Tako je bilo tudi v zadevah II Ips 250/2012 in sodbo II Ips 273/2017. V zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom glede odplačnosti in pridobitve tožeča stranka ponavlja, da je tožena stranka tista, ki bi morala zatrjevati in dokazovati odplačnost pridobitve in v zvezi s tem citira sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/2016. Ponavlja, da so bili v podobnih primerih za ugotavljanje odplačnosti postavljeni izvedenci (II Ips 112/2013, II Ips 188/2017, II Ips 245/2017, II Ips 149/2013, Cp 94/2018, I Cp 1638/2017 in I Cpg 645/2016). Zato je tudi v nadaljevanju zmotno zavzeto stališče sodišča prve stopnje, ko v 16. točki sodbe zaključi, da je prednica toženke z izročitvijo parcele 000/8, ko navede vrednost v zameno za parcelo 7 plačala že več kot 30 % njene takratne vrednosti in da je utemeljena navedba tožnice, da je pri presoji odplačnosti pridobitve parcele 7 s strani prednice toženke potrebno upoštevati tudi način pridobitve odplačen ali neodplačen parcele 000/8 s strani prednice toženke. Takšno stališče sodišča prve stopnje je po oceni pritožbe napačno. Ob upoštevanju 5. člena Navodila je plačilo pomembno in ne zadostuje, da je odškodnina zgolj odmerjena, nadalje je pomembno kdo je plačal odškodnino v nadomestnih zemljiščih in v denarju, saj bi sicer v tem primeru bila izpostavljena določila ZSKZ in navodila izgubila svoj smisel.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju je v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini pridobila lastninsko pravico. Odločilno v tem postopku zato je ali sta sporni zemljišči last tožene stranke, ker ju je pridobila odplačno na način, da je v zameno dala več kot 30 % takratne vrednosti odvzetega zemljišča oziroma temu ni tako in sta sporni zemljišči last tožeče stranke (74. člen Zakona o zadrugah (ZZad)² v povezavi z Navodilom o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma občine³ (v nadaljevanju Navodilo), ki je bilo izdano na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije – ZSKZ⁴). Nepremičnine v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad ex lege postale last zadruge, razen če so bile pridobljene neodplačno in so v tem primeru postale last Republike Slovenije.

7. Tožeča stranka predloži arondacijsko odločbo z dne 17. 12. 1963 številka 000/63 in pogodbo z dne 14. 9. 1960, za kateri sodišče prve stopnje dejansko zmotno navaja, da jih je predložila tožena stranka, ki se nanašata na pridobitev spornih nepremičnin s strani pravne prednice tožene stranke in, ker ne razpolaga s podatkom ali sta bili pogodba in odločba realizirani v smislu, da je bilo plačano nadomestilo in izročena nadomestna zemljišča, domneva, da je pravna prednica tožene stranke obe sporni nepremičnini dobila neodplačno. Tožena stranka temu nasprotuje in trdi, da je sporni parceli njena pravna prednica pridobila odplačno, ker so bivši lastniki v zameno za ti parceli dobili nadomestilo v denarju ali nadomestne nepremičnine. To izhaja iz pogodbe in iz arondacijske odločbe. Poleg tega pa je njena pravna prednica za plačilo nadomestil najemala posojila, kar izhaja iz garancije občinskega Ljudskega odbora z dne 11. 1. 1961 in dopisom z dne 14. 4. 1961. Zato je bilo treba najprej ugotoviti relevantna dejstva glede (ne)odplačnosti na podlagi arondacijske odločbe in pogodbe, ki ju je predložila tožeča stranka, tožena stranka pa se je nanju vsebinsko sklicevala v odgovoru na tožbo z navedbo, da se listini že nahajata v spisu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravna prednica toženke s pogodbo z dne 14. 9. 1960 zavezana v zameno, za s to pogodbo prejete parcele, B. B. izročiti kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo parcelo ležečo v k. o. ..., do takrat pa plačevati letno odškodnino v znesku 13.100 din; z arondacijsko odločbo z dne 17. 12. 1963 pa je pravna prednica toženke B. B. v zameno za parcelo 000/2 (sedaj parcela 7) izročila parcelo 000/8 ter se zavezala razliko v vrednosti plačati v denarju v višini 37.800 din. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta po vsebini pogodba in odločba odplačni. Zaključek o odplačni pogodbi je mogoč, če se stranka v zameno za nepremičnino zaveže dati neko odmeno, ne glede na to, ali je svojo obveznost izpolnila. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 198/2013, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje. Res je, da je Vrhovno sodišče RS to stališče zavzelo v denacionalizacijskem postopku, vendar to ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vleklo vzporednice z denacionalizacijskem postopkom in uporabilo Zakon o denacionalizaciji, ki ga v tem postopku ne bi smelo, kot to neutemeljeno očita pritožba. Že iz citirane odločbe jasno izhaja, da je treba na vprašanje odplačnosti odgovoriti po pravilih obligacijskega prava, ki odplačnost definirajo kot nasprotje neodplačnosti. Neodplačna pogodba je tista, pri kateri je ena stranka samo dolžnik, druga stranka pa samo upnik, ko torej prva stranka za svojo izpolnitev ne prejme v zameno nikakršne nasprotne izpolnitve. V nasprotnem primeru je pogodba odplačna. Tako je tudi v obravnavanem primeru. Za presojo ali sta pogodba in odločba po vsebini odplačni, ni pomembno ali sta bili realizirani ali ne, odplačnost se presoja v sklenitveni, in ne v izpolnitveni fazi, kot jasno zapiše Vrhovno sodišče.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da sta že pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 zadosten dokaz, da je za sporni parceli odškodnino, ki presega 30 % takratne vrednosti omenjenih parcel, pravna prednica tožene stranke plačala, ob indicu, da je pravna prednica tožene stranke za odvzeta zemljišča najemala posojila in ob odsotnosti dvoma, da pogodba in odločba nista bili realizirani. Obrazloži, da je takšno dokazno oceno sprejelo zato, ker si ni mogoče predstavljati, da bi toženka za več desetletij nazaj hranila dokaze o izvršenih transakcijah oziroma o tem, da so bile nadomestne nepremičnine dejansko izročene. Pritožba poudarja, da je tožena stranka pravni subjekt, ki mora v zvezi s svojo dejavnostjo ravnati s profesionalno skrbnostjo. Nobenega dvoma ni, da se od tožene stranke pričakuje profesionalna skrbnost glede hranjenja dokumentacije, vendar ne onkraj razumnih zahtev. Kot navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo imajo subjekti pravnih poslov razlog za hrambo dokumentacije o teh poslih bodisi zaradi varstva svojih pravic v odnosu do druge pogodbene stranke, za kar v obravnavanem primeru ni potrebe, saj je tožena stranka na podlagi posla že vpisana kot lastnica nepremičnin ali zaradi zahtev zakonodaje, glede česar pa pritožba ne pove kateri predpis toženo stranko obvezujejo, da dokumentacijo o realizaciji poslov hrani. V predmetni zadevi pa sta, ob odsotnosti dvoma v to, da sta bili pogodba in odločba realizirani, tudi po oceni sodišča druge stopnje odplačna pogodba in odplačna odločba, ob indicu, da je pravna prednica najemala za te posle posojila, zadosten dokaz, da je pravna prednica za odvzeta zemljišča plačala odškodnino in dala nadomestna zemljišča. Ob tem je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka s predložitvijo garancije ni dokazala, da je posojilo najela za predmetni zemljišči. Tega namreč tožena stranka niti ni trdila, je pa s tem dokazovala, da je njena pravna prednica za odvzeta zemljišča najemala posojila. Sodišče prve stopnje je zato to utemeljeno štelo za indic, ki kaže na izpolnjevanje arondacijskih odločb in pogodb. Sodišče prve stopnje dodatno pojasni, da tudi novejša teorija in praksa Vrhovnega sodišča RS, še posebej, ko je stranka v dokazni stiski, kar je v obravnavani zadevi podano, odstopi od dokaznega standarda prepričanja oziroma standarda onkraj razumnega dvoma. Glede na to, da tožeča stranka v obravnavani zadevi kot že rečeno ni navedla nič takega, ki bi vzbudilo dvom v to, da sta bili pogodba in odločba dejansko realizirani, torej ni navedla nobenega utemeljenega razloga, ali predložila ali predlagala dokaza, ki bi vsaj malo nakazoval na to, da pogodba z dne 14. 9. 1960 in arondacijska odločba z dne 17. 12. 1963 nista bili realizirani, pa je temu standardu, tudi po oceni sodišče druge stopnje, zadoščeno. Sodišče prve stopnje s tem dokaznega bremena tudi ni prevalilo na tožečo stranko, kot ta to zmotno trdi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zaradi odsotnosti navedb, ki bi vzbudile dvom, da odločba in pogodba nista bili realizirani oziroma nekega dokaza, ki bi nakazoval na to, štelo, da obe listini, ob indicu, da je toženka plačila nadomestil opravljala, kar izhaja iz garancije z dne 11. 1. 1961, zadostujeta za sklep, da je tožena stranka svoje obveznosti iz pogodbe in odločbe izpolnila. Pritožbeno sodišče to argumentacijo in dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Ob odsotnosti navedb, ki bi vsaj vzbudile dvom, da pogodba in odločba nista bili realizirani, je verjetnost, da sta bili, večja, tako glede na njuno vsebino, ki potrjuje odplačnost in glede na predloženo garancijo iz katere izhaja, da je pravna prednica za plačevanje predmetnih nadomestil in odškodnin najemala posojila. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je bilo toženi stranki nakazano kako naj dokaže, da je nadomestna zemljišča dala – z zemljiškoknjižnimi listinami. Predložitev zemljiškoknjižnih listin bi bilo brez dvoma s strani tožene stranke potrebno, če bi sodišče dvomilo, da sta bili pogodba in odločba realizirani. Ker pa sodišče glede na navedbe tožeče stranke in predložene listine, v to ni dvomilo, za to ni bilo potrebe.

9. Pritožbeno navajanje, da je napačen materialni zaključek sodišče prve stopnje, da je treba izjeme razlagati ozko, ko sodišče tolmači prvi in drugi odstavek 74. člena Zzad, ni jasno. Sodišče je namreč pravilo o tolmačenju pravil in izjem uporabilo kot dodatno pojasnilo zakaj je v konkretnem primeru več razlogov za ugotovitev, da sta bili pogodba in odločba realizirani in zemljišči pridobljeni na odplačen način, kar je povsem ustrezno.

10. Nadalje je sodišče ugotavljalo ali je pravna prednica tožene stranke za odvzeta zemljišča plačala več kot 30 % takratne vrednosti zemljišč. To je v skladu z Navodilom prag, ki ga je treba doseči, da se šteje, da sta bili zemljišči pridobljeni odplačno. Ni jasno kaj želi povedati pritožba s tem, ko navaja, da so bile v arondacijskih odločbah in pogodbah neke odmene vedno določene. Če je odmena določena, to avtomatično ne pomeni, da je zemljišče pridobljeno odplačno. Odmena je morala preseči prej navedeni prag, sicer bi šlo za simbolično nadomestilo. In v tem primeru kriterij odplačnosti ne bi bil izpolnjen. Prav tako ni jasno kaj želi pritožba povedati s tem, da gre za tipske obrazce pri arondacijskih pogodbah in odločbah, ki so se sklepale in izdajale množično ter, da so izvedenci v več primerih ugotovili, da prag 30 % ni bil dosežen, saj je treba presojati vsak primer, vsako vsebino odločbe in pogodbe posebej, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Povsem pavšalno in zato neupoštevno pa pritožba tudi trdi, da vsebina odločb ni vedno odražala dejanskega stanja.

11. Neutemeljen je tudi očitek pritožbe, da bi sodišče prve stopnje v primeru, ko je štelo, da gre za realizirani zavezi, moralo angažirati izvedenca, sicer odstopa od sodne prakse. Sodišče v postopku angažira ustreznega sodnega izvedenca v primeru, ko samo ne razpolaga z ustreznim znanjem (243. člen ZPP). Glede na podatke, s katerimi je sodišče prve stopnje razpolagalo za oceno odplačnosti v tem postopku, pa za postavitev izvedenca ni bilo potrebe. Za zemljišče št. 6 se je pravdna prednica v zameno za odvzeto zemljišče zavezala izročiti kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo parcelo ležečo v k. o. ... Podatka o tem, katera parcela je to bila ni. Izvedenec torej primerjave med odvzeto in v zameno izročeno parcelo ne more narediti in tožena stranka postavitve izvedenca za to parcelo tudi ni predlagala. Glede na zavezo izročiti kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo zemljišče, pa to tudi ni potrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kvalitetno in vrednostno odgovarjajočo zemljišče pomeni enakovredno dajatev, enakovredna dajatev pa pomeni, da je prag 30 % iz Navodila dosežen. Postavitev izvedenca je tožena stranka predlagala za parcelo št. 7, sodišče prve stopnje pa je ta dokaz utemeljeno zavrnilo, saj ni potreben. Sodišče je namreč razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki, da je lahko samo ugotovilo ali je prag 30 % dosežen. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatka o vrednosti odvzetega zemljišča, o vrednosti nadomestnega zemljišča in o višini odškodnine (ki jih tožeča stranka ne prereka), lahko samo opravilo ustrezen izračun.

12. Ne drži tudi pritožbena trditev, da se sodišče ni opredelilo do načina pridobitve nadomestnega zemljišča 000/8, ki ga je pravna prednica tožene stranke izročila (poleg 37.800 din) v zameno za parcelo 000/2 (sedaj parcela 7), saj je ugotovilo, da je pravna prednica toženke to parcelo pridobila na podlagi arondacijske odločbe št. 000/63 z dne 30. 5. 1963 v najem za dobo deset let in proti letni odškodnini 9.540 din od C. C., ta pa je imel po desetih letih pravico od pravne prednice toženke zahtevati zemljišče enake bonitete in izmere. Zemljišče 000/8 je bilo torej v sferi pravne prednice tožene stranke in zato ni mogoče govoriti o tem, da bi bila določila ZSKZ in Navodila izgubila svoj smisel.

13. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato njeni stroški niso bili potrebni.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Zakon o zadrugah, Uradni list RS, št., 13/1992 s spremembami.
³ Uradni list RS, št. 32/93
⁴ Uradni list RS, št. 10/1993 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3034/2014
• Sodba I Up 736/2003
• Sodba I Up 441/2005