VSL Sklep I Cp 741/2021

Jedro

Oseba ima hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, s čimer so izpolnjeni pogoji za nadaljnje zdravljenje na varovanem oddelku psihiatrične klinike.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotna udeleženka zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A. do dne 1.6.2021, stroški tega postopka pa bremenijo proračun.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila nasprotna udeleženka v laični pritožbi in po svoji odvetnici. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Hujše ogrožanje njenega zdravja in življenja, ki se navajata v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sta zgolj hipotetična in nista izkazana. Nasprotna udeleženka je v PB A. teden dni, jemlje predpisano terapijo in ni agresivna, je vodljiva ter nima težav z nadzorovanjem svojih ravnanj. Zunaj bolnišnice jemlje predpisano terapijo, zagotovila si bo bivanje pri prijateljici, nato pa si poiskala novo stanovanje, zagotovljena ima tudi finančna sredstva za preživetje (socialna pomoč). Z ničemer ne ogroža svojega zdravja ali življenja, prav tako nikomur ne povzroča škode. Ona je tista, ki je ogrožena s strani določenih stanovalcev bloka. Njena izpovedba pri zaslišanju ni bila v zadostni meri upoštevana in je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstvo je, da je zdravstveno stanje nasprotne udeleženke po sedaj tednu dni v psihiatrični bolnišnici bistveno boljše in stabilizirano. Jemlje predpisano terapijo in bi se bila pripravljena ambulantno psihiatrično zdraviti. Tudi njen sin B. B. je v telefonskem pogovoru s sodiščem izjavil, da si mama ne bi nič naredila. Zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom glede na zdravstveno stanje nasprotne udeleženke ni nujno in ni sorazmerno. Glede na navedeno bi morala biti odpuščena iz tega oddelka oziroma bi ji moral biti kvečjemu izrečen milejši ukrep, na primer nadzorovana obravnava ali zdravljenje na odprtem oddelku, kar bi povsem zadoščalo, da se uredi terapija in po potrebi opravi dodatna diagnostika. Zadržanje nasprotne udeleženke na oddelku pod posebnim nadzorom in to za tako dolgo obdobje bi lahko imelo kvečjemu negativne posledice za njeno zdravje in bi zaviralo izboljšanje stanja, saj se v bolnišnici počuti slabo. Pri nasprotni udeleženki ne gre za takšno naravo duševne motnje, ki bi nujno narekovala, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma da se ji preprečijo stiki z okolico tako dolgo, to pa posledično pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr¹), zaradi česar nasprotne udeleženke ni moč zadržati na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili ZDZdr, glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenca dr. med. spec. psih. C. C., zaslišanju zadržane osebe in njenega sina B. B. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi pogoji iz 39. člena ZDZdr za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka na dan hospitalizacije, v situaciji, v kateri se je znašla (dan pred potekom najemne pogodbe, konflikt s sosedi), razmišljala o samomoru s skokom v D. jezero, o čemer je povedala dežurni zdravnici, ki je to zapisala na napotnico za sprejem v psihiatrično bolnišnico. Bila je tudi telesno oslabljena, kar dokazuje takojšnja uvedba nadomeščanja vitamina B12. Tudi sin nasprotne udeleženke je povedal, da je mati shujšana, da ni jedla in spala in da na splošno ni taka, kot bi morala biti. Zgolj to, da je izjavil, da si mama ne bi nič naredila, ob drugačnem izvedenskem mnenju izvedenca kot strokovnjaka, ki je povedal, da nasprotna udeleženka hudo ogroža svoje zdravje in življenje, saj bi si zanjo neprijetne situacije pod vplivom blodenj mogla razlagati kot brezizhodne ter odreagirati s samomorilnim vedenjem, ne more pretehtati. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da gre pri zadržani osebi za še neopredeljeno psihotično motnjo. Oseba ima hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, s čimer so izpolnjeni pogoji za nadaljnje zdravljenje na varovanem oddelku psihiatrične klinike. Pritožnica ne pojasni, v katerem delu njena izpovedba ni bila upoštevana in v čem je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zato na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti. Izvedenec je predlagal zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom za dobo štirih tednov proti njeni volji in sodišče prve stopnje je temu mnenju pravilno sledilo. V času štirih tednov se bo njeno stanje ustrezno stabiliziralo zaradi terapije, ki jo prejema. Pritožbi torej neutemeljeno navajata, da trajanje ukrepa ni upravičeno. Če se bo njeno stanje dovolj izboljšalo, bo nasprotna udeleženka tudi pred potekom tega časa lahko odpuščena iz bolnišnice.

6. Sodišče prve stopnje pa je glede na mnenje izvedenca tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči, saj z drugimi oblikami pomoči nasprotni udeleženki ni mogoče zagotoviti varnega okolja ter preprečiti neprilagojenega vedenja. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.

7. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženkine ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

8. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku² - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 77/2008
² Ur. l. RS, št. 16/2019

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 538/2021
• VSL Sklep I Cp 6/2021
• VSL Sklep I Cp 1938/2020