VSL Sklep IV Cp 385/2021

Jedro

Skupno varstvo in vzgoja morata biti prvenstvena oblika tudi, kadar o tem odloča sodišče. Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma, da skupno varstvo in vzgoja A. nista v korist, zato ni razlogov za drugačno odločitev, pa čeprav se pritožnik s takšno obliko varstva in vzgoje ne strinja. Kriterij za odločitev je namreč korist otroka in ne volja staršev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da se znesek 150 EUR nadomesti z zneskom 75 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je devetletno A. A. zaupalo v varstvo in vzgojo obema staršema (I. točka izreka). Njen naslov stalnega bivališča je določilo na naslovu predlagateljice (II. točka izreka), na katerem ima A. tudi naslov za vročanje pošiljk (III. točka). Skupno starševstvo se izvršuje tako, da A. prebiva pri materi vsak drugi teden, ko mati dela v dopoldanski izmeni, pri očetu pa vmesne tedne, ko mati dela v popoldanski izmeni, pri čemer vsak od staršev po izteku tedna, v katerem je A. pri njem, deklico v ponedeljek odpelje v šolo, od konca šolskega pouka oz. podaljšanega varstva tega dne pa je hčerka pri drugem staršu. Praznike preživlja A. izmenjaje – enkrat pri enem staršu, drugič pri drugem. Enako tudi letne šolske počitnice. Poletne počitnice preživlja pri materi zdržema tri tedne v avgustu, ko ima mati kolektivni dopust, v preostanku poletnih počitnic pa prav tako tri tedne zdržema pri očetu, ki mora čas bivanja hčerke pri njem pravočasno napovedati vsaj en teden pred predvidenim pričetkom bivanja (IV. točka izreka). Očetu je določilo preživninsko obveznost v višini 250 EUR, materi pa 100 EUR mesečno. Po izravnavi obeh preživninskih obveznosti pa je naložilo očetu, da na bančni račun matere mesečno nakazuje znesek v višini 150 EUR (V. točka izreka). Kar sta zahtevala udeleženca drugače, je zavrnilo (VI. točka izreka), in odločilo, da nosita vsak svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec, ki v pravočasni pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje odločitvi o skupnem varstvu in vzgoji, kar utemeljuje z navedbami, da hčerka 70 % do 80 % časa preživi pri njem ter da on v pretežni meri skrbi za hčerko. O tem bi se lahko sodišče prepričalo z zaslišanjem predlaganih prič. Da pa bi sodišče lahko presodilo, kaj predstavlja največjo hčerkino korist, bi moralo angažirati ustreznega izvedenca. Čeprav je hčerka v pretežni meri pri njem, mora predlagateljici plačevati preživnino, namesto da bi jo ona njemu. Predlagateljica vzgaja hčerko v duhu nespoštljivega odnosa do njega, kar hčerki ni v korist. Hčerka je bolj navezana nanj, kar je posledica njegovega izdatnega angažiranja oz. predlagateljičinih opustitev obveznosti.

Nerazumna je odločitev, da je hčerkin naslov stalnega prebivališča in naslov za vročanje na naslovu matere, ko pa je hčerka 70 % do 80 % časa pri njem.

Oporeka tudi preživnini v višini 150 EUR, ki bi jo moral plačevati predlagateljici za hčerko. Njegov mesečni dohodek je ugotovljen napačno. Sodišče prve stopnje je izhajalo le iz podatkov davčne blagajne oz. računov iz taksi s. p. dejavnosti, ni pa ga pozvalo na predložitev bilanc in dohodninske odločbe, ki predstavljata relevantni listini za realno ugotovitev dohodka. Davčna blagajna taksi s. p. dejavnosti predstavlja čiste prihodke od prodaje, od tega zneska pa je treba odšteti določene stroške in prispevke. Zaradi zmotne ugotovitve višine njegovega povprečnega mesečnega dohodka je sodišče preživninsko breme med starša porazdelilo napačno. Nerazumljiv in napačen je matematični izračun sodišča. Potrebe otroka je ocenilo na 350 EUR mesečno, kar pomeni, da bi moral vsak starš za otroka prispevati 175 EUR. Ker je sodišče stroške v notranjem razmerju razdelilo tako, da on nosi 250 EUR, predlagateljica pa 100 EUR, je logično, da bi ji moral doplačati le 75 EUR, ne pa 150 EUR.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Poudarja, da je hčerka zaradi taksi službe nasprotnega udeleženca veliko pri drugih ljudeh. Skupno starševstvo pa teče nemoteno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o varstvu in vzgoji mld. A. pravilno oprlo na določbo 138. člena Družinskega zakonika (DZ). Ta določa, da v primerih, če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši (138. člen DZ). Sodna poravnava ali odločitev sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora vsebovati tudi odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka (139. člen DZ).

6. Predlagateljica se je zavzemala za skupno varstvo in vzgojo. To je – če so seveda zagotovljene otrokove koristi – prvenstvena odločitev. Vendar pa morata biti oba starša primerna za izvajanje varstva in vzgoje in med njima mora potekati komunikacija, ki bo zagotavljala korist otroka.

7. Sodišče prve stopnje je opravilo skrbno in celostno presojo obstoja izpostavljenih okoliščin. Tako iz mnenja pristojnega CSD z dne 13. 8. 2020 (list. št. 19) izhaja, da oba starša izkazujeta potrebne in ustrezne starševske kompetence za zdravo in kvalitetno skrb. Ob pogovoru na centru je bilo ugotovljeno, da so se razmere med udeležencema, ki so privedle do razpada zunajzakonske skupnosti, umirile; starša sta predelala določene stiske glede razpada partnerske skupnosti in med njima tudi ni več prihajalo do težav pri dogovarjanju glede stikov. Med njima tudi ni nesoglasij glede A. vzgoje. Izpostavljene okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljujejo sprejeto odločitev o skupnem starševstvu. Pritožba ne izkazuje, da bi med staršema obstajala zelo visoka stopnja konflikta in nesoglasij pri A. vzgoji in varstvu. Pritožbena ost je usmerjena predvsem v dejstvo, da A. pri nasprotnem udeležencu preživi več časa. To pa, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, ne izključuje skupnega starševstva. Skupno varstvo in vzgoja morata biti prvenstvena oblika tudi, kadar o tem odloča sodišče.¹ Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma, da skupno varstvo in vzgoja A. nista v korist, zato ni razlogov za drugačno odločitev, pa čeprav se pritožnik s takšno obliko varstva in vzgoje ne strinja. Kriterij za odločitev je namreč korist otroka in ne volja staršev.

8. Nobene potrebe ni bilo, da bi sodišče v postopku angažiralo izvedenca s področja psihologije, za kar se zavzema pritožba. Mnenje pristojnega CSD z dne 13. 8. 2020 smiselno nakazuje na skupno starševstvo. Temu mnenju nobeden od udeležencev ni konkretizirano oporekal. Center za socialno delo je specifičen pomočnik sodišča. Družinski zakonik njegov položaj približuje položaju sodnega izvedenca. Mnenje ter odsotnost konkretnih pritožnikovih navedb, ki bi vzbudile dvom v pravilnost odločitve o skupnem starševstvu, utrjujeta pritožbeno sodišče v prepričanju o pravilnosti sprejete odločitve.

9. Odločitev o naslovu A. stalnega prebivališča in naslovu za vročanje pošiljk ima podlago v odločbi 139. člena DZ. Gre za vprašanje praktične narave. Sodišče je ohranilo A. stalno bivališče na naslovu, kjer je družina bivala prej. Pritožbi tudi glede te odločitve dvoma v pravilnost ne uspe vzbuditi. Svojo težo k odločitvi doda tudi dejstvo, da nasprotni udeleženec poleg redne službe opravlja tudi taksi službo ter da je znaten del dneva in noči odsoten, zato mora biti hčerka v varstvu pri tretjih osebah oz. pri njegovi mami in novi partnerki. Zato poudarjanje, da hčerka ves čas preživi pri njem, ne more imeti želene teže.

10. Dohodki udeležencev so prepričljivo pojasnjeni v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Očitki, da bi moralo sodišče poleg davčne blagajne oz. računov iz taksi s. p. dejavnosti upoštevati tudi bilance in dohodninsko odločbo, so neutemeljeni. Sklicevanje na bilance in dohodninsko odločbo namreč predstavlja novoto, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ne sme upoštevati. Prav tako ni izpolnjen pogoj iz 34. člena ZNP-1 glede navajanja novih dejstev in novih dokazov. Poleg tega je nasprotni udeleženec jasno izpovedal, da je v času „med korono“ mesečno zaslužil okrog 1.500 EUR, pred njo pa celo 3.000 ali 4.000 EUR, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja o napačno ugotovljeni višini njegovega dohodka ter o napačni porazdelitvi preživninskega bremena.

11. Pritožba pa pravilno opozarja na zmotnost odločitve glede preživninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je A. potrebe ocenilo na 350 EUR mesečno. Temu nasprotni udeleženec ne ugovarja. Tudi preživninsko obveznost je pravilno porazdelilo med starša glede na njune finančne in pridobitne zmožnosti: preživninsko obveznost nasprotnega udeleženca je določilo na 250 EUR, predlagateljice pa na 100 EUR. Napačna pa je odločitev, da mora nasprotni udeleženec po izravnavi obeh preživninskih obveznosti mesečno nakazovati na bančni račun predlagateljice znesek v višini 150 EUR. Takšni odločitvi pritožba upravičeno očita nepravilnost. Sodišče prve stopnje je potrebe otroka ocenilo na 350 EUR mesečno, kar pomeni – kot pravilno ugotavlja pritožnik – da bi moral vsak od staršev zanj prispevati znesek v višini 175 EUR. Sodišče pa je stroške v notranjem razmerju razdelilo tako, da nasprotni udeleženec nosi 250 EUR, predlagateljica pa 100 EUR A. potreb, kar pomeni, da ji mora nasprotni udeleženec doplačati le 75 EUR, ne pa 150 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP odločitev v V. točki izreka spremenilo in znesek 150 EUR nadomestilo z zneskom 75 EUR. V preostalem izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu, pa je pritožbo zavrnilo, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v povezavi z 42. členom ZNP-1, pazi po uradni dolžnosti.

12. Ker odgovor na pritožbo ni v bistvenem prispeval k odločitvi, je pritožbeno sodišče v skladu z določbama 165. člena ZPP v povezavi s 101. členom ZNP-1 odločilo, da predlagateljica nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Primerjaj Novak. B., Skupno varstvo in vzgoja otroka, ko starši živijo ločeno, Pravosodni bileten, št. 1/2009, stran 79.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba IV Cp 2269/2011
• VSM sklep III Cp 1170/2016
• VSL sodba in sklep IV Cp 1295/2016