VSL Sklep I Cp 170/2021

Jedro

Tožnica ni izkazala pogoja reverzibilnosti, saj trditev v tej smeri v predlogih za izdajo začasnih odredb niti ni podala.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni toženi stranki povrniti 447,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 13. 7. 2020 ugodilo ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 12. 2019, navedeni sklep razveljavilo, zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 29. 11. 2019 ter razveljavilo opravljena dejanja po navedenem sklepu. Tožnici je naložilo v plačilo stroške postopka. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 11. 2020 je zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 12. 11. 2020.

2. Tožnica vlaga pritožbi iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da dovoli predlagani začasni odredbi. Glede sklepa z dne 13. 7. 2020 sodišču prve stopnje očita, da je sprejelo diametralno nasprotne zaključke in odločitev kot v sklepu z dne 19. 12. 2019. Če sodišče enkrat sprejme argumente, ki so podprti z dokazi, na podlagi katerih izda začasno odredbo, ne more naknadno v isti zadevi, brez predložitve nekih bistveno novih in drugačnih dokazov, svoje odločitve v celoti spremeniti. Toženka ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval, da je na strehi nastajala škoda, da je ta posledica postavljene sončne elektrarne ter da je sanacija strehe, pri kateri je bilo treba odstraniti sončno elektrarno, nujna. Toženka je samovoljno in brez vednosti tožnice odstranila sončno elektrarno ter s tem posegla v služnostno pravico. V odstranitev sončne elektrarne ni nikoli privolila, se je pa s toženko pogajala o načinu sanacije strehe, o tem kdo je dolžan nositi stroške demontaže in ponovne montaže panelov sončne elektrarne in o terminskem planu same sanacije strehe. Ne drži stališče sodišča prve stopnje, da do posegov v služnostno pravico ni prišlo, ker je ponovno namestila panele sončne elektrarne in ta ponovno deluje. Sodišče prve stopnje je prezrlo obvestilo toženkinega stečajnega upravitelja z dne 3. 12. 2019, da je dostop na streho dopusten le z njegovo vednostjo in pod njegovim nadzorom. Tako je bila omejena tudi v tem, da bi sama nazaj postavila sončno elektrarno. Razveljavitev izpodbijanega sklepa je nujna, saj jo le izdana začasna odredba varuje pred nezakonitimi posegi v njeno služnostno pravico. Če bi bila sončna elektrarna odstranjena daljše časovno obdobje, bi utrpela bistveno višjo škodo, ki bi na koncu lahko znašala nekaj 1.000 EUR. Dodatno bi ji nastala škoda tudi zato, ker so bili paneli sončne elektrarne nepravilno odstranjeni in deponirani.

Glede sklepa z dne 23. 11. 2020 tožnica navaja, da je z njim toženki omogočeno, da pod pretvezo vedno novih in novih „sanacij“ strehe omejuje in preprečuje služnostno pravico, zaradi česar ta izgubi ves svoj pomen. Namen ustanovitve služnostne pravice je v tem, da služnostnega upravičenca varuje pred samovoljnimi posegi v njegovo pridobljeno pravico. 1. 12. 2020 je opravila ponovni ogled stanja sončne elektrarne in ugotovila, da je ta v celoti prekrita s PVC folijo. Prekrivanje sončne elektrarne ne pomeni sanacije, temveč namerno onemogočanje izvrševanja tožničinih pridobljenih pravic, zaradi česar ji nastaja gospodarska škoda. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da ni izkazala obstoja svoje terjatve oziroma njenega verjetnega bodočega nastanka. Jasno je izkazala obstoj svoje služnostne pravice, kot tudi to, da toženka ponovno, pod pretvezo nove sanacije strehe, posega oziroma omejuje izvajanje služnostne pravice. Če je bila streha ob prvi sanaciji v letu 2019 slabo sanirana, ni dolžna trpeti posledic slabe sanacije in posegov v njeno služnostno pravico, še manj pa izgubo dobička iz pridobljene električne energije. Sodišče prve stopnje je bilo nekritično pri presojanju dejstva, ali je bila nova sanacija strehe potrebna in ali ji je nastala škoda. Toženka brez izkazane potrebe po nujni sanaciji strehe ni upravičena do ponovnih posegov v služnostno pravico. Sodišče prve stopnje ravnanje toženke upravičuje s tem, da naj bi obstajal telefonski pogovor med tožnico in G. G. Takšnega telefonskega pogovora ni bilo, še manj pa kakršnegakoli dogovora o ponovni sanaciji strehe. Vedno novi in novi posegi v služnostno pravico so nezakoniti in neustavni. Trenutno se sanacija ne izvaja, zato je elektrarna nerazumno dolgo prekrita s PVC folijo, kar preprečuje njeno normalno delovanje. Služnostna pravica omejuje lastninsko pravico, in sicer v obsegu kot je ustanovljena in vknjižena v zemljiško knjigo. V konkretnem primeru ne gre za potrebo po sanaciji strehe, temveč direktno poseganje v služnostno pravico in njeno omejevanje. Sodišče prve stopnje je glede povrnitve škode napačno zaključilo, da bo ta povrnjena, ne glede na toženkin stečajni postopek, saj se služnostna pogodba lahko podaljša za sorazmeren čas, tako da se pokrije primanjkljaj, ki bi nastal zaradi sanacije strehe. Med pravdnima strankama ni bila nikoli sklenjena služnostna pogodba. Obligacijsko razmerje je nastalo le med tožnico in prejšnjim lastnikom C. d. o. o., ki sta bili podpisnici pogodbe. Ker med pravdnima strankama ne obstaja obligacijsko razmerje, določila služnostne pogodbe, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, ne veljajo. O morebitnem podaljšanju služnostne pravice se bosta morali pravdni stranki dogovoriti s posebnim dogovorom. Zaradi prekritja sončne elektrarne s folijo in vremenskih pogojev bo oziroma je prišlo tudi do fizičnih poškodb na panelih sončne elektrarne.

3. Toženka je na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožnica je 29. 11. 2019 vložila tožbo zaradi motenja izvrševanja neprave stvarne služnosti, ki jo ima vknjiženo v zemljiški knjigi pri nepremičnini v lasti toženke. Služnostna pravica je bila ustanovljena za namene tožničine sončne elektrarne na strehi toženkine stavbe. Tožnica je skupaj s tožbo podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 16. 12. 2019 sprva ugodilo, po toženkinem ugovoru pa je izdano začasno odredbo s sklepom z dne 13. 7. 2020 (prvi izpodbijani sklep) razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Tožnica je 12. 11. 2020 podala nov predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil s sklepom z dne 23. 11. 2020 (drugi izpodbijani sklep) zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v obeh primerih presodilo, da ne obstoji nedenarna terjatev, katere zavarovanje terja tožnica. Prav tako tožnica ni uspela izkazati, da ji grozi nastanek težko nadomestljive škode.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe sodišču prve stopnje ne onemogoča, da po izvedbi ugovornega postopka svojo odločitev spremeni, nepravnomočno začasno odredbo razveljavi in predlog za njeno izdajo zavrne. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo z dne 16. 12. 2019 izdalo le na podlagi tožničinega predloga, brez predhodne izvedbe kotradiktornega postopka. Kontradiktornost je bila v postopku vzpostavljena šele po vročiti tožničinega predloga in izdane začasne odredbe toženki, ki je nato vložila ugovor in s tem podala svoje trditve in dokaze v zadevi. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ponovno pretehtalo razloge za izdajo začasne odredbe. Zgolj zato, ker je z izpodbijanim sklepom z dne 13. 7. 2020 odločilo drugače (začasno odredbo z dne 16. 12. 2019 razveljavilo in predlog zavrnilo), še ne pomeni, da je ta sklep neutemeljen in nezakonit.

7. Tožnica je predlagala izdajo začasnih odredb, ki se pokrivata s tožbenim zahtevkom v delu, s katerim tožnica uveljavlja nedenarno terjatev - nemoteno oziroma neomejeno izvrševanje neprave stvarne služnosti. Gre za t. i. regulacijski začasni odredbi, katerih namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja pred pravnomočnostjo sodne odločbe o glavni stvari. Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo. Pri presoji utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je treba ovrednotiti položaj obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožničine terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank. Skladno z večinsko sodno prakso lahko stranka z regulacijsko začasno odredbo uspe le, kadar je takšno varstvo neobhodno potrebno, da kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode ne bi ostalo brez pomena.¹

8. Tožnica mora za izdajo predlaganih začasnih odredb izkazati, poleg pogoja verjetnosti terjatve iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), še pogoj iz prve ali druge alineje drugega odstavka tega člena² ter pogoj reverzibilnosti, ki izhaja iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča. S slednjim je dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi začasne odredbe odpravljiv in pomeni, da mora tožnica (ob izpolnjenih prvih dveh pogojih) izkazati tudi možnost vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka.³

9. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica teh pogojev, ne s prvim ne z drugim predlogom za izdajo začasne odredbe, ni izkazala. Vprašljiv je že obstoj tožničine nedenarne terjatve. V prvem predlogu za izdajo začasne odredbe je tožnica zatrjevala, da ji je toženka preprečila oziroma onemogočila izvrševanje neprave stvarne služnosti z odklopom in odstranitvijo panelov sončne elektrarne. V drugem predlogu pa je navedla, da jo toženka ovira pri izvrševanju služnosti s tem, ko je panele sončne elektrarne prekrila s PVC folijo. Iz trditev pravdnih strank in predloženih listinskih dokazov⁴ s stopnjo verjetnosti (ki zadostuje v postopku zavarovanja z začasno odredbo) izhaja, da je prišlo do zamakanja strehe toženkine stavbe, zato je potrebna sanacija. Ker je streha zamakala na mestu, kjer stoji sončna elektrarna, je bila toženka primorana del panelov sončne elektrarne odstraniti oziroma jih prekriti s PVC folijo. Kot je v izpodbijanih sklepih pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje⁵, je treba pri presoji preprečevanja oziroma motenja služnosti upoštevati načelo obzirnosti pri izvrševanju služnosti in dejstvo, da vsako ravnanje lastnika služeče stvari še ne pomeni nedopustnega posega v služnost. Sanacija strehe, ki v konkretnem primeru predstavlja vzdrževanje služeče stvari in tožnici omogoča nadaljnje izvrševanje njene služnosti, ne more predstavljati nedopustnega posega v način izvrševanja služnosti.

10. Neizkazana je tudi verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, na katero se je sklicevala tožnica. Navedla je, da je zaradi odstranitve panelov in nedelovanja sončne elektrarne utrpela 42,88 EUR izpada prihodka (prvi predlog za začasno odredbo), oziroma je zaradi zmanjšanega delovanja sončne elektrarne prekrite s PVC folijo utrpela 850 EUR + DDV izpada dohodka (drugi predlog za začasno odredbo). V obeh primerih je še zatrjevala, da obstaja možnost nastanka poškodb na panelih sončne elektrarne in električni napeljavi. Zatrjevana škoda tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nenadomestljive škode. Prav tako tožnica ne more uspeti z zatrjevanjem nastanka hipotetične škode. Za obstoj nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode bi mora tožnica konkretno in natančno navesti relevantna dejstva. Pri tem ne zadostujejo le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode. Potrebna je obrazložitev, katera in zakaj določena dejstva pomenijo nevarnost nastanka škode in zakaj bo ta težko nadomestljiva. Za ugotovitev dejstev je treba predlagati ustrezne dokaze, ki bodo potrdili njihovo resničnost. Tožnica temu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila, zato ne more uspeti niti s pritožbenim zatrjevanjem, da bi škoda lahko znašala tudi več 1.000 EUR.

11. Nenazadnje tožnica ni izkazala pogoja reverzibilnosti, saj trditev v tej smeri v predlogih za izdajo začasnih odredb niti ni podala.

12. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Tožnica s pritožbama ni uspela, zato je toženki, ki je na pritožbi pravočasno in argumentirano odgovorila, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je v skladu s priglašenimi stroški in Odvetniško tarifo (OT) toženki za vsak odgovor na pritožbo priznalo 300 točk nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 27/6 OT) in 6 točk materialnih stroškov (11. člen OT), kar skupno znaša 612 točk (306 x 2), ter 22 % DDV. Toženki pa ni priznalo stroškov pregleda listin in razgovora s stranko, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za pritožbeni postopek. Ob upoštevanju vrednosti točke je tožnica tako dolžna toženki povrniti 447,98 EUR pritožbenih stroškov.

-------------------------------
¹ Prim. odločbe VSL II Cp 14/2021, VSL I Cp 858/2020, VSL I Cp 2143/2019, VSL II Cp 2439/2018 in druge.
² Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.
³ Prim. odločbe VSL II Cp 384/2019, VSL I Cp 2168/2015 in VSC 267/2020.
⁴ Glej zlasti dopise pod prilogami A27, A29,A32, B2 in B3 spisa ter elektronsko korespondenco pod prilogami A48 do A50 spisa.
⁵ Glej 10. točko obrazložitve sklepa z dne 13. 7. 2020 in 9. točko obrazložitve sklepa z dne 23. 11. 2020.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cpg 17/2020
• VSL Sklep I Cp 1785/2021
• VSL Sklep I Cpg 638/2021