VSL Sklep IV Cp 190/2021

Jedro

Ves čas je treba imeti pred očmi, da so začasne odredbe nujna in izjemna pravna sredstva, ki le provizorično urejajo razmerja do njihove dokončne ureditve, ki mora biti zaradi varstva koristi otrok sprejeta brez nepotrebnega odlašanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama teče pravda glede njune razveze, dodelitve treh otrok A., B. in C. (rojenih....) v vzgojo in varstvo, ureditve stikov ter določitve preživnine.

2. Otroci so bili z začasno odredbo z dne 8. 11. 2019 zaupani v vzgojo in varstvu tožniku. Ugovor toženke zoper to začasno odredbo je bil zavrnjen s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 12. 2. 2020, z istim sklepom je bila začasna odredba z dne 8. 11. 2019 dopolnjena tako, da je bila toženki zagrožena denarna kazen (500 EUR) za primer njene kršitve. 16. 3. 2020 je sodišče prve stopnje med drugim izdalo sklep, s katerim je za primer, da toženka ne izpolni prostovoljno začasne odredbe z dne 8. 11. 2019, dovolilo odvzem mladoletnih otrok katerikoli osebi, pri kateri je otrok v času izvršbe, preko sodnega izvršitelja (ki ga je tudi določilo) ob navzočnosti pristojnih oseb CSD. Ta sklep je bil 17. 3. 2020 izvršen.

3. Višje sodišče v Ljubljani je 16. 6. 2020 zavrnilo vse pritožbe (tožnika in toženke) in potrdilo zgoraj navedene sklepe (12. 2. 2020, 16. 3. 2020, 7. 4. 2020), in sicer v delu, ki so se nanašali na začasne odločitve o vzgoji, varstvu in stikih.

4. Z izpodbijanim sklepom 14. 1. 2021 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper sklep od dovolitvi izvršbe z odvzemom otroka. Pojasnilo je, da se je za to odločilo, ker je toženka z gotovostjo izkazala, da odločitev sodišča ne bo spoštovala in da bi bilo siljenje k spoštovanju z denarnimi kaznimi neučinkovito ter bi le podaljševalo varstvo koristi otrok.

5. Toženka je vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče otroke zaupalo v vzgoji in varstvo njej, ti predlogi pa so bili do sedaj vsi pravnomočno zavrnjeni (nazadnje 5. 2. 2021). Trenutno ima glede na sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 8. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020 z njimi stike dvakrat mesečno pod nadzorom CSD v trajanju ene in največ dveh ur.

6. S sklepom z dne 19. 1. 2021 je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo toženkin predlog, da se ji otroci začasno zaupajo v vzgojo in varstvo, z očetom pa bi se določili stiki ter se mu naložilo plačevanje preživnine. Pojasnilo je, da je ugotovilo, da otroci pri očetu in ob določenem režimu stikov z materjo niso ogroženi (oz. da to od zadnje enake pravnomočne odločitve niso postali).

7. Pritožnica se je pritožila zoper sklep z dne 14. 1. 2021 in zoper sklep z dne 19. 1. 2021. V obeh pritožbah predlaga ugoditev njeni pritožbi ter razveljavitev oz. spremembo sklepa, opredeljuje tudi pritožbene stroške.

8. V pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka kot bistveno navaja, da ne gre za pošteno sojenje, kar je razvidno iz sosledja celotnega postopka in da so razlogi izpodbijanega sklepa že vsebovani v odločitvah tukajšnjega pritožbenega sodišča, ki so izdane po 17. 3. 2020. Vztraja, da sodnica, ki odloča v tej zadevi, ne bi smela soditi, ker je v bratsko prijateljskem razmerju z upnikom. Očita, da je sklep izdan po nerazumno dolgem času in da zato ni imela učinkovitega pravnega sredstva. Navaja, da so bili zaradi izdanega sklepa otroci dejansko fizično in duševno mučeni. Očita, da sodišče v sklepu o izvršbi ni obrazložilo, zakaj se je odločilo za neposreden odvzem, to je storilo šele z izpodbijanim sklepom. Trdi, da so bile določbe 238. č čl. ZIZ napačno uporabljene in ne da bi se upoštevala korist otrok. Sklep o izvršbi je bil izdan še pred pravnomočnostjo začasne odredbe, s tem pa se je zadevo prejudiciralo. Ni se upoštevalo milejših, humanejših ukrepov in ustaljenega pravila, da je odvzem otrok ultima ratio. Materi se ni realno omogočilo, da bi prostovoljno lahko izpolnila obveznost.

9. V pritožbi zoper sklep z dne 19. 1. 2021 pritožnica sodišču očita, da je spregledalo čustveni in psihični zlom, ki so ga otroci doživeli 6. 1. 2021. Nasprotuje stališču sodišča, da korist otrok ni ogrožena, če ti ne zbolijo oz. ne potrebujejo psihiatrične pomoči. Očita, da ni jasno, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da otroci normalno funkcionirajo. Trdi, da gre za odtujevanje otrok od matere in da ne drži, da bi bili otroci na stiku z njo 6. 1. 2021 dobro razpoloženi. Trdi, da je trenutno stanje mučenje otrok, odvzeta sta jim mati in dom. Sodišču očita, da si niti ni pridobilo mnenja CSD in da presoja le njena ravnanja, ne pa tudi ravnanja očeta. Obrazložitev sodišča, da je otroke nagovarjala in da je njihov čustveni izbruh na koncu stika 6. 1. 2021 njena odgovornost, se ji ne zdi poštena, pač pa podcenjujoča. Meni, da jo sodišče kaznuje na račun otrok, in da ni res, da ti vendarle uspevajo in normalno odraščajo. Trdi, da je predložila cel kup dokazov, da se zaveda pomena očeta (elektronska sporočila s pobudami na CSD), ki jih sodišče brez pojasnila ni upoštevalo.

10. Tožnik na nobeno od pritožb ni odgovoril.

11. Pritožbi nista utemeljeni.

O sklepu o ugovoru zoper sklep o izvršbi za izročitev otrok

12. Pritožnica ima prav, da je odvzem otroka ultima ratio, skrajni ukrep, in da mora sodišče ves čas paziti na otrokove koristi v vseh postopkih, v katerih utegne biti ta korist prizadeta.

13. Ustava RS v 56. členu določa, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Izvršba v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki je bila v naše pravo uvedena l. 2002 z novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) A in je urejena v 20. poglavju (členi 238 a do 238 g).¹ Neposredni odvzem otroka v postopku izvršbe pomeni hud in boleč poseg v otrokovo življenje, zato ga je treba izpeljati humano in z največjo mero občutljivosti ter le v primeru, če izvršba sodne odločbe z izrekanjem denarnih kazni ni uspešna, le v posebej utemeljenih primerih pa takoj, še preden se uporabi milejši ukrep (238. č² in 1. odst. 238. e čl. ZIZ³).

14. Zaradi izjemne zahtevnosti postopkov odvzema otroka je Vrhovno sodišče RS dalo pobudo za pripravo interdisciplinarnega protokola⁴, ki vsebuje priporočila za vodenje postopkov prisilne izvršitve odločb o odvzemu otroka z neposredno izročitvijo. Protokol vsebuje vrsto priporočil v zvezi z načrtovanjem in izvedbo tega zahtevnega postopka, ki terja od vseh udeleženih strokovnost, odgovornost, skrbnost in predvsem subtilnost, in predstavlja delovni pripomoček za boljše razumevanje in oceno okoliščin, pomembnih za izpeljavo odvzema otroka na način, da bi bila posamezna dejanja kar najmanj obremenjujoča za otroka, da bi se v največji možni meri preprečila travmatizacija in viktimizacija otroka in bi bila spoštovana otrokova osebna integriteta. Protokol, ki je sicer nezavezujoč, je bil sprejet v mesecu novembru 2020, torej šele po tem, ko je bila v predmetnem postopku opravljena tovrstna izvršba.⁵

15. Na izjemno občutljivost in problematičnosti neposredne izvršbe z izročitvijo otroka sta opozorila tudi ustavna sodnika dr. Knez in dr. Jadek Pensa v svojih ločenih mnenjih k sklepu Ustavnega sodišča RS v tej zadevi Up-613/20 z dne 5. 11. 2020.

16. Vendar pa je treba poudariti, da sam način izvršitve sklepa oz. njegov konkreten potek in okoliščine, ki so nastale ob izvršitvi sklepa, po njegovi izdaji, nimajo pravzaprav nobene zveze z vprašanjem njegove pravilnosti in zakonitosti. Kot je razvidno iz zgoraj navedenih določb ZIZ, je sodišče prve stopnje imelo zakonsko podlago, da je odredilo takojšen odvzem otrok, brez predhodnih milejših ukrepov zoper mater, pri kateri so se otroci dejansko nahajali, ker je ocenilo, da gre za izredno urgentno zadevo. Lahko bi sicer odredilo milejše ukrepe, a ni kršilo zakona, če jih ni, ker je to ocenilo za nujno oz. posebej utemeljeno. Očitek, da je bil sklep, zoper katerega ugovor je sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom, „podlaga za mučenje otrok“, je zato neutemeljen. Sklep sam po sebi namreč ni narekoval, da bo njegova izvršitev izredno travmatična in problematična (bolj, kot je to že po naravi stvari), kot je naposled bila oz. kot se očita.

17. Sodišče prve stopnje je izvrševalo začasno odredbo, s katero so bili otroci začasno zaupani očetu. Že samo dejstvo izdaje začasne odredbe pomeni, da je sodišče predhodno ocenilo, da je taka začasna odredba nujna, ker so otroci ogroženi.⁶ Ta ocena se je izkazala za pravilno, saj je bila izdana začasna odredba v postopku s pravnimi sredstvi potrjena. Kot je razvidno iz kratko povzete kronologije postopka v prvih točkah tega sklepa, je bila začasna odredba v veljavi več kot štiri mesece in je mati ves ta čas ni spoštovala in tudi ni kazala, da jo bo. Očitek, da ji ni bila dana možnost prostovoljne izpolnitve, je zato neutemeljen. S tem, in z razlogi, ki so vodili do izdaje začasne odredbe, je sodišče prve stopnje tudi utemeljilo svojo odločitev za takojšen odvzem otrok. V izpodbijanem sklepu je te razloge le še bolj nadrobno pojasnilo, ko je dodalo, da je ocenilo, da denarne kazni pri materi ne bi zalegle oz. dosegle svojega namena. S tem ni storilo nobene postopkovne kršitve.

18. Sodišče je v sklepu o izvršbi ugotovilo oz. ocenilo, da gre za nujno zadevo, v kateri je treba zaradi ogroženosti otrok postopati nemudoma. Ugotovilo je, da je mati od 29. 9. 2018, ko je sodišče določilo stike med otroki in očetom, načrtno in konstanto to odločitev kršila, da otroke spravlja v stisko, jih usmerja proti očetu (otroke vzpodbuja, na pokažejo svoja čustva in povedo, da si želijo k njej, v čustveni eskalaciji otrok, ki je mejila že na agresijo, je ostala popolnoma hladna in jih ni skušala umiriti), jih vznemirja, čustveno obremenjuje in jim z vsem tem povzroča konkretno škodo v njihovem razvoju (3. in 6. tč. obrazložitve sklepa o izvršbi).

19. Očitek, da toženki ni bilo omogočeno učinkovito pravno varstvo oz. sredstvo, ni utemeljen. Po 5. odst. 9. čl. ZIZ ugovor ne zadrži izvršitve sklepa.⁷ Kot je razvidno iz povzetka pod tč. 2., 3. in 4. tega sklepa, drži, da je bil sklep o izvršbi izvršen še pred pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi. Vendar velja tudi za sklep o izvršbi isto pravilo 5. odst. 9. čl. ZIZ, saj ima po 268. čl. ZIZ začasna odredba učinek sklepa o izvršbi. Vsi izpodbijani sklepi so bili obrazloženi, toženki pravilno vročeni, prejela je pravni pouk in vložila vsa dopustna pravna sredstva. Res je, da je med izdajo sklepa o izvršbi in odločitvijo o ugovoru preteklo nekaj več časa, kar pa na samo pravilnost in zakonitost slednjega ne more vplivati. Glede na podatke v spisu je to očitno posledica dejstva, da je prvostopenjsko sodišče po izdaji sklepa o izvršbi (in njegovi izvršitvi) odločalo o številnih toženkinih predlogih za izdajanje novih začasnih odredb, torej o zahtevanem vsebinskem varstvu otrokovih koristi.

O sklepu o zavrnitvi materinega predloga za izdajo začasne odredbe za zaupanje otrok v vzgojo in varstvo njej

20. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 161. čl. Družinskega zakonika (DZ), ki določa, da izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (2. odst. 157. čl. DZ). Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo navedene kriterije. Namen začasne odredbe je le v preprečitvi ogroženosti otroka. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi bili otroci pri očetu ogroženi.

21. Odločitev, da se otroci začasno, do konca postopka, zaupajo očetu, je toženka neuspešno izpodbijala. Odločitev, da se zavrne materin predlog, da se otroci začasno zaupajo njej, je bila nazadnje (pred danes obravnavano) sprejeta 8. 12. 2020 in potrjena s sklepom tukajšnjega pritožbenega sodišča z dne 5. 2. 2021. Tedaj je bilo torej (nazadnje) pravnomočno ugotovljeno, da pogojev za izdajo začasne odredbe ni, da torej otroci niso bili ogroženi. Res je, da ne gre za tim. res judicata, razsojeno stvar v smislu, da se o enakem predlogu ne more več ponovno odločati, saj je narava družinskih razmerij taka, da se spreminjajo in je možno, da pride po izdaji začasne odredbe (z identičnim predlogom) v teku postopka do bistveno spremenjenih razmer in do (nove) ogroženosti otrok, ki zopet terja presojo, ali so podani razlogi za izdajo začasne odredbe za preprečitev te ogroženosti. Vendar tega v konkretnem primeru ni mogoče trditi. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tudi sedaj (po 8. 12. 2020) ni izkazano (niti s stopnjo verjetnosti), da bi bili otroci trenutno pri očetu ogroženi in da je za preprečitev te (nadaljnje) ogroženosti potrebno njihovo takojšnje zaupanje v vzgojo in varstvo materi.

22. Dogodek na koncu stika 6. 1. 2021 med materjo in otroki na CSD njihove ogroženosti pri očetu ne potrjuje. Ugotovljeno je, da so proti koncu stika z materjo otroci začeli jokati ter begati. Nobenega dvoma ni, da so otroci v stiski in da družinska situacija, v kateri so se znašli, ni „normalna“, da je nadpovprečno stresna in obremenjujoča. Zato ni nepričakovano, da so otroci ob dogajanju, kot je konec stika z materjo po nadzorom, v stresu in da svojo stisko tudi izražajo. Ni pa to pokazatelj tega, da bi bili otroci pri očetu ogroženi. Glede na poročilo CSD je večji del stika med otroki in materjo 6. 1. 2021 potekal relativno ugodno, kakor tudi stiki v mesecu novembru in decembru, kar ne kaže, da bi otroci prišli na stik iz ogrožujočega okolja (pri očetu). Možnost in potreba, da se ob primernem odnosu toženke ti stiki v čim večji možni meri razširijo, ni stvar tega pritožbenega postopka. Ves čas je treba imeti pred očmi, da so začasne odredbe nujna in izjemna pravna sredstva, ki le provizorično urejajo razmerja do njihove dokončne ureditve, ki mora biti zaradi varstva koristi otrok sprejeta brez nepotrebnega odlašanja.

23. Toženka je svoje prepričanje, da je sodnica, ki v zadevi odloča, pristranska, uveljavljala preko za to predvidenega instituta - predloga za izločitev sodnice (70. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Njeni predlogi, ki so vsi temeljili na istih očitkih in jih mestoma ponavlja tudi v obravnavani pritožbi („bratsko prijateljska naveza“ med sodnico in tožnikom), so bili vsi zavrnjeni (šest sklepov predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani - z dne 24. 10. 2019, 3. 2. 2020, 31. 3. 2020, 30. 9. 2020, 9. 10. 2020 in 22. 10. 2020). O njeni pritožbi zoper te sklepe je tukajšnje pritožbeno sodišče že odločilo, in sicer jo s sklepom 5. 2. 2021 IV Cp 00/2021 kot neutemeljeno zavrnilo. Teh razlogov zato ne bo ponovno presojalo.

24. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni. Podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. istega zakona), zato je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 1. odst. 151. čl. ZPP. Stroški v zvezi z začasno odredbo bodo delili usodo vseh drugih za pravdo potrebnih stroškov.

-------------------------------
¹ Glej Galič A., Jan M. Jenull H., Zakon o izvršbi in zavarovanju, Komentar novele in uvodna pojasnila, GV Založba Ljubljana, 2002, str. 44-45.
² Sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera in tako, da bo zagotovljeno varstvo koristi otroka, odloči, da se izvršba sodne odločbe o vzgoji in varstvu otroka opravi z izrekanjem denarnih kazni zoper osebo, na katero se nanaša sklep o izvršbi, ali z odvzemom otroka in njegovo izročitvijo osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo (238 č. čl. ZIZ).
³ Če izvršba na način, določen v prejšnjem členu (posredna izročitev, op. sodišča) ni uspešna, v posebej utemeljenih primerih pa takoj, lahko sodišče odloči, da se izvršba opravi tako, da se otroka odvzame osebi, pri kateri je otrok v času opravljanja izvršbe, ter ga izroči osebi, kateri je otrok zaupan v vzgojo in varstvo (1. odst. 238. e ZIZ).
⁴ Ob sodelovanju različnih institucij - Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Skupnosti centrov za socialno delo, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstva za pravosodje in Zbornice izvršiteljev Slovenije.
⁵ Dostopno na http://www.sodisce.si/mma_bin2.phpnid=2020112414371973&static_id=2020112414353174
⁶ To je bila posledica ocene, da mati ne le izrazito ovira, ampak praktično že kar onemogoča stike med otroki in njihovim očetom, hkrati pa deluje na otroke v smeri, da bodo ti začeli sami odklanjati stike z njim oziroma se to že dogaja (27. tč. obrazložitve začasne odredbe z dne 8. 11. 2019.
⁷ Glej več v D. Orož., Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija, Maribor 2018, dostopno na https://dk.um.si/Dokument.php?id=125220, zlasti str. 39-45 in 196-197.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep IV Cp 669/2023
• VSK Sklep IV Cp 451/2023
• VSL Sklep IV Cp 105/2021