VSL Sklep I Ip 77/2021

Jedro

ZIUPOPDVE določa, da so vsi prejemki, izplačani dolžniku na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe zaradi epidemije, razen prejemkov, ki predstavljajo nadomestilo plače ali plačilo za opravljene storitve, izvzeti iz izvršbe po ZIZ. Vendar pa ta zakon velja šele od 31. 12. 2020 in v nobenem delu ne določa veljavnosti tega ukrepa za nazaj. Zakonodajalec je predvidel, da bo odlog izvršbe nastopil po samem zakonu, zato sodišča posebnih sklepov ne bodo izdajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zahteva za odpravo nepravilnosti zavrne in da dolžnica sama krije stroške predloga za odpravo nepravilnosti.

2. Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnica. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj ZIUZEOP, ki je določil izvzetje dodatkov za tvegano delo iz izvršbe, še velja. Tudi 119. člen ZIUPOPDVE pa določa omejitev in izvzetje iz izvršbe. Izvršba bi skladno s 121. členom ZIUPOPDVE morala biti tudi odložena, saj ne gre za nujno zadevo, vendar pa očitno izvršba ni bila odložena, saj dolžnica ni prejela sklepa o odlogu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

5. Dolžnica je v zahtevi za odpravo nepravilnosti zatrjevala, da ji je organizacija za plačilni promet neutemeljeno zarubila prejemke iz naslova dodatka za delo v tveganih razmerah za oktober in november 2020. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da po sedaj veljavnih predpisih ni podlage za izvzem spornih prejemkov iz izvršbe. 92. člen Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (v nadaljevanju ZIUZEOP – Uradni list RS, št. 49/2020), je sicer res določal, da so vsi prejemki, izplačani dolžniku na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe zaradi epidemije, razen prejemkov, ki predstavljajo nadomestilo plače, izvzeti iz izvršbe po ZIZ in iz davčne izvršbe po ZDavP-2, vendar pa je to določilo, skladno z določbo 20. člena ZIUZEOP, veljalo le od 13. marca 2020 do 31. maja 2020. V kasneje sprejetih predpisih za omilitev posledic epidemije, pa tako določilo ni bilo več sprejeto. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zahtevo dolžnice za odpravo nepravilnosti zavrnilo. Odločitev je pravilna, vendar deloma iz drugih materialnopravnih razlogov.

6. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da ni utemeljena dolžničina pritožbena navedba, da ZIUZEOP še velja. Skladno s 1. točko drugega odstavka Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 80/20, ZIUOOPE) se s tem zakonom zaradi omilitve in odprave posledic epidemije za gospodarstvo, javne finance in področja gradnje objektov odstopa od določb ZIUZEOP. Tako tudi ne velja več 92. člen tega zakona o izvzetju dohodkov, prejetih na podlagi tega zakona, iz izvršbe.

7. Drži sicer, da Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, ZIUPOPDVE) v 119. členu določa, da so vsi prejemki, izplačani dolžniku na podlagi zakonov, ki urejajo interventne ukrepe zaradi epidemije, razen prejemkov, ki predstavljajo nadomestilo plače ali plačilo za opravljene storitve, izvzeti iz izvršbe po ZIZ. Vendar pa ta zakon velja šele od 31. 12. 2020 in v nobenem delu ne določa veljavnosti tega ukrepa za nazaj. Na prejemke za oktober in november 2020 se torej ta določba ne more nanašati, v vmesnem obdobju pa takega interventnega ukrepa ni določal noben zakon. Zaradi navedenega dolžničina zahteva za odpravo nepravilnosti ni bila utemeljena, tudi sicer pa je skladno z ustaljeno sodno prakso zahteva za odpravo nepravilnosti lahko uspešna le glede tistih izvršilnih dejanj, ki ob odločanju o zahtevi še niso opravljena.

8. V zvezi z odločitvijo o stroških dolžnica izrecnih pritožbenih navedb ne podaja, vendar pa je pravilna tudi ta, saj dolžnica z zahtevo za odpravo nepravilnosti ni uspela in ji ti stroški niso bili neutemeljeno povzročeni (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

9. Drži, da 121. člen ZIUPOPDVE v zvezi s Sklepom Vlade RS o podaljšanju ukrepa odloga izvršbe (Uradni list RS, št. 12/21) določa, da se v izvršilnih postopkih, ki tečejo po ZIZ, z dnem uveljavitve tega zakona odloži izvršba, če je dolžnik fizična oseba (razen v nujnih in preživninskih zadevah). Vendar pa je že sam zakonodajalec predvidel, da bo odlog izvršbe nastopil po samem zakonu, zato sodišča posebnih sklepov ne bodo izdajala.¹

10. Po povedanem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Predlog ZIUPOPDVE, EVA:2020-1611-0140, stran 95.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 498/2014
• VSL sklep IV Cp 1053/2015
• VSRS Sodba IV Ips 11/2022