VSL sklep Cst 132/2021

Jedro

V sklepih je bilo odločeno, da upravitelju za razdelitve do vključno 21. razdelitve dodatna nagrada za razdelitev ne pripada, iz obrazložitve pa je izrecno razvidno, da je bilo tako odločeno na podlagi Pravilnika 2009. S tem pa je bilo tudi pravnomočno odločeno, da upravitelju za navedene razdelitve ne pripada nikakršna dodatna nagrada za razdelitve, za katere je bila pravna podlaga v Pravilniku 2009.

Zgolj zaradi zatrjevane spremembe sodne prakse v pravnomočne sklepe ni mogoče posegati.

Zaradi pravila o časovni veljavnosti splošnih aktov je lahko Pravilnik podlaga za odmero nagrade upravitelju le za tista opravila, ki so bila opravljena v tistem časovnem trenutku, ko je Pravilnik veljal. Sklep o nagradi upravitelja je konstitutivne narave – pravico do nagrade upravitelj pridobi šele s sklepom sodišča. Ne glede na 11. člen prej navedenih sprememb in dopolnitev Pravilnika, ko je postopek tekel tudi po začetku veljavnosti Pravilnika 2015, je pravna podlaga za odmero nagrade upravitelju za opravila, opravljena od 3. 1. 2015 dalje, Pravilnik 2015. Pri tem je namreč treba uporabiti tudi temeljno pravilo iz prvega odstavka 103. člena ZFPPIPP, po katerem ima upravitelj pravico do nagrade za svoje delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi glede nagrade za unovčenje in razdelitev od 22. razdelitve dalje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu (glede nagrad za unovčenje in razdelitev do vključno 21. razdelitve) se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 1642) zavrglo upraviteljev predlog z dne 3. 2. 2021 za odmero dodatnega nadomestila za unovčenje in razdelitev stečajnih mas.

2. Zoper navedeni sklep se je upravitelj pravočasno pritožil (PD 1643). Navaja, da je bila s sklepom z dne 6. 6. 2015 odmerjena nagrada do zgornjega limita 50.000,00 EUR. S sklepom z dne 13. 5. 2019 je bilo odločeno o predlogu upravitelja v zvezi z vprašanjem ustavnosti 114. člena ZFPPIPP ter ustavnosti in zakonitosti 7. člena Pravilnika v zvezi z določitvijo zgornjega limita te nagrade, ne pa o razlagi Pravilnika. Z zavrženim predlogom je uveljavljal drugačen pravni temelj, ki izhaja iz kasnejše razlage Pravilnika – oblikovala se je sodna praksa, da se lahko Pravilnik 2015 uporabi tudi za stečajne postopke, ki so se začeli še v času Pravilnika 2009, ko pride v času novega pravilnika do novih stanj. V času veljave novega Pravilnika je bil dosežen pretežni del razdelitev, ki so skupaj znašale 4.931.509,35 EUR. Zato gre zdaj za drugačno pravno podlago v zvezi z maksimalno višino nagrade, zato predhodne odločbe nimajo pravnih učinkov in je upravičen do dodatnega zneska v višini 10.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo novega Pravilnika. Prav tako ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma tega sploh ni ugotavljalo, in sicer o tem, da je upravitelj večji del svojih nalog pri unovčenju in razdelitvi opravil po 3. 1. 2015. Ker se do tega ni opredelilo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, s čimer je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. V pravočasni dopolnitvi pritožbe je upravitelj še navedel, da se je zmotil glede pravilne višine dodatne nagrade. Za razdelitve v višini 4.931.509,35 EUR mu po 7. členu Pravilnika pripada še 4.144,53 EUR. O tem, ali upravitelju pripada višja nagrada, je sodišče sicer že odločilo, vendar na drugi pravni podlagi. Oblikovala pa se je nova sodna praksa. Ker upravitelj pridobi pravico do nagrade šele s sklepom sodišča, je pomembno, v času veljavnosti katerega Pravilnika je bilo opravljeno njegovo delo. Sklicuje se na sklep VSL Cst 40/2020, v katerem je bilo sicer odločeno o nadomestilu za otvoritveno poročilo. Zato je sporno, ali se je v tej zadevi dejansko razreševalo vprašanje, ali se uporablja spremenjeni Pravilnik. Sklicuje se tudi na sklep VSK Cpg 183/2009, po katerem je pomemben predpis, ki velja v času izdaje sklepa, saj šele z njim upravitelj pridobi pravico do nadomestila, in na sklep Okrožnega sodišča v Mariboru St ... z dne 24. 6. 2020, ki upošteva odločitev iz sklepa VSL Cst 40/2020. Ob ponavljanju pritožbenih navedb upravitelj zaključi, da je izpolnjen pogoj za odmero dodatnega nadomestila v višini 4.144,53 EUR.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 3. točko četrtega odstavka 103. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP ima upravitelj pravico do nadomestila za unovčenje stečajne mase in razdelitev splošne ali posebne stečajne mase (v nadaljevanju: nagrada za razdelitev), ki se določi v sorazmerju z višino zneska, ki je predmet razdelitve. Podrobnejša pravila o odmeri nagrade upravitelja so (v skladu z osmim odstavkom 103. člena ZFPPIPP) določena s tarifo iz 2. točke prvega odstavka 114. člena ZFPPIPP – torej s tarifo za odmero nagrade upravitelja in pavšalnega nadomestila za prevzem poslov razrešenega upravitelja, ki jo predpiše minister, pristojen za pravosodje. Minister za pravosodje je tarifo določil v Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen – Pravilnik (Uradni list RS, št. 91/08, 119/08, 53/09 in 92/2014).

6. Nadomestilo za unovčenje stečajne mase in razdelitev je določeno v 7. členu Pravilnika. V njegovem prvem odstavku je določena preglednica, kolikšno nadomestilo pripada upravitelju glede na osnovo za izračun, v drugem odstavku pa je določeno, da je osnova za izračun nadomestila višina zneska unovčenega premoženja, ki je predmet razdelitve, ne glede na to, ali gre za razdelitev splošne ali posebne razdelitvene mase.

7. V Pravilniku, ki se je uporabljal od 11. 7. 2009 do 2. 1. 2015 (v nadaljevanju Pravilnik 2009), je bila najvišja nagrada za razdelitev določena v V. postavki, in sicer je bila za razdelitve v višini nad 2.250.000,00 EUR določena nagrada v znesku 43.500,00 EUR + 0,5 % za znesek razdelitve nad 2.250.000,00 EUR, vendar največ 50.000,00 EUR. S spremembo in dopolnitvijo Pravilnika, ki se uporablja od 3. 1. 2015 dalje (v nadaljevanju: Pravilnik 2015) je bila (v za odločitev relevantnem delu) dodana še VI. postavka, v kateri je za razdelitve v višini nad 3.550.000,00 EUR določena nagrada v znesku 50.000,00 EUR + 0,3 % za znesek razdelitve nad 3.550.000,00 EUR, vendar največ 60.000,00 EUR.

8. S predlogom z dne 3. 2. 2021, o katerem je odločeno v izpodbijanem sklepu, je upravitelj uveljavljal, da je glede na to, da je v obravnavani zadevi prišlo do delitev v skupnem znesku 4.931.509,35 EUR, pretežni del prodaj in razdelitev pa je bil opravljen po 3. 1. 2015, upravičen do dodatne nagrade v znesku 10.000,00 EUR, medtem ko se še vedno upošteva limit tega nadomestila v višini 50.000,00 EUR, čeprav je sodna praksa zdaj drugačna. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrglo z obrazložitvijo, da je bilo o nagradi za razdelitev že pravnomočno odločeno s sklepom z dne 6. 6. 2016 (PD 1146) in s sklepom z dne 13. 5. 2019 (PD 1555), potrjenim s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 7. 2019 (PD 1576).

9. S sklepom z dne 6. 6. 2016 je bila upravitelju odmerjena nagrada za razdelitev po 7. členu Pravilnika 2009 – upoštevana je bila omejitev nagrad na znesek 50.000,00 EUR. S sklepom z dne 13. 5. 2019 je bil zavrnjen upraviteljev predlog z dne 10. 5. 2019, v katerem je predlagal odmero dodatnih nagrad za 13. razdelitev ter za razdelitve od 15. do 21. razdelitve; v obrazložitvi je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila že s sklepom z dne 6. 6 .2016 odmerjena nagrada za razdelitev do zgornje meje 50.000,00 EUR, kar izhaja iz Pravilnika 2009 in zato upravitelj do nadaljnjih nadomestil ni upravičen. Ta sklep je potrdilo tudi višje sodišče, ki je na podlagi pritožbenih navedb presojalo le ustavno skladnost limitiranj nagrade za razdelitev.

10. Upravitelj ima sicer prav, ko navaja, da sedaj uveljavlja, da naj bi se sodna praksa spremenila, zato naj bi bil upravičen do dodatne nagrade v višini 10.000,00 EUR, pri čemer je ta znesek v dopolnitvi pritožbe zmanjšal na 4.144,53 EUR, pri čemer pa trdi, da naj bi sedaj uveljavljal drugačno pravno podlago. Pravna podlaga za odmero nagrade za razdelitev je Pravilnik. V navedenih sklepih je bilo odločeno, da upravitelju za razdelitve do vključno 21. razdelitve dodatna nagrada za razdelitev ne pripada, iz obrazložitve pa je izrecno razvidno, da je bilo tako odločeno na podlagi Pravilnika 2009. S tem pa je bilo tudi pravnomočno odločeno, da upravitelju za navedene razdelitve ne pripada nikakršna dodatna nagrada za razdelitve, za katere je bila pravna podlaga v Pravilniku 2009. Čeprav upravitelj ni ne v predlogu navedel, da naj bi bila podlaga v Pravilniku 2015, ne tega uveljavljal v pritožbi, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je o teh nagradah že pravnomočno odločeno. Dejstva, ki jih upravitelj uveljavlja – da je prišlo do razdelitev, ki upravičujejo odmero višje nagrade – so vseskozi enaka. Zaradi pravnomočne odločitve o nagradah za razdelitev do vključno 21. razdelitve ni dopustno ponovno razpravljanje o teh nagradah. Zgolj zaradi zatrjevane spremembe sodne prakse v pravnomočne sklepe ni mogoče posegati.

11. S sklepom z dne 6. 6. 2016 in 13. 5. 2019 pa ni bilo odločeno o upravičenosti do nagrad od 22. razdelitve dalje. Zato tega dela predloga ni mogoče zavreči iz razloga pravnomočno odločene stvari in je pritožba v tem delu utemeljena. Pravnomočnost se lahko razteza le na dejstva tistih delitev, o katerih je bilo odločeno, da upravitelju dodatna nagrada za razdelitev ne pripada. Pri tem iz novejše sodne prakse izhaja, da je bilo preseženo togo pravilo iz 11. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS 92-3703/2014), po katerem se postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega pravilnika (torej Pravilnika 2015), nagrada in stroški odmerijo po Pravilniku 2009. Gre za sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 297/2019 z dne 11. 7. 2019 in Cst 40/2020 z dne 4. 2. 2020. Sklepa sicer še nista bila dodana v bazo sodne prakse, sta pa javno dosegljiva na portalu AJPES za objave v postopkih zaradi insolventnosti, in sicer je bil prvi izdan in objavljen v zadevi St 4631/2015, drugi pa v zadevi St 443/2014.

12. Navedena sklepa se sicer nanašata na nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila, vendar pa višje sodišče v obravnavani zadevi ocenjuje, da sta uporabna tudi za nagrado za razdelitev. Strinja se tudi s stališčem, da je zaradi pravila o časovni veljavnosti splošnih aktov lahko Pravilnik podlaga za odmero nagrade upravitelju le za tista opravila, ki so bila opravljena v tistem časovnem trenutku, ko je Pravilnik veljal. Sklep o nagradi upravitelja je konstitutivne narave – pravico do nagrade upravitelj pridobi šele s sklepom sodišča. Ne glede na 11. člen prej navedenih sprememb in dopolnitev Pravilnika, ko je postopek tekel tudi po začetku veljavnosti Pravilnika 2015, je pravna podlaga za odmero nagrade upravitelju za opravila, opravljena od 3. 1. 2015 dalje, Pravilnik 2015. Pri tem je namreč treba uporabiti tudi temeljno pravilo iz prvega odstavka 103. člena ZFPPIPP, po katerem ima upravitelj pravico do nagrade za svoje delo.

13. O nagradah za razdelitev od 22. dalje tako še ni bilo pravnomočno odločeno. Višje sodišče se strinja z upraviteljem, da mu vsaj za nadaljnje razdelitve pripada nagrada v skladu s VI. postavko 7. člena Pravilnika 2015. Vendar pa o tem delu ne more samo odločiti, saj je upraviteljev predlog glede nagrad za razdelitve od 22. dalje preveč pomanjkljiv. V samem predlogu namreč upravitelj ni specificiral, kakšna nagrada bi mu šla za te razdelitve in kolikšne so te delitve sploh bile (kakšen je bil znesek razdelitvene mase). Razpredelnica, ki je bila priložena k pritožbi, za odločitev ni zadostna. Poleg tega je v razpredelnici za 23. delitev navedeno: poračun vkalkuliranih nadomestil pri razdelitvah, kot upniki so navedeni: po seznamu od 1.-18. in vsi upniki iz SRM, razdeljeno pa naj bi bilo 141.826,79 EUR, datum razdelitve ni naveden. Če gre res za poračun vkalkuliranih (in že prejetih) nadomestil, zaenkrat ni videti podlage, da je dejansko šlo za razdelitev, za katero bi upravitelju pripadala kakršnakoli nagrada. Vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje to vprašanje razčistiti v nadaljnjem postopku.

14. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijani sklep v zvezi z nagradami za razdelitev do 21. razdelitve potrdilo in v tem delu pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Glede nadaljnjih razdelitev pa materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zato je pritožba v tem delu utemeljena in ji je višje sodišče ugodilo ter sklep v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v katerem naj upravitelj tudi dopolni svoj predlog.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1918/2019
• VSL sklep Cst 20/2015
• VSL sodba I Cp 2820/2012