VSL Sklep Cst 163/2021

Jedro

Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika. V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP).

Pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti, domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek prisilne likvidacije ustavi in se začne stečajni postopek nad dolžnikom A., d. o. o., matična številka ..., davčna številka ... (1. točka), da bo upravitelj B. B. imenovan s sklepom o začetku postopka prisilne likvidacije opravljal funkcijo upravitelja tudi v stečajnem postopku (2. točka) ter da se iz proračuna sodišča opravi plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v višini 122,00 EUR za objave in 2.159,10 EUR za nadomestila upravitelja in kritje drugih stroškov stečajnega postopka, ki se nakaže v dobro denarnega računa stečajnega dolžnika (3. točka).

2. Zoper sklep v celoti je pritožbo vložil družbenik stečajnega dolžnika, družba C., d. o. o. iz Ljubljane in uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)). Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ne začne stečajnega postopka in da razveljavi 2. in 3. točko izpodbijanega sklepa.

3. Upravitelj je odgovoril na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog upnika Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), nad dolžnikom s sklepom z dne 16. 11. 2020 začelo postopek prisilne likvidacije, ker dolžnik nima bančnega računa, ima pa premoženje in ker dolžnik nima družbenikov, saj je družbenik umrl. Ta sklep je postal pravnomočen, saj je bila pritožba družbe C,. d. o. o., ki je trdila, da je družbenik dolžnika (in je pritožnik tudi v tem postopku), zavržena (PD 19). V tako začetem postopku prisilne likvidacije družbe je upravitelj podal predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom po 423. členu ZFPPIPP. V predlogu je navajal, da dolžnik že od 13. 12. 2019 nima odprtega nobenega računa, poleg tega pa dolguje predlagatelju postopka prisilne likvidacije dolg po seznamu izvršilnih naslovov, št. DT 0000-0001/2020-1 z dne 25. 8. 2020, zato je pri dolžniku podana domneva trajnejše nelikvidnosti v skladu s tretjo alinejo 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in je pri dolžniku podan položaj insolventnosti. Sodišče prve stopnje je v skladu s temi navedbami izdalo izpodbijani sklep, ki ga pritožnik izpodbija iz razloga, da dolžnik ni insolventen.

6. Če (likvidacijski) upravitelj predlaga, da naj se začne stečajni postopek, ker je ugotovil, da je družba insolventna, torej v skladu s prvim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, sodišče ustavi postopek prisilne likvidacije in začne stečajni postopek, ne da bi presojalo, ali je pravna oseba insolventna, saj tako določa drugi odstavek 423. člena ZFPPIPP. Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek (prvi odstavek 422. člena ZFPPIPP). Kot izhaja iz podatkov sodnega registra, je pritožnik postal družbenik dolžnika z datumom vstopa 5. 9. 2020, zato je njegova pritožba dovoljena. V situaciji iz 423. člena ZFPPIPP pa je smiselno uporabljiva določba tretjega odstavka 234. člena ZFPPIPP, po kateri domnevo insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP lahko izpodbija družbenik dolžnika. Iz navedenega izhaja, da pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka prisilne likvidacije in začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZFPPIPP, lahko vloži družbenik dolžnika.¹ V okviru pritožbe pa lahko pritožnik kot družbenik izpodbija upraviteljevo navedbo o insolventnosti dolžnika, pri čemer mora utemeljiti in predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena v zvezi s četrtim odstavkom 235. člena ZFPPIPP).

7. Predlog za začetek stečajnega postopka je upravitelj temeljil na domnevi o trajni nelikvidnosti po tretji alineji 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, tj. če dolžnik nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi. Učinek te domneve lahko pritožnik uspešno izpodbije z izpodbitjem zatrjevane domnevne baze ali tako, da bi dokazal, da je kljub izkazani domnevni bazi, v daljšem obdobju sposoben poravnati vse svoje zapadle obveznosti.²

8. V zvezi z domnevno bazo o obstoju trajne nelikvidnosti pritožnik navaja, da je do domneve o trajni nelikvidnosti prišlo le zaradi pomanjkljivosti v personalnem substratu družbe (stečajnega dolžnika), ker dolžnik ni imel niti družbenika niti poslovodje, kar pomeni, da ni bilo osebe, ki bi v imenu dolžnika poskrbela, da se račun ne zapre oziroma da se sklep o izvršbi poplača, pomanjkljivost v personalnem substratu pa ni pomanjkljivost dolžnika, ki bi sodila pod ingerenco ZFPPIPP oziroma bi jo bilo potrebno nasloviti preko insolvenčnega prava, temveč gre za statusno pomanjkljivost, ki bi jo družbeniki lahko odpravili po določbah drugega odstavka 50. člena ZGD-1. Res je sicer, da je bil postopek prisilne likvidacije s strani upnika sprožen zato, ker dolžnik ni imel družbenika, ki je bil hkrati tudi poslovodja, ker je ta umrl. Res je tudi, da bi vsaj pomanjkljivost glede poslovodje lahko bila odpravljena v skladu z določbo drugega odstavka 50. člena ZGD-1, pomanjkljivost glede družbenika pa tudi preko skrbnika zapuščine (131. člen Zakona o dedovanju - ZD). Vendar do slednjega v obravnavanem primeru ni prišlo, kar je povzročilo, da je bil račun dolžnika zaprt dne 13. 12. 2019 in da dolg (predlagatelja prisilne likvidacije) po davčni izvršbi ni bil plačan po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi, česar pritožba niti ne izpodbija. Obstoj te domneve skuša pritožba relativizirati tako, da slednje nima vpliva na insolventnost, kar pa ne drži, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

9. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, v katerem pritožnik trdi, da dolžnik ni insolventen, ker je dolgoročno plačilno sposoben. Po stališču pritožbe je svoje obveznosti dolžnik sposoben poravnati v daljšem obdobju, pa tudi kratkoročno, v roku do enega leta. Navaja, da znašajo obveznosti dolžnika okoli 17.000,00 EUR, pri čemer vrednost premoženja, s katerim razpolaga dolžnik (gre za nepremičnine, katerih vrednost po GURS je določena na 29.014,00 EUR) znatno presega višino obveznosti. V zvezi z vrednostjo premoženja pritožnik predlaga kot dokaz vpogled v otvoritveno poročilo z dne 25. 2. 2020, ki je bilo izdelano v stečajnem postopku, ki se je vodil nad pokojnim bivšim družbenikom dolžnika pod St 0000/2019 ter postavitev izvedenca za oceno vrednosti nepremičnin (ne pa tudi izvedenca za ugotovitev obstoja solventnosti). Vendar pa pritožnik ne priloži dokazov o tem, koliko sploh znašajo celotne dolžnikove obveznosti. Na pritožniku je breme, da za svoje trditve o tem, da dolžnik ni insolventen, priloži tudi dokaze (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP). Ker je pritožnik družbenik dolžnika, z dokazi o dolžnikovih obveznostih prav gotovo razpolaga (oziroma bi z njimi lahko razpolagal) in jih priložil svoji pritožbi. Pritožnik se sicer v tem delu sklicuje na prijavo terjatve upnika Banka d. d. in navedbo obveznost predlagatelja postopka prisilne likvidacije (FURS), vendar kot izhaja iz podatkov spisa, so terjatve do sedaj v postopku prijavili še drugi upniki, sklicevanje na prijave terjatev (in še to le nekaterih) pa po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da gre za odraz pravega stanja dolžnikovih obveznosti. Temu je namreč namenjeno vodenje poslovnih knjig in sestavljanje računovodskih izkazov, na katere pa se pritožnik niti ne sklicuje niti jih svoji pritožbi ne priloži. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik s sklicevanjem na le nekatere dolžnikove obveznosti, domneve insolventnosti ne more izpodbiti, saj zaradi pomanjkljivega procesnega gradiva njegovih trditev niti ni mogoče preizkusiti.

10. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Sklep sodišča prve stopnje je tudi uspešno prestal pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sklepa VSL Cst 492/2018 in Cst 58/2019.
² Prim. sklep VSL Cst 541/2018.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 492/2018
• VSL Sklep Cst 22/2020
• VSL Sklep Cst 198/2019