VSL Sklep Cst 174/2021

Jedro

Namen zakonskega določila, da mora stečajni dolžnik obvestiti upravitelja o svojem premoženju, je, da je znano vse premoženje, iz katerega se nato lahko poplačajo upniki, za kar poskrbi upravitelj. Res je o tem premoženju dolžnik poročal šele, ko je upraviteljico nanj opozoril upnik, vendar pa ob dejstvu, da (vsaj zaenkrat kaže tako) to premoženje nima vrednosti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s tem upniki niso mogli biti oškodovani, družba pa niti ne posluje.

Dejstvo, da je dolžnik ustanovitelj Zavoda Z. ne predstavlja ovire za odpust obveznosti, vsekakor pa ne gre za izpodbojno dejanje v smislu 271. člena ZFPPIPP. Pri izpodbojnih dejanjih gre vsebinsko za preferiranje enega od upnikov, za to pa v tem primeru niti ne more iti. Kot navaja upraviteljica, to premoženje spada v stečajno maso. Vendar pa v stečajno maso spada le sam zavod oziroma ustanoviteljske pravice v njem, ne pa tudi premoženje, ki ga zavod ima. Oprema, surovine in mesni izdelki so del premoženja zavoda in ne stečajnega dolžnika, kar je izkazano z listinami, zato jih upraviteljica ne more in ne sme kar prodati kot stečajno maso v tem postopku. V stečajno maso bi ti predmeti, ki predstavljajo premoženje zavoda, lahko spadali le, če bi bil zavod likvidiran in bi njegovo premoženje pripadlo ustanovitelju, torej stečajnemu dolžniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (PD 99) zavrnilo ugovora proti odpustu obveznosti, ki ju je dne 19.10.2020 (PD 75) in 20.10.2020 (PD 77) vložil upnik G. G.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil (PD 113). Navaja, da sta tako sodišče kot upraviteljica ugotovila obstoj premoženja, ki ga dolžnik ni prijavil, s čimer je kršil 411., 383.b, 384., 386. in 401. člen ZFPPIPP. S tem, da še naprej posluje prek Zavoda Z., krši tudi 271. člen ZFPPIPP, preko tega zavoda pa posluje na veliko, tudi s tujino in poslovnim sistemom A., o čemer je predložil dokaze. Prav tako je dejanski lastnik profesionalne opreme za predelavo, sušenje in pakiranje mesa, kjer proizvaja B. pod blagovno znamko S. in M., za katera je kot vsa prejšnja leta tudi letos dobil nagrado ..., izdelke pa prodaja na spletni strani, katere lastnik je dolžnik, ter na drugih spletnih straneh in v trgovinah. Prodaja je aktualna in dolžnik od nje prejema dohodke, objave so redno deljene z njegovega osebnega profila in profila podjetja J. d. o. o., kjer prejema minimalno plačo, ki zagotavlja, da ne gre nič v stečajno maso. Ni res, da premoženje ni nič prida vredno, kar seveda ne drži. Zakon tudi ne govori o višini premoženja, ki ga je dolžnik skrival, pomembno je le, da ga je skrival. Ovira za odpust obveznosti je tudi obstoj Zavoda Z., ki je dejansko povezan z dolžnikom, saj je ta njegov ustanovitelj, zaposleni itd., njegova alfa in omega, to obliko poslovanja pa dolžnik uporablja izključno zaradi izogiba plačila upnikov. Dolžnik živi na veliki nogi, prikazuje se, kot da je na socialnem dnu, v stečajno maso pa ne vplača praktično nič. Jasno je, da ne gre za poštenega in vestnega stečajnega dolžnika. Zamolčal je premoženje – družbo F. a. d. BiH Izvršba pritožnika na njegovo lastništvo v tej družbi se ni izvršila, ker zaradi trenutne ekonomske situacije ni bilo kupcev, ne pa zato, ker bi bilo premoženje brez vrednosti. Upraviteljica ne dela dovolj v dobro upnikov in je pasivna. Tudi če je lahko spletna domena le v najemu, zato še ni brez vrednosti, saj bi bili sicer brez vrednosti tudi domeni facebook.com in twitter.com. Ugovoru je torej treba ugoditi. Premoženje obstaja in je precejšnje. Postavlja tudi več zahtev, kaj naj s premoženjem in njegovim ugotavljanjem storita sodišče in upraviteljica.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila (PD 119), da premoženje sicer obstaja, vendar pa je oprema za predelavo, sušenje in pakiranje mesa v lasti Zavoda Z., enako tudi mesni izdelki. Povezave do spletnih strani in druge navedbe pa ne predstavljajo dokazil o lastništvu premoženja. Navedbe o zaposlitvi v družbi J. d. o. o. za minimalno plačo, iz katere naj ne bi šlo nič v stečajno maso, so pavšalne in neizkazane. Zaposlen je pri dveh delodajalcih, pri vsakem za polovični delovni čas. Trditve upnika so tudi sicer pavšalne in z ničemer izkazane, obstoj Zavoda Z. pa ni ovira za odpust obveznosti, temveč je upravičenje iz naslova pravic in obveznosti iz naslova ustanoviteljstva tega zavoda premoženje, ki predstavlja stečajno maso. Za Zavod Z., zavod U. in poslovni delež v družbi v BiH je upraviteljica izvedla nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi ugotovitve vrednosti premoženja, vendar pa ni prejela nobene ponudbe. To pa pomeni, da premoženje niti nima vrednosti. Pojasnila je tudi, pri katerih bankah v Avstriji je opravila poizvedbe in koliko ter kakšne odgovore je prejela. Preverjala je tudi neizkazane informacije, ki jih je navajal upnik brez dokazil.

4. Dolžnik je na pritožbo odgovoril (PD 120), da premoženja nima, upnik ni nikoli prišel pogledat, kako dolžnik živi. V zadnjih desetih letih so mu sodni in davčni izvršitelji zarubili vse premoženje, ki se je dalo kakorkoli unovčiti, sam pa nima ničesar in je nekaj časa prejemal tudi socialno pomoč. Pri Zavodu Z. ne gre za neko prodajo na veliko, A. d. d. je z njim odpovedal poslovanje z dnem 26.3.2021 zaradi premajhne prodaje. Osnovna sredstva, po večini amortizirana, in domene so last zavoda. Reklamira se le prek facebooka in instagrama, saj je to najcenejše. Družba J. d. o. o. je zaradi epidemije zašla v likvidnostne težave, s položaja direktorja je bil razrešen 18.1.2021. Zamolčal ni nobenega premoženja, saj tega enostavno ni.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V ugovoru je upnik navajal, da naj bi obstajala ovira za odpust obveznosti, ker je bil dolžnik obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu (ponarejanje denarja). Po odgovoru sodišča prve stopnje, da to dejanje ni več vpisano v kazenski evidenci, upnik v pritožbi tega ne izpodbija.

7. Dolžniku pa očita kršitve iz 383.b, 384., 386. in 401. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Konkretiziral je kršitev neprijave vsega premoženja, že sam obstoj Zavoda Z., kjer je dolžnik ustanovitelj in zaposlen, pa naj bi predstavljal kršitev 271. člena ZFPPIPP, s čimer skriva premoženje pred upniki. Vztraja, da premoženje predstavlja tudi spletna domena in pa družba F. a. d. BiH, poleg tega naj bi v družbi J. d. o. o. poskrbel, da prejema le minimalno plačo, od katere ne gre nič v stečajno maso. Glede premoženja v tujih bankah je le zahteval, da naj upraviteljica predloži dokumentacijo, kje je opravila poizvedbe in kakšni so odgovori.

8. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da postopek z ugovorom proti odpustu obveznosti ni namenjen preverjanju poslovanja upravitelja in njegovi aktivnosti. Zgolj pripominja pa, da je upraviteljica izkazala, da se trudi pridobiti premoženje v stečajno maso in opravlja tudi poizvedbe in ni videti, da bi svoje dolžnosti kakorkoli zanemarjala in da ne bi skrbela za interese upnikov. Če pa dolžnik premoženja nima, tudi upraviteljica ne more poskrbeti za poplačilo upnikov.

9. Iz rednih poročil v spisu je razvidno, da se iz dolžnikovih prejemkov na fiduciarni račun upraviteljice natekajo sredstva, tako da so drugačne upnikove navedbe napačne. Res pa ti zneski zaenkrat ne zadostujejo za poplačilo upnikov, temveč so se sredstva natekla le v takem znesku, da bo potrebno v proračun sodišča vrniti znesek začetnega predujma (primerjaj osmi odstavek 233. člena ZFPPIPP), nekaj pa bo še ostalo za poplačilo stroškov postopka osebnega stečaja.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik res ni obvestil upraviteljice o poslovnem deležu v družbi F. a. d., BiH, vendar pa sta tako upraviteljica kot sodišče prve stopnje sprejela razlago, da je na to pozabil, ker družba niti ne posluje. O tem, da družba ne posluje, se je sodišče prve stopnje tudi samo prepričalo, tako iz podatkov in listin, ki jih je predložila upraviteljica, kot iz javno dostopnih podatkov, ko je ugotovilo, da ni bilo trgovanja z vrednostnimi papirji te družbe na borzi, družba pa tudi za zadnja tri leta ni podala nobenih obračunov poslovanja. Prav tako izhaja iz spisa, kar je navedla tudi upraviteljica, da je poskusila z nezavezujočim zbiranjem ponudb, da bi ugotovila vrednost tega premoženja in interes za njegov nakup, vendar ni prejela nobene ponudbe. Višje sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da čeprav (na papirju) to premoženje sicer obstaja, pa je do zdaj mogoče ugotoviti le, da to premoženje nima vrednosti. Tudi neuspešnost upnika pri izvršbi na to premoženje še dodatno kaže na to, da to dolžnikovo premoženje nima vrednosti, saj ga niti v izvršbi ni bil pripravljen kupiti nihče.

11. Namen zakonskega določila, da mora stečajni dolžnik obvestiti upravitelja o svojem premoženju (kot to zahteva 384. člen ZFPPIPP), je, da je znano vse premoženje, iz katerega se nato lahko poplačajo upniki, za kar poskrbi upravitelj. Res je o tem premoženju dolžnik poročal šele, ko je upraviteljico nanj opozoril upnik, vendar pa ob dejstvu, da (vsaj zaenkrat kaže tako) to premoženje nima vrednosti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s tem upniki niso mogli biti oškodovani, družba pa niti ne posluje.

12. Dejstvo, da je dolžnik ustanovitelj Zavoda Z., ne predstavlja ovire za odpust obveznosti, vsekakor pa ne gre za izpodbojno dejanje v smislu 271. člena ZFPPIPP. Pri izpodbojnih dejanjih gre vsebinsko za preferiranje enega od upnikov, za to pa v tem primeru niti ne more iti. Kot navaja upraviteljica, to premoženje spada v stečajno maso. Vendar pa v stečajno maso spada le sam zavod oziroma ustanoviteljske pravice v njem, ne pa tudi premoženje, ki ga zavod ima. Oprema, surovine in mesni izdelki so del premoženja zavoda in ne stečajnega dolžnika, kar je izkazano z listinami, zato jih upraviteljica ne more in ne sme kar prodati kot stečajno maso v tem postopku. V stečajno maso bi ti predmeti, ki predstavljajo premoženje zavoda, lahko spadali le, če bi bil zavod likvidiran in bi njegovo premoženje pripadlo ustanovitelju, torej stečajnemu dolžniku. Zaenkrat je upraviteljica poskusila ugotoviti vrednost tega premoženja z nezavezujočim zbiranjem ponudb, ki pokaže tudi na interes morebitnih kupcev, vendar pa ni prejela nobene ponudbe, o čemer pričajo izredna poročila v spisu (iz njih izhaja, da za noben del premoženja – poleg navedenega zavoda še poslovni delež v družbi F. a. d., BiH, in zavod U. – ni prejela nobene ponudbe).

13. Trditve, da naj bi dolžnik živel na veliki nogi in da naj bi Zavod Z. na veliko prodajal izdelke B., so povsem pavšalne in niso podkrepljene z nobenimi dokazi. Spletne strani, na katere se sklicuje upnik, dokazujejo le to, da se prodaja teh izdelkov izvaja, v ničemer pa ne kažejo na količino in vrednost prodaje. Da zavod posluje, ni sporno, prav tako ni sporno, da prihodke ustvarja (tudi) s prodajo navedenega izdelka. Tudi nagrajenost na sejmu ne kaže na količino prodaje. V bistvu gre za tako pavšalne trditve, da jih sploh ni mogoče preveriti, ostajajo pa le na ravni insinuacij, ne pa upoštevnih dokazov. Vsekakor pa je jasno, da izdelke zavod, pa tudi dolžnik, reklamirata, če želita sploh kaj prodati. Vsekakor je oglaševanje preko facebooka in instagrama najcenejše.

14. Primerjanje vrednosti domene, spletnega naslova, preko katerega posluje zavod, z vrednostjo domen Facebook in Twitter, je brez osnove. Ta naslov, preko katerega se prodaja sušena govedina B., je povsem nekaj drugega, kot navedeni domeni. Poleg tega je dokazano, da je imetnik domene zavod, in ne dolžnik, torej gre tudi tu za premoženja zavoda, ne pa stečajnega dolžnika, za kar velja isto, kot je višje sodišče navedlo zgoraj za opremo, surovine in izdelke.

15.Tudi trditve, da naj bi dolžnik imel račune in sefe v Avstriji, na Koroškem, so prazne trditve, ki niso prav z ničemer potrjene, ostajajo na ravni pavšalnosti. Kljub temu jih je upraviteljica preverila pri bančnih organizacijah na avstrijskem Koroškem, vendar pa odgovori, ki jih je prejela, upnikovih (povsem pavšalnih) trditev ne potrjujejo.

16.Glede na navedeno se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ravnanja, ki jih upnik očita dolžniku, ne predstavljajo utemeljenega razloga za ugoditev ugovoru proti odpustu obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

03.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 183/2020
• VSL sklep Cst 19/2013
• VSL Sklep Cst 191/2020