VSL Sodba II Cp 262/2021

Jedro

Za zamudno sodbo zadošča, da v tožbi predlagani dokazi ne nasprotujejo dejstvom, navedenim v tožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 19.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 9. 2014 do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 940,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse „dopustne“ razloge za pritožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da ni nikoli prejel niti obvestila o prispelem pismu niti samega sodnega pisma s tožbo. Iz red. št. 9 ne izhaja vročitev tožencu, saj je naslovnik na povratnici pooblaščenec tožnika. Tožba ni sklepčna. Priloženi dokazi navedb tožnika ne potrjujejo. Dejstva, ki so navedena v tožbi, nasprotujejo sama sebi. Pri obogatitvenih zahtevkih je za sklepčnost tožbe nujno, da tožnik navede konkretne trditve o obogatitvi na eni strani in o prikrajšanju na drugi strani, tega bremena pa tožnik ni izpolnil. Tožbene trditve si logično nasprotujejo. Ni jasno, kako je bil tožnik lahko istočasno dogovorjen, da bo v prodanem stanovanju bival še naprej in pa, da bo svoje predmete lahko vzel iz tega stanovanja. Navedba tožnika, da je v predalu hranil 19.000 EUR, je protislovna z njegovimi trditvami o svoji prezadolženosti. Tožnik ni podal navedb o tem, kako in kdaj naj bi toženec pridobil vtoževani znesek gotovine. To pomeni, da ni konkretnih trditev o tem, v čem je bil toženec obogaten. Tožnik ne pojasni, kdaj, kako ali vsaj zakaj je ravno toženec vzel kuverto z gotovino, ne pa novi lastnik stanovanja ali novi najemniki stanovanja. Podana je neodpravljiva nesklepčnost tožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po prvem odstavku 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec je prejel tožbo, kar dokazuje vročilnica pri list. št. 24. Iz nje je razvidno, da je bilo tožencu v skladu s 142. členom ZPP v njegovem hišnem predalčniku 24. 1. 2020 puščeno obvestilo o sodnem pisanju in kje ga lahko prevzame v roku 15 dni. Ker ga v tem roku ni prevzel, mu je bilo pisanje po preteku tega roka puščeno v hišnem predalčniku 10. 2. 2020, kot še izhaja iz vročilnice, pri čemer je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da je bila vročitev pošiljke (tožba s prilogami in pozivom za odgovor, kot je razvidno iz obvestila o opravljeni vročitvi) opravljena s potekom tega roka 8. 2. 2020. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP), toženec pa te domneve s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti. Iz vročilnice tudi izhaja, da je kot naslovnik sodnega pisanja naveden toženec, ne pa tožnikov pooblaščenec. Tožencu je bila tožba zato pravilno vročena v odgovor (1. točka prvega odstavka 318. člena ZPP).

6. Izpolnjen je bil tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožba je sklepčna, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi. Tožnikove trditve v tožbi si ne nasprotujejo. Toženec v pritožbi izkrivljeno in nepopolno prikazuje tožbene navede, s čimer skuša ustvariti videz nesklepčnosti tožbe. Tožnik je trdil, da je toženec na stanovanju, ki ga je tožnik prodal toženčevemu bratu 17. 8. 2012, zamenjal ključavnice 26. 9. 2014, tako da tožnik stanovanja ni več mogel uporabljati, v stanovanju pa so ostale vse njegove stvari, in da je toženec naselil v stanovanje (po zamenjavi ključavnice) najemnike. Zatrjeval je tudi, da je bilo s tožencem in njegovim bratom ob prodaji stanovanja dogovorjeno, da bo tožnik lahko ostal v stanovanju tudi po njegovi prodaji, s tem, da bo stanovanje dve leti uporabljal brezplačno, po dveh letih pa bo dolžan plačevati najemnino. Iz celotnega konteksta tožbenih navedb izhaja, da se trditev tožnika, da je bil dogovorjen (s tožencem), da vzame svoje stvari iz stanovanja, nanaša na čas po zamenjavi ključavnice, ko je bila tožniku onemogočena nadaljnja uporaba stanovanja. Ne glede na to te tožbene navedbe za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka niso pomembne.

7. Tudi tožnikove trditve o prezadolženosti in o tem, da je v stanovanju hranil gotovino v znesku 19.000 EUR (za katero je še pojasnil, iz katerih virov jo je pridobil), si ne nasprotujejo. Prezadolženost osebe še ne pomeni, da je ta oseba brez vsakega premoženja; pomeni zgolj to, da je vrednost njene pasive višja od vrednosti aktive (ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh njegovih obveznosti). Tožnikova trditev, da je bil ob prodaji stanovanja prezadolžen, zato ne pomeni, da ni mogel posedovati zatrjevane glavnice.

8. Tožnik je v tožbi med drugim navedel, da je v stanovanju (predno je toženec zamenjal ključavnice in s tem tožniku onemogočil nadaljnjo uporabo stanovanja) hranil gotovino v znesku 19.000 EUR, da po zamenjavi ključavnice ni več mogel priti v stanovanje in do svojih stvari (torej tudi do tega denarja ne), ki jih je toženec „pospravil v svoj kombi“ in od katerih mu je toženec po desetih dneh pripeljal samo oblačila, da je teh 19.000 EUR hranil v beli ovojnici v predalu v spalnici, da je od toženca zahteval vračilo tega denarja, katerega pa kljub obljubam o vrnitvi nato nikoli ni prejel, da je toženec denar vzel brez podlage in ga tožniku nikoli ni vrnil, zaradi česar mu je toženec dolžan plačati 19.000 EUR z zamudnimi obrestmi od dneva, ko je denar vzel iz tožnikovega predala (očitno 26. 9. 2014, ko je bila zamenjana ključavnica na stanovanju) ter da je zoper toženca podal kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja velike tatvine, ker so bili s protipravnim odvzemom njegovega denarja izpolnjeni vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

9. Iz teh navedb nedvoumno izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene. Tožnik v tožbi res ni govoril o neupravičeni obogatitvi (kot pojasnjuje v odgovoru na pritožbo), kar pa z vidika sklepčnosti tožbe ni pomembno. Navedba pravne podlage tožbenega zahtevka ni nujna sestavina tožbe (tretji odstavek 180. člena ZPP). Pomembno je le, da tožeča stranka v tožbi zajame vsa dejstva, na podlagi katerih se lahko uporabijo pravna pravila, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek. To zahtevo je tožnik izpolnil. Kot bistveno iz tožbenih navedb izhaja, da si je toženec protipravno prilastil tožnikov denar, ker ga je vzel brez podlage (tožnikovega soglasja). Posledica toženčevega dejanja je bil torej premik tožnikovega premoženja brez pravne podlage k tožencu, s čimer je bil toženec obogaten na tožnikovo škodo (med tožnikovim prikrajšanjem in toženčevim okoriščenjem obstaja vzročna zveza), zato je toženec dolžan navedeni znesek vrniti tožniku (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Glede na podane navedbe je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na drugi podlagi, in sicer tudi po pravilih o odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Toženec je s tem, ko je protipravno vzel tožniku denar, ki ga je hranil v stanovanju, tožniku povzročil škodo, ki mu jo je dolžan povrniti.

10. Toženec smiselno zatrjuje, da ni izpolnjen niti pogoj iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. To ne drži. Brezpredmetna je njegova trditev, da tožnikovi dokazi ne potrjujejo njegovih navedb, saj to ni potrebno. Za zamudno sodbo zadošča, da v tožbi predlagani dokazi ne nasprotujejo dejstvom, navedenim v tožbi.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

12. Toženec je dolžan povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz priznanih postavk v stroškovniku odgovora na pritožbo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

24.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 244/2010
• VDSS Sodba Pdp 621/2019
• VSL sodba I Cp 2793/2014