VSL Sodba II Cp 340/2021

Jedro

Nobenega dvoma ni, da je tožnica lastnica vseh spornih nepremičnin (na katerih se nahaja stanovanjska hiša in vrtnarija), saj je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. S tem je brez slehernega dvoma procesno in stvarno aktivno legitimirana za ta spor, torej za tožbo za varstvo svoje lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici povrniti 372 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženec sta v razmerju nekdanje tašče in zeta. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožničinim tožbenim zahtevkom in tožencu naložilo izpraznitev in izročitev tožnici prostih nepremičnin: dela mansardnega stanovanja na naslovu ... v D., preostali del nepremičnine ID parc. 0000 953/7, to je zemljišče v izmeri 10697 m2 okoli hiše, stavbno in kmetijsko zemljišče s parkiriščem in dovozom ter rastlinjak in vse druge nepremičnine, opisane z identifikacijskimi znaki in izmerami v izreku sodbe (tč. II., III., IV.). Odločilo je še o pravdnih stroških (V.).

2. Sodišče je ugotovilo, da toženec za uporabo spornih nepremičnin od tožnice kot lastnice nima nobene ustrezne podlage oz. dovoljenja. Primarni razlog za ugoditev tožbenim zahtevkom je učinkovanje pravnomočne sodbe v zadevi istega prvostopenjskega sodišča P 1175/2013-I, s katero so bili zavrnjeni toženčevi zahtevki zoper tožnico in M. M. glede spornega premoženja kot skupnega premoženja zakoncev in iz naslova vlaganj.

3. Zoper sodbo se pritožuje toženec, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov, meni, da je nepravilna in nezakonita, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da sodišče tožnice ne bi smelo šteti za legitimirano, saj je z darilnima pogodbama 5. 2. in 5. 7. 2000 zadevne nepremičnine podarila hčerki M. M. iz razloga, ker sta ona in toženec v te nepremičnine izdatno vlagala. Ne strinja se s sodiščem, da gre le za osnutek oz. da gre za fiktivno pogodbo, pogodba 5. 7. 2000 je bila celo sklenjena pred notarjem. Razlog, da pogodbi nista bili izvedeni v zemljiški knjigi, so številni spori med strankami, tožnica si je enostavno premislila, brez upravičenega razloga. Pritožnik navaja, da tožnica in njena hči sedaj s tem zlorabljata svoje pravice. Da je šlo za pravo pogodbeno voljo in za veljaven prenos lastninske pravice kaže tudi to, da je v razmerju do tretjih - v pogodbi o služnosti plinovoda kot lastnica nastopala M. M. Toženec očita, da so razlogi sodišča o fiktivnosti darila, češ da je šlo le za obliko pomoči hčerki, neprepričljivi, saj govorijo le o resničnem darilnem namenu. Dalje očita, da je izpovedbo priče odvetnika T. T., ki je bil prisoten na dogovorih, neutemeljeno štelo za nerelevantno, saj je ta povedal, da je bila resnična volja strank prenos lastninske pravice. Toženec je bil pošten, vrsto let je vlagal v sporno premoženje, navideznosti pogodbe pa se nikakor ne more uveljavljati proti pošteni tretji osebi. Pritožnik zato očita napačno uporabo 50. čl. OZ. Toženec graja tudi stališče o nedoločljivosti pogodbe. Četudi bi bila ta nedoločljiva glede parc. 953/1, je jasna in določljiva glede vseh ostalih parcel. Vendar trdi, da je bila v celoti jasna tudi za del parc. 953/1 in to še nadrobneje pojasnjuje. Opozarja še na druge okoliščine, ki kažejo na veljavnost darilne pogodbe, in sicer mu je M. M. pisno dovolila uporabo poslovnih prostorov z vsemi osnovnimi sredstvi, s sodno poravnavo mu je 6. 11. 2013 dovolila uporabo mansarde in souporabo posameznih delov stanovanja, prav tako sta se s s sodno poravnavo 2009 dogovorila, da ostaja v prostorih hiše na ... . Nasprotuje stališču sodišča, da gre za začasne dogovore, saj v dogovorih ni nič o začasnosti. Take dogovore je M. M. sklepala, ker se je štela za lastnico.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Opozarja, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, posebej še opozarja na razloge revizijskega sodišča iz odločbe II Ips 189/2018. Sicer pa še opozarja na posamezne izpovedbe, ki naj bi dokazovali neupravičenost pritožnikovih zahtev in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7. Nobenega dvoma ni, da je tožnica lastnica vseh spornih nepremičnin (na katerih se nahaja stanovanjska hiša in vrtnarija), saj je kot taka vpisana v zemljiško knjigo. S tem je brez slehernega dvoma procesno in stvarno aktivno legitimirana za ta spor, torej za tožbo za varstvo svoje lastninske pravice (rei vindicatio, 92. čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Lastninska pravica se lahko pridobi tudi na podlagi pravnega posla (39. čl. SPZ), za kar pa se poleg veljavnega posla zahteva še vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi za to ustreznega dovolila (1. in 2. odst. 49. čl. SPZ). Darilna pogodba je torej le podlaga (zavezovalni posel), na podlagi katere bi lahko prišlo do prenosa oz. pridobitve lastninske pravice, vendar v konkretnem primeru za sporne nepremičnine med materjo in hčerjo, nekdanjo tožnikovo ženo in taščo, do tega nesporno ni prišlo. Zakaj do tega ni prišlo, v razmerju do tožnika niti ni pomembno. Tudi če drži, da si je toženka pred razpolagalnim delom posla (vpisom v zemljiško knjigo) zgolj premislila, zadeva to kvečjemu položaj in pričakovalne pravice obdarjenke. Lastninska pravica je ostala pri darovalki, tožnici. Na obsežne očitke, ki se tičejo domnevne fiktivnosti darilne pogodbe, zato ni treba posebej odgovarjati: naj si bo pogodba fiktivna ali resnična, lastninska pravica na njeni podlagi ni bila prenesena, toženec pa je tisti, ki ni legitimiran, da to doseže, saj je tretji, ki ga pogodba ne veže.

8. O vseh toženčevih ugovorih, razen o tem, da ima za uporabo premoženja dovoljenje resnične lastnice, je bilo že odločeno s pravnomočno sodbo tukajšnjega sodišča I Cp 1993/2017. Toženčeva revizija zoper to sodbo je bila zavrnjena, v revizijski odločbi, kot pravilno poudarja sodišče prve stopnje, pa izrecno opozorjeno na učinke pravnomočno razsojene stvari; glej 15. tč. te odločbe, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje ter tožnica v odgovoru na pritožbo. Pritožnik s tem niti ne polemizira.

9. Glede dovoljenja, ki naj bi ga imel za uporabo spornih nepremičnin od svoje nekdanje žene M. M. je sodišče prve stopnje v tč. 28 na str. 17 navedlo natančne, jasne in prepričljive razloge, zakaj se nanj toženec ne more uspešno sklicevati. Da M. M. ni postala lastnica, je že pojasnjeno. Dovoljenje je tožencu dala v sporih, ki jih je imela z njim glede vzgoje, varstva in preživljanja skupnih otrok in glede motenja posesti, brez udeležbe lastnice. Toženec se s temi argumenti ne sooči, zgolj vztraja, da ima dovoljenje lastnice. Šlo je torej za medsebojni dogovor M. M. in toženca, ki lastnice ni zavezoval, ni pa tudi ustvarjal nobenih stvarnopravnih upravičenj za toženca. Sodišče prve stopnje to pravilno poudari v 29. tč. obrazložitve. V tem pritožbeno sodišče ne vidi nobene zlorabe pravic.

10. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožnici pa mora povrniti stroške odgovora, ki ji jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 500 točk po veljavni Odvetniški tarifi, povečano za 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar je skupaj 372 EUR. Priznane stroške mora toženec tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Datum zadnje spremembe:

20.05.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 556/2005
• Sodba in sklep II Ips 706/2007 in II Ips 707/2007
• VSL sodba in sklep I Cp 1551/2010