VSL Sodba I Cp 58/2021

Jedro

Tožnica je svoj tožbeni zahtevek uskladila z izvedenskim mnenjem izvedenca mag. D. D., določila je številko novo odmerjene parcele in navedla njeno točno izmero glede na mnenje izvedenca. S tem ni povečala obstoječega zahtevka niti ni spremenila njegove istovetnosti, zato ne gre za spremembo tožbe (184. člen ZPP).

Tožnica med postopkom ni nedopustno širila trditvene podlage glede tega, kolikšen del zemljišča in na kakšen način ga je uporabljala v času priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedbe tožnice v vlogi z dne 11.11.2019 in na ogledu niso zavlekle reševanja spora in jih je zato pravilno upoštevalo. Tožnica je v teh navedbah le pojasnila, kako je uporabljala del zemljišča, ki ga je izvedenec označil kot gozd in gozdni rob.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice s strani tožnice na delu sporne parcele. Pravilno je pojasnilo, da priposestvovanje pred 25.7.1997 (uveljavitev ZLNDL) ni moglo začeti teči. Na sporni parceli je bila namreč v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina.

V zvezi z dobro vero tožnice in njenega bivšega moža pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da npr. ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (v obravnavani zadevi je sicer bilo izstavljeno), da ni bil plačan davek na promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. Prav tako za presojo dobre vere ni pomembno, kje se nahaja izvirnik pogodbe. Dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi o tem, na koga je mogoče prenesti pravico uporabe. SPZ za priposestvovanje zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa (drugi odstavek 269. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Za dobroverno lastniško posest se tudi ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Priposestvovanje sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu. Glede na to, da tožnici in njenemu pravnemu predniku v teku priposestvovalne dobe nihče ni oporekal posesti sporne nepremičnine (ki je temeljila na pogodbi o odplačnem prenosu pravice uporabe), sta bila tožnica in njen bivši mož nedvomno dobroverna lastniška posestnika sporne parcele.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka izključna lastnica parcele 1680/7, k.o. X, v izmeri 565 m2 (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da stroške postopka nosi tožena stranka (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka sodbe se je pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP¹). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni odločilo o spremembi tožbe, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je nedopustno širila svojo trditveno podlago po prejemu izvedeniškega mnenja in na ogledu sodišča, kot informativnih dokazov glede obsega dela zemljišča, ki naj bi ga priposestvovala, sodišče pa je širjenje trditvene podlage na podlagi informativnih dokazov dopustilo, čeprav je šlo za nedopustno navajanje novih dejstev s strani tožnice. To trditev nato še podrobneje pojasni. Glede ogleda navaja, da je šlo za dokazni predlog, ki ni substanciran, gre za informativni dokaz, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. Gre za bistveno kršitev postopka. Sodišče ni upoštevalo določbe 8. člena ZPP in je dokazna ocena pomanjkljiva, neprepričljiva oziroma ni argumentirana z logičnimi razlogi ali pa so ti razlogi zmotni, zato ni mogoče preizkusiti materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče ni pojasnilo, še manj prepričljivo, s katerimi dokazi naj bi tožnica dokazala navedbe o uporabi dela sporne parcele in o izpolnjevanju pogojev za priposestvovanje. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo posamezne bistvene dokazne predloge, s tem pa je kršilo 287. člen ZPP in 22. člen Ustave RS. Sodišče je napačno zaključilo, da sta bila nekdanji mož tožnice in tožnica ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL²) dejanska imetnika pravice uporabe na delu sporne parcele. Ni upoštevalo dejstva, ki izhaja iz Odločbe SRS, Skupščine Občine ..., št. 464-171/76, z dne 1.4.1979, da je bila A. A. pred uveljavitvijo ZLNDL odplačno odvzeta pravica uporabe na sporni parceli. Zato ni mogla leta 1988 veljavno prenesti dela zemljišča na tožničinega pravnega prednika. Zaključek sodišča, da ker sporna parcela A. A. dejansko ni bila odvzeta iz posesti, navedena odločba na imetništvo pravice uporabe ne vpliva, je materialnopravno zmoten. Toženci so tekom postopka poudarjali, da bivši mož na tožnico ni mogel prenesti več pravic, kot jih ima sam in da ni bil v dobri veri pri sklepanju pogodbe z A. A., saj je vedel, da ne razpolaga z listino, ki bi bila sposobna za vknjižbo v zemljiško knjigo. Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja navaja, da mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice. To pa je le takrat, ko utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Sodišče ni obrazloženo zaključilo, da bi tožnica utemeljeno mislila, da so izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, saj ni razpolagala s takšno listino, ki bi bila sploh sposobna za vknjižbo njene lastninske pravice v zemljiški knjigi, vedela je tudi, da ni vpisana kot lastnik v zemljiški knjigi. To pa pomeni, da o njeni dobrovernosti po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (SPZ³) 1.1.2003 ni mogoče govoriti. Pogodba o odplačnem prenosu pravice uporabe z dne 18.11.1988 ne more šteti za veljavni pravni naslov. Tožnica se prav tako ni izjavila o tem, kje se nahaja izvirnik pogodbe. Tožeča stranka ni nikoli pojasnila razlogov, zakaj lastništva na nepremičnini ni vpisala v zemljiško knjigo. Sodišče ni upoštevalo, da mora biti posestnik v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. V času teka priposestvovalne dobe je vsaj leta 2002 oziroma 2003 tožnica urejala vpis za svojo parcelo 1680/2 in je bila seznanjena z neurejenim stanjem v zemljiški knjigi za parcelo 1680/1. Sodišče se v postopku ni ukvarjalo z vprašanjem, kdaj, kako ali sploh je tožnica poskušala urediti vpis v zemljiško knjigo. Sodišče je v točki 39 obrazložitve sodbe zmotno zaključilo, da za dobrovernost tožnice ni odločilno, da je tožnica lastninsko pravico v zemljiški knjigi za parcelo 1680/2 urejala leta 2003 in 2010, kljub temu, da je to dejstvo z vidika izgube dobrovernosti tožnice pomembno za ugotavljanje priposestvovalne dobe oziroma njene prekinitve. Tožeča stranka je najkasneje leta 2003 izgubila svojo dobrovernost kot posestnik. Tožnica je bila v izjavah glede tega vprašanja povsem neprepričljiva. Ker sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, kršena pa je tudi 15. točka istega člena. Tožnica je bila tudi neskrbna, saj se je po njenih navedbah z vprašanjem vpisa lastninske pravice prvič začela ukvarjati mesec dni pred vložitvijo tožbe. Tožnica je sama povedala, da je ob sklepanju Pogodbe o razdelitvi skupnega v zakonu pridobljenega premoženja vedela, da je nepremičnina nacionalizirana, s čimer je pojmovno izključeno prepričanje, da je sporno zemljišče njeno. Od domnevne pogodbe leta 1988 je preteklo celih 30 let, pa tožnica ni storila ničesar, da bi uredila z njene strani zatrjevani pravni položaj. Napačne so tudi ugotovitve sodišča v 40. točki obrazložitve sodbe, da je tožnica prepričljiva z navajanji, da je odločbo št. 464-171/76 z dne 1.4.1979 prvič videla, ko ji je bila vročena v obravnavani zadevi. V. V. je kot priča verodostojno izpovedal, da mu je ravno svakinja tožnice izročila citirano odločbo. Tožnica je včasih delala na občini in je bila vsekakor seznanjena s statusom zemljišč. Na obravnavi dne 30.7.2020 je tožnica tudi jasno in suvereno povedala, da je vedela, da gre za nacionalizirano zemljišče. Sodna praksa je enotna v tem, da zgolj uživanje nepremičnine, obdelovanje ali kaj podobnega, ne more biti podlaga za priposestvovanje. Zapisano toliko bolj velja za enkratno domnevno sajenje lesk v gozdnem pasu in nasutje, kar zagotovo ne pomeni kontinuiranega izvrševanja posesti. Sodišče je napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede dobrovernosti enajsto tožene stranke. Ta je delež na parceli kupila od prodajalca M. M. na podlagi Pogodbe z dne 15.6.2017, in sicer v dobri veri, da je nepremičnina prosta vseh bremen. Kot skrben kupec si je nepremičnino pred nakupom skrbno ogledala, natančno preverila zemljiškoknjižno stanje, podatke zemljiškega katastra in urejenost dostopa do citirane nepremičnine. Enajsto toženi stranki ni bilo znano, da naj bi pravna prednica prodajalca M. M. del zemljišča prodala. Če bi to vedela, se za nakup ne bi odločila. Ne drži, da je izpoved enajsto tožene stranke izmikajoča in neprepričljiva. Sodišče obrazloženo ne pojasni, kako je zaključilo, da že iz videza dela sporne parcele, ki ga uporablja tožnica, izhaja, da pripada oziroma ga uporabljajo ravno ljudje, ki bivajo v hiši na sosednji parceli. Toženci so tožnico obvestili o predvidenih postopkih. Tožnica tožencev ni kontaktirala, niti jim ni predočila domnevne Pogodbe o odplačnem prenosu pravice uporabe z dne 18.11.1988. Tožnica torej ni ravnala vestno oziroma je opustila običajno skrbnost. Sodišče v razlogih sodbe ni prepričljivo pojasnilo, kako je lahko prišlo do tako velikih odstopanj v izmerah in obsegu predmeta priposestvovanja. V pogodbi je navedena površina spornega zemljišča 400 m2, v tožbi 500 m2, z izpodbijano sodbo pa je bilo tožnici priznano kar zemljišče v izmeri 565 m2. Sodišče je v zvezi s tožničino lastnoročno označbo na skici neprepričljivo zapisalo, da je do drugačnega zarisa obsega uporabe sporne parcele na prilogi A7 (verjetno A8) prišlo zaradi pomote tožnice. Takšen zaključek je podan mimo trditvene podlage in gre za kršitev razpravnega načela. V kolikor bi tožnica štela, da gre za njeno zemljišče, ki naj bi ga uporabljala že 30 let, bi se prepričala, kje poteka meja, bi naročila geodetsko odmero, zlasti pa bi natančneje vedela o površini zemljišča. Če bi dejansko uporabljala sporno zemljišče, do tako velikih odstopanj v površini ne bi moglo priti. Nelogična je odločitev sodišča, da je del spornega zemljišča večji od površine celotne parcele 1680/2, ki znaša 507 m2 (na tej parceli stoji tožničina hiša). Sodišče se do navedenih ugovorov tožene stranke glede večanja uporabe spornega zemljišča ni vsebinsko opredelilo. Da je del parcele v grapi, ni bilo potrjeno v dokaznem postopku, to ne izhaja niti iz fotografij ogleda niti ni bilo ugotovljeno na ogledu samem. Protispisen pa je tudi zaključek sodišča, da postavitev greznice ni odločilna, saj sta tožnica in njen bivši mož oba zatrjevala, da sta sporni del zemljišča potrebovala za izgradnjo greznice. Kršeno je načelo kontradiktornosti, po katerem bi moralo sodišče obema pravdnima strankama dati možnost, da se v postopku izjavita in da se zagotovi enakopravnost pravdnih strank. Sodišče pa je v celoti sledilo spreminjajočim navedbam tožnice pri širitvi območja priposestvovanja. V razlogih sodbe pa se ni opredelilo do ugovorov tožene stranke glede obsega in širjenja spornega dela zemljišča.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki se je odgovoru na pritožbo odpovedala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

6. Tožeča stranka z vlogo z dne 24.2.2020 ni spremenila tožbe, temveč je svoj tožbeni zahtevek le uskladila z izvedenskim mnenjem izvedenca mag. D. D., določila je številko novo odmerjene parcele in navedla njeno točno izmero glede na mnenje izvedenca. S tem ni povečala obstoječega zahtevka niti ni spremenila njegove istovetnosti, zato ne gre za spremembo tožbe (184. člen ZPP). Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je obseg kupljenega zemljišča natančneje določen na skici na 2. strani pogodbe („načrt novega stanja“ z dne 2. 6. 1988 Geodetske uprave), velikost zemljišča pa je po laični oceni približno 500 m2. Navedla je tudi, da bo izvedenec glede na skico določil točno izmero in lego zemljišča z dodelitvijo samostojne parcelne številke. Izvedenec je nato ugotovil, da po priloženi skici zemljišče meri 565 m2, tožeča stranka pa je ta podatek vnesla v tožbeni zahtevek. Njegova istovetnost tako ni bila spremenjena, čeprav sporno zemljišče meri nekaj več kot 500 m2, saj se je tožeča stranka pri določitvi obsega zemljišča že od vsega začetka opirala na skico - načrt novega stanja. Tožnica je tudi prepričljivo pojasnila, da ob nakupu del zemljišča v grapi oziroma teren ni bil raven in je bilo zato težko oceniti njegovo velikost. Tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je parcela sedaj ravna. Bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP tako nista podani.

7. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da tožeča stranka med postopkom ni nedopustno širila trditvene podlage glede tega, kolikšen del zemljišča in na kakšen način ga je uporabljala v času priposestvovalne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da navedbe tožnice v vlogi z dne 11.11.2019 in na ogledu niso zavlekle reševanja spora in jih je zato pravilno upoštevalo. Tožnica je v teh navedbah le pojasnila, kako je uporabljala del zemljišča, ki ga je izvedenec označil kot gozd in gozdni rob. Izvedenec je pojasnil, da je tudi ta del zemljišča zajet v skici, ki je bila priloga Pogodbe o odplačnem prenosu pravice uporabe z dne 18.11.1988. Tako ne gre za nedopustno širjenje trditvene podlage, temveč le dodatno pojasnilo tožeče stranke glede uporabe tega dela sporne parcele, ki pa ni zavleklo reševanja spora (3. odst. 286. člena ZPP). Kasnejše navedbe tožnice pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne vzbujajo dvoma o verodostojnosti tožničine izpovedbe, kar izpostavlja pritožba. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, tako tudi v zvezi z obsegom zemljišča, ki ga je tožnica uporabljala v priposestvovalni dobi. Ne držijo pritožbene navedbe, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni narejena skladno z določbo 8. člena ZPP. Dokazna ocena je prepričljiva in popolna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici glede tega, kako je uporabljala celotno sporno zemljišče. Tudi zaslišanje tožnice je dokaz, zato ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnica za svoje navedbe ni podala nobenih dokazov. Priča P. P. v svoji izpovedbi res ni izrecno povedal, da je bila tožnica tista, ki je spodaj posadila drevesa, a je iz njegove izpovedbe vseeno mogoče razumeti, da je bila tožnica tista, ki je drevje posadila, saj priča ni navedla, da bi jih zasadil nekdo drug. Če je tožena stranka o tem dvomila, bi morala priči zastaviti dodatno vprašanje, s katerim bi navedeno pojasnila. Sicer pa je sodišče utemeljeno verjelo izpovedbi tožnice o tem, da je bila ona tista, ki je zasadila drevje za gozdnim robom, saj je prepričljivo pojasnila, da je zemljišče zasadila zato, ker se del zemljišča posipa, da ta del grabijo, sedaj pa zaradi spora vzdržuje le, kar je nujno. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi o kontinuiranosti posesti tožeče stranke na tem delu zemljišča. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da je do drugačnega zarisa obsega uporabe sporne parcele na pril. A7 prišlo zaradi pomote tožnice in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ne gre za kršitev razpravnega načela, saj tu ne gre za trditve o relevantnih dejstvih, ki jih tožnica ne bi podala, temveč za zaključek sodišča, ko je dokazno ocenjevalo relevantna dejstva. Sicer pa ne držijo trditve pritožbe, da sodišče ni prepričljivo pojasnilo, kako je lahko prišlo do tako velikih odstopanj v izmerah in obsegu predmeta priposestvovanja (v pogodbi je navedena površina zemljišča 400 m2, v tožbi 500 m2, s sodbo pa je na podlagi izvedenskega mnenja prisojeno zemljišče v izmeri 565 m2), saj je sodišče to prepričljivo obrazložilo v točkah 51 in 52 obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče pa se na te razloge sklicuje. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo razpravnega načela v zvezi z obsegom zemljišča, saj sodišče tožnici ni prisodilo večjega obsega zemljišča, kot ga je vtoževala, kar neutemeljeno trdi pritožba. Kakšna je površina parcele 1680/2 oziroma da je ta manjša od spornega zemljišča, za odločitev v tej zadevi ni relevantno, zato je pritožbena navedba v zvezi s tem neutemeljena. Enako velja za navedbe v zvezi z greznico, saj ni pomembno, zakaj sta se tožnica oziroma njen mož odločila za nakup sporne parcele. Toženi stranki tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja, saj je imela možnost, da se do navedb tožeče stranke opredeli, tudi do tistih, ki jih je ta podala po prvem naroku za glavno obravnavo. Do njih pa je zavzelo stališče tudi sodišče prve stopnje. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

8. Ne držijo tudi navedbe pritožbe, da je izvedba dokaza z ogledom predstavljala informativni dokaz. Tožnica je podala vse relevantne navedbe, ki so bile z ogledom tudi potrjene. Dokazni predlog je bil v točki I.3. tožbe tudi zadostno substanciran. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, da je neizvedene dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo. Pojasnilo je, da ostalih s strani tožnice predlaganih prič ni zaslišalo, ker je tožnica svoje navedbe o uporabi dela sporne parcele dokazala z že izvedenimi dokazi. Iz enakega razloga tudi ni zaslišalo priče I. I., bivšega moža tožnice, niti ni upoštevalo njegove pisne izjave. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za izvedbo dokaza z zaslišanjem te priče, saj sama tega dokaznega predloga ni podala, sodišče pa tudi ni upoštevalo pričine pisne izjave. Šele če bi jo upoštevalo kot dokaz, bi bilo dolžno na predlog tožene stranke izvesti tudi zaslišanje navedene priče (6. odst. 236.a člena ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje lastninske pravice s strani tožnice na delu sporne parcele 1680/1 k.o. X. Pravilno je pojasnilo, da priposestvovanje pred 25.7.1997 (uveljavitev ZLNDL) ni moglo začeti teči. Na sporni parceli je bila namreč v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina. Pokojna prednica tožencev A. A. je z bivšim možem tožnice (tožnica je sporno parcelo pridobila na podlagi dogovora z njim o razdelitvi skupnega premoženja) dne 18.11.1988 sklenila Pogodbo o odplačnem prenosu pravice uporabe na spornem delu parcele in na njeni podlagi tudi prejela plačilo. Iz pogodbe je razvidno, da je A. A. sporno zemljišče še vedno imela tudi v posesti, zato je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na odločbo št. 464-171/76, z dne 1.4.1979, saj sporna nepremičnina ne A. A. ne tožnici ni bila nikdar odvzeta iz posesti. Tako sta tožnica in njen mož lahko utemeljeno sklepala, da sta na njeni podlagi pridobila tudi lastninsko pravico, saj o družbeni lastnini po letu 1997 ni več mogoče govoriti. Prvi do deseti toženec so univerzalni pravni nasledniki pokojne A. A., ki so po njihovih navedbah za lastništvo sporne parcele izvedeli leta 2016, ko so prejeli sklep o dedovanju po pokojni prednici. Ker je njihova pravna prednica z odplačnim pravnim poslom sporno nepremičnino odsvojila in zanjo prejela plačilo, je v nasprotju z ravnanjem njihove pravne prednice (v njen položaj so na podlagi dedovanja toženci vstopili) in z dolžnostjo izpolnitve obveznosti sklicevanje tožencev na ničnost pogodbe, pri čemer pa po prenehanju družbene lastnine tudi njeno posebno varstvo ni več potrebno (poleg tega je Ustavno sodišče določbe 9. - 29. člena ZSZ razveljavilo 23.4.1992 z odločbo U-I-105/91). V zvezi z dobro vero tožnice in njenega bivšega moža pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da npr. ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (v obravnavani zadevi je sicer bilo izstavljeno), da ni bil plačan davek na promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren. Prav tako za presojo dobre vere ni pomembno, kje se nahaja izvirnik pogodbe. Dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi o tem, na koga je mogoče prenesti pravico uporabe.⁴ SPZ za priposestvovanje zahteva dobrovernost lastniškega posestnika ter potek časa (2. odst. 269. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Za dobroverno lastniško posest se tudi ne zahteva, da bi moral biti pravni naslov veljaven. Priposestvovanje sanira tako ničnost kot izpodbojnost pravnega posla. V tem se dobroverna lastniška posest razlikuje od dobroverne zakonite posesti, ki je lahko temeljila le na veljavnem pravnem poslu.⁵ Glede na to, da tožnici in njenemu pravnemu predniku v teku priposestvovalne dobe nihče ni oporekal posesti sporne nepremičnine (ki je temeljila na pogodbi o odplačnem prenosu pravice uporabe), sta bila tožnica in njen bivši mož nedvomno dobroverna lastniška posestnika sporne parcele. V pogodbi je bilo tudi določeno, da pokojna prednica dovoljuje, da se po plačilu odškodnine na predlog prevzemnika pri sodišču opravijo ustrezni vpisi v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila pogodba o prenosu pravice uporabe sklenjena leta 1988, ko zemljiška knjiga ni imela takega pomena, kot ga ima v urejenem in stabilnem sistemu stvarnega in zemljiškoknjižnega prava. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožničine dobre vere ne izpodbije dejstvo, da je tožnica lastninsko pravico v zemljiški knjigi na parceli 1680/2 (to je parcela, ki je sosednja sporni parceli in ima tožnica na njej hišo) urejala v letu 2003 in 2010. Gre za drugo parcelo in ne sporno parcelo št. 1680/1 in njuno dejansko in pravno stanje ni nujno enako, čeprav sta bili obe v družbeni lastnini in nekdaj del enotne parcele 1680 k.o. X. Glede sporne parcele 1680/1 pa je tožnica prepričljivo pojasnila, da se je z vprašanjem vpisa lastninske pravice na delu sporne parcele v zemljiško knjigo prvič začela ukvarjati, ko so se na sporni parceli pojavili nekateri od tožencev, kar je bilo okrog mesec dni pred vložitvijo tožbe. Ob sklepanju pogodbe o razdelitvi premoženja z možem pa ji je odvetnik pojasnil, da vpis lastninske pravice na parceli ni možen, ker je sporna parcela družbena lastnina. Zato tožnici ni mogoče očitati, da zemljiškoknjižnega stanja sploh ni urejala. Ker je bila vse do leta 2016 v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina in na njej pravica uporabe pokojne prednice tožencev, zemljiškoknjižno stanje dobre vere tožnice ne more izpodbiti. Sodišče je tudi pravilno povzelo navedbe tožene stranke, saj je navedlo tudi, da je tožena stranka trdila, da je tožnica zemljiškoknjižno stanje na parceli št. 1680/2 urejala tudi leta 2003 in ne le 2010. Sodišče je tudi utemeljeno verjelo tožnici, da je odločbo z dne 1.4.1979 prvič videla, ko ji je bila vročena v obravnavani zadevi. Priča V. V. je povedal, da mu je odločbo dala soseda K. K. in ne tožnica, zato ni pravilen sklep pritožbe, da je tudi tožnica vedela za to odločbo, ker je K. K. njena svakinja. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da za presojo dobrovernosti tožnice ni odločilno, kako je vpis lastninske pravice na delu parcele 1680/1 uredil sosed tožnice V. V. Sodba sodišča prve stopnje tudi glede vprašanja dobrovernosti tožnice vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana, prav tako pa ni podana kršitev določb postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki s strani tožene stranke v pritožbi niti ni obrazloženo pojasnjena.

11. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da enajsto tožena stranka solastninske pravice na sporni parceli ni dobila v dobri veri. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je bila izpovedba zakonitega zastopnika enajste tožene stranke izmikajoča in neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da že iz videza dela sporne parcele, ki ga uporablja tožnica, izhaja, da pripada oziroma ga uporabljajo ljudje, ki bivajo v hiši, ki stoji na sosednji parceli. Ta del namreč predstavlja vrt omenjene hiše (sodišče prve stopnje si je ta del parcele ogledalo, ugotovitve sodišča prve stopnje pa potrjujejo tudi fotografije izvedenca na priloženi zgoščenki). Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zakonitemu zastopniku enajste tožene stranke ni ostalo neznano, da del sporne parcele redno uporabljajo ljudje, ki živijo v hiši ob tem delu sporne parcele, ta zaključek sodišča pa je v točki 47 obrazložitve sodbe tudi ustrezno obrazložen. Toženec v pritožbi omenja zgolj gozdni del parcele, ki naj bi bil enak tako na levi kot desni strani gozdne poti, zanemari pa ostali del spornega zemljišča, ki predstavlja urejen vrt. Zato pritožbenega sodišča ne prepriča. Enajsto toženi stranki je bilo tudi znano, da dela sporne parcele niti njegov prednik M. M. niti ostali solastniki (prva do deseto tožena stranka) niso uporabljali. Enajsto tožena stranka tako ni zadostila svoji raziskovalni dolžnosti, saj se o pravici tožnice kot neposredne posestnice dela sporne parcele ni pozanimala niti pri tožnici niti pri svojem predniku.

12. Glede na to, da so pravilni razlogi sodišča prve stopnje o priposestvovanju spornega dela parcele, se pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo do trditev pritožbe, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL.

13. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami
² Ur. l. RS, št. 44/1997 s spremembami
³ Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami
⁴ O tem glej odločbo VS RS št. II Ips 94/2017
⁵ O tem glej odločbo VS RS št. II Ips 359/2010

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3881/2011
• VSL sodba I Cp 532/2016
• VSL sodba I Cp 2213/2016