VSL Sodba II Cp 1861/2020

Jedro

Že od uveljavitve novele ZPP-E, ki velja od 14. 9. 2017, sodišče v postopkih, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, ne odloča več o usodi plačilnega naloga, temveč se na obrazložen ugovor dolžnika sklep o izvršbi razveljavi v celoti (kot je v tem primeru sodišče tudi storilo) in o zahtevku odloči kot pri običajni tožbi (primerjaj 436. člen ZPP). Tožnica je ves čas uveljavljala denarni zahtevek in sodišče prve stopnje ji je to tudi prisodilo.

V sporu majhne vrednosti narok ni obvezen, temveč ga je sodišče dolžno opraviti le, če sodišče to oceni za potrebno ali če katera od strank izvedbo naroka izrecno zahteva v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP (primerjaj 454. člen ZPP). Sodbo brez naroka je mogoče izdati tudi, če je dejansko stanje sporno.

Izvedbo naroka mora izrecno zahtevati stranka.

Sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku (le) na podlagi listinskih dokazov, temveč predvsem na podlagi trditvenega bremena strank in dejstva, da toženec nekaterih ključnih trditev tožnice sploh ni prerekal.

Sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je neupoštevno, saj bi tovrstno procesno kršitev lahko uveljavljala kvečjemu tožnica. Ker toženec ni zmogel že trditvenega bremena, ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokazov z zaslišanji, saj je izvedba dokazov namenjena dokazovanju pravno pomembnih dejstev, ki pa jih mora stranka poprej zatrjevati. Če jih ne zatrjuje, ni ničesar pravno pomembnega, kar bi bilo treba dokazovati.

Toženec je sam povzročil, da izdelane žaluzije niso več ustrezale stavbi, in ne (pritožbeno polemizirano) umanjkanje gradbenega odra.

Toženec je s svojim ravnanjem (naknadnimi spremembami na fasadi) povzročil, da dela ni bilo mogoče dokončati. Pri tem gre za situacijo, ki je analogno najbližje tretjemu odstavku 626. člena OZ: [Podjemnik] ne odgovarja za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma, in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja. Tako se izkaže, da je tudi materialno pravo bilo pravilno uporabljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, izdano brez oprave naroka v sporu majhne vrednosti na podlagi drugega odstavka 454. člena Zakona o pravdnem postopku,¹ tožbenemu zahtevku po spremenjeni tožbi v celoti ugodilo (I. točka izreka), zavrglo toženčev pobotni ugovor (II. točka izreka) in prisodilo tožnici stroške (III. točka izreka). Ugotovilo je, da toženec dolguje tožnici sporni znesek na podlagi pogodbe o delu v zvezi z izdelavo in montažo žaluzij.

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec in med drugim navaja, da je izrek sodbe nepravilen in ni identičen tožbenemu zahtevku. Sodišče ne bi smelo izdati sodbe brez naroka, s tem je tožencu kršilo pravico do izjave. Dobil je dva poziva sodišča, v katerih je kot vrednost spora navedeno 11.833,43 EUR, torej ne gre za spor majhne vrednosti. Dejansko stanje je sporno, zato sodišče ne bi smelo izdati sodbe brez naroka, obe stranki sta predlagali dokaze z zaslišanjem strank in prič. Zaradi napačne presoje dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (443. člen ZPP), v katerem veljajo posebna pravila postopka. Med drugim je v sporu majhne vrednosti tožnik dolžan navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v tožbi, toženec pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). V nadaljevanju postopka lahko vsaka stranka vloži le še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovarja na navedbe nasprotnika (primerjaj 452. člen ZPP). Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (primerjaj prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Glede na zgoraj povedano zatrjevana kršitev 2. člena ZPP (da naj bi sodišče ne odločilo v mejah postavljenega zahtevka) ni upošteven pritožbeni razlog (gre za t. i. relativno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Kljub temu sodišče druge stopnje pojasnjuje, da že od uveljavitve novele ZPP-E,² ki velja od 14. 9. 2017, sodišče v postopkih, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, ne odloča več o usodi plačilnega naloga, temveč se na obrazložen ugovor dolžnika sklep o izvršbi razveljavi v celoti (kot je v tem primeru sodišče tudi storilo) in o zahtevku odloči kot pri običajni tožbi (primerjaj 436. člen ZPP). Tožnica je ves čas uveljavljala denarni zahtevek in sodišče prve stopnje ji je to tudi prisodilo.

7. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe glede neizvedbe naroka. V sporu majhne vrednosti narok ni obvezen, temveč ga je sodišče dolžno opraviti le, če sodišče to oceni za potrebno ali če katera od strank izvedbo naroka izrecno zahteva v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP (primerjaj 454. člen ZPP). Sodbo brez naroka je mogoče izdati tudi, če je dejansko stanje sporno,³ zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe o tem, da naj bi bilo dejansko stanje sporno, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče izdati sodbe po 454. členu ZPP.

8. Izvedbo naroka mora torej izrecno zahtevati stranka. Toženec v svoji edini vlogi z dne 6. 2. 2020 tega ni storil, zato se ne more zanašati na to, da bo sodišče izvedlo narok na predlog tožnice. Narok je predlagala tožnica, zato bi sodišče s tem, ko ga ni izvedlo, lahko kršilo kvečjemu tožničino pravico do izjave, ne pa tudi toženčeve (ker je ta ni izkoristil, saj naroka ni predlagal), zato so neutemeljene vse obsežne pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo toženčevo pravico do izjave. Tudi s tem, ko se je sodišče dopisovalo s tožnico, ali še vztraja pri predlogu za izvedbo naroka ali ne, in o tem ni obvestilo toženca, ni kršilo njegovih procesnih pravic. Sodišče si je dopisovalo s tožnico glede njenega (tožničinega) procesnega predloga, pri tem pa ni šlo za odprto sojenje, saj se ni razpravljalo o pravnih in dejanskih vidikih spora (spornega razmerja; primerjaj 279.c člen ZPP), temveč o procesni vlogi tožnice. Kot že pojasnjeno, se toženec ne more zanašati na to, da bo narok (brez njegovega predloga) že itak razpisan na predlog tožnice; prvič zato ne, ker gre za samostojno procesno dispozicijo stranke, drugič (in predvsem) pa tudi ne zato, ker so procesne sankcije za stranko, ki je narok predlagala, pa se ga ni udeležila, pomembno strožje kot za stranko, ki naroka ni predlagala (primerjaj tretji odstavek 454. člena ZPP). Kot rečeno, toženec v svoji edini vlogi naroka ni predlagal, druge vloge pa (neprerekano) ni vložil. Torej s tem, ko sodišče prve stopnje naroka ni izvedlo, že pojmovno ni moglo kršiti nobene toženčeve procesne pravice.

9. Pritožbeno sklicevanje, da je bil v dveh pozivih sodišča kot vrednost spora naveden znesek 11.833,43 EUR in da torej ne gre za spor majhne vrednosti, je neutemeljeno. Res je (očitno po nekakšni administrativni napaki) v dveh pozivih z dne 27. 2. 2020 (list. št. 75 in 77) navedena »vrednost« (brez pristavka: »spora«) 11.833,43 EUR, vendar je hkrati kot predmet spora (»zaradi:«) navedeno: »plačila 1.226,29 EUR, po spremembi TZ zaradi plačila 1.833,43 EUR.« Ker je bila prvemu pozivu priložena tudi tožničina vloga, iz katere je jasno razvidno, kaj in koliko tožnica zahteva, bi toženec (ki ga je ves čas zastopala pravna strokovnjakinja – odvetnica) mogel in moral ugotoviti, kaj je predmet spora in da gre za spor majhne vrednosti (kar je tudi obrazloženo v pozivu na list. št. 75-76). O zavedenosti stranke zato ne more biti govora.

10. Pritožnica s številnimi navedbami (kaj izhaja iz zapisnikov; kaj je bilo dogovorjeno glede montaže žaluzij; da niso dokazane nekatere trditve tožnice; kdo je kriv za ne-montažo žaluzij; kaj izhaja oziroma ne izhaja iz listin itd.) izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa ni pritožbeni razlog, ki bi ga bilo mogoče upoštevati v sporu majhne vrednosti, zato pritožbeno sodišče na te navedbe ne bo odgovarjalo.

11. Vendar v okviru navedb, ki se v veliki meri tičejo dejanskega stanja, pritožba uveljavlja tudi nekatere kršitve, ki so lahko pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Gre za trditve o dokaznem bremenu, neizvedbi določenih dokazov in protispisnosti (pravilna uporaba materialnega prava; kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Ker so ti pritožbeni razlogi medsebojno prepleteni, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku (le) na podlagi listinskih dokazov, temveč predvsem na podlagi trditvenega bremena strank in dejstva, da toženec nekaterih ključnih trditev tožnice sploh ni prerekal. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec naročil pri tožnici žaluzije, ki jih je slednja naredila, vendar jih ni vgradila v toženčevo hišo. Sporno je, zakaj ne; toženec je v ugovoru navajal, da so bile izdelane žaluzije napačnih dimenzij, čemur je tožnica v dopolnitvi tožbe pritrdila, vendar s pomembnim dostavkom: da je po meritvah, ki so bile podlaga za izdelavo žaluzij po meri, toženec dodatno obdelal zunanje špalete fasade, zato mera žaluzij ni bila več ustrezna (5. stran vloge z dne 13. 1. 2020, list. št. 56). Toženec tega pomembnega dejstva v vlogi z dne 6. 2. 2020 sploh ni substancirano prerekal. Zato je sodišče prve stopnje tožničine trditve, da je toženec sam (z naknadnimi spremembami fasade) povzročil, da žaluzije niso ustrezale, upravičeno (drugi odstavek 214. člena ZPP) štelo za priznane, s čimer je v celoti ovržena toženčeva teza, da tožnica ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Svoje navedbe je tožnica še dodatno utemeljila v vlogi z dne 13. 2. 2020, na katero toženec sploh ni odgovoril.

13. Vse navedeno o trditvenem in dokaznem bremenu je sodišče prve stopnje obširno in skrbno obrazložilo (primerjaj 12., 13. in 16. točko obrazložitve), teh razlogov pa pritožba sploh konkretizirano ne izpodbija, ne polemizira z razlogi sodišča prve stopnje, temveč le navrženo ponavlja izseke toženčevih trditev na prvi stopnji. Prav tako ne izpodbija pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje (zaključek 13. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe), da toženec svojih pomanjkljivih trditev ne more dopolnjevati z izvedbo dokazov (šlo bi za t. i. preiskovalni dokaz, ki v pravdnem postopku načeloma ni dopusten); torej ne drži, da bi sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, temveč je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem bremenu, saj toženec ni zmogel podati (niti) ključnih trditev, s katerimi bi izpodbil navedbe tožnice o ključni okoliščini – vzroku za neustreznost izdelanih žaluzij. S temi trditvami tožnice se je trditveno in dokazno breme zopet prevalilo na toženca, ki bi moral v luči tožničinih navedb v zgoraj citirani vlogi svoje trditve dopolniti in se vsebinsko opredeliti do tožničinih pojasnil o razlogih za neustreznost žaluzij, česar pa ni storil, saj v vlogi z dne 6. 2. 2020 zgolj ponavlja svojo trditev, da naj bi tožnica ne izpolnila svoje pogodbene obveznosti, kar pa ne ustreza standardu substanciranega prerekanja iz 214. člena ZPP.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi toženec že v ugovoru (zoper sklep o izvršbi) prerekal manipulacijo s fasado. Del ugovora, naslovljen »kronologija dogodkov,« je zgolj skupek alinej z nepovezanimi, deloma nerazumljivimi deli stavkov in vrednostnimi sodbami, v katerih pritožbeno sodišče ne najde konkretiziranih trditev, ki bi pomenile odgovor na tožničine navedbe v vlogi z dne 13. 1. 2020 o toženčevih naknadnih spremembah fasade. Sklicevanje na nek dokaz (elektronska pošta z dne 19. 6. 2018) ni upoštevno, saj dokazi ne morejo nadomestiti trditev.

15. Glede na zgoraj povedano je bil ključni razlog sodišča prve stopnje za ugoditev zahtevku, da je toženec sam povzročil, da izdelane žaluzije niso več ustrezale stavbi, in ne (pritožbeno polemizirano) umanjkanje gradbenega odra (primerjaj 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato so tudi neutemeljene pritožbene navedbe o domnevni protispisnosti v zvezi z odrom in splošnimi pogoji poslovanja.

16. Sklicevanje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, je neupoštevno, saj bi tovrstno procesno kršitev lahko uveljavljala kvečjemu tožnica. Ker, kot pojasnjeno zgoraj, toženec ni zmogel že trditvenega bremena, ni bilo nobene potrebe po izvedbi dokazov z zaslišanji, saj je izvedba dokazov namenjena dokazovanju pravno pomembnih dejstev, ki pa jih mora stranka poprej zatrjevati. Če jih ne zatrjuje, ni ničesar pravno pomembnega, kar bi bilo treba dokazovati.

17. Toženec pavšalno ugovarja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, konkretno tretji odstavek 642. člena Obligacijskega zakonika,⁴ ki določa, da naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo (in glede na 458. člen ZPP je pritožbeno sodišče na to dejansko ugotovitev vezano), da je toženec s svojim ravnanjem (naknadnimi spremembami na fasadi) povzročil, da dela ni bilo mogoče dokončati. Pri tem gre za situacijo, ki je analogno najbližje tretjemu odstavku 626. člena OZ: [Podjemnik] ne odgovarja za zamudo, nastalo zato, ker mu naročnik ni pravočasno izročil materiala, ali zato, ker je zahteval spremembe, ali zato, ker mu ni izplačal dolžnega predujma, in sploh za zamudo, nastalo zaradi naročnikovega ravnanja. Tako se izkaže, da je tudi materialno pravo bilo pravilno uporabljeno.

18. Odločitve o zavrženju pobotnega ugovora kot povsem nesubstanciranega in nekonkretiziranega pritožba ne izpodbija z nobenim argumentom. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa je na pritožbo vsebinsko odgovorila, ji mora toženec povrniti pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 163. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za pritožbo (375 točk), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, vse skupaj (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR) 279,99 EUR. Povrniti jih mora v roku 8 dni (458. člen v zvezi s 313. členom ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ).

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
² Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 10/2017).
³ Omejitev izdaje sodbe brez naroka samo na zadeve z nespornim dejanskim stanjem je veljala pred leti, pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZPP-D), ki velja od 1. 10. 2008.
⁴ Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 148/96
• Sodba II Ips 597/96
• VSL Sodba I Cp 1237/2020