VSL Sodba II Cp 1943/2020

Jedro

Tožnica je z uveljavitvijo ZLNDL na nepremičnini pridobila lastninsko pravico, vendar pa je bil njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, ker ji ni uspelo izkazati toženkine zlorabe izvršilnega postopka, zato je toženka z nakupom na javni dražbi postala nova lastnica nepremičnine, s tem pa je tožničina lastninska pravica prenehala.

Za zlorabo izvršbe ne zadošča že vedenje upnika, da premoženje, na katerega posega v izvršbi, ni dolžnikovo. Zgolj slaba vera upnika namreč kupcu na javni dražbi ne preprečuje pridobitve lastninske pravice. Zato bi bili očitki toženki, da se je zavedala, da nepremičnina ni last dolžnice, pomembni šele, če bi bilo izkazano nadaljnje usklajeno zlonamerno ravnanje upnika in dolžnika s ciljem oškodovati tožnico pri uveljavljanju njene lastninske pravice.

Za uspešno uveljavljanje relativne kršitve določb pravdnega postopka glede uporabe določila drugega odstavka 214. člena ZPP bi pritožnica morala zatrjevati in dokazati, da je sodišče to določbo v točno določenem primeru (glede posameznega priznanega dejstva) uporabilo napačno in hkrati, da bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da že iz njenih navedb izhaja, da se ne strinja z konkretnimi trditvami toženke o posameznih dejstvih, pri čemer teh ne izpostavi, zatrjevane procesne kršitve ni izkazala.

Po 19. členu ZOdvT predstavlja, v primeru, da je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Ker je sodišče postopek na prvi stopnji vodilo trikrat, je toženki nagrado za narok, za katero tarifa ne predvideva vštetja v ponovljenem postopku, utemeljeno priznalo trikrat (enkrat za vsako fazo postopka na prvi stopnji). Sodišče o stroških odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). V konkretni zadevi so bile vse predhodne odločitve o stroških postopka na instančnih sodiščih razveljavljene, zato se tožnica nanje ne more sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 2.053,26 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 3, k. o. X, ter na izbris v izreku navedenih zemljiškoknjižnih vpisov pri tej nepremičnini, tako da se pri njej vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožnici je naložilo, da je toženki dolžna povrniti 19.834,76 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, predlaga njeno spremembo, tako da sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Sodišču očita, da je odločalo arbitrarno, kršilo načelo proste presoje dokazov, pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, domnevo o priznanju dejstev in ob odsotnosti materialno procesnega vodstva ponovno izdalo sodbo presenečenja v nasprotju z jasnimi napotki instančnih sodišč. Tožnica se je glede na pravna naziranja višjega in vrhovnega sodišča utemeljeno zanašala, da je podala zadostne in popolne navedbe, in sicer, da je toženka vedela, da sporna nepremičnina niti ob začetku niti ob zaključku stečajnega postopka ni bila del premoženja družbe A., d. d. (v nadaljevanju A.), da je vedela, da se tožnica ni mogla vpisati v zemljiško knjigo kot lastnica brez sklepa Agencije za privatizacijo, da je vedela, da je družba A. z nepremičnino že razpolagala in da tudi po statusnih spremembah ni bila premoženje družbe, pa je kljub temu v zavarovanje poplačila svoje domnevne terjatve do A. dosegla ustanovitev zastavne pravice na sporni nepremičnini, čeprav ta družba razpolagalnega upravičenja ni več imela, da je kljub navedenemu dosegla poplačilo svoje domnevne terjatve v izvršbi z nakupom nepremičnine, kupljene na javni dražbi, pri tem pa preostali dolg družbi A. odpustila, ter naknadno z vrsto abstraktnih razpolaganj skušala tožnici preprečiti učinkovito pravno varstvo. Sodišče je prezrlo, da je tožnica z navajanjem primera M. dokazala modus operandi toženke, to je zlorabo postopkov. Tudi indici lahko privedejo do zaključka, da je nekaj dokazano. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da je toženka domnevnemu dolžniku preostali dolg odpustila, prav tako ni zavzelo stališča do potez toženke po poplačilu v izvršbi in zato ni poštena trditev, da tožnica določenim pojasnilom toženke ni konkretizirano nasprotovala ter jih je zato mogoče šteti kot priznana dejstva.

Sodišče v okviru materialno procesnega vodstva tožnice ni opozorilo, da so njene trditve glede zlorabe izvršbe pomanjkljive in da bi jih morala dopolniti. Ni pravno odločilno, ali je toženka v izvršbi izterjevala fiktivno terjatev, temveč zadošča njeno zavedanje, da posega na premoženje, ki ni dolžnikovo. Že iz izpovedi stečajne upraviteljice izhaja, da kupnina za družbo ni zajemala nepremičnin, zato se je toženka zavedala, da te ne predstavljajo premoženja družbe. To je lahko ugotovila tudi ob ogledu, saj je na objektu tabla z oznako tožnice, takratni lastnik A. pa ni imel ključa, da bi ga odklenil. Do teh okoliščin se sodišče v obrazložitvi ni opredelilo, temveč je slepo verjelo toženki in ji nekritično sledilo. Napačno je stališče, da gre za naknadno najdeno premoženje, saj je bilo to po uveljavitvi ZLNDL v lasti tožnice, ki pa ni bila navzoča v dogovorih akterjev nadaljnjih usklajenih pravnih dejanj, zato konkretnejših trditev glede dogovorov o zlorabi ne more podati. Da gre za načrtno zlorabo postopkov, dodatno kaže ravnanje v primeru M. Toženka je bila v obdobju od 20. 11. 2007 do 20. 2. 2008 edini družbenik A. in bi ji njeno premoženjsko stanje moralo biti znano tudi iz poslovnih knjig. Sodišče je spregledalo, da v poročilu B. B. o cenitvi družbe za potrebe preoblikovanja z 18. 2. 2008 terjatve v višini 730.000 ni zavedene. V postopku je bila prezrta vloga pooblaščenca C. C., ki je vedel, da nepremičnina ni del premoženja družbe ob nakupu, nato pa je prav on predlagal njeno vknjižbo na A.

Pritožba graja tudi stroškovno odločitev. Zmotno je trikratno priznavanje stroškov toženke za tri naroke na prvi stopnji, ker ji pripada nagrada le za en narok. Sodišče toženki tudi ne bi smelo priznati stroškov pritožbenega postopka, saj je bila v zadnjem uspešna tožnica, stroški odgovora pa niso bili potrebni. Enako velja za stroške revizijskega postopka, v katerem je prav tako uspela tožnica.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica, ki zatrjuje originaren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 3, k. o. X¹, zoper toženko, ki je nepremičnino kasneje kupila na javni dražbi v izvršilnem postopku, vlaga tožbo na ugotovitev lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju sicer sledilo tožnici, da je z uveljavitvijo ZLNDL na nepremičnini pridobila lastninsko pravico, vendar je tožbeni zahtevek ponovno zavrnilo. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da tožnici ni uspelo izkazati toženkine zlorabe izvršilnega postopka, zato je z nakupom na javni dražbi postala nova lastnica nepremičnine, s tem pa je tožničina lastninska pravica prenehala.

6. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo trditve obeh strank postopka in se do vseh obširno opredelilo. Pri tem je odgovorilo tudi na tiste, za katere je ocenilo, da jih tožnica ni dovolj konkretizirala, in tudi v povezavi z njimi izvajalo predlagane dokaze, vse z namenom, da sporne okoliščine vsestransko razišče. Sodišče ob tem ni ravnalo arbitrarno, saj je zavzeta pravna stališča ustrezno utemeljilo, prav tako ta niso v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Očitek arbitrarnosti je pavšalen. Tožnica namreč samovoljnosti sodišča ne konkretizira, temveč zgolj vztraja pri svojih trditvah, ki pa niso ostale prezrte. Ne drži, da sodišče ne bi upoštevalo napotkov instančnih sodišč, saj je dopustilo razpravljanje o sprva nezatrjevani trditveni podlagi in po izvedenem dokaznem postopku tožnici pritrdilo, da je z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Do vprašanja zlorabe izvršbe pa se je v izpodbijani sodbi konkretneje opredeljevalo prvič in ob tem ni odstopalo od izhodišč, ki jih je izpostavilo Vrhovno sodišče.

7. Prav tako arbitrarnosti ne predstavlja očitana relativna kršitev določb pravdnega postopka glede uporabe določila drugega odstavka 214. člena ZPP. Za uspešno uveljavljanje te kršitve bi pritožnica morala zatrjevati in dokazati, da je sodišče to določbo v točno določenem primeru (glede posameznega priznanega dejstva) uporabilo napačno in hkrati, da bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da že iz njenih navedb izhaja, da se ne strinja z konkretnimi trditvami toženke o posameznih dejstvih, pri čemer teh ne izpostavi, zatrjevane procesne kršitve ni izkazala.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek pomanjkljivega materialnoprocesnega vodstva. Okvir spora je bil v dosedanjem postopku že jasno začrtan z odločbo Vrhovnega sodišča, s tem pa tudi trditveno in dokazno breme posamezne stranke. Ob uveljavljenem razpravnem načelu zato v konkretnem primeru sodišču tožnice ni bilo treba posebej opozarjati, da mora na nasprotne trditve in dokaze dodatno odgovoriti z novimi navedbami in s predložitvijo nasprotnih dokazov. Tudi sicer tožnica te kršitve relativnega značaja v pritožbi ni konkretneje opredelila, saj bi morala izkazati tako vzročno zvezo med opustitvijo sodnika in tem, da navedb in dokazov ni ponudila (torej ti obstajajo), kot tudi vzročno zvezo med slednjim in njenim neuspehom v postopku. Zgolj sklicevanje na sodbo presenečenja za uspešno uveljavljanje kršitve opustitve materialno procesnega vodstva ne zadošča.

9. Kot že omenjeno se je sodišče do vseh bistvenih trditev tožnice opredelilo. Tako nikakor ne drži, da je prezrlo poslovni manever toženke v primeru M., temveč mu je posvetilo več kot štiri strani obrazložitve. Ugotovilo je, da je toženka svojo terjatev do družbe A. uveljavljala tudi v izvršbi na nepremičnine, ki so bile predhodno prodane M., pa zaradi neurejene etažne lastnine niso bile prepisane, vendar pa je ta stranka v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega in zaščitila svojo lastninsko pravico ter se je spor končal s sodno poravnavo. Situacija je bila torej drugačna kot v konkretnem primeru, ravnanje toženke pa še ne pomeni zlorabe izvršilnega postopka, saj mora biti za to izkazano usklajeno delovanje upnika in dolžnika v smeri onemogočanja uveljavljanja lastninske pravice tretjih in ne le vlaganje izvršb na vknjiženo premoženje dolžnika kljub obstoju dvoma, da je res njegovo.

10. Prav tako ne drži očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditve, da je po nakupu nepremičnine v izvršbi toženka dolžnici preostali dolg odpustila. V 24. točki sodbe je pojasnilo, da se z umikom izvršilnega postopka terjatvi ni odpovedala, to pa izhaja tudi iz trditev same tožnice, da je toženka isto terjatev izterjevala zoper isto dolžnico še v drugih izvršilnih postopkih. Zatrjevanega odpusta dolga, ki bi nakazoval njegovo fiktivnost, tako pritožnica ni izkazala.

11. S sklicevanjem na arbitrarnost tožnica napada dokazno oceno sodišča prve stopnje. To velja tudi glede pomena zemljiškoknjižnih obremenitev, nastalih po nakupu nepremičnine na javni dražbi. Sodišče se je do teh okoliščin opredelilo (28. točka sodbe), upoštevalo trditve obeh strank in zaključilo, da naknadni vpisi, s katerimi je toženka želela zaščititi svoj zemljiškoknjižni položaj, ne predstavljajo posrednih dejstev oziroma indicev, ki bi dokazovali predhodno usklajeno ravnanje upnika in dolžnika z namenom izigranja tožnice. Pri sprejemu tega sklepa sodišče ni izhajalo le iz domneve o priznanih dejstvih, temveč se je opredelilo do predloženega dokaznega gradiva in ustrezno pojasnilo, zakaj kot prepričljivejše šteje argumente toženke. Tožnica dokazne ocene konkretizirano ne graja, s sklicevanjem na avtoritativne, arbitrarne in pristranske zaključke sodišča pa je ne more izpodbiti.

12. Napačno je izhodišče pritožbe, da za zlorabo izvršbe zadošča že vedenje upnika, da premoženje, na katerega posega v izvršbi, ni dolžnikovo. Zgolj slaba vera upnika namreč kupcu na javni dražbi ne preprečuje pridobitve lastninske pravice. Zato bi bili očitki toženki, da se je zavedala, da nepremičnina ni last dolžnice, pomembni šele, če bi bilo izkazano nadaljnje usklajeno zlonamerno ravnanje upnika in dolžnika s ciljem oškodovati tožnico pri uveljavljanju njene lastninske pravice. Pritožbeno izpostavljanje okoliščin, ki naj bi nakazovale na vedenje toženke, da vknjiženo lastninskopravno stanje ni pravo (sodišče v sodbi temu ni pritrdilo²), tako ni odločilno. Ker je sodišče ugotovilo, da toženka ob vložitvi izvršbe ni bila več lastniško povezana z dolžnikom, saj je družbo prodala skupaj s terjatvijo, da kupnina za terjatev ni bila poravnana, da terjatev ni bila fiktivna in da je tako obstajalo dolžniško upniško razmerje med družbama, pri čemer K. K. ni bil edini zainteresirani kupec delnic družbe A.³ ter tesnejša personalna povezanost niti ni bila zatrjevana, o dokazani zlorabi izvršbe ni mogoče govoriti. Na usklajeno delovanje upnika in dolžnika z namenom izigranja tožnice nadalje ne kaže niti dejstvo, da sta imeli obe družbi v določenem obdobju (pred izvršbo) istega pooblaščenca. Tožnica njegovega zaslišanja v postopku ni predlagala, zato so njene trditve o pomenu njegove vloge ostale le na ravni domnev, ki prepričljive dokazne ocene sodišča ne omajejo.

13. Tožnica v pritožbi posebej izpostavlja dejstvo, da bi se toženka o nelastništvu dolžnice nad spornim objektom lahko prepričala najkasneje na ogledu. Kot je pritožbeno sodišče že izpostavilo, pri nakupu na javni dražbi kupcu za pridobitev lastninske pravice ni treba izvajati posebne raziskovalne dolžnosti. Če je tožnica dejansko imela posest nad objektom, pa bi najkasneje takrat lahko izvedela za postopek izvršbe. Ob tem ne drži, da si cenilec objekta ni ogledal od znotraj, saj nasprotno izhaja iz njegovega cenitvenega poročila, v katerem tudi ni zaznambe navzven zaznavnega lastništva tožnice.

14. Tožnica ima prav, da je izkazovanje zlorabe izvršilnega postopka zahtevno, vendar to ne pomeni, da bi sodišče o tem lahko odločilo le na podlagi njenih domnev in špekulacij. Toženka je zaporedje poslovnih dogodkov ustrezno pojasnila, tožnica pa ni uspela izkazati nasprotnega, torej da bi pri izvršilnem postopku šlo zgolj za vnaprej načrtovan manever, namenjen preprečitvi njenega uveljavljanja lastninske pravice⁴. Dokazna ocena sodišča je podrobna, dokazi so analizirani posamično in v medsebojni primerjavi, tožnica pa te ocene konkretizirano ne graja, zato ji pritožbeno sodišče v celoti sledi.

15. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Po 19. členu ZOdvT predstavlja, v primeru, da je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Ker je sodišče postopek na prvi stopnji vodilo trikrat, je toženki nagrado za narok, za katero tarifa ne predvideva vštetja v ponovljenem postopku, utemeljeno priznalo trikrat (enkrat za vsako fazo postopka na prvi stopnji)⁵. Sodišče o stroških odloči v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). V konkretni zadevi so bile vse predhodne odločitve o stroških postopka na instančnih sodiščih razveljavljene, zato se tožnica nanje ne more sklicevati. Ker je v pravdi v celoti propadla, je dolžna toženki povrniti vse potrebne pravdne stroške, med katere spadajo tudi stroški odgovora na njene pritožbe in revizijo.

16. Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Toženki je sodišče priznalo 2750 OT, kar povečano za materialne stroške in DDV ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 2.053,26 EUR.

-------------------------------
¹ V naravi gre za počitniški objekt v X.
² Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da zgolj nakup pravne osebe, za katero iz cenitve ne izhaja, da bi imela še kakšno nepremično premoženje, ne pomeni vedenja, da morebitno naknadno v stečaju prezrto premoženje ni njeno. Nenazadnje tudi v primeru stečaja toženke nepremičninske evidence ne bi pokazale lastništva sporne parcele, čeprav ga je pridobila na podlagi ZLNDL.

³Za nakup delnic se je zanimala tudi družba E., po izpovedi zakonitega zastopnika te družbe F. F. je bil nakup zanimiv ravno zaradi odstopljene terjatve.
⁴ Tožnica je podala zgolj trditve o fiktivnosti terjatve, ne pa npr. o navideznosti pogodbe o odstopu terjatve, o morebitni povezanosti K. K. in L. L., ni vztrajala pri zaslišanju K. K., ni predlagala zaslišanja C. C., kar bi lahko dalo širšo sliko poslovnih dogodkov.
⁵ Primerjaj tudi odločbe VSL II Cp 2728/2016, VSL I Cp 1100/2019, VSL II Cp 2105/2012.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 49/96
• VSL Sodba I Cp 2574/2017
• VSL sodba I Cpg 506/2010