VSL Sodba II Cp 1603/2020

Jedro

Obstaja vzročna zveza med prometno nezgodo tožnice in pojavom avaskularne nekroze in je podana odgovornost toženke, pri kateri je bilo sklenjeno zavarovanje za osebno vozilo, s katerim je A. A. dne 31. 10. 2001 to prometno nezgodo, v kateri je bila tožnica poškodovana kot sopotnica na zadnjem sedežu osebnega vozila, povzročil.

Odškodnina za strah je praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda. Zakon sicer glede povrnitve bodoče škode ne izključuje odškodnine za bodoči strah. Vendar se v takšnem primeru (če je strah gotov), ko strah ne izveni, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Gre torej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Pravična odškodnina za celotno škodo znaša 39.693,73 EUR.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:

- v I. točki izreka prisojena odškodnina zviša za 3.000,00 EUR (na 39.693,73 EUR);

- v II. točki izreka zavrnjeni znesek 12.981,00 EUR zniža na 9.981,00 EUR;

- v III. točki izreka znesek stroškov v višini 1.731,00 EUR zviša za 58,71 EUR (na 1.789,71 EUR);

- v IV. točki izreka znesek stroškov v višini 485,32 EUR zviša za 16,46 EUR (na 501,78 EUR);

- v V. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 3,90 EUR zniža za 0,90 EUR (na 3,00 EUR).

II. Sicer se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za sestavo pritožbe v višini 134,92 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna iz naslova povrnitve stroškov v roku 15 dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani št. SI56 ..., sklic ..., koda namena: GOVT, namen plačila: vračilo po odločbi Bpp .../2020, plačati znesek 333,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 36.693,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 12. 2015 dalje do prenehanja obveznosti, kar tožnica od toženke zahteva več, je zavrnilo (I. in II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna iz naslova povrnitve stroškov v roku petnajst dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati zneska 1.731,00 EUR ter 485,32 EUR (vračilo po odločbah Bpp), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnica pa je dolžna toženki v roku petnajst dni povrniti pravdne stroške v višini 3,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. do V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo presežka nad prisojenim zneskom iz naslova prestanega strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin zaradi skaženosti, skupno glede zneska 8.300,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožnici poleg že prisojenega zneska prisodi še znesek 8.300,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter posledično spremeni odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Odločitev sodišča prve stopnje je v izpodbijanem delu napačna. Sodišče ni popolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, predvsem pa je napačno uporabilo načeli individualizacije in objektivne pogojenosti pri odmeri odškodnine. Prisojena odškodnina ne predstavlja pravične denarne odškodnine za tožnici nastalo škodo.

Pravilna uporaba omenjenih načel narekuje prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnice v celotni zahtevani višini 22.000,00 EUR. Sodišče je premajhno težo dalo okoliščini, ki jo je izpostavil tudi izvedenec, da ima tožnica izjemne trajne posledice, saj so ji umetni kolk vgradili v mladosti, pri povsem neobičajni življenjski dobi. Sodišče je dalo preveliko težo samo omejitvam, ki jih ima tožnica pri športnih aktivnostih, spregledalo pa je, da je omejena tudi pri vseh oziroma večini ostalih aktivnostih vsakodnevnega udejstvovanja. Tožnici se odsvetujejo vse dejavnosti (ne le športne) in opravila, kjer je kolk močneje obremenjen z nenadnimi pristanki na tleh, odrivi, dejavnosti in opravila, kjer so prisotni intenzivni rotacijski gibi ali drugi gibi v kolku, odsvetovano ji je tudi prenašanje težjih bremen. Iz razlogov sodbe izhaja, da naj bi sodišče odškodnino objektiviziralo z upoštevanjem delno podobnih primerov, vendar ni obrazložilo oziroma primerjalo okoliščin konkretnega primera in primerov, na katere se sklicuje. Po mnenju tožnice dejanska primerjava sodne prakse v okviru načela objektivizacije pokaže, da je tožnica iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičena do bistveno višjega zneska, kot ji je bil prisojen, in je tožbeni zahtevek v tem delu povsem realen. Sklicuje se na zadevo VS001189, v kateri je bila tožniku iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 20.864,62 EUR. V citiranem primeru je odškodnina nekoliko višja, ker je pri tožniku že prišlo do potrebe po menjavi umetnega kolka, ta bo potrebna še vsaj dvakrat v bodoče (kar se zaradi rednega teka stvari pričakuje tudi pri tožnici). Podobno velja za prav tako primerljivo zadevo št. VS002123, v kateri je bilo tožnici iz tega naslova prisojeno 24.500,00 EUR. Tudi tožnica v citirani zadevi ima tako kot tožnica težave pri daljši hoji, hoji po naravnem terenu, opustila je športe, s katerimi se je ukvarjala. Dolgoročno je pri njej z veliko verjetnostjo šele pričakovati zgodnejši degenerativni proces v smislu posttravmatske artroze, do česar je pri tožnici že prišlo. Ob pravilni uporabi materialnega prava okoliščine primera narekujejo prisojo odškodnine v celotni vtoževani višini.

Podobno velja tudi za odškodnino za prestani strah. Sodišče je tožničin strah in povezane okoliščine sicer povzelo, vendar ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja strahu tožnice za izid zdravljenja, predvsem ni upoštevalo, da so se bolečine pri tožnici pojavile že v začetku leta 2009. Pravilna diagnoza je bila tožnici postavljena šele marca 2015. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima artroplastika omejeno življenjsko dobo in bo po vsej verjetnosti po rednem teku stvari potreben nov operativni poseg. Preveliko težo je dalo mnenju izvedenca in nepravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do višjega zneska odškodnine iz tega naslova, ker večji strah tožnice naj ne bi bil objektiviziran z izvedenskim mnenjem. Dejstvo, kakšne intenzitete je bil strah in koliko časa je trajal pri konkretnem oškodovancu, mora ugotoviti sodišče, izvedenec pa poda oceno, koliko časa je bil strah z medicinskega stališča objektivno utemeljen. Okoliščina, da tožničine težave dolgo časa niso bile pojasnjene niti ni bil znan obseg posledic, narekuje zaključek, da je bil strah pri njej dokaj intenziven dolgo časovno obdobje, tožnica je upravičena do odškodnine v znesku 1.800,00 EUR.

Sodišče je nepravilno tožnici prisodilo tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Preveliko težo je dalo ugotovitvam izvedenca in ni upoštevalo, da skaženosti pri tožnici ne predstavlja zgolj ena postoperativna brazgotina, ampak skupek le-teh. Zaradi posledic predmetnega škodnega dogodka je pri tožnici nedvomno prišlo do spremenjene zunanjosti, pri čemer skaženost zagotovo vpliva na duševno ravnovesje tožnice, saj gre za relativno mlado žensko. Tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da brazgotin, ki bi jih človek komajda videl, ni, brazgotina nima nikoli iste barve kot koža, ker je pigmentacija drugačna. Tožnica je prepričljivo izpovedala, da jo brazgotine motijo, sploh poleti v kopalkah, in tudi, ko ima oblečene oprijete hlače, kar je v sodbi ostalo prezrto. Upoštevaje skaženost, ki ji je nastala, je tožnica upravičena do odškodnine v celotni vtoževani višini 1.500,00 EUR. Sprememba sodbe v izpodbijanem delu narekuje tudi spremembo stroškovnega izreka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe, glede temelja in višine ter zoper odločitev o stroških. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Sodišče je nepravilno ugotovilo in zaključilo, da je tožnica utrpela novo škodo kot posledico škodnega dogodka, prometne nesreče z dne 31. 10. 2001, in previsoko odmerilo višino odškodnine. Toženka pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica je nesporno v prometni nesreči utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice in udarec v desno stegno. Sodišče je nepravilno presodilo izvedene dokaze in zmotno ugotovilo, da je tožnica v nesreči utrpela tudi zvin kolka, saj izvedenec tega ni decidirano ugotovil. Izrecno je navedel, da je na to poškodbo zgolj sklepal glede na opisani način poškodovanja in dejstvo, da se pri tožnici avaskularna nekroza kolka ni razvila po neki tipični, običajni poti, kot posledica določene poškodbe, obolenja oziroma zdravstvenega stanja. Izvedenec je moral vzrok najprej poiskati in je zgolj sklepal, da je tožnica utrpela tudi zvin kolka. Zaslišan je izvedenec povedal, da je le teoretično sklepal na mehanizem poškodovanja, ker ni imel ničesar fiksnega. Sodišče je zato napačno presodilo izvedensko mnenje in zmotno ugotovilo, da je tožnica v prometni nesreči leta 2001 utrpela tudi izvin kolka. Tudi če bi tožnica zvin kolka res utrpela, je to zgolj eden izmed možnih izjemno redkih vzrokov za nastanek nekroze pri tožnici, pri kateri so se prvi simptomi pojavili šele po osmih letih od poškodovanja.

Sodišče je nepravilno in nekritično v korist tožnice presodilo izvedensko mnenje in napačno presodilo vprašanje pravno relevantne vzročne zveze in tako zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je ugotovilo, da je tožnica utrpela zvin kolka, ki je povzročil poškodovanje žilja in v tej posledici avaskularno nekrozo kolka. Na podlagi izvedenskega mnenja, zlasti upoštevaje zaslišanje izvedenca na naroku, ni mogoče zaključiti, da je tožnica z nadpolovično verjetnostjo dokazala, da je avaskularna nekroza posledica zvina kolka ob prometni nesreči. Pri tožnici do avaskularne nekroze ni prišlo iz nekega tipičnega vzroka, saj je pri njej izostala tipična poškodba. Izvedenec je vzrok za nekrozo iskal med različnimi redkimi vzroki, dopustil je tudi nosečnost in spontani nastanek. Ocena, da je poškodovanje v prometni nesreči eden izmed možnih vzrokov za nekrozo, je le teoretično sklepanje izvedenca. To izvedenec priznava. Sodišče ni upoštevalo, da je pojav nekroze zaradi zvina kolka zaradi časovne oddaljenosti med škodnim dogodkom in pojavom simptomov izjemno redek. Nekritično je štelo, da je možnost mehaničnega poškodovanja žilja v prometni nesreči kot vzroka za nekrozo večja od ostalih, čeprav to iz izvedenskega mnenja ne izhaja.

Izvedenec je pojasnil, da obstaja več možnih vzrokov za pojav avaskularne nekroze pri tožnici, vsak izmed njih je izjemno redek in neobičajen. Pri razlagi možnih vzrokov je izvedenec tudi glede mehanskega razloga (ki preprečuje dotok krvi oz. povzroči poškodbo žilja), ki je šele po osmih letih sprožil simptomatiko avaskularne nekroze, ocenil, da je to zelo redko, zelo izjemno in neobičajno. Sodišče je nekritično zaključilo, da je poškodba žilja zaradi zvina kolka v prometni nesreči vzrok za nastanek avaskularne nekroze, čeprav je izvedenec kot možne vzroke izpostavil več možnosti. Kot enakovredno oziroma celo večjo možnost je izpostavil nosečnost, dopustil je tudi možnost, da do nekroze pride spontano. Celotno izvedensko mnenje ne daje podlage za zaključek, ki ga je sprejelo sodišče. Sodišče svojo odločitev opira na izjavo izvedenca, da je našel le dva članka, ki govorita o možnosti, da nosečnost sproži nastanek avaskularne nekroze, spregleda pa, da je povedal tudi, da je pojavnost te zadeve toliko časa po nesreči izjemna redkost in je našel le en članek, ki dopušča takšno možnost. Izvedenec je v dopolnitvah povedal, da je izjemno redko, da pride do pojava simptomov avaskularne nekroze v tako dolgem časovnem oknu. Omenjenih 17,4 % pojava nekroze po desetih letih od poškodbe se nanaša na celotno obdobje od dveh do desetih let. Sodišče ne upošteva, da je izvedenec kot enakovreden vzrok mehanski poškodbi dopustil tudi nosečnost oziroma porod, kot možen vzrok je dopustil tudi spontani pojav nekroze ali celo motnjo metabolizma. Pojav nekroze po osmih letih od resne poškodbe, ki povzroči poškodbo žilja, je sicer mogoč, vendar nič bolj kot nosečnost, možni so tudi drugi vzroki. Glede nosečnosti je izvedenec izrecno odgovoril, da je celo bolj verjetna možnost, ker se je resnično zgodila in je obstajala, mehanizem poškodbe pa je domneven. Zgolj teoretično je izvedenec dopustil tudi možnost, da je avaskularna nekroza posledica mehanskega poškodovanja žilja v prometni nesreči, večjo težo je dal nosečnosti. Sodišče je torej napačno ugotovilo verjetnost, da je prav prometna nesreča iz leta 2001 oziroma poškodba v tej nesreči pri tožnici povzročila avaskularno nekrozo in napačno zaključilo, da gre pri tožnici za novo škodo, katere vzrok je neupravičeno pripisalo prometni nesreči.

Po oceni toženke je sodišče previsoko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice in za skaženost. Sodišče je v obrazložitvi odmere duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti le delno povzelo izvedensko mnenje, spregledalo je pojasnila izvedenca na naroku, da umetni kolk oziroma endoproteza kolka tožnici dejansko ne preprečuje športnih dejavnosti kot so npr. tek in smučanje. Gre le za to, da zdravniki zaradi tradicije takšnih dejavnosti ne priporočajo zaradi skrbi pred poškodbami, izkušnje pa jim kažejo, da ljudje z endoprotezo lahko normalno funkcionirajo, tečejo, hodijo v hribe, to velja tudi za tožnico. Omejitve tožnici povzročajo predvsem bolečine, ki pa ne izvirajo iz poškodbe kolka, temveč so posledica obolenja hrbtenice, kar je izvedenec pojasnil v ustnem podajanju mnenja. Toženka ocenjuje, da bi bila primerna in pravična odškodnina iz tega naslova v višini 10.000,00 EUR.

Neutemeljeno je sodišče tožnici prisodilo odškodnino za skaženost. Da bi bila podana skaženost kot podlaga za odškodnino za duševne bolečine, morajo biti hkrati podana objektivna in subjektivna merila. V konkretnem primeru objektivni kriterij skaženosti ni podan, zato je sodišče odškodnino za skaženost prisodilo neutemeljeno. Izvedenec je ugotovil, da poškodba pri tožnici ni pustila brazgotine, ki bi objektivno pomenila skaženost. Po oceni toženke tudi subjektivnemu kriteriju ni zadoščeno, saj ne gre za tako hudo estetsko prizadetost, ki bi omogočala sklepanje o porušenem duševnem stanju zaradi skaženosti. Ne gre namreč za brazgotino, ki bi pri drugih vzbujala odpor, pomilovanje ali celo gnus, tudi tožnica brazgotine ne vidi na ta način. Tožnica je odrasla ženska, gre za del telesa, ki je večji del leta pokrit z oblačili. Čeprav brazgotina tožnico moti, do odškodnine iz tega naslova ni upravičena, saj zgolj subjektivno doživljanje ne daje podlage za prisojo odškodnine. Tožena stranka meni tudi, da je odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko. Glede na pritožbene navedbe pa je nepravilna tudi odločitev o stroških.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obstaja vzročna zveza med prometno nezgodo tožnice in pojavom avaskularne nekroze in je podana odgovornost toženke, pri kateri je bilo sklenjeno zavarovanje za osebno vozilo, s katerim je A. A. dne 31. 10. 2001 to prometno nezgodo, v kateri je bila tožnica poškodovana kot sopotnica na zadnjem sedežu osebnega vozila, povzročil. Drži, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zvin in nateg vratne hrbtenice in udarec v desno stegno in drugih diagnoz ni bilo, vendar je sodišče ugotovilo, da iz izvida na dan nesreče dne 31. 10. 2001 izhaja, da je tožnica tožila za bolečinami v desnem stegnu in je bilo tudi ugotovljeno boleče premikanje desnega stegna v predelu addukturne muskulature in kvadricepsa. Zaključilo je, da je poškodba tožnice potrjena z izvidom z dne 31. 10. 2001, glede na potek nesreče (močan nalet drugega vozila) in izpoved tožnice, da ji je nogo v kolku zarotiralo navznoter in potisnilo navzgor, pa je še navedlo, da ga utrjujeta v prepričanju, da je tožnica utrpela zvin in ne zgolj kakšne lahke telesne poškodbe. Izvedenec je res navedel, da je na poškodbo sklepal iz opisanega načina poškodovanja, glede na to, da mehanizem poškodovanja ni bil potrjen (z medicinskimi izvidi), vendar so očitki, da je sodišče napačno presodilo izvedensko mnenje in zmotno ugotovilo, da je tožnica v prometni nesreči utrpela zvin kolka, neutemeljeni. Glede na že navedeni izvid in potek prometne nezgode ter opisano izpoved tožnice, namreč tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja, da je mehanizem, ki ga je opisala tožnica, skladen z mehanizmom poškodovanja, kot ga je opisal izvedenec. Sodišče je tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno sledilo izpovedi tožnice ter izvedencu, ki je pojasnil, da je šlo pri opisu tožnice za ekstremen gib in verjetno hitro izveden, kar lahko povzroči močan poteg sklepne ovojnice, gre za grob nateg, ki ima lahko za posledico okvare žilja. Izvedenec je res navedel, da mu pri poškodbi manjka pravi mehanizem, glede na ugotovljene diagnoze, navedel pa je tudi, da razlaga tožnice glede brutalnega zavitja noge, to lahko pojasni. Na podlagi celovite dokazne ocene izpovedi tožnice in izvedeniškega mnenja je zato sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke, ki jim sodišče druge stopnje sledi in se nanje, v izogib ponavljanju sklicuje.

7. Izvedenec je pojasnil, da obstaja več možnih vzrokov za pojav avaskularne nekroze. Glede spontanega nastanka je navedel, da je takšnih zelo malo, saj se vedno najde nek vzrok in je navedba toženke, da je izvedenec dopustil tudi spontani nastanek avaskularne nekroze pri tožnici, nepravilna. Kot je navedlo sodišče prve stopnje (ki je pravilno povzelo izvedeniško mnenje), pride do avaskularne nekroze glavnice kolka, ko je motena oskrba kosti s krvjo, kar ima lahko različne vzroke. Gre za komplikacijo, ki lahko sledi zlomu proksimalnega dela stegnenice ali izpahu kolka, med vzroki pa se omenja tudi zvin sklepa, tj. nasilna rotacija sklepa, ki pripelje do prekinitev oziroma okvare ligamenta teres, preko katerega se glavica obilno oskrbuje s krvjo. Kot enega izmed trojnih vzrokov je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvedenec navedel poškodbo z navedbo izpaha in zloma kolka oziroma vse, kar lahko moti prekrvavitev skozi drobno ožilje, ki prehranjuje sprednji – zgornji del glave stegnenice. Poleg tega je izvedenec navedel, da so možen vzrok tudi nosečnost (s hitro porastjo telesne teže) in motnje v presnovi maščobe. Ostale vzroke, ki sicer tudi lahko povzročijo nekrozo, je pri tožnici izključil.

8. Toženka zaključke sodišča prve stopnje glede vzročne zveze med prometno nesrečo in pojavom avaskularne nekroze pri tožnici neutemeljeno izpodbija. Glede stališča toženke, da je vzrok težav tožničina nosečnost, je namreč sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge. Izvedenec je kot enakovreden vzrok poškodbi žilja dopustil tudi nosečnost oziroma porod, a je navedel tudi, da dejstvo, da se pri predhodni nosečnosti nekroza ni pojavila, govori v prid ugotovitvi, da nosečnost ni bila vzrok. Po drugi strani je navedel, da bi ta lahko bila vzrok, glede na to, da se je nosečnost zgodila in je obstojala. Navedeno je pojasnil s tem, da je bil mehanizem poškodbe samo domneven in ob tej domnevi je obema možnostima dal „pol:pol.“ Ker je sodišče verjelo tožnici glede opisa nezgode in poškodbe, pa ne gre več le za domneven mehanizem poškodbe, zato je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica utrpela zvin in poškodbo žilja oziroma je tožnica z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti (50 %), dokazala, da je ravnanje odgovorne osebe povzročilo škodo. Sodišče je pravilno zaključilo, da obstaja večja verjetnost, da so tožničine težave posledica nesreče iz leta 2001 (kot da so posledica nosečnosti). Razloge sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Pritožbena navedba, da gre le za teoretično sklepanje, ob povedanem ni utemeljena. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo, da je pojav nekroze zaradi zvina kolka zaradi časovne oddaljenosti med škodnim dogodkom in pojavom simptomov zelo redek. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je pojav aseptične nekroze v prvih desetih letih signifikantno povezan z načinom poškodbe, v veliki večini kot posledica prometne nesreče med mlajšimi ljudmi. Tožnica je tako po starosti in načinu poškodbe zapadla v desetletno obdobje. Očitek, da je sodišče nekritično zaključilo, da je poškodba žilja zaradi zvina kolka v prometni nesreči vzrok za nastanek avaskularne nekroze, prav tako ni utemeljen, saj je takšen zaključek sprejelo na podlagi dokazne ocene, ki je skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno zaključilo (kljub temu, da je tudi pojavnost avaskularne nekroze kot posledica mehanske poškodbe v takšnem obdobju redkost), da je glavni in primarni vzrok za škodo tožnice prometna nesreča in ne drži, da je napačno ugotovilo nadpolovično verjetnost, da je prometna nesreča iz leta 2001 oziroma poškodba v tej nesreči pri tožnici povzročila avaskularno nekrozo. Materialno pravo je sodišče uporabilo pravilno.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo:

9. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje to opravičujejo,¹ pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).²

10. Glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice se pritožujeta obe pravdni stranki. Toženka neutemeljeno navaja, da je odškodnina iz tega naslova v višini 15.000,00 EUR previsoka in da odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih, pri čemer primera, po katerem bi bila iz tega naslova primerna in pravična denarna odškodnina 10.000,00 EUR, kot zatrjuje, ne navaja. Utemeljeno se glede odmerjene odškodnine iz tega naslova pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je izvedenec v mnenju ugotovil, da ima tožnica za svojo starost izjemne trajne posledice, saj ima ob povsem neobičajni starosti vgrajen umetni kolk. Sodišče je upoštevalo, da se tožnici ne priporoča športna rekreativna dejavnost, kontaktni športi, odsvetuje se ji smučanje zaradi možnosti padca ter vse aktivnosti športnih rekreativnih dejavnosti, kjer je kolk močneje obremenjen z nenadnimi pristanki na tleh, odrivi, intenzivnimi rotacijskimi gibi ali pa drugimi gibi v kolku. Odsvetuje se ji tudi prenašanje težjih bremen od 10 kg. Tožnica pa utemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo, da je izvedenec navedel, da se ji odsvetujejo vsa opravila (ne le športne dejavnosti), kjer je kolk močneje obremenjen z nenadnimi pristanki na tleh, odrivi, intenzivnimi rotacijskimi gibi ali pa drugimi gibi v kolku. Toženka pri tem neutemeljeno navaja, da je sodišče spregledalo pojasnilo izvedenca, da umetni kolk oziroma endoproteza kolka tožnici ne preprečuje športnih dejavnosti, saj lahko ljudje z endoprotezo normalno funkcionirajo, tečejo, hodijo v hribe, da pa zdravniki takšnih dejavnosti ne priporočajo zaradi skrbi pred poškodbami. Dejstvo je, da so tožnici te dejavnosti odsvetovane. Tožnica je izpovedala, da sedaj v hribe še hodi, če so vzponi, to počne zelo težko, hodi s pohodnimi palicami in je omejena v vsem, ne sme več niti plavati. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je predhodno hodila tudi na maratone in se ukvarjala z intenzivnimi treningi, česar ne more več početi. Upoštevaje, da so prej navedene omejitve podane pri vseh opravilih in ne le športnih aktivnostih in starost tožnice, je utemeljena njena pritožba, da je odškodnina v višini 15.000,00 EUR iz tega naslova prenizka. Po oceni sodišča druge stopnje pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnice predstavlja znesek 18.000,00 EUR. Tožnica se sklicuje na zadevo VS001189 (II Ips 616/2003), vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da ne gre za primerljivo zadevo, saj je bil v navedeni zadevi tožnik v obdobju sedmih do osmih let zelo omejen celo v vsakdanjih opravilih (npr. tudi pri oblačenju), z odločbami Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je bil od 22. 1. 1993 uvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Glede zadeve VS002123 (II Ips 693/2009), v kateri je bilo tožnici iz tega naslova prisojeno 24.500,00 EUR, je ugotoviti, da ima tožnica (17 let staro dekle) v opisani zadevi zaradi poškodbe kolka (ki ni bila sanirana z vgraditvijo umetnega kolka) težave pri daljši hoji (predvsem po trdi podlagi), pri hoji po neravnem terenu, opustila je hokej, nogomet in tek, nositi mora posebne vložke v čevljih, težje dalj časa sedi, težave ima pri ležanju na levem boku. Ostala ji je manjša prikrajšava leve noge za 1 cm, omejena gibljivost v kolčnem sklepu ter atrofija mišic levega stegna. Zaradi zdrobljenega zloma je pri tožnici v levem kolčnem sklepu dolgoročno z veliko verjetnostjo pričakovati zgodnejši degenerativni proces v smislu posttravmatske artroze. Glede na prej navedeno tudi sklicevanje na to zadevo ni utemeljeno oziroma gre tožnici v predmetni zadevi³ nižja odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kot je bila prisojena v prej citirani zadevi. Glede zadeve, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju primerjave z zadevo II Ips 317/2009 oziroma VS002027 (prisojenih 10.000,00 EUR oziroma 11,32 povprečnih plač) tožnici iz tega naslova prisodilo nekoliko višjo odškodnino (15.000,00 EUR oziroma 12,35 povprečnih plač), ker se je tožnica prej intenzivno ukvarjala s s športom. Glede na to, da je bilo treba v citirani zadevi⁴ 30 % posledic pripisati nepovezani poškodbi kolena, pa gre, kot je bilo že obrazloženo, tožnici ob ustrezni umestitvi iz tega naslova za 3000,00 EUR višja odškodnina, kot je odločilo sodišče prve stopnje (torej 18.000,00 EUR), v presežku, glede odškodnine nad 18.000,00 EUR, pa njena pritožba ni utemeljena.

11. Glede utrpelega strahu tožnice je sodišče prve stopnje ob izpovedi tožnice, da jo je bilo strah za izid zdravljenja, predvsem pri drugi operaciji, in upoštevanju mnenja izvedenca, da je tožnica utrpela sekundarni strah zaradi nejasne diagnoze in nejasne prognoze njenih bolečin, da je bil ta srednje intenziven in je prenehal z vstavitvijo endoproteze v desni kolk, zaključilo, da je tožnica utrpela sekundarni strah srednje intenzitete, ki je trajal daljše časovno obdobje. Tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče dalo preveliko težo izvedenskemu mnenju in je nepravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do višjega zneska odškodnine iz naslova prestanega strahu kot do 1.000,00 EUR. Sodišče mora upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Glede na ugotovitve izvedenca intenzivnejši strah, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni objektiviziran z izvedenskim mnenjem, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za višji znesek od 1.000,00 EUR. Sodišče pa je upoštevalo tudi, da je strah trajal daljše časovno obdobje. Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da pri odmeri odškodnine iz naslova strahu nepravilno ni upoštevalo verjetnosti potrebe po novem operativnem posegu. Odškodnina za strah je namreč praviloma pravno priznana le kot pretekla škoda. Zakon sicer glede povrnitve bodoče škode ne izključuje odškodnine za bodoči strah. Vendar se v takšnem primeru (če je strah gotov), ko strah ne izveni, gledano z vidika odškodninskega prava, manifestira na področju življenjske aktivnosti kot njena omejitev, ki povzroča duševne bolečine. Gre torej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.⁵

12. Neutemeljeni sta pritožbi obeh pravdnih strank glede prisojene odškodnine iz naslova skaženosti tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan tako objektivni kot subjektivni kriterij za prisojo odškodnine iz naslova skaženosti. Neutemeljene so navedbe toženke, da objektivni kriterij skaženosti ni podan, ker je izvedenec ugotovil, da ne gre za brazgotino, ki bi objektivno pomenila skaženost. Sodišče je namreč ugotovilo, da zunanjo spremembo predstavlja pooperativna rana na glutealni regiji, upoštevalo je tudi prikaz brazgotine na fotografijah, kjer se vidi, da gre za skupek postoperativnih brazgotin, na kar tožnica opozarja v pritožbi. Sodišče je obstoj objektivnega kriterija pravilno ugotovilo, zato dodatni odgovor na pritožbene navedbe tožnice glede tega ni potreben. Glede subjektivnega kriterija pa je sodišče ugotovilo, da tožnico kot relativno mlado in urejeno žensko brazgotine (vsaj poleti, ko telo ni v celoti zakrito), motijo, kar izkazuje obstoj duševnih bolečin, ki jih je zatrjevala v tožbi. Tudi ob upoštevanju navedbe, da se zaradi strukture brazgotine vidi drugačna oblika telesa pri oprijetih hlačah, pa znesek 1.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova in so drugačne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba toženke, da je odškodnina iz tega naslova odmerjena previsoko.

13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (odškodnino je zvišalo za 3.000,00 EUR in posledično znižalo zavrnjeni znesek). V ostalem je pritožbo tožnice in pritožbo toženke v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358. in 353. člen ZPP).

14. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Po spremembi je tožnica po višini uspela z 79,90 %, njen skupni uspeh (po temelju je uspela v celoti) znaša 89,95 %. Upoštevaje uspeh strank v postopku je toženka dolžna na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani povrniti znesek 1.789,71 EUR (namesto 1.731,00 EUR – III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in znesek 501,78 EUR (namesto 485,32 EUR - IV. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), tožnica pa je dolžna toženki povrniti 3,00 EUR pravdnih stroškov (namesto 3,90 EUR - V. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

15. Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je toženka dolžna povrniti del stroškov za sestavo pritožbe. Ti stroški predstavljajo sestavo pritožbe po odvetniku, tj. 500 točk po Odvetniški tarifi (OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 300,00 EUR, 2 % materialnih znaša 6,00 EUR, 22 % DDV pa 67,32 EUR. Skupaj tako stroški za sestavo pritožbe znašajo 373,32 EUR, ob upoštevanju 36,14 % uspeha s pritožbo, je toženka tožnici dolžna povrniti 134,92 EUR stroškov za sestavo pritožbe.

16. Toženka, ki je s svojo pritožbo v celoti propadla, je dolžna povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo tožnice. Pri odmeri teh je sodišče druge stopnje upoštevalo, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1129/2020 z dne 10. 6. 2020 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo. Upoštevaje 17. člen Zakona o odvetništvu (ZOdv) je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Za sestavo odgovora na pritožbo mu gre torej 437,5 točk (875:2), kar znaša 262,50 EUR, materialni stroški znašajo 10,50 EUR (za te zmanjšanje ne velja), 22 % DDV pa 60,06 EUR. Skupno stroški odgovora na pritožbo znašajo 333,06 EUR. V skladu s 46. členom Zakona o brezplačni pravni pomoč (ZBPP) je toženka dolžna navedeni znesek plačati v korist proračuna RS.

-------------------------------
¹ S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišča terja, da upošteva stopnjo in trajanje bolečin, ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo.
² Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
³ Izvedenec je navedel tudi, da tožnica bolečin ne bi smela trpeti in so te lahko posledice njenih težav s hrbtenico od prej oziroma so hrbtenično pogojene, umetni kolk pa celo pomaga zmanjševati bolečine.
⁴ Gre za 37 letnega moškega, ki je trajno oviran pri vseh fizičnih obremenitvah, ki zahtevajo: dolgotrajno hojo po ravnem ali krajšo po neravnem terenu, počepanje, vstajanje in dvigovanje bremen. Zato je omejen pri delu na kmetiji in pri domačih opravilih.
⁵ Sodba VS RS II Ips 32/2004.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSM sodba in sklep I Cp 1008/2015
• VSL Sodba II Cp 820/2021
• VSL Sodba II Cp 354/2021