VSL Sodba II Cp 448/2021

Jedro

Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem, da zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Ker s tožbenim zahtevkom ni zahteval plačila sredstev rezervnega sklada na poseben račun (kar bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja), mu toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati.

Upravnik ima že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1, šesti odstavek 119. člena SPZ). Skladno s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 (in drugim odstavkom 119. člena SPZ) mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu.

Upravnik lahko izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, vendar mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Ta tehnična olajšava pa velja le za primer izvensodnega plačevanja sredstev rezervnega sklada, v primeru sodnega uveljavljanja plačila sredstev rezervnega sklada je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1. V razmerju med upravnikom in etažnimi lastniki je dopustna le takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri upravnik v sodnem postopku nastopa v svojem imenu, s tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Le v takšnem primeru se šteje, da so etažni lastniki na upravnika prenesli svoja materialnopravna upravičenja v zvezi z izterjavo sredstev rezervnega sklada. Sodba, na podlagi katere bi upravnik uspel s tožbenim zahtevkom, da mu je etažni lastnik dolžan plačati sredstva rezervnega sklada, bi imela za zastopane etažne lastnike le posredni učinek, saj bi moral upravnik nanje prenesti pridobljene koristi. Takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja bi bila v nasprotju s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1.

Vprašanje, ali zahteva tožeča stranka plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, torej neposredno v korist etažnih lastnikov, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje z njim utemeljeno ukvarjalo. Sklepčnost pomeni niz trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki ob pravilni uporabi materialnega prava sodišču omogočajo izrek s tožbo predlagane pravne posledice. Šele če stranka poda takšne trditve, se njihova resničnost lahko preizkuša v dokaznem postopku. Če stranka trditev o pravno relevantnih dejstvih ne poda, ne gre za nesporne trditve, pa tudi izvajanje dokazov je nepotrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo¹ odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120698/2017 z dne 15. 12. 2017 razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka (točka 1 izreka), da se stranska intervencija družbe M. d.o.o. dopusti (točka 2 izreka), da se sprememba tožbe ne dovoli (točka 3 izreka), da se zavrne tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bil toženec dolžan tožeči stranki plačati 404,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zneska 202,44 EUR od 14. 8. 2017 dalje, od zneska 202,44 EUR od 24. 8. 2017 dalje) (točka 4 izreka), in da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 8 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 491,98 EUR (točka 5 izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka sodišču očita protispisno in arbitrarno odločanje, račun SI56 ..., v korist katerega je zahtevala plačilo sredstev rezervnega sklada, je namreč poseben račun, na katerem kot upravnik zbira sredstva rezervnega sklada etažnih lastnikov stavbe Ulica 1. Omenjeni račun ni bil predmet spora niti dokazovanja. Sodišče je kršilo postopkovna pravila, ker v okviru materialno procesnega vodstva ni izpostavilo (sicer napačno) ugotovljenega dejstva glede narave računa. Izpodbijana sodba je zato za tožečo stranko sodba presenečenja. Ne drži, da iz predloga za izvršbo izhaja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo sredstev na račun upravnika SI56 ..., in ne na poseben račun. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo navedla zgolj to, da je imetnica računa SI56 ..., na katerem zbira sredstva rezervnega sklada. Tožeča stranka tudi plačilo stroškov upravljanja in obratovanja zahteva na isti račun, torej račun rezervnega sklada, ki jih nato prenese na svoj račun. S tem še dodatno varuje etažne lastnike pred posegom tretjih na njihova sredstva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor, ki izvira iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP).² V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

6. Tožeča stranka zahteva od toženca plačilo iz naslova neplačanih sredstev rezervnega sklada. V okviru tožbenega zahtevka predlaga, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120698/2017 z dne 15. 12. 2017, ostane v celoti v veljavi, tako da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 404,88 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka. Kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožeča stranka upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu Ulica 1, - da je toženec eden od etažnih lastnikov v tej stavbi (je lastnik posameznega dela stavbe z ID znakom: del stavbe 0000-007), - da opravila upravnika po pogodbi št. ... o upravljanju stavbe obsegajo tudi izterjavo obveznosti, vlaganje tožb za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika, - da so etažni lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu Ulica 1, v okviru plana vzdrževanja za obdobje 2017 - 2021, na zboru etažnih lastnikov 21. 6. 2017 z ustrezno večino (80,13 %) sprejeli odločitev o povišanju mesečnega vplačila v rezervni sklad iz 1 EUR na m2 površine na 7 EUR na m2 površine, in - da tako iz predloženih računov (prilogi A10, A11), na podlagi katerih je tožeča stranka od toženca zahtevala vplačilo v rezervni sklad, kot tudi iz predloga za izvršbo, izhaja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo sredstev na svoj transakcijski račun SI56 ..., in ne na poseben račun, na katerem vodi vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad.

7. Izpodbijana odločitev temelji na materialnopravnem stališču, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad, pod pogojem, da zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala plačila sredstev rezervnega sklada na poseben račun (kar bi bila dopustna oblika posrednega mandatnega zastopanja), ji toženec vtoževanega zneska ni dolžan plačati.

8. Upravnik ima že na podlagi zakona aktivno procesno legitimacijo za izterjavo vplačil v rezervni sklad (tretji odstavek 44. člena SZ-1³, šesti odstavek 119. člena SPZ⁴). Skladno s prvim odstavkom 42. člena SZ-1 (in drugim odstavkom 119. člena SPZ) mora upravnik zagotoviti, da se vsa vplačila etažnih lastnikov v rezervni sklad vodijo na posebnem transakcijskem računu. Upravnik lahko izvaja vplačila etažnih lastnikov preko svojega transakcijskega računa, vendar mora najkasneje v roku 10 dni od vplačila posameznega etažnega lastnika odvesti sredstva, vplačana za namen rezervnega sklada, na transakcijski račun rezervnega sklada (tretji odstavek 42. člena SZ-1). Ta tehnična olajšava pa velja le za primer izvensodnega plačevanja sredstev rezervnega sklada, v primeru sodnega uveljavljanja plačila sredstev rezervnega sklada je treba zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada izključno na račun iz prvega odstavka 42. člena SZ-1.⁵ V razmerju med upravnikom in etažnimi lastniki je dopustna le takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja, pri kateri upravnik v sodnem postopku nastopa v svojem imenu, s tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada. Le v takšnem primeru se šteje, da so etažni lastniki na upravnika prenesli svoja materialnopravna upravičenja v zvezi z izterjavo sredstev rezervnega sklada.⁶ Sodba, na podlagi katere bi upravnik uspel s tožbenim zahtevkom, da mu je etažni lastnik dolžan plačati sredstva rezervnega sklada, bi imela za zastopane etažne lastnike le posredni učinek, saj bi moral upravnik nanje prenesti pridobljene koristi. Takšna oblika posrednega mandatnega zastopanja bi bila v nasprotju s kogentno določbo prvega odstavka 42. člena SZ-1.⁷

9. Pritožnica ne nasprotuje materialnopravnemu stališču, da mora upravnik zahtevati plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, na katerem vodi vsa vplačila etažnih lastnikov, nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe, oziroma o pomanjkanju aktivne legitimacije.

10. Vprašanje, ali zahteva tožeča stranka plačilo sredstev rezervnega sklada na poseben račun, torej neposredno v korist etažnih lastnikov, sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, zato se je sodišče prve stopnje z njim utemeljeno ukvarjalo. Sklepčnost pomeni niz trditev o pravno relevantnih dejstvih, ki ob pravilni uporabi materialnega prava sodišču omogočajo izrek s tožbo predlagane pravne posledice. Šele če stranka poda takšne trditve, se njihova resničnost lahko preizkuša v dokaznem postopku. Če stranka trditev o pravno relevantnih dejstvih ne poda, ne gre za nesporne trditve, pa tudi izvajanje dokazov je nepotrebno. Del tožbenih trditev predstavlja navedba transakcijskega računa (SI56 ...) v predlogu za izvršbo, na katerega naj dolžnik opravi plačilo.⁸ Tožeča stranka v tožbeno trditveno podlago ni zajela trditve, da zapadle in neplačane zneske vtožuje v korist posebnega računa rezervnega sklada (oziroma da je njen transakcijski račun SI56 ... takšen poseben račun).⁹ Ker takšne trditve ni (pravočasno) podala, se toženec do nje ni mogel (pravočasno) opredeliti. Pa tudi sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da tožeča stranka svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Čeprav je trditev, da je transakcijski račun SI56 ... poseben račun rezervnega sklada, nedopustna pritožbena novota, pritožbeno sodišče nanjo tudi vsebinsko odgovarja. Po podatkih iz javno dostopne evidence - registra transakcijskih računov pri AJPES, ima omenjeni transakcijski račun oznako „T - TRR za opravljanje plačilnega prometa“, ne oznake „F - TRR skladov in drugi računi, ki jih imetniki odpirajo za tuj račun (posebni računi)“. Pritožbena trditev, da je transakcijski račun iz predloga za izvršbo poseben račun rezervnega sklada, je torej tudi brez dokazne teže.

11. O sodbi presenečenja ni mogoče govoriti, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago (prvi odstavek 42. člena SZ-1, šesti odstavek 119. člena SPZ), ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. V pritožbi očitana opustitev materialno procesnega vodstva¹⁰ (v smeri seznanitve tožeče stranke, da sodišče prve stopnje transakcijskega računa SI56 ... ne šteje za poseben račun rezervnega sklada), kot sredstvo preprečevanja sodb presenečenja, bi pomenila zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se tožeča stranka zaradi ravnanja sodišča prve stopnje ni mogla konkretneje opredeliti do narave transakcijskega računa. Takšno možnost je v okviru svoje dolžnosti navajanja dejstev in predlaganja dokazov (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP) vsekakor imela, sodišče prve stopnje ji s svojim postopkovnim ravnanjem te možnosti ni odvzelo.

12. Tožeča stranka ni trdila, da zahteva plačilo sredstev rezervnega sklada na svoj fiduciarni račun, takšna zahteva pa tudi ne izhaja iz vsebine tožbenega zahtevka, zato je bil ta pravilno zavrnjen. Na podlagi navedenega, in ker ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, in sicer v višini 186,66 EUR (250 točk za odgovor na pritožbo, po tar. št. 21/1 OT,¹¹ povečano za 2 % materialne stroške, po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV). Priznane stroške mu mora plačati v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa mu od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Odločbo, ki je po vsebini sodba in sklep, sodišče prve stopnje označuje za sodbo.
² Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami
³ Stanovanjski zakon, Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami in dopolnitvami
⁴ Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami
⁵ Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 263/2015 ter sodbi VSL II Cp 2388/2016 in I Cp 465/2018.
⁶ Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje etažnih lastnikov (drugi odstavek 119. člena SPZ), zato so etažni lastniki kot materialnopravni upravičenci aktivno legitimirani od neplačnikov izterjati vplačila v rezervni sklad.
⁷ Glej sodbo in sklep VS RS II Ips 263/2015 ter sodbi VSL II Cp 2388/2016 in I Cp 465/2018.
⁸ Navedba transakcijskega računa, na katerega naj se plačilo opravi, je obvezna vsebina predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine (šesti odstavek 41. člena v zvezi z drugim odstavkom 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998, s spremembami in dopolnitvami). V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku bi sklep o izvršbi ostal v veljavi tudi v 1. odstavku izreka, s katerim je dolžniku naloženo, da v roku 8 dni po vročitvi sklepa poravna upniku v predlogu navedeno terjatev na račun za nakazilo izterjanega zneska, naveden v predlogu za izvršbo.
⁹ Takšno trditev je podala šele v vlogi 17. 7. 2019, ki je sodišče prve stopnje zaradi postopkovnih pravil v sporih majhne vrednosti (omejeno število pisnih vlog, stroga prekluzija glede navajanja dejstev) ni moglo upoštevati (451. - 453. člen ZPP).
¹⁰ O obsegu materialno procesnega vodstva v sporih majhne vrednosti glej članek M. Voglar, Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten št. 1/2017, str. 241.
¹¹ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 2077/2020
• VSM Sodba I Cp 778/2017
• VSL sodba I Cp 4003/2011