VSL Sodba I Cp 1698/2020

Jedro

Med strankama je nesporno, da je bil njun dogovor, da si toženec izposodi sporno vozilo za namen potovanja na Sardinijo. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovoru med pravdnima strankama, da mora toženec vozilo vrniti, ko se vrne z dopusta s Sardinije čez približno dva tedna oziroma konec avgusta 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da je rok za vračilo vozila pričel teči z dnem izposoje oziroma sredi avgusta 2011 ter se je iztekel po dveh oziroma (glede na trditev tožnika o podaljšanju roka za en teden) treh tednih. Ker je bil rok za vračilo dogovorjen že ob sklenitvi pogodbe, je sodišče pravilno navedlo, da tožnikovo dodatno pozivanje k vračilu vozila za nastop toženčeve zamude ni bilo potrebno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo: da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 35.550,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 35.376,00 EUR od 21. 5. 2015 dalje do plačila in od zneska 174,62 EUR od 28. 12. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka); da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2011 dalje do plačila in terjatev za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 35.376,00 EUR za čas od 18. 10. 2011 do 20. 5. 2015 (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni plačati 3.296,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec), ki navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti,¹ iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi (prav: spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da odločitev sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava, zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni dokazni oceni.

Ne drži ugotovitev sodišča v 6. točki obrazložitve, da je bilo med strankama nesporno, da je bil med njima dogovor, da si toženec izposodi sporno vozilo za namen potovanja na Sardinijo. Toženec izpostavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog in zatrjuje, da je bila Sardinija zgolj prva destinacija toženca z vozilom. Sodišče je napačno uporabilo določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP). Zaradi nepravilne opredelitve nespornih dejstev je sodišče uporabilo pravila prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ), četrtega odstavka 239. člena OZ, 240. člena OZ in 883. člena OZ, povezanih z zamudo toženca pri vračilu po vrnitvi iz Sardinije, namesto da bi uporabilo določbo tretjega odstavka 583. člena OZ.

Sodišče je res izvajalo dokaze v zvezi z vsebino dogovora med pravdnima strankama ob izročitvi vozila, tudi glede morebitno dogovorjenega roka vračila. Glede dogovorjenega roka vračila je zaslišalo tudi priči A. A. in B. B., ki dogovorjenega roka nista potrdili, sodišče, ki je glede roka vračila poklonilo vero tožeči stranki (tožniku), je zato napačno uporabilo določbe 8. člena ZPP in 215. člena ZPP, kar je rezultiralo v nepravilni in nezakoniti sodbi. Sodišče je prezrlo navedbe tožnika v tožbi, da sta se pravdni stranki vpričo tožnikovih domačih dogovorili, da tožnik tožencu vozilo posodi, vendar ga mora toženec zavarovati in registrirati, tožnik pa za zaslišanje ni predlagal svojih domačih. Iz izpovedi zaslišanih prič je razvidno, da pri dogovarjanju ni bilo nikogar. Tožnik je sicer navajal, da šteje S. V. za domačega, vendar takšno razlogovanje „ne pije vode“.

Tožnik je priči A. A. in B. B. predlagal za dokazovanje, da je od toženca neuspešno terjal vračilo vozila, sodišče je te dokaze izvedlo, medtem ko je dokaz z zaslišanjem priče M. M., ki je bil predlagan s strani toženca za dokazovanje, da tožnik toženca ni nikoli pozival k vračilu vozila, zavrnilo kot nepotreben. Ker je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil čas vračila dogovorjen in pozivi niso bili potrebni, je to dejstvo prav tako rezultiralo v nepravilni in nezakoniti sodbi. Ker je izvajalo s strani tožnika predlagane dokaze za dokazovanje dejstva, da je tožnik toženca pozival k vračilu vozila, s strani toženca predlaganih dokazov za dokazovanje nasprotnega pa ne, je pravdni stranki obravnavalo neenakopravno in kršilo toženčevo pravico do izjave ter načelo kontradiktornega postopka.

Če bi sodišče podrobno preverilo navedbe tožnika, bi ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je spreminjal svoje navedbe in izpustil relevantne podatke o ukradenem vozilu, kar bi moralo sodišče skladno z 8. členom ZPP upoštevati pri dokazni oceni izpovedb pravdnih strank, pa tega ni upoštevalo. Namesto tega je izvajalo dokaze, povezane z ugotavljanjem vrednosti vozila, kar je bilo povezano z dodatnimi stroški, ki bi jih sodišče moralo prevaliti na tožnika, ki jih je z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev povzročil. Tožnik bi moral v skladu z načelom vestnosti in poštenja v svojih vlogah pojasniti, kateri lastnik po vrsti je bil, v kakšnem stanju in od koga ter kdaj je vozilo kupil, kdo in kako ga je popravljal, katere dele je vgradil, ipd.

Toženec zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je treba pokloniti vero izpovedi tožnika glede dogovorjenega roka vračila sposojenega vozila, glede dogovora v zvezi z obliko zavarovanja, ko je zaključilo, da se je toženec zavezal vozilo zavarovati kasko in da se je zavezal vrniti vozilo po treh tednih od izposoje. Toženec izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in opozarja na izpoved priče B. B., da je bilo vozilo nesporno odjavljeno iz prometa in neregistrirano. To kaže, da drži izpoved toženca, da tožnik vozila ni potreboval in je bolj verjetna izpoved toženca, da mu je tožnik rekel, naj kar ima vozilo, ker je vsaj garažirano in ker nima prostora za parkiranje. Glede na navedbe izvedenca in rang vozila je jasno, da je toženec tisti, ki govori resnico, saj tožnik, ki se ukvarja z avtomobili, predmetnega vozila očitno ni potreboval in ga je tožencu posodil za nedoločen čas. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka 583. člena OZ in navedbe toženca, da je kvečjemu on moledoval tožnika, da želi vozilo vrniti, a je tožnik izpolnitev odklanjal, je jasno, da mora tožnik trpeti nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja, saj za nezmožnost izpolnitve pogodbene obveznosti zaradi tatvine toženec ne more odgovarjati.

Toženec se s tožnikom nikoli ni dogovoril o tem, da bi moral vozilo kasko zavarovati za primer tatvine, sploh pa ne, da bi to moral storiti tudi za čas, ko ga tožnik ni hotel sprejeti nazaj v posest in ni želel sprejeti izpolnitve s strani toženca (301. člen OZ). Skladno s 300. členom OZ je tožnik prišel v upniško zamudo, kar je povezano s prehodom rizika uničenja oziroma poškodovanja stvari. Toženec opozarja še na 309. člen OZ (prav 329. člen), po katerem obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin za katere dolžnik ne odgovarja.

Sodišče je kršilo določbo 254. člena ZPP, saj je štelo, da je nepravilno mnenje izvedenca in cenilca avtomobilske stroke J. V. strokovno in prepričljivo ter je zato napačno zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedenec kljub številnih dopolnitvam svojega mnenja ni utemeljil, na podlagi česa je prišel do izračuna vrednosti ukradenega vozila, saj ni pojasnil, kaj je, razen njegovih izkušenj, podlaga za ugotovljen odbitek. Kot izhaja iz podatkov spisa, je 16. 12. 2009 tožnik vozilo kupil za ceno 19.500,00 EUR, ukradeno je bilo skoraj dve leti kasneje, kar bi kvečjemu znižalo vrednost vozila, ne pa zvišalo na vrednost 35.376,00 EUR. Toženec povzema ugotovitve izvedenca ter dodaja, da je bilo vozilo poškodovano v škodnem dogodku dne 13. 9. 2008. Za vozilo se je sklenila poravnava, skladno s katero je bila odškodnina (s strani Zavarovalnice X.) delno nakazana na račun L., d. o. o., delno pa na račun izvajalca del D., d. o. o. V času škodnega dogodka je bil lastnik vozila L., d. o. o., od L. je vozilo dne 30. 4. 2010 kupil tožnik. V času nakupa s strani tožnika je bilo vozilo že popravljeno po hudi poškodbi vozila, tožnik je bil peti lastnik vozila. V spisu ni podatkov, da bi v času od 30. 4. 2010 do avgusta 2011 prišlo do popravil na tem vozilu oziroma, da je bilo vozilo ponovno poškodovano v času od 13. 9. 2008 do 30. 4.2020. V nasprotnem primeru bi L. d. o. o. sodišču posredoval tudi podatke o tem škodnem dogodku, česar ni storil. Iz tega razloga v času od nakupa vozila do odtujitve vozila ni moglo priti do skoraj 100 % zvišanja vrednosti vozila. Izvedenec dela ni opravil strokovno in prepričljivo, hkrati ni prepričljivo pojasnil, kako in na kakšen način utemeljuje razliko od ocenjene in prodajne vrednosti vozila v času nakupa s strani tožnika in njegove ocene vrednosti vozila dobro leto kasneje. Sodišče bi zato moralo ugoditi dokaznemu predlogu toženca za postavitev novega izvedenca.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo, da je bilo med strankama nesporno, da je bil njun dogovor, da si toženec izposodi sporno vozilo za namen potovanja na Sardinijo. V zvezi s tem izpostavlja svoje navedbe iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku res ni bilo izrecno ugotovljeno, da je to dejstvo nesporno (je pa toženec izpovedal, da je poklical tožnika, ker je rabil avto za na dopust). Kljub temu je očitek o napačni uporabi določbe 214. člena ZPP in storjeni relativno bistveni kršitvi določil postopka neutemeljen. Kljub ugotovitvi, da gre za nesporno dejstvo, je sodišče tudi v zvezi s tem dejstvom izvajalo dokaze. Te je izvajalo tudi glede spornega dejstva (dogovorjenega) roka vračila vozila in so v zvezi s tem očitki o zmotni uporabi materialnega prava (kot posledici nepravilne opredelitve nespornih dejstev) neutemeljeni.

6. Glede dokaznega postopka in zavrnitve predlaganih dokazov v zvezi z rokom vračila vozila sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišče prve stopnje na izpovedi prič A. A. (ki pri dogovarjanju ni bil navzoč) in B. B. (ki je na vprašanje pooblaščenke toženca izpovedal, da se ne spomni točno, kaj je bilo dogovorjeno glede vračila avtomobila) glede morebitno dogovorjenega roka vračila izposojenega vozila med pravdnima strankama, ni oprlo. Navedeno pa ne pomeni, da je iz tega razloga sodišče napačno uporabilo določbo 8. člena ZPP in 215. člena ZPP, ker je glede vsebine dogovora verjelo tožniku in štelo za dokazano dejstvo, da je bil ob izposoji vozila rok vračila dogovorjen. Sodišče prve stopnje je namreč po izvedbi dokazov v izpodbijani sodbi napravilo prepričljivo in skrbno dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Navedlo je obširne razloge, zakaj je verjelo tožniku in ne tožencu, sodišče druge stopnje pa dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti sprejema in se nanjo, v izogib ponavljanju, sklicuje. Neutemeljeno je tudi navajanje toženca, da je sodišče prezrlo navedbe tožnika, da sta se pravdni stranki vpričo tožnikovih domačih dogovorili, da mu tožnik vozilo posodi, toženec pa ga mora zavarovati in registrirati. Ta trditev se namreč nanaša na drugo odločilno dejstvo, ne pa na dogovorjeni rok vračila, zato so te navedbe v zvezi z dogovorjenim rokom vračila nerelevantne.

7. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o dogovoru med pravdnima strankama, da mora toženec vozilo vrniti, ko se vrne z dopusta s Sardinije čez približno dva tedna oziroma konec avgusta 2011, je sodišče pravilno zaključilo, da je rok za vračilo vozila pričel teči z dnem izposoje oziroma sredi avgusta 2011 ter se je iztekel po dveh oziroma (glede na trditev tožnika o podaljšanju roka za en teden) treh tednih. Ker je bil rok za vračilo dogovorjen že ob sklenitvi pogodbe, je sodišče pravilno navedlo, da tožnikovo dodatno pozivanje k vračilu vozila za nastop toženčeve zamude ni bilo potrebno in je pravilno obrazložilo tudi, da iz tega razloga ni bilo potrebno zaslišanje M. M., ki naj bi potrdil, da tožnik toženca ni pozival k vračilu vozila, saj ni šlo za pravno odločilno dejstvo (ko je toženec prišel k tožniku po vozilo, pa M. M. ni bil prisoten). Neutemeljena je zato tudi pritožbena navedba, da je sodišče storilo kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je zmotno ugotovilo, da je bil čas vračila dogovorjen in pozivi niso bili potrebni (navedeno sicer predstavlja zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitve določb postopka). Ker dejstvo, ki naj bi bilo dokazano z zaslišanjem priče M. M., ni bilo relevantno, pa je neutemeljen tudi očitek o kršitvi toženčeve pravice do izjave ter kontradiktornega postopka, ker sodišče navedene priče ni zaslišalo.

8. Kot je sodišče druge stopnje že navedlo, je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo verodostojnost pravdnih strank in so drugačne pritožbene navedbe, da tožniku ne bi smelo verjeti in bi moralo verjeti tožencu, neutemeljene. V zvezi z višino tožbenega zahtevka je sodišče na predlog tožnika postavilo sodnega izvedenca oziroma cenilca avtomobilske stroke, zato so tudi očitki tožniku o izpuščanju relevantnih podatkov neutemeljeni.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz že predhodno navedenega, pravilno ugotovilo dejansko stanje glede dogovorjenega roka vračila izposojenega vozila. Dejstvo, da je bilo vozilo predhodno odjavljeno iz prometa in neregistrirano ter tožnik vozila ni potreboval, ob siceršnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne kaže, da je bolj verjetna izpoved toženca, da mu je tožnik dejal, naj kar ima vozilo. Prav tako ne drži, da naj bi bilo glede na rang vozila jasno, da je toženec tisti, ki v predmetni zadevi govori resnico in da naj bi toženec moledoval tožnika, da želi vozilo vrniti, vendar je tožnik izpolnitev odklanjal. Neutemeljena pa je tudi navedba, da toženec za nezmožnost izpolnitve pogodbene obveznosti zaradi tatvine ne more odgovarjati, ker je tožnik izpolnitev odklanjal in je prišel v upniško zamudo. Tega dejstva namreč toženec ni dokazal.²

10. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključke navedlo tudi glede dogovora med pravdnima strankama v zvezi z zavarovanjem in registracijo spornega vozila. Tožniku je pravilno verjelo, saj je njegova izpoved potrjena tudi z izpovedima prič A. A. in B. B., drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene. Navedba, da se toženec s tožnikom ni dogovoril o tem, da bi moral vozilo kasko zavarovati za primer tatvine, je tako neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive dokazne ocene ugotovilo nasprotno. Da se toženec ni dogovoril, da bi moral vozilo kasko zavarovati tudi za čas po tem, ko ga tožnik ni sprejel nazaj v posest, zatrjuje prav tako neutemeljeno, glede na to, da dejstvo odklonitve sprejema ni bilo dokazano. Očitki o napačni uporabi materialnega prava so tudi v tem delu neutemeljeni. Neutemeljeno pa se toženec sklicuje tudi na 329. člen OZ, saj je sodišče ob ugotovitvi toženčeve zamude pravilno uporabilo četrti odstavek 239. člena OZ.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje kršitve določbe 254. člena ZPP ter navedba, da je sodišče nepravilno zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno štelo izvedeniško mnenje za strokovno in prepričljivo. Ne drži, da izvedenec kljub dopolnitvam svojega mnenja ni utemeljil, na podlagi česa je prišel do izračuna vrednosti ukradenega vozila. Izračun vrednosti je izvedenec natančno pojasnil in odgovoril tudi na druge pripombe toženca, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem v sodbi navedlo vse potrebne razloge. Sodišče druge stopnje se tudi v tem delu na razloge sodišča prve stopnje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

12. Poseben odgovor terja le v pritožbi izpostavljena trditev, da v času od 30. 4. 2010, ko je tožnik kupil vozilo za 19.500,00 EUR od prejšnjega lastnika (L. d. o. o.), do odtujitve vozila v oktobru 2011 ni moglo priti do skoraj 100 % zvišanja vrednosti vozila. Datum 30. 4. 2010, ki ga navaja toženec, ni datum sklenitve kupoprodajne pogodbe, pač pa je bilo tega dne vozilo registrirano na ime tožnika, ki je predmetno vozilo kupil rabljeno in poškodovano od L., d.o.o., za znesek 19.500,00 EUR dne 16. 12. 2009. Toženec neutemeljeno razglablja, da bi, če bi bilo vozilo v času od 13. 9. 2008 (ko je bilo poškodovano v škodnem dogodku, pa potem popravljeno) do nakupa vozila s strani tožnika 30. 4. 2010 (dejansko 16. 12. 2009) ponovno poškodovano, lastnik L. sodišču posredoval tudi podatke o tem škodnem dogodku, česar ni storil. Iz računa za sporno vozilo z dne 16. 12. 2009 namreč izhaja, da je tožnik kupil vozilo rabljeno in poškodovano, po sistemu videno – kupljeno (glej list. št. 177, odgovor na poizvedbe sodišča, ki jih je opravilo na predlog toženca). Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je neutemeljen toženčev očitek, da prodajna cena 19.500,00 EUR, po kateri je tožnik kupil vozilo decembra 2009, predstavlja tržno vrednost vozila. Izvedenec je tudi pojasnil, da je prodajna cena, po kateri leasing hiše prodajajo vozila, ki so jih zasegle uporabnikom ali so jih ti vrnili, zelo odvisna od tega, v kakšnem stanju je vozilo. Če je poškodovano, kot je bilo predmetno, bogati kupci takega vozila ne kupijo, pač pa le avtomehaniki, katerim leasing hiša vozilo proda po ceni, kakršno ji pač uspe doseči. Primerjava med nakupno ceno decembra 2009 in prodajno ceno, ki bi jo popravljeno vozilo po oceni izvedenca doseglo na trgu oktobra 2011, zato ni ustrezna. Očitki, da ni moglo priti do zvišanja vrednosti vozila, ob povedanem niso utemeljeni. Nenazadnje pa je sam toženec, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, policistom izjavil, da je vozilo vredno približno 39.500,00 EUR, kar je celo več, kot je ocenil izvedenec (35.376,00 EUR).

13. Neutemeljena je navedba, da izvedenec dela ni opravil strokovno in prepričljivo, ker ni izhajal iz podatkov v spisu, saj je podatke upošteval. Ko je bilo že navedeno, pa je tudi pojasnil, kako in na kakšen način utemeljuje razliko od ocenjene in prodajne vrednosti vozila v času nakupa s strani tožnika in njegove ocene vrednosti vozila ob kraji. Navedba, da bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu toženca s postavitvijo novega izvedenca, zato ni utemeljena.

14. Sodišče prve stopnje je ob povedanem glede terjatve v višini 35.376,00 EUR pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo. Odgovornost toženca je ugotovilo na več materialnopravnih podlagah in navedlo pravilne razloge, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Glede povračila premije obveznega zavarovanja ter priznanih zakonskih zamudnih obresti pa toženec konkretnih pritožbenih navedb ne podaja in tudi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem ne izpodbija. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Iz nadaljevanja obrazložitve je razvidno, da se zoper zavrnilni del sodbe ne pritožuje.
² Sodišče po oceni verodostojnosti toženca temu ni verjelo, izpoved priče M. M. pa je temeljila na informacijah, ki mu jih je posredoval toženec.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 50/2010
• VSL sklep II Cp 2390/2014
• VSM sodba in sklep I Cpg 508/2012