VSL Sklep I Cpg 383/2020

Jedro

V tej zadevi je treba, upoštevaje italijansko pravno okolje in pavšalno prerekanje toženke, da naj bi bile z delitvijo prenesene tudi vtoževane terjatve, le razumno izključiti dvom, da je ravno vtoževana terjatev ostala prenosni družbi, ne pa, kot materialnopravno zmotno sodišče navede v 31. točki obrazložitve, brez dvoma ugotoviti sestavo premoženjskega sklopa, ki je bil predmet oddelitve in s tem torej v prenesenem premoženju iskati konkretno vtoževano terjatev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

,,Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati:

1. znesek 6.353,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 do plačila,

2. znesek 24.735,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2008 do plačila,

3. znesek 3.361,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 1. 2009 do plačila,

4. znesek 1.766,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 do plačila,

5. znesek 1.298,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. l. 2009 do plačila,

6. znesek 8,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2009 do plačila,

7. znesek 6,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2009 do plačila,

8. znesek 118,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. l. 2009 do plačila,

9. znesek 30,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. l. 2009 do plačila,

10. znesek 459,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila,

11. znesek 2.543,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila,

12. znesek 9.234,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila,

13. znesek l6.531,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2009 do plačila,

14. znesek 116,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. l. 2009 do plačila,

15. znesek 7,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 do plačila,

16. znesek 550,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2009 do plačila,

17. znesek 289,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 do plačila,

18. znesek 2.823,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 do plačila,

19. znesek 2.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 do plačila,

20. znesek 14.115,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 do plačila,

21. znesek 9.444,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2009 do plačila,

22. znesek 2.270,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2009 do plačila,

23. znesek 48,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2009 do plačila,

24. znesek 465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2009 do plačila,

25. znesek 6.233,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2009 do plačila,

26. znesek 18.153,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2009 do plačila,

27. znesek 2.181,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2009 do plačila,

28. znesek 83,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2009 do plačila,

29. znesek 3.457,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2009 do plačila,

30. znesek 2.389,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2009 do plačila,

31. znesek 214,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2009 do plačila,

32. znesek 186,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila,

33. znesek 44.784,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2009 do plačila,

34. znesek 23.370,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2009 do plačila,

35. znesek 215,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2009 do plačila,

36. znesek 9.536,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 do plačila,

37. znesek 13.811,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 do plačila,

38. znesek 22.890, l4 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2009 do plačila,

39. znesek 44.311,l4 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2009 do plačila,

40. znesek 31.950,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2009 do plačila,

41. znesek 92,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. l. 2010 do plačila,

42. znesek 19.331,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. l. 2010 do plačila,

43. znesek 16.794,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2010 do plačila,

44. znesek 8.518,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2010 do plačila,

45. znesek 22.680,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2010 do plačila,

46. znesek 18.210,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 do plačila,

47. znesek 420,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 do plačila,

48. znesek 25.527,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2010 do plačila."

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 12.427,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Izpodbija razloge sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije, medtem ko se z opredelitvijo narave pogodbenega razmerja kot prodajne pogodbe, določitvijo italijanskega prava kot prava, ki se uporabi za pogodbeno razmerje, in ugotovitvijo, da zahtevek ni zastaral, strinja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico za toženo stranko.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Toženka naj bi od konca leta 2008 do sredine leta 2010 pri družbi A. naročala zračne kompresorje in rezervne dele, družba A. pa naj bi ji naročene kompresorje in rezervne dele dobavila in izročila. Po trditvah tožnice toženka kupnine po vtoževanih računih ni poravnala, čeprav je svojo obveznost večkrat pisno pripoznala (dogovora z dne 31. 7. 2009 in 9. 4. 2010 ter izjava o plačilu odplačila dolga z dne 24. 5. 2010). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poslovno razmerje med toženko in družbo A. temelji na prodajni pogodbi in da gre za spor z mednarodnim elementom. Za razmerje med strankama se uporablja italijansko materialno pravo, konkretno CC. Sodišče prve stopnje se je o vsebini določil zakonika oprlo na posredovani odgovor Generalne direkcije za civilno sodstvo pri Ministrstvu za pravosodje Republike Italije dne 25. 6. 2019.

6. Tožnica vlaga tožbo kot pravna naslednica družbe A. S pogodbo o delitvi delniške družbe z dne 29. 7. 2013, sklenjeno med tožnico in družbo A., je prišlo do (od)delitve družbe A. in prenosa dela njenih sredstev na tožečo stranko. V vlogi z dne 5. 9. 2019 je izjavo za vstop v pravdo in predlog za intervencijo na strani tožnice vložila tudi družba A., ker da tožnici jamči za obstoj, višino in zapadlost vtoževane terjatve. Sodišče je s posebnim sklepom predlog zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.¹

7. Toženka ugovarja obstoju aktivne legitimacije tožnice, zastaranje vtoževane terjatve, prereka temelj vtoževane terjatve (stvarne napake), v postopku pa uveljavlja tudi procesni pobotni ugovor, in sicer, da ima sama terjatev do tožnice v višini 335.000,00 EUR.

8. Tožnica svojo aktivno legitimacijo utemeljuje s pogodbo o delitvi delniške družbe z dne 29. 7. 2013, sklenjeno med njo in družbo A. S pogodbo je prišlo do delitve družbe A. in prenosa dela njenih sredstev, in sicer vseh sredstev te družbe, ki so povezana s trženjem kompresorjev na mednarodnem trgu, na tožnico. Nadalje to izhaja iz načrta delitve z dne 18. 4. 2013, ki je bil podlaga za delno sorazmerno oddelitev v korist tožnice, na katero bo prenesena aktiva, kot je določeno v točki 5.2. – elementi premoženja, ki so predmet oddelitve in prenosa. Sodišče prve stopnje je zaradi presplošne in posledično ne dovolj jasne oznake prenesenih terjatev ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 2506. člena CC, ki vzpostavlja domnevo, da je terjatev ostala v premoženjski sferi prenosne družbe, zato je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zahtevek tožnice zavrnilo.

9. Tožnica v pritožbi uvodoma uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta tako pogodba o delitvi delniške družbe z dne 29. 7. 2013 (v nadaljevanju: Pogodba) kot delitveni načrt z dne 18. 4. 2013 javni listini. Trdi, da če nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, sodišče prosto ocenjuje izvedene dokaze, a mora oponent doseči višji dokazni standard.² Tožnica da je trditve, da je bila obravnavana delitev opravljena in da so bile nanjo prenesene tudi vtoževane terjatve, dokazovala z dvema notarskima aktoma in tudi s potrjenim izpisom iz svojih poslovnih knjig z dne 6. 3. 2019 ter zaslišanjem zastopnika in prič. Toženka pa naj bi zatrjevala, da vtoževane terjatve na tožnico niso prešle, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2506.bis člena CC, kar je dokazovala z izpisom iz poslovnega registra podjetij z dne 16. 10. 2016 in ravnanji družbe A. v postopku št. 3269/2013 pred sodiščem v Torinu. V zvezi s tem pritožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev pravil postopka, ko v nasprotju z 224. členom ZPP ni upoštevalo, da imata s strani tožnice predloženi javni listini poseben dokazni pomen in da bi morala toženka doseči višji dokazani standard. S tem naj bi sodišče prve stopnje kršilo tudi 8. člen ZPP, saj v smislu navedenega (pritožnica se sklicuje na vsebino teh javnih listin, ki predstavlja v 26. in 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljeno dejansko stanje) ni opravilo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tudi sicer je po stališču pritožnice nenavadno, da sodišče v drugi državi članici razglasi za neučinkovit prenos premoženja pri delitvi delniške družbe v državi članici, ker so pravilnost prenosa potrdili tako notar, kot tudi pristojno sodišče, ki je delitev in s tem prenos premoženja odobrilo in vpisalo v register družb.

10. V tej zadevi niti ni sporno, da je bila na podlagi delitvenega načrta z dne 18. 4. 2013 in Pogodbe z dne 29. 7. 2013 delna delitev družbe A. s pripojitvijo tožnici veljavno opravljena in vpisana v sodni register.³ V tem smislu je sodišče prve stopnje vsebino javnih listin štelo kot resnično, toženka pa ugovornih trditev v smeri neverodostojnosti vsebine samih listin niti ni podala. Zato 224. člen ZPP ni bil kršen. O tem, da je z izpodbijano sodbo za neučinkovit razglašen prenos premoženja pri delitvi delniške družbe, ki je bila v drugi državi članici potrjena tako s strani notarja kot tudi pristojnega sodišča, in s tem v zvezi uveljavljane kršitve proste dokazne ocene (8. člen ZPP), se bo višje sodišče opredelilo pri presoji pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Pritožnica trdi, da sodišče prve stopnje tujega prava ni uporabilo pravilno, saj ga mora uporabljati in razlagati tako, kot se razlaga v tistem pravnem območju, na katerem velja in kakor bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Poleg tuje norme mora upoštevati tudi sodno prakso tuje države in pojem natančnega opisa premoženjskih sklopov razložiti tako, kot bi ga sodnik v Italiji. S tem se višje sodišče strinja. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pri uporabi členov 2506.bis CC materialnopravno zmotno razlagalo pojem natančnega opisa premoženjskih sklopov in sam standard natančnosti opisa presojalo izven okvirov italijanske sodne prakse.

12. Po 2506.bis členu CC mora iz delitvenega načrta izhajati natančen opis premoženjskih elementov, ki so namenjeni vsaki izmed prevzemnih družb. Drugi odstavek v nadaljevanju določa, da če iz načrta ne izhaja, komu je namenjen aktivni element premoženja,⁴ potem, če je prenos premoženja družbe le delni, ta element ostane pri prevzeti družbi (subsidiarni kriterij). Tretji odstavek ureja pasivne elemente premoženja.

13. V zvezi z zgornjo premiso je sodišče prve stopnje⁵ glede natančnega opisa premoženjskih sklopov izhajalo iz standarda sodne prakse, da mora biti opis premoženja, ki se prenaša z delitvijo, skladen z načelom določnosti in specifikacije do te mere, da se na podlagi njegovega opisa ustrezno opredelijo sredstva, ki se dodelijo prevzemni družbi. Zato je v tej smeri ugotavljalo, ali so prenesena sredstva v delitvenem načrtu opisana tako, da je mogoče zaključiti, da vsebujejo tudi v tem sporu vtoževano terjatev. S tem v zvezi višje sodišče ugotavlja, da drži pritožničina trditev, da je sodišče prve stopnje izsek komentarja CC povzelo le delno, in sicer le v delu, da zahteva po natančnem opisu premoženja ne pomeni nujno, da mora biti opis tudi analitičen (in naprej). Vendar iz nadaljevanja komentarja izhaja tudi, na kar utemeljeno opozarja pritožnica, da je načelo natančnosti opisa upoštevano, če se (predmet prenosa premoženja, dolgov ali) terjatev določi s sklicevanjem »per relationem«⁶ na določeno družbo ali del družbe, pod pogojem, da je mogoče dovolj natančno določiti njihovo sestavo. V pravni praksi se je uveljavilo, kot izhaja iz komentarja, da je opredeljevanje obveznosti, ki se prenašajo, z vzpostavljanjem povezave med njimi in (družbo ali) delom družbe, dodeljenim prevzemnim družbam, pravilno.

14. Višje sodišče ugotavlja, da se sodna praksa o merilih za opredelitev prenesenega premoženja, na katero se sklicuje pritožnica,⁷ nanaša tudi na obveznosti oziroma dolgove prenosnih družb, kar v tej zadevi ni primer. A pritožnica utemeljeno trdi, da se glede njenih pravnih stališč sodišče prve stopnje ni izreklo, niti te materialnopravne materije v izpodbijani sodbi ni prepoznalo kot nerelevantne. Ker se utemeljeno sklicuje na pravico do odgovora na svoja pravna naziranja in ker višje sodišče ugotavlja, da gre za vidik spora, ki je pravno pomemben, se bo o tem izreklo samo in s tem na podlagi 6. alineje 358. v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP odpravilo očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. V zvezi z razlago delitvenega načrta tako pritožnica poudarja, da iz odločbe kasacijskega sodišča (višje sodišče jo povzema poenostavljeno) izhaja, da »opustitev ali nezadosten opis o premoženjskih elementih, ki jih je treba prenesti, ne predstavlja ovire pri ugotovitvi volje, kot izhaja iz delitvenega načrta, zaradi česar ni potrebno uporabljati nadomestnih določil, kadar je iz delitvenega načrta razviden jasen namen prenesti prevzemni družbi del podjetja, v katerega je z gotovostjo vključen pasivni premoženjski element. Nadomestno pravilo se uporablja le, kadar namembnost pasivnega elementa ne izhaja iz delitvenega načrta in ne zgolj, kadar ni naveden med elementi, ki so natančno opisani.« S tem v zvezi je Ministrstvo za pravosodje pojasnilo, da v primeru, da sodišče iz delitvenega načrta ne more ugotoviti namembnosti elementa aktive (in je prenos le delni), ta element ostane pri prevzeti družbi. Iz odločbe prizivnega sodišča pa izhaja, da se sredstva družbe, ki se prenašajo, določijo na osnovi njihove povezanosti s prenesenim delom družbe in se štejejo za enoten sklop premoženja (kar je izraz teorije podjetja kot universitas rerum, s katerim se prosto razpolaga). Obveznost natančne opredelitve sredstev se šteje za izpolnjeno, če se sredstva dela prenosne družbe navedejo uskupinjeno (ne da bi se vsi posamezni elementi navedli razčlenjeno) in je v tem smislu predmet prenosa celota postavk in ne njeni posamezni elementi: posamezne postavke se štejejo za samodejno prenesene, pod pogojem da se nanašajo na preneseni del družbe.

16. Kjer sodna praksa govori o obveznostih, je v okoliščinah te zadeve, ko gre za vprašanje prenosa terjatev, (a contrario) potreba po strogosti presoje natančnosti delitvenega načrta še toliko manjša. Višje sodišče namreč ugotavlja, da sodišče prve stopnje zahtevo po določni individualizaciji prenesenega premoženja in pomembnost individualizacije in konkretizacije delitvenega načrta utemeljuje z učinkovitostjo oddelitve; da je torej treba ustvariti pogoje za delno univerzalno nasledstvo in pravne posledice delitve ter zagotoviti možnosti za stvarnopravno ločitev tovrstnega premoženja (prim. 25. točko obrazložitve). Vendar to niso relevantne okoliščine zato, ker ni sporno, da je bila oddelitev s prevzemom veljavno opravljena in od vpisa v sodni register dalje že učinkuje, med pravdnima strankama pa ne gre za spor o pripadnosti premoženja (ki je bilo predmet prenosa), eni ali drugi strani. Nadalje to sodišče utemeljuje z zagotavljanjem potrebnih informacij in pravne varnosti družbenikom in tretjim osebam, predvsem upnikom in dolžnikom, ki pri delitvi niso sodelovali (27. in 31. točka obrazložitve). Ker torej ne gre za notranji spor in ker glede prenosa obveznosti upnike posebej varuje 2506.bis člen CC z določilom o solidarni odgovornosti prevzete in prevzemne družbe, se glede pravne varnosti svojega dolžnika pritožnica utemeljeno sklicuje na publicitetne učinke objave v sodni register (prim. 2506.quater v zvezi z 2448. členom CC) kot tudi na dejstvo, da gre v tej zadevi za dve sestrski družbi z istim lastnikom. Ni nepomembno niti, da je prenosna družba A. v postopku priglasila stransko intervencijo in s tem sama izrazila interes, da v postopku uspe tožeča stranka. Glede na to, da tožnica razpolaga tudi z vso dokumentacijo svoje pravne prednice, je gotovo, da se kak drug upnik vtoževane terjatve ne more pojaviti. Sam prenos premoženjskega sklopa torej na položaj dolžnika, ki mora vedeti le, kdo je upnik, ki mu lahko veljavno izpolni, ne vpliva. V tej zadevi je torej treba, upoštevaje italijansko pravno okolje in pavšalno prerekanje toženke, da naj bi bile z delitvijo prenesene tudi vtoževane terjatve, le razumno izključiti dvom, da je ravno vtoževana terjatev ostala prenosni družbi, ne pa, kot materialnopravno zmotno sodišče navede v 31. točki obrazložitve, brez dvoma ugotoviti sestavo premoženjskega sklopa, ki je bil predmet oddelitve in s tem torej v prenesenem premoženju iskati konkretno vtoževano terjatev.

17. Ob opisanih materialnopravnih izhodiščih italijanske sodne prakse je torej opis premoženjskega elementa v delitvenem načrtu dovolj natančen, če iz delitvenega načrta izhaja, komu je namenjen aktivni element premoženja (prvi odstavek 2506.bis člena CC). Če pa so sredstva navedena uskupinjeno, je predmet prenosa celota postavk: posamezni elementi se štejejo za samodejno prenesene, če se nanašajo na preneseni del družbe. Subsidiarni kriterij (in torej domneva, da je premoženjski element ostal pri prevzeti družbi) se uporabi samo, kadar iz delitvenega načrta ne izhaja namembnost enega ali več elementov premoženja.

18. Iz dejstvene podlage sodbe izhaja, da je bil namen delne sorazmerne oddelitve nadaljevati vzorec prestrukturiranja družbe A. iz leta 2010, ko se je trženje kompresorjev na nacionalnem trgu oddelilo od proizvodnje, da bo z novo ureditvijo (skladno s poslovno politiko skupine), trženje kompresorjev na posameznih trgih učinkovitejše in gospodarnejše v okviru tožeče stranke, medtem ko bo družba A. skrbela izključno za proizvodnjo. Z oddelitvijo se je oddelil del družbe, zadolžen za trženje kompresorjev na mednarodnem trgu, od dejavnosti proizvodnje kompresorjev v obratu v kraju R. Gospodarski razlog pri tem je bil ponuditi možnost cenovno ugodnejših izdelkov na osnovi koncentracije tržnih dejavnosti, pri čemer se proizvodni družbi omogoči, da se ne ukvarja več z vprašanji trženja ter se posveti raziskavam in razvoju novih idej. S pogodbo o delitvi z dne 29. 7. 2013 je bil tako odobren delitveni načrt z dne 18. 4. 2013 in s tem prenos vseh sredstev poslovne enote, ki je povezana s trženjem kompresorjev na mednarodnem trgu. Sredstva in obveznosti, ki so se prenesla, obsegajo poslovne terjatve (terjatve do kupcev) v višini 8.913.953 EUR in rezervacije za odpis neizterljivega dolga (fond popravka vrednosti terjatev) -1.062.609 EUR, kar je skupaj 7.257.344 EUR.

19. Glede na to, da vtoževana terjatev izvira iz naslova prodaje kompresorjev kupcu iz tujine, je po stališču višjega sodišča ob tako opisanem namenu oddelitve v delitvenem načrtu ta jasno namenjena tožeči stranki. Življenjsko in izkustveno logično je prodaja izdelkov tujim kupcem ne glede na pomensko večplastnost pojma trženja (ki jo je sodišče prve stopnje zmotno prepoznalo kot problematično v 28. točki izpodbijane sodbe) del trženja in ne del proizvodnje ali raziskav in razvoja novih idej. Edini namen oddelitve je bil, kot izhaja iz delitvenega načrta, v ločitvi trženja od proizvodnje (tako kot leta 2010). Ob tako jasno izraženem namenu oddelitve vseh sredstev – torej celote postavk in s tem vseh posameznih elementov, povezanih s trženjem kompresorjev na mednarodnem trgu, ni najti nobenega smiselnega razloga, zakaj bi prav vtoževana terjatev ostala pri prenosni družbi. Še več, ker so bila predmet prenosa prav vsa sredstva, povezana s trženjem kompresorjev na mednarodnem trgu, se s tem samodejno šteje za preneseno tudi vtoževana terjatev. Pritožnica ima zato prav, da dejstvo, da terjatev dejansko ni navedena, ne pomeni, da prenos ni učinkovit tudi glede vtoževane terjatve. Višje sodišče pa se strinja tudi, da za zadostitev standardu natančnega opisa premoženjskih sklopov zadošča, da se navede samo sklop premoženja, kot je to v tej zadevi. Poslovne terjatve (oziroma terjatve do kupcev) v višini 8.319.953,00 EUR se nedvomno vežejo na trženje kompresorjev na tujih trgih, kar ustreza standardu natančnosti iz 2506.bis člena CC. Sredstva, ki so predmet prenosa, imajo le dve postavki (skupini): terjatve do kupcev in rezervacije za odpis neizterljivega dolga. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tako specificiranega premoženja (kateregakoli) aktivnega elementa ni mogoče ugotoviti, za seboj nujno potegne logičen, a v tej zadevi nedopusten sklep, da premoženje kot celota ni bilo preneseno, da torej oddelitev ni bila učinkovita.

20. Pritožnica ima torej prav, da uporaba nadomestnih (subsidiarnih) določil ni potrebna in se ta določila tudi ne uporabijo. Da je sklepanje sodišča logično napačno tudi upoštevaje ugovorne trditve tožene stranke o tem, da prenosna družba tudi po delitvi nadaljuje z dejavnostjo, v okviru katere lahko obstanejo tudi vtoževane terjatve, bo pojasnjeno spodaj.

21. Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje stališče pravne doktrine, da se subsidiarni kriteriji, ki so navedeni v drugem in tretjem odstavku 2506.bis člena CC uporabljajo samo, kadar iz delitvenega načrta jasno ne izhaja namembnost enega ali več aktivnih elementov premoženja, glede na zgoraj ugotovljeno zmotno uporabilo, saj je dalo prednost konkretni in natančni opredelitvi premoženja, ne pa njegovi namembnosti in povezavi s prenesenim delom družbe (in upoštevanju samodejnega prenosa posameznih postavk, ki se nanašajo na preneseni del družbe).

22. Na tem mestu višje sodišče tako zaključuje, da zgolj pavšalno prerekanje toženke, da bi bile na tožečo stranko prenesene tudi terjatve, ki so predmet tožbenega zahtevka, ni vzbudilo razumnega dvoma o tem dejstvu.

23. Sodišče prve stopnje je ob presoji vprašanja prenosa premoženja logično neprepričljivo tehtalo tudi ugovorne trditve toženke, da naj bi prenosna družba tudi po oddelitvi še naprej opravljala dejavnosti, v okviru katerih lahko obstanejo tudi vtoževane terjatve. Da trženja kompresorjev ne opravlja na italijanskem trgu, po stališču pritožnice dokazuje že podatek iz opomb k bilanci (stran 13), kjer je navedeno, da so terjatve do strank v Italiji / EUR (oddelitev dela družbe A., ki se nanaša na trženje kompresorjev na domačem – italijanskem trgu, je bila izvedena leta 2010). Pritožnica trdi tudi, da je v izrecnem nasprotju z vsebino delitvenega načrta, da bi prenosna družba A. tudi po oddelitvi opravljala dejavnost trženja kompresorjev, ki jo sodišče povzema v točki 27. in kjer je zapisano, da bo z novo ureditvijo trženje kompresorjev potekalo v okviru tožeče stranke, družba A. pa bo skrbela izključno za proizvodnjo. Pritožnica pri tem uveljavlja kršitev 7. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodbe, saj sodišče glede dejstva, da družba A. tudi po oddelitvi iz leta 2013 opravlja dejavnost trženja kompresorjev v tujini, ni izvedlo nobenega neposrednega dokaza, čeprav je tožnik predlagal zaslišanje svojega zastopnika in prič.

24. S tem v zvezi pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje prekoračitev trditvene podlage strank v podporo dvomu, da je bila na tožečo stranko prenesena tudi vtoževana terjatev. Pritožnica namreč trdi, da je sodišče prve stopnje brez podpore v trditveni podlagi strank ugotavljalo, da trženje zajema več različnih posameznih dejavnosti in ugotavljalo, na kateri del posamezne dejavnosti v sklopu trženja kompresorjev na tujem trgu se prenesene poslovne terjatve prenašajo. Višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v tem delu tudi nelogična (prim. 28. točka obrazložitve na str. 14). Potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vtoževana terjatev izvira iz naslova prodaje kompresorjev kupcu iz tujine, in hkrati, da trženje ni zgolj sinonim za prodajo kot tako, ampak je širši pojem, pa naj bi glede na zgodovinski izpisek iz trgovskega registra prenosna družba tudi po delitvi še naprej opravljala iste dejavnosti, zato je podvomilo, da je bila na tožečo stranko prenesena vsa dejavnost prodaje in iz nje izvirajoče terjatve s partnerji v tujini.

25. Pritožnici gre pritrditi, da je sodišče pri tem izpustilo presojo v povezavi z vsebino delitvenega načrta in s tem kršilo 8. člen ZPP. Če pojem trženja kompresorjev na mednarodnem trgu zajema tudi njihovo prodajo in se je leta 2010 že oddelilo trženje kompresorjev na nacionalnem trgu,⁸ namen ponovne oddelitve pa je ravno v tem, da se prenosni družbi omogoči še naprej opravljati svojo osnovno dejavnost snovanja in proizvodnje zračnih kompresorjev in se posvetiti raziskavam in razvoju novih idej (ne da bi se torej morala ukvarjati še z vprašanji trženja), je izkustveno neprepričljivo, da bi bila katera od obeh delitev sploh smiselna, če bi, kot meni sodišče prve stopnje, prenosna družba še naprej opravljala dejavnost prodaje in se ukvarjala z iz nje izvirajočimi terjatvami do parterjev v tujini. Višje sodišče se strinja s pritožnico, da statut družbe ne priča o tem, katere dejavnosti družba dejansko opravlja. Višje sodišče iz ugotovljenega sklepa le na to, kar trdi pritožnica (in izhaja tudi iz pogodbe o delitvi), da ob oddelitvi do spremembe statuta ni prišlo. Ker ta za veljavno oddelitev tudi ni pogoj, se tudi ta ugovor tožene stranke izkaže za vsebinsko praznega. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavlja razlika v preneseni aktivi iz delitvenega načrta in postavki poslovnih terjatev družbe A. v bilanci stanja na dan 31. 12. 2012 (ki se nanaša na terjatve, ki se bodo lahko izterjale v naslednjem poslovnem letu) le 21.047 EUR, kar je, kot opozarja pritožnica, manj od vtoževane terjatve. Ne da bi torej prišlo do sprememb pri registrirani dejavnosti, nanjo kaže kasnejša, z oddelitvijo povzročena sprememba. Ugovor tožene stranke zato ne more imeti zadostno relevantne teže.

26. Višje sodišče se s pritožnico posledično strinja tudi, da je sodišče logično napačno sklepalo, da pojem trženja ni zgolj sinonim za trgovanje oziroma prodajo kot tako, ampak je širši pojem in je z naštevanjem aktivnosti, ki spadajo pod pojem trženja, želelo vnesti dvom v trditev, da pod trženje kompresorjev v tujini spada tudi prodaja kompresorjev v tujini in torej tudi prodaja kompresorjev tožencu, iz česar izvirajo vtoževane terjatve. S sklepanjem od večjega na manjše je prodaja kompresorjev sestavni del trženja kompresorjev in zato prenos dela podjetja glede trženja kompresorjev v tujini nujno zajema tudi prenos terjatev iz naslova prodaje kompresorjev kupcem v tujini. Pritožnica utemeljeno izpostavlja tudi, da so vse ostale aktivnosti trženja vir stroškov (obveznosti), ne pa prihodkov (terjatev) in iz nobene druge aktivnosti trženja, razen iz prodaje blaga, ne morejo izvirati terjatve prodajalca. Prenesena sredstva aktive iz naslova trženja so tako lahko edino terjatve iz naslova prodaje blaga.

27. Tudi zadnji ugovor tožene stranke po stališču višjega sodišča nima dovolj pravne teže, da bi zbudil dvom v prenos vtoževane terjatve: toženka uveljavlja, da na to, da terjatev ni prešla, kaže ravnanje prenosne družbe v postopku izdaje plačilnega naloga pred sodiščem v Torinu. Družba A. je pred sodiščem v Torinu pričela postopek za izdajo plačilnega naloga in je bil 2. 7. 2012 izdan plačilni nalog za v tej zadevi vtoževani znesek na podlagi istih vtoževanih računov. Na pomanjkanje aktivne legitimacije naj bi po mnenju toženke kazalo dejstvo, da je prenos premoženjskih sklopov pričel učinkovati najkasneje 1. 9. 2013, družba A. pa je v postopku še 26. 6. 2015 vložila vsebinsko pripravljalno vlogo.⁹

28. Pritožnica trdi, da je družba A. predlog za izdajo plačilnega naloga vložila več kot leto dni pred izvedbo oddelitve, 111. člen CPC pa enako kot slovenski ZPP določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča. Pri tem sta družba A. in tožnica del iste skupine. Napačen da je tudi očitek sodišča, da ne prenosna družba, ne tožnica o prenosu terjatev nista obvestila toženca. V skladu z 2506. členom CC je publicitetni učinek oddelitve dosežen z vpisom oddelitve v register družb in neobstoj posebne obvestitve toženca nikakor ne dokazuje, da vtoževane terjatve niso bile predmet oddelitve.

29. Višje sodišče se strinja, da procesna razpolaganja pravne prednice v postopku pred italijanskim sodiščem v tej zadevi ne morejo imeti odločilne teže pri vprašanju, ali je z delitvijo na tožečo stranko prešla tudi vtoževana terjatev. Tudi če se je na načelni ravni mogoče strinjati s pričakovanjem sodišča prve stopnje, da bo povprečno skrben pridobitelj terjatve nameraval tudi vstopiti v obstoječi postopek za izdajo plačilnega naloga, pa so konkretne okoliščine v tej zadevi vendarle drugačne. Pritožnica utemeljeno trdi, da sta s pravno prednico sestrski družbi z istim lastnikom, ki jima s tem, ko nista izkoristili možnosti procesnega postopanja, ni utemeljeno očitati neskrbnosti ravnanja. Pritožnica ima prav, da je vstop v pravdo možnost in ne dolžnost. Tovrsten ugovor tožene stranke pa po stališču višjega sodišča tudi ne utemeljuje večanja bremena tožeče stranke pri izkazu, da je bila z oddelitvijo prenesena tudi vtoževana terjatev. Okoliščina, da o določeni stvari ali terjatvi teče pravda, nima vpliva na veljavnost materialnopravnih poslov, ne zavezovalnih ne razpolagalnih, glede te stvari ali terjatve. Namen ureditve po 190. členu ZPP je v zavarovanju položaja tožnika v primeru odtujitve stvari s strani toženca, kot tudi v omogočanju neoviranega razpolaganja s stvarjo tožniku, in ne v funkciji ocenjevanja skrbnosti ravnanja v pravdnem postopku, če stranka ravna skladno s procesnimi možnostmi.

30. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, ki so bile odločilnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

31. Višje sodišče je pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanih točkah razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ugotovilo je namreč, da bi se sicer samo moralo izreči še o bistvenih vprašanjih utemeljenosti zahtevka. Ker je odločeno šele o aktivni legitimaciji tožeče stranke, je namreč v tej zadevi treba šele ugotoviti dejstva, ki predstavljajo sklenjeno pravno celoto o tožbenem zahtevku in s tem v zvezi odločiti tudi o ugovorih tožene stranke glede temelja terjatve ter o procesnem pobotnem ugovoru, česar sodišče prve stopnje še ni obravnavalo. Višje sodišče je ocenilo, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v tej zadevi ne utemeljuje sprejemanja končnih stališč višjega sodišča o vseh vidikih tega spora. To bi namreč predstavljalo nesorazmeren poseg v ustavno varovano pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen Ustave RS).

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Sklep z dne 18. 11. 2019, red. št. 35, list. št. 154 spisa.
² Sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 241/2007 z dne 22. 10. 2009.
³ Toženka je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da to ni sporno; prim. odgovor na tožbo, red. št. 7, list. št. 30 spisa.
⁴ Kar je sporno v tej zadevi, saj gre za terjatev, ne obveznost tožeče stranke.
⁵ Prim. 31. točka obrazložitve sodbe, str. 17.
⁶ V odnosu do, v zvezi z.
⁷ Gre za odločitev Kasacijskega sodišča I št. 6526 z dne 24. 4. 3003, povzeto v obvestilu Ministrstva za pravosodje, priloga C3 spisa in odločitev Prizivnega sodišča v Genovi z dne 12. 11. 2002, priloga A486 spisa.
⁸ Kar je sodišče ugotovilo tudi iz bilance na dan 31. 12. 2012, po kateri prenosna družba ni imela nobene terjatve do domačih kupcev.
⁹ Na ugovor toženke je sicer redno sodišče razglasilo ničnost plačilnega naloga zaradi nepristojnosti italijanskega sodišča (o kateri je bilo odločeno v predhodnem odločanju o pristojnosti).

Datum zadnje spremembe:

13.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 487/2022
• VSC Sklep II Ip 165/2021
• VSK sklep Cpg 160/2015