VSL Sodba I Cp 1856/2020

Jedro

Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

- v točki I izreka spremeni tako, da se zahtevek za plačilo zneska 240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila, zavrne;

- v točki III izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih morata toženca povrniti tožnici, zniža na znesek 1.709,20 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom tožencema naložilo, da tožnici v roku 15 dni nerazdelno plačata 8.686,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje ter ji povrneta 1.753,06 EUR stroškov postopka s pripadki (točki I in III izreka). V ostalem je (s sklepom) postopek zaradi umika tožbe ustavilo (točka II izreka).

2. Toženca s pritožbo¹ izpodbijata odločitev v točki I in III izreka. Predlagata razveljavitev (pravilno: spremembo) izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kot zmotno označujeta ugotovitev, da je bila pogodba sklenjena med tožnico in drugim tožencem, prvi toženec pa je bil uporabnik. Najemnik je bil prvi toženec, drugi toženec pa je s tožnico sklenil najemno pogodbo po njegovem pooblastilu v njegovem imenu. Bil je le posrednik. Terjatev zoper njega zato ne obstoji.

Vztrajata, da je celotna terjatev zastarala, saj je bila tožba vložena po poteku treh let, ko je tožnica izvedela za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Najprej je zastarala terjatev za povračilo stroškov elektrike. Glede drugega toženca je treba uporabiti enoletni zastaralni rok iz 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma triletni rok iz 347. člena OZ. V zvezi z ugotovitvijo, komu se je zavezal plačati ta strošek, je sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno ugotovilo, da je tožnica elektriko plačala namesto toženca. Zastaranje te terjatve je začelo teči pred ogledom, to je z zapadlostjo računa. Zastaral je tudi preostanek terjatve zoper prvega toženca (zoper drugega toženca ne obstoji). Ta je zastarala v treh letih (tretji odstavek 352. člena OZ v zvezi z 351. oziroma 347. členom OZ). Stališče, da tožnica ob ogledu še ni izvedela za povzročitelja, je nepravilno. Izkazati bi morala določeno skrbnost. Poudarja, da je bil prvi toženec edini uporabnik; tožnica pa bi lahko odškodninski zahtevek uveljavila zoper prvega toženca zaradi kršitve pogodbe. Subjektivni rok je tekel od izvedbe ogleda.

Tožnica ni upravičena do povračila celotnega stroška za elektriko. V spornem obdobju jo je porabljal tudi T. T. Sodišče je trditveno in dokazno breme nepravilno prevalilo na toženca. Tožnica je tista, ki bi morala trditi in dokazati kašen strošek odpade nanju. Zanemarljivost stroška ni relevantna. Gre za nesklepčno tožbo. Ko je sklepalo o obstoju dogovora, je prekoračilo trditveno podlago.

Prerekata tudi ugotovljeno višino škode. Menita, da tožnica glede stanja oziroma vrednosti stanovanja pred nastankom škode ni podala dovolj trditev. Izvedenec je zato izhajal iz hipotetičnega stanja in fotografij. Izvedensko mnenje temelji tudi na predračunu D., d. o. o., ki z dejansko obnovo ni imel nobene zveze. Škode na vodovodu in centralni napeljavi nista povzročila. Tudi v zvezi s tem je sodišče narobe uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Menita še, da je cenitev V. V. verodostojna.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si tudi ne nasprotujejo. To velja tudi za razloge v točki 13 in točki 18. Ugotovitev, da je najemnik (to je drugi toženec) tožnici plačeval najemnino in strošek elektrike², je samo na prvi pogled v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica dobavitelju plačala elektriko namesto drugega toženca.³ Iz vseh ostalih razlogov, predvsem tistih, v točki 13⁴, je namreč razvidno, da sodišče prve stopnje pri zapisu, da je drugi toženec tožnici plačeval strošek elektrike, ni imelo v mislih, da je njej izročal denar za elektriko, ampak da je bil on tisti, ki se je zavezal plačevati strošek neposredno dobavitelju.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnj izhaja, da je bila med tožnico kot lastnico nepremičnine na naslovu C., ter drugim tožencem, spomladi leta 2012 sklenjena ustna najemna pogodba. Predmet najema je bilo stanovanje v drugem nadstropju tožničine hiše. Dogovorjena je bila najemnina 300 EUR mesečno, plačevanje stroška elektrike, v stanovanju pa naj bi prebival sin drugega toženca, to je prvi toženec. Stanovanje, ki ga je tožnica oddala v najem, je bilo v letu 2003 na novo urejeno in je v njem tožnica z mamo živela do leta 2010, njena mama pa nato sama še do septembra 2011. V času po njeni izselitvi in do oddaje v najem je bilo stanovanje prazno (a v zimskem času ogrevano) in v stanju, kot izhaja iz fotografij v prilogi A6. Tožnica je ključe najetega stanovanja izročila drugemu tožencu. Najeto stanovanje se po sklenitvi najemne pogodbe ni uporabljalo za bivanje prvega toženca, ampak je bil v njem (brez vednosti tožnice) urejen laboratorij za gojenje konoplje. Policija je po zbiranju obvestil 10. 5. 2013 opravila preiskavo stanovanja ter zasegla ključe. Prvi toženec je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 000/2013 z dne 18. 9. 2018 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Tožnica se je preko oseb, ki jih poslala na ogled, približno teden dni po opravljeni hišni preiskavi seznanila s stanjem stanovanja. Stanovanje zaradi poškodb ni bilo več primerno za bivanje. Nepremičnina je bila zaradi povzročene škode manjvredna za 6.950 EUR. Zaradi porabljene, a neplačane elektrike, je dobavitelj izvedel odklop. Na dan 4. 2. 2015 je znašal dolg do dobavitelja 1.737,42 EUR, ki ga je, saj toženca tega kljub pozivu nista storila, plačala tožnica.

7. Povzete dejanske ugotovitve pritožnika le deloma izpodbijata. Na te očitke, v pogledu odločilnih dejstev, bo pritožbeno sodišče odgovorilo v nadaljevanju te odločbe v zvezi z drugimi spornimi vprašanji.

8. Pritožnika neutemeljeno nasprotujeta ugotovitvi, da je bil drugi toženec tisti, ki je s tožnico kot najemnik sklenil najemno pogodbo za stanovanje, prvi toženec pa je bil uporabnik. Taka ugotovitev ima namreč podlago v izvedenih dokazih ter dokazni oceni, ki sledi napotilom 8. člena ZPP in s katero se pritožnika v pritožbi niti ne soočita. Nobeno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, ne daje podlage za zaključek, da je bil najemnik stanovanja prvi toženec, drugi toženec pa je pogodbo sklepal le kot njegov pooblaščenec. Takih dejstev pritožnika v pritožbi niti sama ne izpostavljata. Tako trdita, da stanovanje ni bilo izročeno drugemu tožencu, kar pa ne drži, saj mu je tožnica izročila ključe in mu s tem omogočila, da je začel sam (ali preko prvega toženca) na stanovanju izvrševati posest. Drugačne presoje ne omogoča niti ugotovitev, da je stanovanje uporabljal prvi toženec. Ni namreč nujno, da v najem vzeto stvar uporablja najemnik. Tako najemniku 605. člen OZ, če ni drugačnega dogovora, celo brez soglasja najemodajalca, dopušča, da najeto stvar da v podnajem ali kako drugače izroči drugemu v rabo, če le s tem ne povzroči škode najemodajalcu. Tudi tretji odstavek 600. člena OZ kaže, da uporaba v najem dane stvari s strani tretje osebe ni okoliščina, ki sama po sebi kazala, da je najemnik tretja oseba. Določa namreč, da je najemnik odgovoren za škodo, ki nastane zato, ker je v najem vzeto stvar uporabljal v nasprotju s pogodbo ali z njenim namenom, ne glede na to, ali jo je uporabljal sam ali neko drug, ki je delal po njegovem naročilu, podzakupnik ali kdo drug, ki mu je omogočil rabo stvari. Da najemnik najeto stanovanje lahko (s soglasjem lastnika) odda v podnajem, torej v uporabo tretji osebi, dopušča tudi SZ-1 v tretjem odstavku 84. člena. Res je tožnica sprva zatrjevala, da je dogovor glede stanovanja sklenila z obema pravdnima strankama, a to ob dejstvu, kako sta svoje navedbe spremenila toženca,⁵ ni posebej tehten argument za dvom v ugotovljeno dejansko stanje.

Glede ugovora zastaranja

9. Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja pravilno zavrnilo, čeprav iz deloma drugačnih razlogov kot so navedeni v izpodbijani sodbi.

10. Tožnica svojo terjatev do obeh tožencev uveljavlja na odškodninski podlagi. Zahteva, da ji toženca povrneta škodo, ki ji je nastala, ker je morala plačati strošek za elektriko, ki je bila porabljena v času trajanja najemne pogodbe, a je ostala neplačana, ter škodo, ker je bila nepremičnina zaradi poškodb manjvredna. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je za presojo zahtevka zoper prvega toženca, ki je bil uporabnik stanovanja, treba uporabiti določbe OZ o neposlovni odškodninski odgovornosti, za drugega toženca, ki je bil najemnik stanovanja, pa določbe OZ o poslovni odškodninski odgovornosti. To pritožbeno sodišče poudarja zato, ker OZ v 352. členu čas, ki je potreben za zastaranje odškodninske terjatve na eni ali drugi podlagi, določa različno. Glede terjatve do prvega toženca je tako treba uporabiti prvi in drugi odstavek, za drugega toženca pa tretji odstavek 352. člena OZ.

11. Po prvem in drugem odstavku OZ, ki ga je treba uporabiti za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka zoper prvega toženca, terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah, to je o škodi in o storilcu, objektivni zastaralni rok pa teče od nastanka škode. Potrebno je ugotoviti, kdaj je oškodovanec imel možnost za uveljavitev odškodninskega zahtevka, torej kdaj je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za podatke, ki z določeno stopnjo verjetnosti kažejo na obstoj odgovornosti določene osebe za nastalo škodo in za obseg škode. Glede vednosti o škodi je ta pogoj izpolnjen, ko ima oškodovanec zbrane vse elemente, da določi višino odškodninskega zahtevka.⁶ Če je poškodovana stvar in oškodovanec sam ne pozna vrednosti stvari ali popravila, ker je za to potrebno strokovno znanje, je pogoj izpolnjen, ko škodo oceni strokovnjak. Mora pa oškodovanec pri tem pokazati določeno skrbnost in poskrbeti, da izve za škodo.⁷

12. V konkretnem primeru je tožnica z dnem, ko je bil opravljen ogled s strani oseb, ki jih je poslala v stanovanje (to je bilo po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v času med 10. 5. 2013 in 17. 5. 2013), izvedela, da je nastala škoda na stanovanju, zagotovo pa takrat še ni razpolagala z vsemi podatki, da bi lahko vedela za njeno višino. Kakšen je obseg škode, bi po presoji pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ustrezne skrbnosti, lahko ugotovila najprej v roku enega meseca, saj je bilo za oceno te škode treba pridobiti mnenje osebe z ustreznim strokovnim znanjem. Pred 17. 6. 2013 zato subjektivni zastaralni rok ni začel teči. Tožba, ki je bila vložena 26. 5. 2016, je bila zato vložena še pravočasno, to je v roku 3 let. Pritožbeno sodišče pa ne glede na to soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ob ogledu stanovanja še ni mogla zagotovo vedeti niti tega, kdo je škodo povzročil. Drži sicer, da je bil prvi toženec glede na dogovor z drugim tožencem uporabnik stanovanja, a to samo po sebi še ne pomeni, da je bil on tudi povzročitelj škode. Pred trenutkom, ko je policija z DNK analizo potrdila sum, da je on storilec⁸, zato tožnica tudi za povzročitelja škode na stanovanju ni mogla vedeti. Škoda, ker je morala plačati stroške elektrike, pa je tožnici nastala šele, ko je dolg plačala⁹ (in ne, ko je račun zapadel v plačilo). To pa je zgodilo šele po 4. 2. 2015, saj je po ugotovitvi sodišča prve stopnje takrat bilo stanje dolga še vedno 1.737,42 EUR. Zastaralni rok za to škodo zato pred tem ni mogel začeti teči¹⁰ in se do vložitve tožbe tudi ni iztekel.

13. Ker je bil prvi toženec za dejanja, ki so povzročila škodo, tudi kazensko obravnavan in pravnomočno obsojen, pa je za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka relevantna tudi določba 353. člena OZ, po kateri v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Ugodnosti, ki jih določba prinaša oškodovancu, sta, da lahko proti odgovorni sebi uveljavlja odškodninski zahtevek v daljšem zastaralnem roku in da s pretrganjem zastaranja kazenskega postopka nastopi tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode. Med trajanjem kazenskega pregona lahko oškodovanec kadarkoli vloži odškodninsko tožbo, čeprav je zastaralni rok iz 352. člena OZ že potekel.¹¹ V konkretnem primeru se je kazenski postopek zoper toženca zaključil s sodbo I K 000/2013 z dne 18. 9. 2018, ki je postala pravnomočna 27. 9. 2018. Tožba zoper prvega toženca je bila vložena 28. 5. 2016, torej še v času teka kazenskega postopka. Odškodninski zahtevek zoper njega tudi zato ni zastaral.

14. Po tretjem odstavku 352. člena OZ, ki ga je treba uporabiti za drugega toženca, pa odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Drugi toženec je prekršil obveznost, da stanovanje uporablja (oziroma poskrbi za to) za namen, ki je bil dogovorjen (to je za bivanje prvega toženca) ter obveznost, da dobavitelju po položnicah, ki mu jih je izročala tožnica, redno plačuje elektriko.¹² Ker pa je glavna obveznost najemnika po najemni pogodbi plačevanje najemnine, ki ob upoštevanju 351. člena OZ zastara v treh letih, se tak zastaralni rok upošteva tudi za ostale v najemni pogodbi določene obveznosti. Že iz tega razloga za zastaranje obveznosti plačila elektrike ni mogoče uporabiti krajšega zastaralnega roka po 355. členu OZ. Uporaba te določbe pa ne bi prišla v poštev niti v primeru, da bi šlo pri plačevanju elektrike za samostojno obveznost, saj določba prvega odstavka 355. člena OZ velja za terjatve med dobaviteljem in zavezancem, ne pa za terjatve med drugimi osebami. Ker določba 355. člena OZ iz povsem specifičnih razlogov predstavlja izjemo, enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive primere.¹³

15. Glede na to, da po povedanem obveznosti iz najemne pogodbe zastarajo v treh letih, posledično tudi odškodninska terjatev, ki jo uveljavlja tožnica zaradi prekršitve teh obveznosti, zastara v enakem roku. To pa iz razlogov, ki so bili navedeni že v zvezi z zahtevkom zoper prvega toženca, ne pomeni, da zastaranje do vložitve tožbe še ni nastopilo. Za škodo zaradi plačila porabljene elektrike je tako zastaralni rok začel teči, ko je tožnici škoda nastala, to je s plačilom, glede ostale škode pa po poteku primernega časa, v katerem je lahko ugotovila vsa potrebna dejstva glede njene višine.

Glede škode in njene višine

16. Toženca v pritožbi nasprotujeta le še ugotovljeni škodi in njeni višini.

17. Glede dejstev (in dokazov) ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. člen ZPP). Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka. Takega dejstva ne sme upoštevati.¹⁴Drugačno ravnanje pomeni kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V postopku mora biti namreč ves čas jasno, kaj so navedbe strank in posledično dejanska podlaga, saj le to nudi strankam možnost, da se zoper zahtevek oziroma ugovore lahko ustrezno branijo.

18. In v konkretnem primeru pritožnika sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovljenim obsegom škode zaradi plačila elektrike utemeljeno očita prav to. Svojo odločitev je namreč sodišče oprlo na ugotovitev, da je drugi toženec s tem, ko je prejšnje položnice za elektriko v celoti plačal, pristal na to, da poravna tudi stroške elektrike, ki bi sicer odpadli na najemnika Tilna Troho, čeprav tega nobena od strank pred tem ni pravočasno zatrjevala. V tem delu je zato sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo in posledično, saj se toženca o tem dejstvu nista mogla izjaviti, storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi te kršitve pa pritožbeno sodišče odločitve ni razveljavilo in vrnilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ampak je kršitev odpravilo samo tako, da je pri presoji pravilnosti odločitve upoštevalo le tista dejstva, ki sta jih pravdni stranki navedli. Gre predvsem za neprerekane trditve tožnice, da je imela delavnica T. T. odštevalni števec, njegova poraba pa je bila izredno majhna, saj je elektriko rabil le za razsvetljavo. Iz računov dobavitelja se da razbrati, da je bila poraba elektrike v hiši v letu 2011 in v začetku 2012 v povprečju okoli 20 EUR in poraba med 300 in 400 KWH, drastično pa je poskočila po tem, ko sta toženca v stanovanju uredila nasad konoplje in se je poraba povečala na več kot 3000 KWH. Glede na to, da točne porabe elektrike v delavnici, ki jo je v spornem obdobju uporabljal T. T., za nazaj ni mogoče ugotoviti oziroma bi bilo to mogoče le s nesorazmernimi težavami, je pritožbeno sodišče o višine škode, ki je tožnici nastala zaradi uporabe najetega stanovanja za gojenje konoplje, odločilo po prostem preudarku (prvi odstavek 216. člena ZPP). Ob upoštevanju (neprerekanih) trditev tožnice o povprečnem strošku za elektriko pred sklenitvijo najemne pogodbe, je od skupnega dolga, ki ga je morala tožnica poravnati za elektriko, odštelo 240 EUR, to je znesek, ki je ob upoštevanju preteklega povprečnega stroška (20 EUR) in trajanja najema (eno leto) odpadel na najemnika T. T.

19. Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na ugotovljen obseg in višino škode zaradi manjvrednosti nepremičnine. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da so bile navedbe tožnice glede stanja stanovanja pred sklenitvijo najemne pogodbe zadostne, stanje kot ga je zatrjevala, pa je tudi izkazala s predložitvijo fotografij in pričami. Nobenih pomislekov tudi nima v pravilnost ugotovitve, da vodovodna napeljava pred oddajo v najem ni bila poškodovana. Dokazna ocena, ki jo je v tem delu naredilo sodišče prve stopnje, je prepričljiva, argumenti, ki jih navajata pritožnika v pritožbi, pa dvoma vanjo ne vzbujajo. Drži sicer, da je bilo stanovanje prazno zaradi visokih stroškov ogrevanja, vendar pa pritožnika ne upoštevata, da stroški ogrevanja za vzdrževanje temperature, ki prepreči škodo na vodovodnih ceveh ter ceveh za centralno ogrevanje, ni mogoče enačiti s stroški za ogrevanje stanovanja, ki je vseljeno. Po drugi strani pa je, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, malo verjetno, da toženca na take napake, če bi res obstajale že od prej, tožnice ne bi opozorila. Ne nazadnje sta vodo rabila za zalivanje konoplje. Poleg tega njun odnos do tuje lastnine jasno izkazujejo fotografije, ki so nastale po tem, ko sta uporabo stanovanja opustila. Nič nenavadnega zato ni, da očitno nista poskrbela niti za najnujnejše ogrevanje. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožencema očitalo, da nista konkretizirano navedla in dokazala, da je poškodba cevi posledica česa drugega, tudi ni prišlo do kršenja pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Očitek se namreč nanaša na procesno trditveno in dokazno breme, ki med postopkom, glede na uspeh dokazovanja, prehaja z ene stranke na drugo. Povedano drugače: materialno trditveno in dokazno breme glede obsega škode je bilo sicer na tožnici, a je s tem, ko je s predlaganimi dokazi (tudi po presoji pritožbenega sodišča) dokazala, da pred oddajo stanovanja v najem cevi niso bile poškodovane, procesno trditveno in dokazno breme prešlo na toženca, ki pa ga nista zmogla.

20. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v pravilnost izvedenskega mnenja in s tem v pravilnost ugotovitve, za koliko se je vrednost nepremičnine zaradi povzročenih poškodb zmanjšala. Drži, da je izvedenec pri svojem delu (v pogledu stanja stanovanja pred nastankom škode) izhajal le iz fotografij in podatkov o tem, kdaj je bilo stanovanje finalizirano in opremljeno, ter podatkov, koliko časa je bilo v uporabi, vendar pa to ni nekaj, kar bi izvedencu lahko očitali kot napako. Kot je utemeljeno opozoril že sam, ko je odgovarjal na pripombe, je večina izvedenisih mnenj izdelanih ob upoštevanju preteklega stanja. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožnikov povezanih s predračunom D. R., s. p. (priloga A5), ki je bil eden od kupcev nepremičnine, saj je izvedenec pojasnil, da je predračun kritično pregledal in priznal le tisto, za kar je menil, da je nastalo kot posledica uporabe stanovanja s strani tožencev, in je razvidno tudi iz predloženih fotografij. Nerelevantno je tudi sklicevanje na oceno vrednosti D. V. in opozarjanje na razhajanja med to oceno in oceno v postopku postavljenega izvedenca, saj pri oceni Vogrina ne gre za mnenje izvedenca, ampak se ta ocena šteje le za del tožničine trditvene podlage, ki nima nobene dokazne vrednosti.

21. Pritožba je glede na vse obrazloženo utemeljena le delno. Pritožbeno sodišče ji je zato deloma ugodilo in na podlagi 354., 355. in prve alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zneska 240 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2016 dalje do plačila zavrnilo. V ostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

22. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev v glavni stvari, je posledično spremenilo tudi stroškovno odločitev. Z upoštevanjem spremembe se je uspeh tožnice znižal na 67,5 %, uspeh tožencev pa zvišal na 32,5 %. Ob upoštevanju odmere (popravljene s popravnim sklepom), ki ni izpodbijana, je tožnica (glede na uspeh) od skupno priznanih stroškov v višini 4.559,42 EUR upravičena do povračila 3.077,60 EUR, toženca pa od skupno priznanih stroškov v višini 4.210,46 EUR do povračila 1.368,40 EUR. Po pobotanju toženca tožnici dolgujeta 1.709,20 EUR. Znesek stroškov, ki sta jih toženca dolžna plačati tožnici, je zato pritožbeno sodišče ustrezno znižalo.

23. Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da jih toženca nosita sama, saj je bil njun uspeh minimalen (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče pritožbo povzema le v bistvenih delih, argumentacijo pa bo povzelo, ko bo odgovarjalo na posamezne očitke.
² Glej razloge v točki 13, stran 10 izpodbijane sodbe.
³ Glej razloge v točki 18, stran 18 izpodbijane sodbe.
⁴ Glej razloge: na strani 7, ko sodišče povzame izpovedbo tožnice, da je drugemu tožencu izročala položnice, na katerih je bila kot plačnica navedena še njena mama; na strani 8 ter 9, kjer je povzeta izpovedba R. V., da sta s tožnico le na koncu elektriko morala sama plačati; na strani 9, ko sodišče ugotovi, da se je drugi toženec zavezal k plačevanju elektrike in ko se ob sočasni ugotovitvi, da je šlo za izpolnjevanje pogodbe, sklicuje na plačilni nalog v prilogi A11, s katerim je drugi toženec plačal elektriko dobavitelju.
⁵ V odgovoru na tožbo in prvem naroku sta tako zanikala kakršenkoli dogovor s tožnico, zanikala sta celo to, da bi imela ključe stanovanja in da bi ga uporabljala. Trdila sta, da je bil uporabnik tožničin oče.
⁶ Poročilo VSS 1/82, str. 21
⁷ Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba 2003, stran 479.
⁸ Ta analiza je bila opravljena 14. 6. 2013 (glej priložen kazenski spis).
⁹ Škoda je zmanjšanje premoženja (glej 132. člen OZ).
¹⁰ Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člen OZ).
¹¹ Glej odločbo II Ips 196/2011.
¹² Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev, da se je drugi toženec s tožnico dogovoril, da bo poleg najemnine plačeval tudi stroške elektrike, in sicer neposredno dobavitelju po položnicah, ki jih je sicer dobavitelj izstavljal še na ime tožničine mame. Ker je tudi v tem delu je pritožba neargumentirana, pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje.
¹³ Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba 2003, stran 487, in odločbi VS RS II Ips 608/2004 in VSL I Cp 2819/2009.
¹⁴ Primerjaj tudi stališče J. Zobca v knjigi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 355.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1618/2017
• VSL sodba II Cp 3471/2010
• VSC Sodba Cp 520/2021