VSL Sklep Cst 79/2021

Jedro

Upnik je izpolnil trditveno in dokazno breme, da ima na temelju Pogodbe do pritožnika terjatev in da le-ta kot porok zamuja z njenim plačilom več kot dva meseca. To so pravno pomembna dejstva, ki jih je upnik uspešno zatrjeval in z listinskimi dokazi tudi izkazal. S tem se je procesno breme zatrjevanja in dokazovanja o nasprotnem prevalilo na pritožnika. Upnik je uspel terjatev, ki je bila zaradi dolžnikovega prerekanja hkrati pogoj insolventnosti, dokazati do stopnje prepričanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 23. 7. 2020 začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom in imenovalo upraviteljico.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil. V bistvenem v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (zmotna uporaba pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in določb 27. in 28. člena Pogodbe). Vztraja, da si je upnik formulo za izračun terjatve izmislil, da torej takšne terjatve upnik zoper dolžnika nima. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval končni obračun lizingojemalca in pobotno izjavo, kar vse je tudi dokazal. Zato se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da ni dokazoval oziroma dokazal, da terjatev ne obstoji. Opozoril je še, da je pravdni postopek, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, X Pg 2144/2017, ustavljen le glede prvo tožnika A. z. b. o., ne pa tudi glede drugo tožnika, to je dolžnika v tem postopku.

3. Na pritožbo je odgovorila upraviteljica in pojasnila stanje pravdnega postopka X Pg 2144/2017.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče najprej pojasnjuje stanje spisa glede na pritožnikovi (dolžnikovi) vlogi in obsežno elektronsko korespondenco, ki jo je pritožnik posredoval sodišču v tej zadevi (zgolj primeroma vloga p. d. 38 [z dne 20. 11. 2020; vložena 23. 11. 2020], enako p. d. 42, nato elektronska korespondenca p. d. 50, 53, 57 do 62, 66 …). Pritožbeni rok za pritožbo zoper sklep o začetku postopka osebnega stečaja je za pritožnika začel teči 29. 7. 2020. V spisu je vročilnica, ki dokazuje, da je pritožnik izpodbijani sklep prejel 28. 7. 2020. Pritožbeni rok petnajstih dni se je iztekel 13. 8. 2020 (prvi odstavek in 1. točka drugega odstavka 125. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Do tega dne pritožnik razen pritožbe z dne 30. 7. 2020, ki jo je vložil 11. 8. 2020, ni vložil nobene vloge. Pritožnik do izteka pritožbenega roka pritožbe ni dopolnil. Višje sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa glede na stanje zadeve v času odločitve sodišča prve stopnje (23. 7. 2020). To je pravno pomembno dejansko stanje v tej zadevi. Kljub temu višje sodišče pojasnjuje, da tudi kasnejše vloge, tj. zlasti z dne 20. 11. 2020, niso vloge, s katerimi bi pritožnik dopolnjeval pritožbo, sicer prepozno, a vendarle. Zato višjemu sodišče teh vlog ni bilo treba zavreči kot prepoznih dopolnitev pritožbe. V vlogi z dne 20. 11. 2020 je predlagal ustavitev postopka, ker je bil 19. 11. 2020 (torej po pravno pomembnem obdobju za ta pritožbeni postopek) upnik v celoti poplačan, kar izhaja iz vpogleda v SISBON. Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je kasneje novi upnik oziroma njegov naslednik v posledici cesije vstopil v ta stečajni postopek. V nadaljnji predloženi obširni elektronski korespondenci pa je pritožnik po elektronski pošti bodisi od sodišča zahteval različne dokumente (npr. o prehodu terjatve na pridobitelja) bodisi od upraviteljice zahteval pojasnila o pritožnikovem položaju v drugih pravdnih postopkih in o usodi le-teh, izražal pričakovanja glede postopanja upraviteljice do upnika in pritožnika tako v tem kot tudi v tekočih pravdnih zadevah, pričakovanja glede unovčenja stečajne mase, izpostavil, da ima sam terjatev do upnika …. Višje sodišče izrecno izpostavlja, da je v elektronski pošti upraviteljici in sodišču z dne 15. 2. 2021 na primer navedel, da se izteka rok za pravna dejanja v izrecno imenovanem pravdnem postopku, v katerem se lahko poveča stečajna masa, ter še, da bo sam ukrenil vse, da bo upnik v nadaljevanju poplačan, in vztraja, da naj sodišče upošteva pritožbo z dne 11. 8. 2020 in sklep o začetku postopka razveljavi. Čeprav tako vložena elektronska pošta ne izpolnjuje pogojev za vloženo vlogo po zadnjem odstavku 123.a člena ZFPIPPP, višje sodišče vse to izrecno izpostavlja in ponavlja, da je pritožnik vložil eno pritožbo (11. 8. 2020), ki je lahko predmet preizkusa višjega sodišča. Ostalo, četudi bi se spregledala nepravilna vložitev „vlog“, tudi po vsebini ni dopolnitev pritožbe.

6. Nesporna so naslednja pravno pomembna dejstva: upnik (lizingodajalec) je 14. 4. 2016 odstopil od Pogodbe o finančnem lizingu nepremičnine št. 3113132897 (v nadaljevanju: Pogodba); od pogodbe je odstopil zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti lizingojemalca (A. z. b. o); lizingojemalec je nepremičnino upniku že vrnil; upnik je nepremičnino prodal 31. 7. 2019 za 140.000,00 EUR; dolžnik (pritožnik) je porok za obveznosti iz Pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik zamuja s plačilom obveznosti iz Pogodbe več kot dva meseca in da so izpolnjene vse predpostavke domneve insolventnosti iz druge alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnik prereka insolventnost le zaradi neobstoja terjatve, ne prereka pa domnevne baze trajnejše nelikvidnosti.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo upniku glede obstoja in višine terjatve. Na drugi strani je kot pavšalne ocenilo pritožnikove navedbe, da je upnik terjatev izračunal tako, da je pavšalno sešteval in odšteval zneske, za kar v pogodbi ni osnove. Sodišče prve stopnje je sledilo upniku, ki je v predlogu za začetek stečajnega postopka (p. d. 1) in v odgovoru na ugovor (p. d. 11) natančno povedal in izkazal, kako je izračunal terjatev (strukturirano glede glavnice, zamudnih obresti, stroškov, upoštevaje opravljena plačila, vrednost že prodane nepremičnine [140.000 EUR]). Tako zapadla terjatev znaša 1.388.347,68 EUR. Četudi bi upoštevalo vrednost tudi druge prodane nepremičnine, ki je bila prodana v izvršilnem postopku (izdan je bil sklep o domiku, razdelitev kupnine v izvršilnem postopku še ni bila opravljena), tj. 347.905,00 EUR, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev še vedno znaša vsaj okoli 1.000.000,00 EUR. Kot je višje sodišče že zgoraj opozorilo, je sodišče prve stopnje to v zadnjem odstavku na str. 3/6 in prvem odstavku na str. 4/6 natančno obrazložilo. Višje sodišče razlogov sodišča prve stopnje v tem delu ne prepisuje, saj je tudi ob pritožbenem preizkusu ugotovilo, da pritožnik višine terjatve ne izpodbija tako, da bi bila upnikova terjatev plačana s plačili, ki jih upnik ni upošteval – bistvo pritožbe je v zatrjevanju upnikove samovolje pri izračunu terjatve in v uveljavljanju ugovora ugasle pravice.

9. Ne drži pritožnikovo stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi trditveno in dokazno breme, da terjatev ne obstoji, naprtilo njemu in ne upniku. Upnik je izpolnil trditveno in dokazno breme, da ima na temelju Pogodbe do pritožnika terjatev in da le-ta kot porok zamuja z njenim plačilom več kot dva meseca. To so pravno pomembna dejstva, ki jih je upnik uspešno zatrjeval in z listinskimi dokazi tudi izkazal (212. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z drugo alinejo 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). S tem se je procesno breme zatrjevanja in dokazovanja o nasprotnem prevalilo na pritožnika.¹ Vendar pritožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da upnik višine terjatve po Pogodbi ni pravilno izračunal, ker naj bi si formulo enostavno izmislil, tega ni uspel izpodbiti. Kolikšna je bila obveznost lizingojemalca in pritožnika kot poroka, je bilo v Pogodbi jasno določeno. Zaradi neplačila pogodbenih obveznosti je upnik od pogodbe odstopil, uresničil je odstopno upravičenje, kot ga določa 26. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da ima upnik terjatev za plačilo t. i. pozitivnega pogodbenega interesa. Po ustaljeni sodni praksi² je to vsota, do katere bi bil upnik upravičen, če bi se pogodba pravilno izpolnila in kršitve ne bi bilo. To je seštevek lizing obrokov, diskontiranih na dan razveze, z odbitjem koristi, ki jo je lizingodajalec dosegel s prodajo predmeta lizinga. Kot izhaja iz upnikovih vlog, je upnik pri izračunu terjatve sledil ustaljeni sodni praksi.

10. Stranke Pogodbe so se nadalje dogovorile, da se obseg obveznosti ob odpovedi pogodbe določi v končnem finančnem obračunu pogodbe, ki se ga sestavi v desetih dneh od unovčenja predmeta lizinga (tretji odstavek 28. člena Pogodbe). Predmet lizinga je bil unovčen 31. 7. 2019. Nadalje je v petem odstavku 28. člena Pogodbe določeno, da se upoštevajo tudi stroški in kazni, saldo končnega obračuna pa je plačljiv v osmih dneh od podpisa končnega obračuna s strani obeh strank. Lizingojemalec končnega obračuna ni hotel podpisati, temveč je sestavil svojega.

11. V tem delu višje sodišče dopolnjuje ugotovitev dejanskega stanja sodišča prve stopnje, ker je to (dopolnitev) potrebno zaradi odgovora na pritožnikov ugovor ugasle pravice. Pritožnik je v tem postopku namreč uveljavljal tudi ugovor ugasle pravice zaradi pobota, ki ga je izvedel lizingojemalec (prim. 311. člen in prvi odstavek 312. člena Obligacijskega zakonika – OZ in prvi odstavek 1024. člena OZ). Tudi lizingojemalec sam je namreč sestavil končni obračun (dne 29. 6. 2016) in na njegovi podlagi dal pobotno izjavo. V odgovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka je pritožnik ta končni obračun predložil in priložil pobotno izjavo lizingojemalca. Iz pobotne izjave in končnega obračuna izhaja, da za glavnega dolžnika (lizingojemalca) obstoj in višina upnikove terjatve do 1.172.000,00 EUR sploh nista bila sporna. Pritožnik ne zatrjuje, da bi bil lizingojemalec pri podaji končnega obračuna in pobotne izjave v kakšni zmoti. Poleg tega iz vlog in dokazov, tudi iz priloženega končnega obračuna in pobotne izjave lizingojemalca, izhaja, da je bil pritožnik lizingojemalčev zakoniti zastopnik. Še več, pritožnik je v postopku na prvi stopnji izrecno vztrajal na upoštevanju pobotne izjave. Ta pa ne bi mogla biti učinkovita, če upnikove terjatve v času pobotne izjave ni bilo. Pritožnik si v tem delu prihaja sam s seboj v nasprotje. Lizingojemalec je upnikovo terjatev pobotaval s svojo terjatvijo v višini 4.167.793,45 EUR. Iz predzadnjega odstavka lizingojemalčevega končnega obračuna izhaja, da je to: „Zadnjo uradna cenitev pogodbenih nepremičnin je izdelala cenilka, ki jo je izbral lizingodajalec dne 20. 10. 2010 in je ovrednotila zemljišča po 130,15 EUR na m², kar znese skupaj 4.167.793,45 EUR.“ To pa je zmotno, ker lizingojemalec v končnem obračunu in pobotni izjavil ni upošteval 27. in 28. člena Pogodbe.

12. Stranki sta namreč v Pogodbi določili, kako se določi vrednost predmeta lizinga v primeru odstopa od pogodbe. Določili sta, da se lahko stranki sporazumno dogovorita za pošteno tržno vrednost predmeta lizinga, kot pomoč za določitev te vrednosti lahko najameta cenilce, vendar na cenitev nista vezani. Če se pogodbeni stranki ne moreta sporazumeti o določitvi vrednosti na način iz 1. točke tega člena ali sploh ne želita določati vrednosti na tak način, se kot osnova za končni obračun upošteva vrednost, za kakršno uspe lizingodajalec predmet lizinga prodati ali oddati v finančni lizing ali v najem tretji osebi, pri čemer je osnova za določitev vrednosti renditni donos v višini vsaj 9,75 % neto. Nadalje sta v 28. členu Pogodbe določili, da se da predmet lizinga v ponudbo (ponudbena vrednost) na začetku za nabavno vrednost (kar po Pogodbi znaša 1.300.000,00 EUR); le iz utemeljenih razlogov in če o tem soglašata obe pogodbeni stranki, je lahko ta cena že na začetku višja ali nižja od nabavne vrednosti. Če bi bilo trženje predmeta lizinga neuspešno, ima lizingodajalec pravico ponudbeno vrednost vsak mesec znižati za 5 %, v soglasju z lizingojemalcem tudi več. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik začel predmet lizinga prodajati po nabavni vrednosti, to je 1.300.000,00 EUR (kar ni sporno dejstvo), nato pa skladno s Pogodbo zniževal za 5 %, in sicer s prvim znižanjem 1. 3. 2017. Upnik je nepremičnino uspel prodati šele čez dve leti, to je dne 31. 7. 2019 (kar je po sklepu VSL, Cst .../2017, 5. 10. 2017, ki je bila sprejeta v stečajnih zadevi proti lizingojemalcu). V drugem odstavku na strani 4/6 je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo ugotovljanje vrednosti predmeta lizinga s strani upnika zaradi potrebe prodaje (ocenjevalec B. d. o. o.). Tudi po prepričanju višjega sodišča je v tem delu ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna in temelječa na Pogodbi. Pritožbeni očitek, da se upnik ni zadosti trudil, da je prodal pod ceno, torej ni utemeljen. To velja tudi za očitek, da upnik pritožniku ni dal možnosti sodelovati pri prodaji. Pritožnik v postopku ni navedel niti enega resnega kupca, ki bi ga zagotovil, pa ga upnik iz neutemeljenih razlogov ni sprejel. Da bi bil upnik prej dolžan nepremično oddati v rendentni lizing, ne izhaja iz citiranih določb Pogodbe. Prav na nobeni določbi Pogodbe tudi ne temelji pritožnikovo stališče, da bi moral upnik spremeniti pogodbo na temelju zadnjega odstavka 2. člena in preračunati obveznost zaradi spremembe vrednosti predmeta lizinga, ki ga naj bi upnik samovoljno ocenil oktobra 2014 na 136.359,00 EUR. Izhodiščna cena in zniževanje prodajne vrednosti v primeru odstopa od pogodbe sta bili pogodbeno določeni, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

13. Sodišču prve stopnje je torej zaradi zmotnega materialnopravnega stališča izostal odgovor na vprašanje ugovora ugasle pravice (pri čemer je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo vse listine, tj. tudi lizingojemalčev končni obračun in pobotno izjavo). Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP postopek v tem delu dopolnilo. Sodišče prve stopnje je namreč s tem ugovorom opravilo tako, da se je oprlo na sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 2144/2017, ki ju je upnik priložil k vlogi p. d. 11, to sta sklepa z dne 30. 8. 2018³ glede lizingojemalca in dne 22. 1. 2020⁴ glede pritožnika. Pritožnik v tem delu izpodbija odločitev sodišča navajajoč, da pravdni postopek glede njega še ni zaključen, saj še ni odločeno o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse. Iz odgovora upraviteljice izhaja nasprotno, to je, da je sedaj tudi sklep z dne 22. 1. 2020 pravnomočen (VSL, I Cpg 365/2020, 6. 10. 2020). Vendar to ni ključno, saj sklep pravdnega sodišča, da se pravdni postopek ustavi, dokazuje zgolj to, da se je pravdni postopek X Pg 2144/2017 končal iz postopkovnih razlogov (domneva umika zaradi neplačila sodne takse). Zato je še vedno ostalo pomembno vprašanje, ali je pritožnikov ugovor ugasle pravice utemeljen, tj. kakšen je učinek pobotne izjave lizingojemalca. Na to je odgovorilo višje sodišče v tem sklepu.

14. Upoštevajoč navedeno je tudi po prepričanju višjega sodišča upnik uspel terjatev, ki je bila zaradi dolžnikovega prerekanja hkrati pogoj insolventnosti, dokazati do stopnje prepričanja.⁵

15. Višje sodišče se je s tem opredelilo do vseh pritožbenih navedb, za katere je ocenilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pa niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. členom ZFPPIPP.

-------------------------------

¹ Npr. VSRS, II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007, 9. 12. 2010.

² Npr. VSRS, III Ips 103/2013, 25. 2. 2014.

³ »Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71388/2017 z dne 11. 8. 2017, se v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 71388/2017 z dne 18. 9. 2017, zoper prvo tožnico razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in se postopek zoper prvo tožnico ustavi.«

⁴ Smiselno enako kot v predhodni opombi.

⁵ Prim. VSL, Cst 237 in Cst 238/2016, 13. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 363/2021
• VSL Sklep Cst 294/2021
• VSL Sklep Cst 374/2022