VSL Sodba II Cpg 685/2020

Jedro

Iz trditvene podlage tožnice je razvidno, da zneski glob, ki bi jih plačala kot kazen za prekrške zaradi neustrezne organizacija dela v zvezi s sanitarno sečnjo, torej zaradi zamude rokov, določenih v posameznih C odločbah, predstavljajo njeno škodo. Odgovornost za to škodo pa sta stranki z dogovorom iz tretjega odstavka 7. člena vsake od pogodb prenesli na toženko. Zakonsko podlago za tako pogodbeno določilo predstavlja 241. člen OZ, ki nosi naslov Pogodbena razširitev odgovornosti.

O tem, da je tožnica kot strokovnjak s področja upravljanja gozdov v lasti RS ob sklenitvi vsakokratne pogodbe vedela, da naročenih del v pogodbeno določenih rokih ne bo mogoče izvesti, ne gre dvomiti. Zavedala se je torej, da toženka ni imela možnosti preprečiti nastanka škode, ki bi jo tožnica eventualno utrpela s plačilom globe za prekršek zaradi zamude v zvezi z izvršitvijo del po posameznih C odločbah. Vendar možnosti nastanka te škode se je zavedala tudi toženka. To izhaja že iz dejstva, da je npr. eno od pogodb podpisala kar dva dni po preteku izpolnitvenega roka. Upoštevajoč zavedanje toženke, da dogovorjenih del ne bo zaključila v pogodbeno določenih rokih, pa ugotovitve, povzete v 13. točki te obrazložitve, ne zadoščajo za presojo, da je tožnica pri sklepanju pogodb, v razmerju do toženke ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnica je družba, katere 100 % delež je v lasti Republike Slovenije. Njena temeljna dejavnost je gospodarjenje z državnimi gozdovi. Od toženke, ki je na podlagi več pogodb o izvajanju sečnje in spravila lesa izvajala s tožnico dogovorjene storitve, zahteva povrnitev škode. To škodo predstavlja sorazmeren del globe, ki jo je bila tožnica plačala za prekršek zaradi nepravočasne izvedbe sanitarne sečnje s podlubniki napadenih dreves, skupaj s sodno takso.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na povračilo škode v skupnem znesku 2.352,48 EUR s pripadki ugodilo (I. točka izreka) in toženki naložilo, da plača tožnici njene pravdne stroške v znesku 300,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

3. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) za izvedbo sečnje in spravila lesa v gozdovih, ki so last Republike Slovenije, je bil med tožnico in izbranimi ponudniki, med katerimi je bila tudi toženka, 16. 6. 2016 sklenjen Okvirni sporazum št. ... (Okvirni sporazum, list. št. 17 – 23 spisa); (2) v tem sporazumu je bilo med drugim določeno, da bo tožnica izbrane ponudnike od sklenitve sporazuma pa do 31. 12. 2016 vabila k oddaji ponudb za naročilo storitev; (3) pravdni stranki sta na podlagi Okvirnega sporazuma in vsakokratnih odločb o oddaji javnega naročila, ki jih je Zavod za gozdove izdal tožnici, sklenili več pogodb o izvajanju sečnje in spravila lesa, in sicer Pogodbo 001 z dne 22. 8. 2016 (A3, prva pogodba), Pogodbo 002 z dne 23. 8. 2016 (A6, druga pogodba), Pogodbo 003 z dne 6. 9. 2016 (A10, tretja pogodba), Pogodbo 004 z dne 9. 9. 2016 (A17, četrta pogodba) in Pogodbo 005 z dne 3. 10. 2016 (A23, peta pogodba); (4) predmet teh pogodb je bilo izvajanje storitev sečnje in spravila lesa, ki so temeljile na izvršitvi odločb Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS); (5) zoper tožnico je bilo sproženih več postopkov o prekršku, v katerih je bila tožnica skupaj z odgovornimi osebami oglobljena zaradi prekrška po 16. točki prvega odstavka 79. člena Zakona o gozdovih¹; (6) prekrškovni organ je ugotovil, (a) da tožnica (odgovorni osebi) ni zagotovila takšne organizacije dela, ki bi omogočila pravočasno izvedbo sanitarne sečnje s podlubniki napadenih dreves, določenih z odločbami ZGS (C odločbe), (b) da je sistem, ki ga za realizacijo C odločb uporablja tožnica, neučinkovit oziroma poteka prepočasi, da bi se dosegel osnovni cilj C odločb ter (c) da je do zamud prihajalo v vseh fazah postopka; (7) tožnica je večino roka, določenega s C odločbami, porabila za izvedbo javnega naročila; (8) v vseh povabilih k oddaji ponudbe, pa tudi v vseh sklenjenih pogodbah je bil naveden rok, do katerega mora biti delo opravljeno ter ocenjena količina odkazila po posameznih C odločbah; (9) C odločbe so bile del razpisne dokumentacije javnih naročil in toženki poznane še pred podpisom pogodb; (10) toženka obveznosti po pogodbah ni izpolnila v pogodbenih rokih²; (11) toženka tožnici ni sporočila, da naročenih storitev ne bo mogla izvršiti znotraj določenega roka, kot ji to nalaga 6. člen vsakokratne pogodbe.

4. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Soglašalo je sicer s stališčem toženke, da je bil rok za izpolnitev obveznosti, upoštevajoč C odločbe, prekratek. Vendar pa je presojo o odškodninski odgovornosti toženke oprlo na določilo tretjega odstavka 7. člena vsakokratne pogodbe (14. točka obrazložitve).

Pritožba in odgovor na pritožbo

5. Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa uveljavljane kršitve samo odpravi z izdajo sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba ni utemeljena.

Posebnosti spora majhne vrednosti

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV, primerjaj 495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 3. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

9. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Odgovor na pritožbeni očitek glede zatrjevane bistvene postopkovne kršitve

10. Toženka v pritožbi zatrjuje, da je prvo vlogo tožnice prejela šele 19. 11. 2019 in ne že 18. 11. 2019, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe (2. točka obrazložitve). Trdi, da je na to vlogo toženka odgovorila v 8 dneh. Zato je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, ker njene druge pripravljalne vloge, ki jo je pri sodišču vložila 27. 11. 2019, ni upoštevalo.

11. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je popolno in pravilno obrazloženo, da je druga vloga toženke prispela na sodišče po preteku 8 dnevnega roka, šteto od 18. 11. 2019, ko je toženka prejela drugo vlogo tožnice. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče le sklicuje na na ta del obrazložitve izpodbijane sodbe. K temu pa dodaja, da je datum 18. 1. 2019, ko je bila pooblaščenki toženke vročena druga vloga tožnice, razviden ne le iz podpisane vročilnice, pripete k listovni številki 131, pač pa tudi iz poštne štampiljke na tej vročilnici. Vročilnica je javna listina, ki kot takšna dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, dokazno breme pa je na tistem, ki verodostojnosti javne listine oporeka. Trditveno in dokazno breme, da toženka druge vloge tožnice ni prejela že 18. 11., je na toženki. Ta pa zgolj s pritožbeno navedbo, da je to vlogo tožnice prejela 19. 11., kot izhaja iz štampiljke pooblaščenca toženke, domneve iz četrtega odstavka 142. člena ZPP ni izpodbila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko navedb iz te vloge in priloženih dokazov ni upoštevalo. To pa pomeni, da pritožbeno sodišče tistih pritožbenih navedb, ki bi bile vezane na trditve in dokaze iz te vloge, ne bi moglo upoštevati.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

12. Toženka je tako kot med postopkom pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi zatrjevala, da ni odgovorna za sankcije, izrečene tožnici, ker je bila tožnica oglobljena izključno iz razlogov na njeni strani – zaradi lastne neustrezne organizacije dela. Sodišče prve stopnje je (10. točka obrazložitve) tožbenemu zahtevku ugodilo zato, ker je toženka sprejela odgovornost za škodo, ki bi morebiti nastala tožnici zaradi prekoračitve izvedbenega roka, oziroma je sprejela riziko, da tožnici plača s pogodbami določeno pogodbeno kazen. Svojo odločitev je, kot rečeno, oprlo na določilo tretjega odstavka 7. člena vsakokratne pogodbe. Po tem določilu se izvajalec zavezuje naročniku in vsem tretjim osebam kriti morebiti nastalo škodo zaradi oz. v zvezi z izvajanjem del po pogodbi. Izvajalec vsa dela po tej pogodbi izvaja na lastno odgovornost in tako nosi posledice vseh morebitnih strokovnih napak in na splošno napak pri izvrševanju pogodbe, v primeru obstoja objektivne odgovornosti tudi posledice te odgovornosti, ter tudi ukrepov, izrečenih s strani ZGS, pristojnih inšpekcijskih ali drugih pristojnih organov. V primeru, da so takšni ukrepi zaradi ali v zvezi z izvrševanjem storitev te pogodbe izrečeni oz. v izvedbo naloženi naročniku, se izvajalec zavezuje naročniku regresno povrniti znesek izplačanih kazni, druge nastale stroške oz. vrednost izvedenih del, ukrepov oz. škodo.

13. Na podlagi zgoraj povzetega določila je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in to kljub ugotovitvam (1) da je tožnica večino roka, določenega v C odločbah, porabila za izvedbo javnega naročila (2), da je bil rok za izpolnitev obveznosti toženke po vsaki od pogodb glede na izdane C odločbe prekratek (oboje 10. točka obrazložitve) in (3) da nihče od morebitnih izvajalcev v enaki situaciji nobene od pogodb ne bi mogel izpolniti v pogodbenem času ter (4) da se je tožnica tega zavedala³.

14. Drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s toženkinim očitkom, da so določila pogodb v zvezi z rokom za izvedbo del⁴ v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Kadar sodišče prve stopnje zagreši takšno kršitev, mora pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 345. člena ZPP), razen če lahko zagrešeno nepravilnost samo odpravi. Prav to pa je storilo pritožbeno sodišče, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

15. Iz trditvene podlage tožnice je razvidno, da zneski glob, ki bi jih plačala kot kazen za prekrške zaradi neustrezne organizacija dela v zvezi s sanitarno sečnjo, torej zaradi zamude rokov, določenih v posameznih C odločbah, predstavljajo njeno škodo⁵. Odgovornost za to škodo pa sta stranki z dogovorom iz tretjega odstavka 7. člena vsake od pogodb prenesli na toženko. S tem določilom se je toženka, kot je pojasnjeno zgoraj, med drugim zavezala kriti morebiti škodo, nastalo zaradi ukrepov, izrečenih tožnici s strani pristojnih organov in v primeru, da so takšni ukrepi v zvezi z izvrševanjem sanitetne sečnje naloženi tožnici, regresno povrniti znesek izplačanih kazni in druge nastale stroške....>

16. Zakonsko podlago za tako pogodbeno določilo predstavlja 241. člen OZ, ki nosi naslov Pogodbena razširitev odgovornosti. Po določilu prvega odstavka tega člena se s pogodbo lahko razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja. Po določilu drugega odstavka pa se izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

17. Načelo vestnosti in poštenja je eno temeljnih načel obligacijskega prava, uzakonjeno v 5. členu OZ. To načelo terja od udeležencev, da si pri sklepanju in izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti ne prizadevajo zgolj za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke. Po naravi stvari so interesi udeležencev obligacijskih razmerij nasprotni. Oškodovanec želi čim višjo odškodnino, povzročitelj nižjo. Kupec želi blago kupiti po nizki ceni, prodajalec prodati po višji. Zakupnik želi, da stroške vzdrževanja nosi zakupodajalec, le-ta pa skuša to obveznost prevaliti na zakupnika. Pri nekaterih poslih, predvsem pri dvostransko vzajemnih pogodbah in posebej pri gospodarskih pogodbah je špekulativni namen strank običajen in pričakovan. Zato to načelo ne zahteva, da udeleženci nehajo uveljavljati svoje interese. Načelo le opozarja, da pravna pravila določajo meje pri uveljavljanju svojih interesov. Kot primer kršitve tega načela bi bil npr. pri kritnem kupu iz 505. člen OZ opravljen nakup pri najdražjem prodajalcu.⁶

18. Pogodbeni stranki se torej na podlagi določila 241. čelna OZ ob zavedanju potencialne nemožnosti izpolnitve lahko dogovorita, da bo dolžnik izpolnil obveznost v vsakem primeru, s čimer takšen riziko preide v sfero dolžnikove odgovornosti⁷. Takšna razporeditev rizika je v okviru pogodbene avtonomije strank dopustna, vendar le, kadar ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (drugi odstavek 241. člena ZPP). Prav takšen položaj pa je zatrjevala toženka, češ da se je tožnica zavedela, da dogovorjenega dela toženka ne more opraviti v pogodbeno določenih rokih.

19. O tem, da je tožnica kot strokovnjak s področja upravljanja gozdov v lasti RS ob sklenitvi vsakokratne pogodbe vedela, da naročenih del v pogodbeno določenih rokih ne bo mogoče izvesti, ne gre dvomiti. Zavedala se je torej, da toženka ni imela možnosti preprečiti nastanka škode, ki bi jo tožnica eventualno utrpela s plačilom globe za prekršek zaradi zamude v zvezi z izvršitvijo del po posameznih C odločbah. Vendar možnosti nastanka te škode se je zavedala tudi toženka. To izhaja že iz dejstva, da je npr. eno od pogodb podpisala kar dva dni po preteku izpolnitvenega roka. V dilemi, ali naj podpiše pogodbo ali ne, je pač morala tehtati, kaj se ji ekonomsko splača. S podpisom pogodb, z vsebino, kakršna pač je, pa je pristala tudi na določilo tretjega odstavka 7. člena vsake od pogodb. Očitno je pristala na nižji zaslužek (za višino ustreznega dela kazni), le da posel dobi. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da so pogodbena določila v zvezi z rokom za izvedbo del, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Upoštevajoč torej zavedanje toženke, da dogovorjenih del ne bo zaključila v pogodbeno določenih rokih, pa ugotovitve, povzete v 13. točki te obrazložitve, ne zadoščajo za presojo, da je tožnica pri sklepanju pogodb, v razmerju do toženke ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

20. Pritožnica niti s sklicevanjem na sodbo VSL I Cpg 1471/2015 z dne 23. 11. 2016, v kateri naj bi sodišče zapisalo „Določitev roka oprave storitve je ena od bistvenih sestavin gradbene pogodbe. Stranki sta zato rok v pogodbo vključili, čeprav sta vedeli, da določitev končnega roka izvedbe del dejansko še ni mogoča, saj tedaj še ni bil znan celoten obseg del. Njuna pravno poslovna volja je bila torej v tem delu pogodbe navidezna – vedeli sta, da določitev rokov ni realna, saj tudi obseg in količina del tedaj še nista bili dokončno dogovorjeni, kljub temu pa sta ustvarili zunanji videz, pisni zapis dogovora o roku izpolnitve. Ravnanje tožene stranke, ki je povečan obseg del priznala, hkrati pa trdi, da je pričakovala, da bodo dela opravljena do datuma, ki je bil predviden v terminskem planu, ki je obsegal manjšo količino del, je nesprejemljivo. Do „zamude“ (četudi bi ta res obstajala) ni prišlo iz razlogov na strani dolžnika (tožeče stranke). Celo če bi obveljalo stališče tožene stranke, da bi tožeča stranka dela morala opraviti v pogodbeno določenih rokih, že zato tožena stranka ne bi mogla zahtevati plačila pogodbene kazni“. V pritožbi namreč toženka ne zatrjuje, da je podlaga za tako stališče VSL enako določilo, kot ga vsebuje tretji odstavek 7. člena vsake od pogodb.

21. S pritožbeno navedbo, da je zaključek sodišča prve stopnje o deležu, ki ga tožnica zahteva od toženke, pavšalen in da bi sodišče moralo ugotoviti, kdaj je toženka končala z deli ter v kakšnem obsegu so bila dela izpolnjena do izdaje prekrškovne odločbe, pa toženka ne more doseči zavrnitve toženega zahtevka po višini zato, ker so te pritožbene navedbe premalo konkretizirana, da bi pritožbeno sodišče lahko nanje konkretno odgovorilo.

22. Iz zgornje obrazložitve sledi, da je pritožba neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Po tem določilu se z globo od 1.200 EUR do 42.000 EUR za prekršek kaznuje pravna oseba, posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost ali samostojni podjetnik posameznik, ki ne opravi sanitarnih sečenj ali preventivnih varstvenih del v določenem roku ali jih opravi v nasprotju z odločbo (prvi odstavek 29. člena) (Prvi odstavek 29. člena: Zavod lastniku gozda in lastniku posamičnega gozdnega drevja zunaj naselij z odločbo v upravnem postopku določi sanitarne sečnje<....>V odločbi se zavezanca tudi opozori, da se bodo, če odrejenih del ne opravi v določenem roku, odrejeni ukrepi izvedli na podlagi upravne izvršbe iz 29.a člena tega zakona.<....>).
² Pri tem je toženka Pogodbo št. 001 z dne 22. 8. 2016 (A3) podpisala celo dva dni po poteku roka, ki je bil določen za izpolnitev pogodbenih obveznosti.
³ To navedbo je toženka postavila v prvi vlogi (na 11. stani).
⁴ Ta rok je pomemben v povezavi s citiranim tretjim odstavkom 7. člena pogodb.
⁵ Navadna škoda je zmanjšanje premoženja oškodovanca (132. člen OZ).
⁶ Povzeto po dr. V. Kranjc, OZ s komentarjem, GV 3003, I. knjiga, str. 97-98
⁷ Več o tem D. Možina, Impossibilium nulla obligatio est? Začetna nemožnost izpolnitve v slovenskem in primerjalnem pogodbenem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, LXVI, letnik 2006.

Datum zadnje spremembe:

10.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 35/2018
• Sodba II Ips 461/94
• VSC sklep Cpg 177/2015