VSL Sodba I Cpg 572/2020

Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži logične presoje stališče tožene stranke, da ni bila naročnica spornih del, upoštevajoč naslednja dejstva: - da je tožeča stranka na pobudo komercialista tožene stranke na toženko naslovila ponudbo, potem pa še delovne naloge in račune, - da je tožena stranka račune delno plačala, za preostanek pa vložila tožbo zoper investitorja, pri čemer je iz v spis predloženih listin razvidno, da v sporu z investitorjem tožena stranka sama navaja, da je ona tista, ki je dela opravila, - da v spis ni vložila pogodbe z investitorjem, s katero bi enostavno lahko dokazala, da je upravičena račune izstavljati tudi v imenu družbe S. Ni običajno, da bi gospodarski subjekt v okviru opravljanja svoje dejavnosti, katere poglavitni cilj je pridobivanje dobička, (delno) plačal račune zaradi ohranitve dobrih poslovnih odnosov s poslovnim partnerjem oziroma zaradi (nekonkretiziranega) varstva poslovnih odnosov z investitorjem, kot zatrjuje tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 274,50 EUR, v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.631,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 dalje do plačila. Obenem je toženi stranki naložilo še, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.575,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pravočasno pritožuje zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Priglaša stroške za sestavo pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za sestavo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je navajala, da je po naročilu tožene stranke v poletnih mesecih leta 2016 na objektu S. opravljala gradbena dela. Pred pričetkom del je toženi stranki poslala predračun št. 0-7/2016 z dne 1. 7. 2016. Po končanju del je toženi stranki izdala prvotni račun št. 000-8/2016 z dne 31. 8. 2016 za znesek 8.272,37 EUR. Tožena stranka je ta račun plačala le delno (v znesku 3.100,00 EUR), glede preostanka pa je tožeči stranki naročila, naj z izdajo računa počaka. Po dveh letih čakanja je tožeča stranka izstavila še račun za neplačano razliko v višini 4.631,31 EUR (brez DDV, s popusti).

6. Tožena stranka je navajala, da je bila družba S., d. o. o., njen partner (soizvajalec) na projektu „Hlajenje objekta S. 1 in S. 2. Tožeča stranka je dela vrtanja izvajala v dogovoru z družbo S. in ne s toženo stranko. Tožena stranka se je odločila, da bo znesek 3.100,00 EUR plačala, saj je imela pogodbene zaveze do investitorja RS Ministrstvo ... (M.) in dobre odnose z družbo S. Glede vtoževane razlike pa je tožena stranka obljubila tožeči stranki, da bo skušala od investitorja M. doseči dodatno plačilo. Če bi ji uspelo, bi tožeči stranki znesek od prejetega plačila tudi nakazala, s čimer se je tožeča stranka strinjala. Dejstvo, da je tožena stranka sprožila spor zoper investitorja, še ne pomeni, da je tožeča stranka delala po naročilu tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni spora o tem, da je tožena stranka v poletnih mesecih 2016 izvedla pomožna gradbena dela na objektih S. 1 in S. 2. Tožena stranka ni konkretizirano oporekala niti kvaliteti del niti obsegu njihove izvedbe. Ključni spor med strankama je v tem, kdo je naročil tožeči stranki izvedbo del. Sodišče prve stopnje ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, kakšen je položaj družbe S. v razmerju do tožene stranke oziroma M. Sledilo je navedbam tožeče stranke, da je ta videla družbo S. zgolj kot še enega podizvajalca tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki izvedbo del naročila tožena stranka, saj je vabilo k dajanju ponudbe na tožečo stranko naslovil komercialist tožene stranke. Prav tako je tožeča stranka toženi stranki poslala predračun z dne 1. 7. 2016, ki je vseboval vse bistvene sestavine podjemne pogodbe, zato se je z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Pred začetkom del je bila tožeča stranka obveščena, da je njena ponudba sprejeta in na ta način je bila med strankama sklenjena ustna podjemna pogodba.

Glede položaja družbe S.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožeča stranka nikoli ni prerekala navedb tožene stranke glede položaja družbe S. Tožena stranka je res v ugovoru zoper sklep o izvršbi in v prvi ter drugi pripravljalni vlogi navajala, da je bila družba S. njen partner oziroma soizvajalec, smiselno enako so izpovedale tudi priče A. A., B. B. in C. C. Vendar pa je tožeča stranka vseskozi zatrjevala, da je dela opravila zgolj in izključno po naročilu tožene stranke, z družbo S. pa v zvezi z naročilom ni komunicirala. Iz njenih siceršnjih navedb tako izhaja namen zanikanja navedb toženke o položaju družbe S., podrobnosti o razmerju med toženko in S., d.o.o., pa ji tudi niso poznane. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP zato dejstva, ki jih zatrjuje toženka v zvezi s tem razmerjem, ne štejejo za priznana. Prokurist tožeče stranke je med svojim zaslišanjem izpovedal, da je bila družba S. kooperant tako kot tožeča stranka (stran 7 prepisa zaslišanja z dne 22. 1. 2020, na list. št. 133 spisa). Posledično med strankama obstaja nestrinjanje o položaju družbe S. napram investitorju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi primerno obrazložilo, zakaj ni moglo s stopnjo prepričanja ugotoviti, ali je imela družba S. položaj pogodbenega (so)izvajalca ali zgolj nominiranega podizvajalca. Končno pa to tudi ni odločilno vprašanje v tem sporu, saj gre zgolj za indic, ki brez presoje preostalih dejstev oz. dokazov sam zase ne more odgovoriti, kdo je naročnik posla. Tožena stranka bi navedeno razmerje zlahka dokazala s predložitvijo pogodbe z investitorjem, česar ni storila, saj tudi sama v pritožbi navaja, da citirana pogodba ni odločilna za rešitev tega spora.

Glede izpovedbe prič in sklenitve pogodbe

9. Pritožnica v pritožbi graja neverodostojnost izpovedbe prokurista tožnice in neskladnost sodbe z izpovedbami prič, in sicer naj bi priča C. C. (zastopnik družbe S.), izpovedal, da je bila družba S. naročnik del napram tožeči stranki, kar naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi popolnoma prezrlo. Smiselno enako naj bi trdile tudi priče B. B., A. A. in D. D. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pritožnica izjave zaslišanih prič za potrebe pritožbe povzela izven konteksta, sodišče prve stopnje pa je izpovedbe pravilno povzelo in tudi pravilno dokazno ocenilo. Prvostopenjsko sodišče se res ni izrecno opredelilo glede prav vseh izjav prič, vendar se da iz konteksta obrazložitve razbrati, katerim izjavam je poklonilo vero iz razloga, ker se njihove izjave ujemajo z dokaznimi listinami v spisu in konkludentnimi dejanji strank.

10. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je priča C. C. izpovedala, da bi morala biti družba S., glede na naravo potrebnih del, naročnik napram tožeči stranki, vendar pogodba s tožečo stranko ni bila sklenjena. Prav tako C. C. ni nikdar videl ponudbe, ki jo je tožeča stranka poslala toženi stranki, niti nikoli ni bil v kakršnemkoli stiku z zastopnikom tožeče stranke. Tudi zastopnik tožeče stranke zanika, da bi bil ob sklepanju pogodbe v stiku s predstavniki družbe S.¹ Nadalje je priča B. B. (komercialist tožene stranke) izpovedal, da je on kontaktiral tožečo stranko glede oddaje ponudbe in ji tako ustvaril vtis, da se predmetna pogodba sklepa s toženo stranko. Priči pa ni znano, kdo je bil naročnik del, kljub temu pa meni, da je bila ponudba posredovana naprej družbi S. (čeprav B. B. za to sklepanje nima osnove). Pritožbeno sodišče ocenjuje (glede na preostale dokaze) izpovedbo B. B. kot nepopolno oz. izmikavo. D. D. (zakoniti zastopnik pritožnika) je sicer izpovedal, da tožena stranka del ni naročila, vendar sodišče ocenjuje, da ima D. D. izrazit ekonomski interes za izid pravde, prav tako pa se njegove izjave ne skladajo z drugimi dokazi v spisu, smiselno enak pa je tudi zaključek glede izpovedbe priče A. A. Sodišče prve stopnje je sledilo logični izpovedbi prokurista tožeče stranke E. E., da je bil pred pričetkom del s strani tožene stranke (B.) obveščen o sprejemu ponudbe. Nerazumno bi bilo, da bi tožnica začela z deli brez potrditve naročila, o naročilu pa se je dogovarjala s predstavnikom toženke in ne družbe S. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da očitek glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Prav tako prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožnica je mnenja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče natančno opredeliti, kdaj naj bi tožeča stranka poslala ponudbo in s strani koga in kdaj naj bi bila ponudba sprejeta. Tožena stranka je namreč tekom celotnega postopka zatrjevala, da ponudbe tožeče stranke ni sprejela.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predračun št. 0-7/2016 z dne 1. 7. 2016 za izvedbo spornih del, ki ga je tožeča stranka poslala toženi stranki, predstavlja ponudbo v smislu 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Z njenim sprejetjem pa je bila sklenjena pogodba med strankama. Sprejem ponudbe je lahko izrecen ali konkludenten (28. člen OZ). Na podlagi ugotovljenih dejstev konkretnega primera je tudi po oceni pritožbenega sodišča edini možen zaključek, da je bila pogodba glede spornih del sklenjena prav med tožečo in toženo stranko. Sodišče je kot že rečeno sledilo izpovedbi prokurista tožeče stranke E. E., da je bil pred pričetkom del iz sfere tožene stranke obveščen, da je bila njegova ponudba sprejeta, in sicer s strani B. B., komercialista tožene stranke, ki je po oceni pritožbenega sodišča imel pooblastilo v smislu 80. člena OZ. Čeprav B. B. tega ni izrecno priznal, pa tak potek dogodkov potrjujejo poleg izpovedbe E. E. smiselno tudi izpovedba C. C. in konkludentna dejanja obeh pravdnih strank. Tako zastopnik tožeče stranke kot zastopnik družbe S. sta prepričljivo izpovedala, da stranki pred pričetkom del sploh nista komunicirali med seboj. Ne glede na drugačne trditve tožene stranke je edini logičen zaključek, da je dela tožeča stranka izvedla po naročilu tožene stranke. Da bi ponudbo (predračun) tožeča stranka posredovala družbi S., tožena stranka ni dokazala. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje v zvezi s tem sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Kot izhaja iz odgovora na pritožbo, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vzdrži logične presoje stališče tožene stranke, da ni bila naročnica spornih del, upoštevajoč naslednja dejstva: - da je tožeča stranka na pobudo komercialista tožene stranke na toženko naslovila ponudbo, potem pa še delovne naloge in račune, - da je tožena stranka račune delno plačala, za preostanek pa vložila tožbo zoper investitorja, pri čemer je iz v spis predloženih listin razvidno, da v sporu z investitorjem tožena stranka sama navaja, da je ona tista, ki je dela opravila, - da v spis ni vložila pogodbe z investitorjem, s katero bi enostavno lahko dokazala, da je upravičena račune izstavljati tudi v imenu družbe S. Ni običajno, da bi gospodarski subjekt v okviru opravljanja svoje dejavnosti, katere poglavitni cilj je pridobivanje dobička, (delno) plačal račune zaradi ohranitve dobrih poslovnih odnosov s poslovnim partnerjem oziroma zaradi (nekonkretiziranega) varstva poslovnih odnosov z investitorjem, kot zatrjuje tožena stranka. Pritožbeno sodišče zato ni moglo slediti pritožbenim izvajanjem.

Sklepno

13. Ker je bila torej tožena stranka naročnica del in ker je tožeča stranka dela dejansko izvedla, tožena stranka pa ni ugovarjala niti kvaliteti del niti obsegu njihove izvedbe, je tožeči stranki dolžna plačati vtoževani račun v višini 4.631,31 EUR. Takšnega zaključka ne spremenijo navedbe pritožnice, da je bilo plačilo obljubljeno zgolj v primeru, da bodo denarna sredstva izterjana od investitorja. Tožeča stranka je zatrjevala nasprotno, t. j., da je pristala, da ji bodo dela dejansko plačana kasneje. Tožena stranka zgolj z izpovedbo svojih prič oz. zakonitega zastopnika ni dokazala, da je tožeča stranka pristala na takšno spremembo dogovora, ki bi plačilo za opravljena dela pogojeval s prejemom plačila od investitorja.

14. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v spisu in tožeči stranki priznalo 375 točk po Odvetniški tarifi, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znese 225,00 EUR. K temu je treba prišteti še 22 % DDV. Tako odmerjeni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 274,50 EUR. V primeru plačilne zamude je tožeča stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.

-------------------------------
¹ Tekom izvedbe del je tožeča stranka sicer komunicirala z vodjo gradbišča, zaposlenim pri družbi S., vendar zgolj glede operativnih vprašanj, kar pa ne more vplivati na presojo dejstev v sklenitveni fazi pogodbe.

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 569/2011
• VSL sodba II Cp 353/2014
• Sodba VIII Ips 57/2004