VSL Sodba II Cpg 753/2020

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu prvim odstavkom 458. člena ZPP vezano, izhaja, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke z dne 23. 11. 2018 za slednjo opravila postopek carinjenja njene pošiljke (za skladiščenje katere je tožeča stranka poskrbela že od 23. 10. 2018 dalje) in ji jo dne 27. 11. 2018 dostavila, pri čemer je bila tožena stranka že vse od 23. 10. 2018 seznanjena s cenami tožničinih storitev in dnevno višino stroškov skladiščenja, vendar pa ob omenjenem naročilu ni kakorkoli omejila zaveze plačila zgolj na nagrado za sámo delo tožeče stranke (odpravo pošiljke oziroma špedicijo) v znesku 18,00 EUR ter DDV oziroma ni izključila plačila stroškov skladiščenja, niti se ni sklicevala na vsebino svojih prejšnjih elektronskih sporočil, ki za tožečo stranko ni bila sprejemljiva. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da toženkino naročilo z dne 23. 11. 2018 predstavlja novo, samostojno izjavo volje (ki ni vsebovala prejšnjih različnih omejitev, ki za tožečo stranko niso bile sprejemljive), na podlagi katere je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba (851. člen OZ) in ni mogoče objektivno opravičiti toženkinega sklicevanja na nesporazum, prav tako pa v zgoraj povzetem dejstvenem substratu ni opore za uporabo določb 868. člena OZ. Tožeča stranka je tako poleg dogovorjenega plačila za odpravo pošiljke (t. j. nagrade oziroma provizije) na podlagi 865. člena OZ upravičena še do povrnitve potrebnih stroškov z izpolnitvijo toženkinega naročila.

Vtoževani stroški skladiščenja tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo potrebne stroške v smislu 865. člena OZ. Čeprav je del teh stroškov nastal še pred sklenitvijo zadevne špedicijske pogodbe, ni nobenega dvoma, da je bila pošiljka celotno vtoževano obdobje skladiščena za toženo stranko in da brez tega njenega naročila z dne 23. 11. 2018 ne bi bilo mogoče izpolniti. Glede na takšen odločilen pomen teh stroškov za samo odpravo pošiljke je s toženkinim naročilom špedicije dne 23. 11. 2018 smiselno prišlo do situacije iz 206. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 28. 8. 2020 zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek glede plačila zneska 28,51 EUR (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 176,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Končno je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči v 8 dneh povrniti njene izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 2019 dalje do plačila ter nadaljnje pravdne stroške v znesku 10,00 EUR, prav tako v 8 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo sodišča prve stopnje, in sicer smiselno zoper II. in III. točko izreka (ki po vsebini predstavljata sodbo), se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. V predmetni zadevi tožeča stranka kot špediter od tožene stranke kot naročitelja zahteva plačilo stroškov skladiščenja pošiljke za 29 dni v višini 176,90 EUR.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče v skladu 1. odstavkom 458. člena ZPP vezano,¹ izhaja, da je tožeča stranka na podlagi naročila tožene stranke z dne 23. 11. 2018 za slednjo opravila postopek carinjenja njene pošiljke (za skladiščenje katere je tožeča stranka poskrbela že od 23. 10. 2018 dalje) in ji jo dne 27. 11. 2018 dostavila, pri čemer je bila tožena stranka že vse od 23. 10. 2018 seznanjena s cenami tožničinih storitev in dnevno višino stroškov skladiščenja, vendar pa ob omenjenem naročilu ni kakorkoli omejila zaveze plačila zgolj na nagrado za sámo delo tožeče stranke (odpravo pošiljke oziroma špedicijo) v znesku 18,00 EUR ter DDV oziroma ni izključila plačila stroškov skladiščenja, niti se ni sklicevala na vsebino svojih prejšnjih elektronskih sporočil, ki za tožečo stranko ni bila sprejemljiva. Iz navedenega povsem jasno izhaja, da toženkino naročilo z dne 23. 11. 2018 predstavlja novo, samostojno izjavo volje (ki ni vsebovala prejšnjih različnih omejitev, ki za tožečo stranko niso bile sprejemljive), na podlagi katere je bila med pravdnima strankama sklenjena špedicijska pogodba (851. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)) in ni mogoče objektivno opravičiti toženkinega sklicevanja na nesporazum,^{2 3} prav tako pa v zgoraj povzetem dejstvenem substratu ni opore za uporabo določb 868. člena OZ. Tožeča stranka je tako poleg dogovorjenega plačila za odpravo pošiljke (t. j. nagrade oziroma provizije) na podlagi 865. člena OZ upravičena še do povrnitve potrebnih stroškov z izpolnitvijo toženkinega naročila.

8. Vtoževani stroški skladiščenja tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo potrebne stroške v smislu 865. člena OZ.⁴ Čeprav je del teh stroškov nastal še pred sklenitvijo zadevne špedicijske pogodbe, ni nobenega dvoma, da je bila pošiljka celotno vtoževano obdobje skladiščena za toženo stranko in da brez tega njenega naročila z dne 23. 11. 2018 ne bi bilo mogoče izpolniti. Glede na takšen odločilen pomen teh stroškov za samo odpravo pošiljke je s toženkinim naročilom špedicije dne 23. 11. 2018 smiselno prišlo do situacije iz 206. člena OZ. Ker je (kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) tožeča stranka vse od prispetja pošiljke k njej 23. 10. 2018 dalje toženo stranko pozivala k navodilom za ravnanje z njo in jo opominjala ter opozarjala na zadevne stroške, tožena stranka pa je brez utemeljenih razlogov odlašala z naročilom, pri čemer je popolna navodila in vse potrebne dokumente za carinjenje posredovala šele 26. 11. 2018, prav tako ni mogoče govoriti o kakršnikoli tožničini odgovornosti za te stroške.

9. Končno tožena stranka, ki je bila s stroškom skladiščenja 5,00 EUR ter DDV na dan vseskozi seznanjena, ni ugovarjala, da bi tako opredeljena višina presegala običajno višino takega stroška,⁵ tožnica pa je (kot ravno tako izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje) od tožene stranke zahtevala izpolnitev svoje terjatve iz tega naslova že 27. 11. 2018⁶ (ko ji je izstavila vtoževani račun z zapadlostjo 4. 12. 2018⁷), zato se njen zahtevek za plačilo teh stroškov izkaže v celoti (t. j. tudi v obrestnem delu) kot utemeljen.

10. Tožena stranka odločitvi o stroških prvostopenjskega postopka nasprotuje le z argumentom nepravilnosti izpodbijane odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

11. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (1. odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožena stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,⁸ kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.⁹

12. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 713/2013 z dne 24.4.2014, opr. št. I Cp 1630/2013 z dne 28.10.2013 in opr. št. I Cp 3129/2012 z dne 12.4.2013.
² Npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 1. knjiga, str. 214.
³ Tudi sicer velja poudariti, da neobstoj pogodbenega razmerja ne bi pomenil, da tožena stranka ne bi bila dolžna povrniti koristi, ki jih je prejela s tožničino izpolnitvijo (190. člen OZ).
⁴ Npr. V. Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, posebni del, 4. knjiga, str. 667.
⁵ Prav tam.
⁶ Glej določbo 2. odstavka 865. člena OZ.
⁷ Glej 299. in 378. člen OZ.
⁸ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24.6.2003 (2. točka obrazložitve).
⁹ Npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 84/2017 z dne 22.5.2018 (29. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba I Cpg 2/2023
• Sklep I Up 417/2007
• VSK sklep Cpg 153/2007