VSL Sklep I Cp 161/2021

Jedro

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omogočili spremembo zemljiškoknjižnih podatkov.

Sodišče je pravilno ugotovilo lastništvo zemljiškoknjižnega lastnika, saj nihče drug kljub pozivu ni prijavil in dokazoval lastninske pravice na spornih delih stavbe. ZVEtL-1 ne daje podlage za ugotovitev, da je lastnik posameznega dela stavbe neznan kot tudi ne za izbris vknjižbe lastninske pravice oziroma njeno razglasitev za neučinkovito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na stavbi z ID znakom 0000-616, na naslovu, J. ulica 11 v X., v povezavi s parc. št. 745/1 k. o. ... dokončalo vzpostavitev etažne lastnine (I. točka izreka), ugotovilo obstoj lastninske pravice na posameznih delih stavbe in pri tem kot lastnico posameznega dela stavbe z ID znakom 0000-616-14 in 0000-616-30 določilo nasprotno udeleženko. Ugotovilo je, kateri so splošni skupni deli stavbe in na njih vzpostavilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe (II. in IV. točka izreka). Ohranilo je vse pravice in zaznambe, ustanovljene pri že vpisanih posameznih delih stavbe (V. točka izreka), in sklenilo, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine.

2. Odločitev sodišča izpodbija nasprotna udeleženka v II. točki izreka v delu, kjer je sodišče ugotovilo, da ima lastninsko pravico na posameznih delih z ID oznako 0000-616-14 in 0000-616-30. V obrazložitvi ponavlja, da ni lastnica posameznih delov stavbe in da tega v postopku tudi nikoli ni zatrjevala niti izkazala pravnega naslova, da bi se vpisala kot lastnica. Zato je sodišče napačno uporabilo določilo 32. člena ZVEtL-1. Pritožba meni, da bi sodišče moralo pozvati upravnika stavbe oziroma etažne lastnike stavbe, ki zatrjujejo svojo lastninsko pravico, da predložijo podatke o uporabnikih posameznih delov oziroma te pridobiti po uradni dolžnosti. Kdo je dejanski lastnik posameznih delov z zgoraj navedenim ID znakom, ne ve, zato predloga po 25. členu ZVEtL tudi ne more vložiti. Nasprotna udeleženka pravzaprav nima na voljo ustreznega pravnega sredstva, s katerim bi se izognila lastninski pravici. Obrazložitev sodišča je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Na koncu še pojasnjuje, da na dan uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997) posamezni del stavbe z zgoraj navedenim ID znakom ni bil družbena lastnina, na kateri bi imela Občina Z. pravico uporabe, zato tudi do izvirnega načina pridobitve lastninske pravice ni prišlo. Z odločitvijo, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, je poseženo v ekonomski položaj nasprotne udeleženke. Plačevati bo morala stroške vzdrževanja, čiščenja, elektrike, imela bo tudi davčne obveznosti.

3. Pritožba je bila vročena ostalim udeležencem postopka, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje dokončalo vzpostavitev etažne lastnine na stavbi na naslovu J. ulica 11 v X. z ID znakom 0000-616 tako, da je ugotovilo obstoj lastninske pravice na posameznih delih stavbe in splošne skupne dele stavbe in na dodatno ugotovljenih splošnih skupnih delih stavbe ugotovilo idealni solastniški delež v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov.

6. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbah, skladno s konceptom etažne lastnine. Namen tega postopka ni razreševanje spornih lastninskopravnih položajev.

7. Sodišče v tem postopku odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, skladno z določili ZVEtL-1 (18. in 24. člen ZVEtL-1). Udeleženci in druge osebe lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1).

8. Odločitev sodišča o obstoju lastninske pravice nasprotne udeleženke na posameznih delih z zgoraj navedenim ID znakom je sodišče oprlo na ugotovitev, da je nasprotna udeleženka zemljiškoknjižna lastnica navedenih delov stavbe. Da je nasprotna udeleženka lastnica spornih delov stavbe, izhaja iz listin, ki jih je predložil upravnik. Nihče od ostalih udeležencev postopka ni zatrjeval obstoja lastninske pravice na navedenih delih. Tudi nasprotna udeleženka v postopku ni zatrjevala, da ni lastnica omenjenih posebnih delov stavbe in ni predložila nikakršnih dokazil o morebitnem drugem dejanskem lastniku. Zato je bilo to dejstvo v postopku na prvi stopnji nesporno. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo prvega odstavka 31. člena ZVEtL-1, ko je ugotovilo, da je lastnik posameznega dela stavbe zemljiškoknjižni lastnik, če ni izkazan drug pravni temelj. Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine namreč ni dolžno po uradni dolžnosti iskati dokazov, ki bi omogočili spremembo zemljiškoknjižnih podatkov, kot to navaja pritožba.

9. Pri posameznem delu z zgoraj navedenim ID znakom je še vedno vpisana kot imetnica Občina Z., katere pravna naslednica je nasprotna udeleženka. Pravno podlago za to najdemo v 5. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL), kjer je določeno, da se pravica uporabe na nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi v korist občine ali mesta, vpiše v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti. Zato je sodišče pravilno ugotovilo lastništvo zemljiškoknjižnega lastnika, saj nihče drug kljub pozivu ni prijavil in dokazoval lastninske pravice na spornih delih stavbe. ZVEtL-1 pa tudi ne daje podlage za ugotovitev, da je lastnik posameznega dela stavbe neznan kot tudi ne za izbris vknjižbe lastninske pravice oziroma njeno razglasitev za neučinkovito.

10. Na pravilno odločitev sodišča prve stopnje nima vpliva pritožbena navedba, da zahteva za vpis lastninske pravice na posameznem delu na podlagi drugega odstavka 25. člena ZVEtL-1 ne bo uspešna in da je malo verjetno, da bo kdorkoli vložil tožbo. Sodišča so že večkrat odločala v podobnih primerih in sodna praksa enotno poudarja, da ni dvoma, da je za nasprotno udeleženko, tako pravno kot ekonomsko neugodno, da deli, ki so predmet tega pritožbenega postopka ostanejo v njeni lasti, a to dejstvo ob pravilni uporabi določil materialnega prava nima nikakršne teže.

11. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev sodišča obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Pritožnica nekritično prezre, da je univerzalno pravno nasledstvo Občine Z. priznala.

12. Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 184/2021
• VSL Sklep I Cp 940/2018
• VSL Sklep I Cp 2086/2017