VSL Sodba in sklep I Cpg 726/2020

Jedro

Tožena stranka kot upravnik stavbe ni pasivno legitimirana za tožbo glede plačila komunalnih storitev. K temu je ne more zavezati niti občinski odlok. Prav tako z obvestilom o prevzemu stavbe v upravljanje ni stopila v položaj dolžnika iz razmerja med izvajalcem in uporabniki javne službe.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo in popravni sklep se zavrneta ter se izpodbijana sodba in popravni sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.080,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke na plačilo: 10.704,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka, 14.429,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršilnega postopka in 7.963,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

S popravnim sklepom z dne 21. 9. 2020 je sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se glasi: „Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL) VL 21022/2014 z dne 21. 2. 2014 in VL 20008/2015 z dne 25. 2. 2015 se razveljavita tudi 1. in 3. odstavku izreka ter se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo:

- 10.704,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2014;

-14.429,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015; in

-7.963,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016.“

2. Zoper sodbo in popravni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz. podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Višjemu sodišču predlaga tudi, da popravni sklep razveljavi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na obe pritožbi. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper popravni sklep

5. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na naroku dne 31. 8. 2020 zmotno pozvalo k oblikovanju tožbenega zahtevka na način, da umakne del zahtevka, vezan na sklep o izvršbi, in postavi klasičen dajatveni zahtevek. Sodišče je spregledalo, da sklepa o izvršbi izvirata iz obdobja pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-L), zaradi česar se sklep o izvršbi po ugovoru dolžnika ni razveljavil v celoti, ampak le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba.

6. Popravni sklep sodišče izda, za popravo napak v imenih in številkah ter drugi očitnih pisnih in računskih pomot, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom (prvi odstavek 328. člena ZPP).

7. Ni res, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker bi naj odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. O zavrnitvi tožbenega zahtevka je bilo odločeno s sodbo. S popravnim sklepom je sodišče zgolj dodatno razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku ter s tem tehnično pravilno oblikovalo izrek. Sam način oblikovanja izreka pa ni vplival na vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku, ki je v obeh primerih enaka – obveznost tožene stranke, kot jo zatrjuje tožeča stranka ne obstaja. Popravni sklep torej vsebinsko ne posega v odločitev sodišča prve stopnje, zato se pritožba zoper popravni sklep zavrne in se ta potrdi.

Glede pritožbe zoper sodbo

8. Tožeča stranka je izvajalka lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Tožena stranka je upravnica stavbe na naslovu ... Tožeča stranka vtožuje plačilo računov v zvezi z javno službo, ki se nanašajo na odjemno mesto 2719.1, ki predstavlja hidrantno omrežje stavbe, in sicer za obdobje od aprila 2013 do decembra 2014.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- tožeča stranka izvaja lokalno gospodarsko javno službo na podlagi Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Brežice;

- tožena stranka je kot upravnica stavbe tožečo stranko z dopisom z dne 1. 3. 2013 obvestila, da je s tem dnem prevzela stavbo v upravljanje in da naj tožeča stranka račun za komunalne storitve pošilja na njen naslov, ki jih bo razdeljevala etažnim lastnikom in jih v imenu in za račun etažnih lastnikov poravnala;

- sporni hidranti stojijo izven poslovne stavbe, na nepremičnini, ki ni v lasti upravnika niti etažnih lastnikov;

- leta 2015 je prišlo do sanacije hidrantov in prenosa spornega hidrantnega omrežja na občino Brežice;

- tožena stranka storitve upravljanja opravlja na podlagi Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja, ki v 7. členu določa, da upravnik sklepa posle v imenu in za račun etažnih lastnikov.

10. Sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožena stranka kot upravnica ni pasivno legitimirana za tožbo. Tožena stranka kot upravnica deluje kot neposredna zastopnica etažnih lastnikov, kar pomeni, da deluje v njihovem imenu in za njihov račun. Kot taka ni nosilec obveznosti iz naslova stroškov obratovanja niti ni teh sredstev dolžna pokrivati iz lastnih sredstev. Nosilci obveznosti iz materialnopravnega razmerja bi zato lahko bili le etažni lastniki. V nadaljevanju sodbe sodišče prve stopnje razlaga tudi, da bi bil zahtevek neutemeljen tudi zoper etažne lastnike in bi lahko bila zavezanka za plačilo obravnavanih zneskov le občina.

11. Pritožba vztraja pri navedbah, da je upravičena zahtevati plačilo vtoževanih zneskov neposredno od tožene stranke kot upravnice. Navaja, da se je slednja k plačilu zavezala z dopisom z dne 1. 3. 2013. Poleg tega njena obveznost plačila izhaja iz 36. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Brežice. Navaja tudi, da je tožena stranka v razmerju s tožečo nastopala v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov, torej kot posredni zastopnik.

12. Takšne navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pomanjkanje pasivne legitimacije tožene stranke pravilno in prepričljivo obrazložilo, zato obrazložitev sprejema tudi višje sodišče.

13. Zavezanci za plačilo stroškov obratovanja stavbe so etažni lastniki (115. člen in 1. alineja prvega odstavka 116. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Niti Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja niti Uredba o oskrbi s pitno vodo ne določata, da bi bi bil zavezanec za plačilo teh storitev upravnik. V skladu z 2. členom Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je zavezanec za plačilo storitev opravljanja javne službe fizična ali pravna oseba, ki je uporabnik storitve, v skladu s predpisi, ki urejajo posamezne javne službe. V skladu s 5. členom Uredbe o oskrbi s pitno vodo so uporabniki javne službe lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Uporabnik javne službe glede zunanjega hidrantnega omrežja za gašenje požarov s pitno vodo je občina.

14. Na podlagi navedenih določb ne more biti dvoma, da tožena stranka kot upravnica ne more biti pasivno legitimirana za plačilo storitev javne službe. Ni namreč ne lastnica stavbe ali dela stavbe niti uporabnica javne službe glede zunanjega hidrantnega omrežja. Prav tako 36. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini Brežice ni mogoče razlagati na način, da je kot materialnopravnega zavezanca za plačilo računov določil upravnika.¹ Ta sicer določa, da izvajalec izstavi račun lastniku stavbe ali uporabniku vode. V stavbi z več stanovanji izda izvajalec račun upravniku stavbe. Navedena določba pa že po jezikovni razlagi ne vzpostavlja posebnega razmerja med izvajalcem in upravnikom stavbe v smislu, da bi bil slednji zavezanec za plačilo storitev javne službe. Ta je v skladu z zgoraj citiranimi predpisi uporabnik javne službe, kar pa ni upravnik stavbe.

15. Ne držijo niti pritožbene navedbe, da se je z dopisom z dne 1. 3. 2013 toženka sama zavezala za plačilo računov in da je v razmerju s tožečo stranko delovala kot posredni zastopnik, to je v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov.

16. Da tožena stranko deluje kot neposredni zastopnik etažnih lastnikov izhaja iz prvega odstavka Pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovne stavbe ... (priloga B13). Ta določa, da upravnik sklepa posle […] v imenu in za račun etažnih lastnikov stavbe s tretjimi osebami. Pogodbene stranke soglašajo, da se za izvajanje teh nalog smiselno uporablja zakonodaja s področja upravljanja večstanovanjskih stavb.

17. V dopisu z dne 1. 3. 2013 je tožena stranka tožečo obvestila, da je prevzela stavbo na naslovu ... v upravljanje ter dodala, naj se računi za komunalne storitve pošiljajo na njen naslov in da jih bo kot upravnica stavbe razdeljevala etažnim lastnikom in jih v imenu in za račun etažnih lastnikov poravnala dobavitelju. Po presoji višjega sodišča iz navedenega dopisa ne izhaja, da bi se tožena stranka zavezala za plačilo kot zavezanka iz materialnopravnega razmerja, pač pa le, da bo poskrbela za porazdelitev stroškov med etažne lastnike, nato pa bo iz zbranih sredstev račune poravnala dobavitelju.² Če bi bili zavezanci za plačilo etažni lastniki, bi lahko tožeča stranka svoj zahtevek utemeljila kvečjemu kot odškodninskega ali na temelju neupravičene pridobitve, za kar pa v obravnavnem primeru ne gre.

18. Na podlagi povedanega je zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, pravilen, nasprotne pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker je že iz tega razloga tožbeni zahtevek potrebno zavrniti, se višje sodišče ne bo spuščalo v razpravo ali predstavlja sporno omrežje notranje ali zunanje hidrantno omrežje ter ali je zavezanec za plačilo občina ali pa so to etažni lastniki. Ob utemeljenem ugovoru pasivne legitimacije se namreč to izkaže za nepotrebno.

19. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, višje sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti v skladu s priglašenim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT)³ znašajo 865,60 EUR za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210), materialni stroški v skladu z tar. št. 6002 - 20 EUR in 22% DDV. Skupno pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 1.080,43 EUR. Odgovor na pritožbo zoper popravni sklep je višje sodišče prepoznalo kot nepotrebno vlogo, ki ni v ničemer doprinesla k rešitvi zadeve, zato v tem delu tožena stranka sama nosi svoje stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

_____________________________
¹ Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje (15. točka obrazložitve) odlok takšne moči niti nima.
² Primerjaj tudi 71. člen Stanovanjskega zakona – SZ-1: „Upravnik mora brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike, mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe.“
³ Postopek na prvi stopnji se je začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife (OT).

Datum zadnje spremembe:

05.05.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 52/2020
• VSK Sodba Cpg 65/2020
• VSL sodba II Cpg 966/2015