<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 820/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CPG.820.2020
Evidenčna številka:VSL00044535
Datum odločbe:02.03.2021
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Andreja Strmčnik Izak (poroč.), dr. Damjan Orož
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost uprave v primeru stečaja - zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja in nadzora - splošni pogoji zavarovanja - dogovorjena zavarovalna vsota - izčrpanje zavarovalne vsote - razlaga pogodbenih določil - zastaranje odškodninske terjatve - neposredni zahtevek oškodovanca zoper zavarovalnico

Jedro

Po drugem odstavku 965. člena OZ že z nastopom zavarovalnega primera (v tem primeru škoda, ki je posledica opustitve, kršitve ali storjene napake pri izvajanju poklicne dolžnosti uprave) za oškodovanca nastane lastna pravica zahtevati povrnitev škode. To pomeni, da ne drži trditev, da tožeča stranka ni mogla od tožene uveljavljati zahtevkov iz odškodninske odgovornosti članov prejšnjih uprav, če njihova odgovornost ni bila najprej ugotovljena v samostojni pravdi. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom drugega odstavka 965. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka in stranski intervenient sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo posameznih zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji skupaj s stranskim intervenientom naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 111,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se z enotno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po pooblaščencih pritožila tožeča stranka in stranski intervenient (v nadaljevanju: pritožnika), predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila sta stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka osebno je pravočasno podala še dopolnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov te vloge.

3. Tožena stranka na nobeno od pritožb ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično tudi ne kršitev 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah – EKČP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko na narok za glavno obravnavo ni vabilo stranskega intervenienta, ter s tem, ko stranskega intervenienta in predlaganih prič A. A., B. B., C. C. in D. D. – nekdanjih članov uprave tožeče stranke – ni zaslišalo. Kar zadeva vabilo na narok stranskemu intevenientu, slednji priznava, da se je naroka, čeprav nanj ni bil vabljen, udeležil. Kljub tej pomanjkljivosti je torej imel možnost sodelovati na naroku in ne drži, da se ni mogel izjaviti o trditvah tožene stranke. Nepravilnost pri vročanju v teh okoliščinah ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe ter s tem ni podana niti relativno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, še manj pa očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Kar pa zadeva zaslišanje stranskega intervenienta in navedenih prič, pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da gre pri razlagi pogodbenih določil za pravno vprašanje. Za rešitev pravnega vprašanja pa je pristojno sodišče, ne stranski intervenient in druge priče. Posledično zaslišanje navedenih glede spornega vprašanja ni primeren dokaz, neprimernost1 dokaza za reševanje spornega vprašanja pa je dopusten razlog za zavrnitev dokaznega predloga.

6. Prav tako ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapis sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve, kjer pritožnika očitata mešanje pojmov "zavarovalna premija" in "zavarovalna vsota", je očitna pisna pomota, kar potrjuje kontekst predhodnih in naslednjih stavkov. Očitna pisna pomota nedvomno ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. V preostalem delu pa pod navedenima kršitvama pritožnika sodišču očitata zmotno dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo ugotovljenih dejstev, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

Glede zastaranja

7. Navedbe tožene stranke glede sklenjene zavarovalne pogodbe, s katerimi je utemeljevala obstoj pravnega interesa za dopustitev stranske intervencije v pravdah zoper A. A., B. B., C. C. ter zoper stranskega intervenienta in D. D., niso pretrgale zastaranja, ker niso pomenile pripoznave dolga v skladu z drugim odstavkom 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V postopkih zoper navedene je tožena stranka priznavala zgolj obstoj zavarovalnega razmerja, na podlagi katerega bo v primeru ugodilnih sodb dolžna izpolniti obveznost iz zavarovalnega razmerja. Ni pa s priglasitvijo stranske intervencije v postopku priznavala ne temelja in ne višine dolga (zoper odločitev v sodbi I Pg 576/2013 se je tožena stranka v vlogi stranskega intervenienta izrecno pritožila, iz vsebine sodbe I Pg 898/2010 pa izhaja, da je tožena stranka tudi v tej zadevi izrecno nasprotovala obstoju temelja in višini zahtevka). Na podlagi navedenega pritožnika nedvomno nista mogla razumno sklepati, da tožena stranka soglaša z obstojem dolga, kot trdita v pritožbi. Navedene okoliščine obravnavano zadevo bistveno razlikujejo od dejanskega stanja v zadevah iz s strani pritožnikov citirane sodne prakse glede uporabe določbe drugega odstavka 364. člena OZ.

8. Po drugem odstavku 965. člena OZ že z nastopom zavarovalnega primera (v tem primeru škoda, ki je posledica opustitve, kršitve ali storjene napake pri izvajanju poklicne dolžnosti uprave) za oškodovanca nastane lastna pravica zahtevati povrnitev škode.2 To pomeni, da ne drži trditev, da tožeča stranka ni mogla od tožene uveljavljati zahtevkov iz odškodninske odgovornosti članov prejšnjih uprav, če njihova odgovornost ni bila najprej ugotovljena v samostojni pravdi. Tako stališče bi bilo v nasprotju z namenom drugega odstavka 965. člena OZ. Če omenjeni člen oškodovancu dopušča direktni zahtevek zoper zavarovalnico, to pomeni, da mu predhodno ni treba v ločenem postopku presojati odgovornosti v razmerju med oškodovalcem - zavarovancem in oškodovancem. Odgovornost članov uprave bi bila namreč predmet presoje sodišča tudi v neposrednem zahtevku po 965. členu OZ; sodišče obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti ne ugotovi v izreku, ki postane pravnomočen, temveč so del obrazložitve, ki ne pridobi učinkov pravnomočnosti.

9. Na presojo poteka zastaralnega roka tudi ne vplivajo plačila tožene stranke po pravnomočnih sodbah članom uprave v letu 2018. Glede na čas nastanka škode v letu 2009 so do leta 2018 (tožba v obravnavani zadevi vložena 12. 3. 2018) vsekakor že potekli zastaralni roki, ne glede na to, ali gre za 3-letni ali 5-letni zastaralni rok, kot jasno izhaja iz 19. točke obrazložitve sodišča prve stopnje. Na podlagi navedenega plačila v letu 2018 teka zastaralnih rokov niso mogla pretrgati.

10. Ni pravilno materialnopravno naziranje stranskega intervenienta, da uporaba instituta zastaranja v okoliščinah obravnavane zadeve krši pravico pritožnikov do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Za tožečo stranko ni obstajala nobena ovira za postavitev odškodninskega zahtevka proti toženi stranki že v času, ko je enak zahtevek postavila proti članom uprave. 965. člen OZ ji to izrecno omogoča. V takšnih okoliščinah je zastaranje dopustna omejitev določbe prvega odstavka 23. člena Ustave RS, saj zagotavlja spoštovanje načela pravne varnosti. Posameznik tako ni nedoločen čas v negotovosti, ali bo morebiti zoper njega kadarkoli v prihodnosti začet postopek.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je neposredni tožbeni zahtevek na podlagi 965. člena OZ zastaran.

Glede razlage zavarovalnih pogodb

a) zavarovanje A. A., B. B. in C. C.

12. Presoji sodišča prve stopnje, da je bila plačana le ena premija za upravo, pritožnika nasprotujeta z argumentom, da je bila plačana trikrat višja premija za tričlansko upravo kot za enočlansko upravo. Sodišče ni zapisalo, da je premija enaka, ne glede na to, ali gre za enočlansko ali veččlansko upravo. Sprememba višine premije glede na število članov uprave ne pomeni, da je sklenjenih več individualnih zavarovanj za več zavarovalnih vsot. Individualno zavarovanje več posamičnih članov uprave bi predpostavljalo sklenitev več zavarovalnih pogodb in izdajo več zavarovalnih polic. Tega v obravnavanem primeru ni.

13. Iz zavarovalne police ter iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti uprave in nadzornega sveta gospodarske družbe PG-ons/04-1 (v nadaljevanju: Splošni pogoji) tudi ne izhaja, da je bila vsebina sklenjenega zavarovanja individualno zavarovanje posameznega člana uprave in da je ugotovljena odgovornost članov uprave pomenila prav toliko zavarovalnih primerov. Odškodninska odgovornost vseh članov poslovodstva po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se domneva, posamezni član poslovodstva pa se lahko svoje odgovornosti razbremeni. Takšna ureditev ustreza soglasnemu odločanja poslovodstva po določbah Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Zgolj jezikovna razlaga zavarovalne police in Splošnih pogojev bi sicer res vodila v zaključek, da je zavarovana uprava, ki pa nima pravne subjektivitete in torej niti ne more biti pasivno legitimirana ob odškodninskem zahtevku. Takšna razlaga bi bila torej dejansko nemogoča. Zato pa nadaljnja logična in sistematična metoda razlage določb ZGD-1 in ZFPPIPP (o načinu odločanja poslovodstva, o domnevani odgovornosti vseh članov poslovodstva ter o njihovi solidarni odgovornost), zavarovalne police (le ena zavarovalna polica, v kateri so bili zajeti solidarno odgovorni člani poslovodstva) in Splošnih pogojev vodita v zaključek, da je odgovornost poslovodstva pomenila en zavarovalni primer in je zato bila tožena stranka zavezana le za izplačilo ene zavarovalne vsote, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Pritožnika neutemeljeno trdita, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti razlagalni argument iz 83. člena OZ. Razlaga v skladu z omenjenim določilom pride v poštev, ko z drugimi metodami razlage ni mogoče najti pomena določila. V obravnavani zadevi pa temu ni tako. Zgolj nestrinjanje pritožnikov z razlago spornih določil, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da so ta nejasna in da jih je zato treba razlagati v skladu s 83. členom OZ.

14. Kar zadeva ugovor ničnosti Splošnih pogojev v delu, ki se nanaša na stroške postopka, pritožnika vztrajata, da je določilo 2. točke 13. člena Splošnih pogojev, ki jih vključuje v zavarovalno vsoto, nično, saj se lahko zgodi, da odškodnina skupaj s pravdnimi stroški preseže zavarovalno vsoto, zavarovanec pa ni upravičen samostojno pripoznati zahtevka. Višina zavarovalne vsote je odvisna od izbrane premije, slednje pa spada v sfero pogodbene avtonomije pravdnih strank. Tveganje, da bo nastala škoda (vključno s pravdnimi stroški) presegla zavarovalno vsoto, je na sklenitelju zavarovanja – tožeči stranki. Ta tudi nosi posledice takšne odločitve. V tem, da je višina zavarovalne vsote odvisna od izbrane premije, ni elementov nepoštenosti. Prav tako ni elementov nepoštenosti v tem, da pri odločitvi o smiselnosti pravdanja zavarovanca sodeluje tudi zavarovalnica, saj bo naposled ona tista, ki bo dolžna pokriti zavarovalno vsoto (višina katere je dogovorjena med strankama zavarovalne pogodbe). Posledično argument ničnosti Splošnih pogojev ni utemeljen.

15. Kar pa zadeva samo terjatev iz naslova pravdnih stroškov, drži, da ta terjatev ni zastarala (po presoji višjega sodišča sodišče prve stopnje tega dela zahtevka niti ni zavrnilo zaradi zastaranja), vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je zahtevek v tem delu neutemeljen zaradi izčrpanja zavarovalne vsote. Enak razlog velja tudi za plačilo revalorizacije.

16. Pritožnika neutemeljeno očitata tudi, da se sodišče prve stopnje ni (ustrezno) opredelilo do plačila, ki ga je tožena stranka izvedla C. C., in za katerega je tožena stranka zmanjšala izplačilo zavarovalne vsote tožeči stranki. Sodišče se je do izplačila C. C. s prepričljivo obrazložitvijo opredelilo v 23. točki obrazložitve, pritožnika pa v pritožbi z izjemo pavšalnega nestrinjanja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela podlago za izplačilo C. C. (če C. C. po izplačilu svojega dela odškodnine tožeči stranki ne bi imela podlage za zahtevek do tožene stranke iz naslova zavarovalne pogodbe, zavarovanje ne bi imelo nobenega smisla) ne ponudi konkretnega argumenta, ki bi vzbudil dvom v pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

17. Prav tako pa ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo presoje, da je izplačano odškodnino tožena stranka upravičena zmanjšati za odbitno franšizo. Obrazložitev sodišča prve stopnje se nahaja v 26. in 27. točki obrazložitve. Nestrinjanje z razlogi ne pomeni, da razlogov ni. Glede na jasno in nedvoumno besedilo zavarovalne police, da se priznana odškodnina zniža za 10 % samoudeležbe, ni nobene pravne podlage za presojo, da bi morala tožena stranka pred izplačilom znižane zavarovalne vsote bodisi podati pobotno izjavo bodisi izplačati nezmanjšani znesek zavarovalne vsote ter šele po tem zahtevati vračilo odbitne franšize. Odbitna franšiza ne pomeni nasprotne samostojne terjatve zavarovalnice, ki bi jo ta uveljavljala v pobot oziroma jo bila dolžna izplačati in terjati nazaj.

b) zavarovanje stranskega intervenienta in D. D.

18. Ob upoštevanju pritožbene navedbe, da se enaki pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče že odgovorilo in se nanašajo na zastaranje odškodninske terjatve po 965. členu OZ, na vsebino sklenjenih zavarovanj (v smislu ničnosti Splošnih pogojev, višine zavarovalnih vsot in odbitne franšize) uprave v sestavi A. A., B. B. in C. C., ponavljajo tudi glede stranskega intervenienta in D. D., višje sodišče nanje ne bo ponovno odgovarjalo.

19. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zavarovalni primer v dveh letih, zaradi odgovornosti članov uprave tudi v letu 2009. Sodišče prve stopnje je opredelilo, da je v sodbi I Pg 898/2010 sodišče pojasnilo, da oba zavarovanca nista izvedla potrebnih ukrepov po ZFPPIPP najkasneje do 20. 2. 2008 in da sta tako stranski intervenient kot D. D. odgovorna zaradi opustitve ukrepov do oktobra 2008, za nadaljnje obdobje pa se sodišče ni konkretno opredeljevalo. Zato višje sodišče ne sledi pritožnikoma, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bilo predmet obravnavanja omenjenega postopka celotno obdobje do začetka stečaja nad tožečo stranko 3. 6. 2009 in da je sodišče v obravnavanem postopku odgovornost navedenih članov uprave ugotovilo tudi za leto 2009. Protipravno ravnanje v letu 2009 bi morala tožeča stranka navesti in dokazati v tem postopku, česar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni storila (pritožnika temu v pritožbi konkretno niti ne nasprotujeta).

20. Na podlagi vsega navedenega višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z delnim plačilom C. C. ter z izplačilom tožeči stranki izčrpala celoten znesek v zavarovalni polici določene zavarovalne vsote za zavarovalna primera obeh uprav, zato tožeča stranka od nje tudi z zahtevkom na podlagi pravnomočnih sodb I Pg 576/2013 in I Pg 898/2010 ne more več izterjati ničesar.

Glede rubeža terjatev članov uprave

21. Ni utemeljen očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do naziranja pritožnikov, da je tožbeni zahtevek utemeljen na podlagi dejstva, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku zoper A. A., stranskega intervenienta ter D. D. z rubežem pridobila terjatev slednjih do tožene stranke iz obravnavanega zavarovanja. Sodišče je izčrpno pojasnilo, da je tožena stranka s plačili C. C. na podlagi zavarovanja in neposrednim plačilom tožeči stranki izčrpala celotno dogovorjeno zavarovalno vsoto. Ker predstavlja zavarovalna vsota najvišji znesek, do katerega tožena stranka odgovarja, ni podlage za njeno dodatno odgovornost. Prav tako je sodišče pojasnilo, da tožeča stranka niti ni postavila trditev oziroma ni dokazala, da je tožena stranka z navedenimi izplačili C. C. in neposredno tožeči stranki na kakršenkoli način ravnala protipravno in da bi bila iz tega razloga podana njena odškodninska odgovornost. Vsi razlogi za odločitev sodišča prve stopnje tudi po tej podlagi so tako pravilni.

22. Ker se pritožnika zoper odločitev o stroških postopka pritožujeta zgolj v posledici očitane zmotne odločitve o glavni terjatvi, višje sodišče glede na siceršnje razloge soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

23. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške.

_____________________________
1 Galič, A., v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2005, str. 56.
2 Polajnar Pavčnik, A., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, 2004, str. 889.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 83, 364, 364/2, 965, 965/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MDAw